Martin Brilej
LITIJA IN ŽELEZNICA

Prva omemba Litije sicer sega v leto 1145 kot Villa Litta, viri pa omenjajo tudi leto 1256 kot nastanek naselja. Ime kraja se je nato večkrat spreminjalo. Litija je bila dolga stoletja razmeroma nepomemben kraj. Prelomnica je nastala sredi 19. stoletja, ko so proti Litiji pričeli graditi železnico.

Do takrat je promet, ki je nujen za obstoj in življenje vsakega naselja, večinoma potekal po cestah, ki so bile slabe, vožnje z vozovi pa dolgotrajne in tudi nevarne. Tudi rečni promet po Savi je bil zelo živahen. V Litiji je bilo pomembno rečno pristanišče, zato so se zaradi tega razvile mnoge obrtne delavnice, ki so rečnemu prometu dajale podporo oz. izdelke. V Litiji je bila ladjedelnica za rečne ladje, izdelovali so vrvi, platno ter ladijsko opremo iz kovin, usnja in lesa. Seveda so bile rečne razmere na Savi takrat drugačne kot danes. Predvsem je imela reka bistveno več vode, pretok je bil večji, bila je tudi bolj globoka, kar je omogočalo plovbo. Tudi umetnih rečnih pregrad, ki so danes na Savi, takrat ni bilo. Naravne vodne ovire – slapove in brzice – so v glavnem odstranili že pred uvedbo organizirane plovbe.

Vzporedno s tem se je razvilo še veliko drugih obrti, zlasti je bilo veliko kovačev, mizarjev, tesarjev, kolarjev, sedlarjev, trgovcev in gostilničarjev. Prevozniki s konjsko vprego (»furmani«), so v Litijo vozili les in druge surovine za obrtne delavnice, iz Litije pa blago, ki so ga pripeljale rečne ladje. Z ladjami so, sicer redko, potovali tudi ljudje, ker je bil prevoz cenejši, kot s kočijo po cestah, vendar je bil tudi bolj počasen. Tako so takrat maloštevilni prebivalci Litije v glavnem živeli od rečnega prometa in obrti.

Železnico, ki je kasneje prišla tudi mimo Litije so pričeli graditi leta 1839 na Dunaju kot »Južno železnico,« namen gradnje pa je bil v povezavi avstrijske prestolnice Dunaja s Trstom, kar naj bi prineslo velik gospodarski razvoj. Leta 1845 je železnica prvič prišla na ozemlje današnje Slovenije – vlak je pripeljal v Maribor. Leto dni kasneje – 1846 – pa je prišla že do Celja. Traso proge od Celja proti Ljubljani so pričeli načrtovati že med gradnjo proti Celju, vendar so imeli pri tem kar precej težav. Obstojale so namreč tri variante. Prva naj bi potekala po Savinjski in Tuhinjski dolini v Kamnik in nato do Ljubljane, druga skozi tunel pod Trojanami, tretja pa ob Savinji do Zidanega Mosta in nato ob Savi mimo Litije do Ljubljane. Prevladala je tretja varianta, največ zaradi na novo odkritih zalog premoga v Zasavju.

Življenje v Litiji in okoliških krajih se je pričelo spreminjati že med gradnjo železnice od Zidanega Mosta proti Litiji. Ljudje so se kar naenkrat soočili z množico delavcev, ki so gradili železnico, v glavnem so bili Italijani in Čehi. Sicer so delavci poživili prodajo na takratnih litijskih sejmih, hkrati pa so s prebivalci nastajali tudi nesporazumi. Predvsem takrat, ko so dobili plačo. Krvavi pretepi so bili kar pogosti, vendar pa to ni bila glavna značilnost tega soočenja. Nekatera dekleta so se z delavci tudi poročila, od tod je še danes v Zasavju nekaj italijanskih in čeških priimkov.

V Litijo je prvi vlak pripeljal 16. septembra 1849. Slavnostna vožnja je bila namenjena prihodu vlaka v Ljubljano, udeležil pa naj bi se je tudi mladi avstrijski cesar Franc Jožef. Vendar je zbolel in je na otvoritev poslal nadvojvodo Albrechta, ki ga je spremljalo 250 uglednih meščanov z Dunaja in Gradca. Kot so pisali takratni časopisi, zlasti Bleiweisove »Novice,« je bila prva vožnja triumfalna. Na vseh postajah od Celja do Ljubljane, so se zbrale nepregledne množice ljudi, postajna poslopja so bila slavnostno okrašena, igrale so pihalne godbe, postavljene so bile častne straže narodne garde, govore pa so imeli najuglednejši ljudje. Večina prebivalstva si sploh ni predstavljala kako izgleda »prikazen, ki se sama od sebe premika in te pelje naprej v druge kraje, ne da bi bilo treba hoditi.«

V Litiji prav posebnega slavja ni bilo, saj je železnica potekala mimo Litije, ki je bila na desnem bregu Save. Na levem bregu, kjer so zgradili progo, je bilo naselje Gradec, vendar tam okrog, kjer je danes železniška postaja, ni bilo prav ničesar. Tudi mostu prek Save ni bilo. Zato pa je bilo veliko slavje v Ljubljani. Ko se je vlak približeval mestu, so ga z gradu pričele pozdravljati topovske salve, potem pa so pričeli zvoniti z zvonovi v vseh ljubljanskih cerkvah. Postajno poslopje je bilo okrašeno z venci in cvetjem, prav tako tudi vse ulice do kazine, kjer je bil slavnostni banket. Po govorih najuglednejših ljubljanskih meščanov, na čelu z županom Guttmanom in pozdravnemu nagovoru nadvojvode Albrechta ter podeljevanju odlikovanj za zasluge pri gradnji železnice, se je slavnostna povorka pričela pomikati proti mestu do kazine. Na ulicah je bilo toliko ljudi, kot jih v Ljubljani do takrat še ni bilo. Rajanje je trajalo vso noč, Ljubljana pa je ponoči žarela v tisočerih lučkah.

V Litiji so se po prihodu železnice, domala čez noč zgodile velike spremembe. Rečni promet po Savi je pričel usihati, ker ga je prevzemala železnica. Tradicionalne obrti so zapirale vrata, ljudje so se takoj pričeli navajati na nov način življenja – z železnico. Toda Litija je imela velik problem, ker ni bilo mostu čez Savo. Prevozniki, ki so dovažali in odvažali blago na železniško postajo in z nje, so morali prek Save z brodom, kar je bilo nerodno in počasno. Zato so se litijani prav hitro odločili, da je treba čez Savo čim prej zgraditi most. Že čez tri leta po prihodu vlaka so ga – leta 1852 – tudi zgradili. Bil je lesen, zdržal pa je vse do leta 1973, ko ga je nadomestil nov betonski.

Nato pa se je začel povsem nov razvoj Litije. Zemljišča okrog železniške postaje so postala zanimiva za gradnjo industrijskih in tudi stanovanjskih objektov. Leta 1881 so sto metrov od železniške postaje zgradili topilnico, ki so jo že pred drugo svetovno vojno podrli, na drugi strani železnice pa leta 1886 predilnico. Obe, zlasti slednja, sta dali Litiji svojevrsten pečat in pustili dolgotrajne sledi. Predilnica še vedno obratuje.

Litija je s prihodom železnice pričela prevzemati vodilno gospodarsko vlogo, hkrati pa tudi vlogo upravnega središča, ki je dotlej bilo v sosednjem Šmartnem. Z razmahom industrije se je razvila tudi stanovanjska gradnja, število prebivalcev je hitro naraščalo, prostor je pričel hitro dobivati povsem novo podobo. Tudi življenski slog prebivalstva se je spremenil. Prevladovati je pričel industrijski način preživljanja. Ljudje so se zaposlovali v tovarnah, kar dotlej ni bilo mogoče, saj jih ni bilo. Hkrati z industrijskim razvojem pa je Litija kmalu postala sedež okrajnega glavarstva in kasneje, v Kraljevini Jugoslaviji, sedež sreza. To pa je kraju prineslo tudi veliko izobražencev, s čimer se je še hitreje razvijala. Po drugi svetovni vojni je bila leta 1952 Litija razglašena za mesto in je bila do sprememb v lokalni samoupravi tudi mestna občina. V naslednjih desetletjih je Litija rasla in se razvijala, železnica pa je sčasoma pričela izgubljati svoj pomen. Tako kot je pred več kot 150 leti železnica izrinila rečni promet, sedaj cestni promet izriva železniškega. Litija že dolgo nima več nobenega tovornega prometa po železnici, potniški promet pa je še vedno zelo živahen.

Vendar pa Litija brez železnice ne bi postala to kar je bila in kar je danes. Prav prihod železnice je Litiji leta 1849 odprl okno v svet in v razvoj, ki ga brez nje zanesljivo ne bi bilo.

Copyright Narava Bregar k.d. 1998-, levstik@narava-b.si, tel. 01 899-52-51, faks 01 899-52-50
Znak in ime Levstikove poti sta registrirani blagovni znamki. Zadnja sprememba: 13.10.2002