ŽIVLJENJEPIS FRANA LEVSTIKA
Pisatelj, pesnik in kritik Fran Levstik se je
rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah 28. 9.
1831 in umrl 16. 11. 1887 v Ljubljani. Šolal se je v
Velikih Laščah in v Ljubljani, kjer je 1853 končal
gimnazijo. Študiral bogoslovje v Olomoucu (1854-55),
izključen zaradi "pohujšljivosti" pesniške zbirke
Pesmi (1854). Na Dunaju je hotel študirati tehniko,
a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači
učitelj pri Paceju (grad Turn) in Vilharju (grad
Kalc), nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice,
urednik lista Naprej, 1864-65 je bil prvi tajnik
Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem
slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha,
nazadnje delal pri prevodu državnega zakonika
(1871-72) in kot skriptor v licejski knjižnici.
Fran Levstik je začel pesniti v gimnaziji, prva
pesem Želje je izšla v listu Slovenija, neohranjeni
pa so dramatski poskusi iz tega časa. Pesmi je pred
izdajo zbirke objavljal v Ljubljanskem časniku,
Slovenski bčeli in drugje. V Olomoucu je prevajal iz
slovanskih literatur (Kraljedvorski rokopis, 1856),
predvsem besedila ljudskega slovstva. Na Dunaju se
je seznanil z Lessingovimi pogledi na kritiko in z
mladonemško poezijo. V času Levstikovega
učiteljevanja je nastal prvi od dveh ciklov njegove
najlepše ljubezenske poezije (Tonine pesmi, Vodnikov
spomenik 1859, Mladika 1868); drugi ciklus, Franjine
pesmi, je nastajal od 1869 (objavljen v LZ 1870).
Pisal je tudi prigodnice (Slovenskim svatom z
dopisom poslane zdravice), satirične pesmi (Ropotec,
Breznova pesem), elegije (Reka), epske pesmi (Ubežni
kralj) in še zadnje pesmi za Franjo (Nje družba, Nje
zadnje želje, Razstanek). Med Levstikovimi
literarnimi besedili je pomemben njegov prispevek k
mladinski književnosti. V Vrtcu, "časopisu s
podobami za slovensko mladino", kjer je kot
sodelavec že prej jezikovno urejal mladinske tekste,
je Levstik 1880 objavil (pod šifro M-1-) ciklus
petnajstih pesmi Otročje igre v pesencah, ki so s
svojo svežino in neizumetničenostjo presenetile
tedanje poznavalce Levstikovega dela (Stritar: "pravi
biseri otroške poezije"). Pesmi iz otroškega sveta
in narave so nastale ob delnem vplivu motivov
ljudske pesmi in z njenimi oblikovnimi značilnostmi
(Gosli, Otrok sedi očetu na kolenu, Kadar otrok lovi
luno in zvezde).
Vsestransko Levstikovo kritično, publicistično in
uredniško delovanje je močno vplivalo na literarno
razpoloženje in na ideološke ter estetske spopade
njegovega časa in generacije literarnih ustvarjalcev,
kar se je kazalo v živahnih, ostrih literarnih
polemikah in satiričnih člankih, v bojeviti
korespondenci in v razhajanjih, ki so usmerjala
snovna in oblikovna izhodišča za razvoj slovenske
književnosti in gradila tudi nasprotujoče si poglede
na literarno ustvarjanje najpomembnejših pisateljev
tega časa. Levstikov prispevek k usmerjanju
slovenske realistične pripovedne proze je esej
Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), v katerem je
poleg pogovora o pomenu ljudskega izročila v
ospredju predvsem avtorjevo razmišljanje o primerni,
privlačni knjigi za slovenskega bralca, ki bi
služila domoljubni vzgoji. Tovrstnemu namenu naj bi
pisatelji ustregli z novelami, romani in dramatiko 0
junaških trenutkih slovenske zgodovine (boji s Turki)
in o socialnih temah ki so značilne tudi za ljudsko
epiko (rokovnjači, desetnica), s humorjem in s
poudarjeno karakterizacijo in fabulo ("Prvo je
značaj in znanje človeškega srca in pa, kako se
zgodba razplete in razdrasa").
Svoja kritiška stališča je Levstik zapisal tudi v
kritiki Ciglerjeve povesti Sreča v nesreči (SG 1858)
in Cegnarjevega Pegama in Lambergarja ter v
kritičnem spisu Objektivna kritika (SN 1868), v
katerem zahteva brezobzirno spoštovanje do resnice,
kakor je pokazal že sam v Napakah slovenskega
pisanja (Novice 1858), kjer je potrdil tudi svoje
stališče, da je izvir prave slovenščine "kmet in
ljudstvo zunaj mesta". Svoje jezikoslovne poglede na
slovenščino je objavil v razpravi Die slowenische
Sprache nach ihren Redetheilen (Dunaj 1866). Kot
primer uresničitve svojih literarnih načel in
napotkov za pisanje proze je Levstik napisal povest
Martin Krpan z Vrha (SG 1858). Vsem je dobro znana
zgodba, ki jo pripoveduje star kmet, o močnem,
iznajdljivem in prostodušnem Martinu in njegovi
kobilici, ki tovorita pretihotapljeno sol in
kresilno gobo po cesti, po kateri se peljejo
cesarske kočije, pa kako je zaradi svoje - pri
prestavljanju kobilice s tovorom vred opažene -
velike moči Martin povabljen na cesarski Dunaj, kjer
doseže vse, kar hoče, ko ga dvor potrebuje za
obrambo pred nepremagljivim velikanom Brdavsom.
Motiv tihotapljenja torej, motiv Davida in Goljata,
motiv klenega, pametnega, zvitega in zmagovalnega
slovenskega značaja, ki ne mara za blišč in
zaničljivo vzvišenost cesarskega Dunaja, saj se mu
toži po skromnem, a domačem zapečku na Vrhu pri Sv.
Trojici. V skladu s svojimi pogledi na potrebe
slovenske književnosti je Levstik napisal še
veseloigro o ženitnih zapletih na vasi (Juntez,
1855) in priredil in dopolnil Jurčičevo zgodovinsko
tragedijo Tugomer (1876).