| |
Peter Avbelj:
ŠMARTNO PRI LITIJI
Šmartno pri Litiji je najmlajša med
slovenskimi občinami (193. po vrsti) a ne tudi najmanjša, saj se denimo
po številu prebivalcev (5.100) kot po površini (dobrih 100 km2), uvršča
v zlato sredino. Občino sestavlja vsega skupaj 51 naselij, ki se
nahajajo v osmih krajevnih skupnostih in sicer: JABLANIŠKA DOLINA,
JAVORJE, KOSTREVNICA, PRIMSKOVO, ŠMARTNO PRI LITIJI, ŠTANGA, ŠTANGARSKE
POLJANE in VINTARJEVEC. Večja naselja so poleg Šmartna še Velika
Kostrevnica, Zgornja in Spodnja Jablanica, Gradišče pri Primskovem,
Gradiške laze, Štangarske poljane, Štanga, Zavrstnik in Javorje.
Občinsko središče, ki je obenem tudi
največje naselje v občini je Šmartno. Izoblikovati se je začelo v manjši
kotlini ob cerkvi sv. Martina in po njem dobilo tudi ime. Gospodarski in
kulturni razcvet je doživelo v srednjem veku, dočim je število
prebivalcev začelo rasti predvsem po II. svetovni vojni, ko so se s
središčem kraja zrasla naselja Cerkovnik, Ustje, Slatna, Roje in posebej
še Novo naselje. Tako se število prebivalcev počasi a vztrajno pomika
proti pol drugemu tisočaku.
Prometna pomembnost je bila od začetkov
ključnega pomena za razvoj kraja in še danes je Šmartno pomembno
stičišče cest proti Zasavju in Štajerski na eni in proti Dolenjski in
ljubljanski kotlini na drugi strani.
Ko govorimo o historičnem pregledu
območja se moramo ustaviti že v prazgodovinskem obdobju. Arheološke
izkopanine so pokazale prisotnost človeškega življa na obronkih šmarske
kotline (Tičnica, Oblak, Slatna), ter na območju Primskovega v
Jablaniški, Kostrevniški in Vintarjevški dolini. Prav slednji sta že v
pradavnini predstavljali pomembno povezavo južnega z vzhodnim štajerskim
delom današnje Slovenije; svoje je dodala še bližina in pomembnost Vač s
povezavo preko Debeč, v smeri Stične in Magdalenske gore.
Naslednji, ki so zaznamovali preteklost
teh krajev so bili Rimljani, ki so pomembni predvsem iz gospodarskega
vidika, ker so že kopali rudo na hribu Sitarjevec. Na tem mestu, ter na
območju Cvingerja pri Jezeh se je gospodarstvo razvijalo tudi v srednjem
veku, ki ga zaradi omembe v pisnih virih štejemo kot pravi rojstni datum
kraja, ki se prvič, vendar nepotrjeno, omenja v cerkveni listini iz leta
1135, ko naj bi oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v
Šmartno. Sv. Martin je bil namreč eden od vikariatov pražupnije Šentvid
pri Stični, ki so leta 1389 pripadli stiškemu samostanu.
Že omenjeno rudarstvo je pomenilo eno
močnejših panog, kar dokazujejo ostanki topilnice na območju Slatne, več
zapuščenih rovov, domneva o povezavi z rudnikom v Maljeku (s kar štiri
kilometre dolgim rovom, dokončanim leta 1648) in dokumenti rodbine Wagen,
ki je zaradi gospodarske moči odigrala ključno vlogo pri razvoju območja
ob koncu 15 in v prvi polovici 16. stoletja. Vendar rudarstvo ni bila
edina gospodarska dejavnost s katero so se v prejšnjih stoletjih
ukvarjali Šmarčani; poglejmo si zapis o Šmartnem iz druge polovice 17.
stoletja kot ga nam v svoji Slavi vojvodine Kranjske ponuja Janez
Vajkard Valvasor:
»Šmartno leži štiri milje od Ljubljane
nedaleč od Save v prijazni in rodovitni ravnini. So sicer samo štirje
grunti, toda vsi razdeljeni v majhne hiše. Prebivalcev je nad sto, med
njimi mnogo tovornikov in vsake vrste obrtnikov, ki človeku napravijo
kar zahteva. Zlasti je mnogo usnjarjev, ki izdelujejo črno usnje. Tudi
precej gostiln je tu, in sicer letos, ko pišem to topografijo,
osemnajst, kajti tem ljudem mnogo bolj prija vino kakor voda. Kljub temu
imajo ribe, ki prihajajo iz vode, tako radi, da ne morejo nekateri
pustiti pri miru nobene vode, ki so v njej ribe... med njimi so tudi
takšni, ki ribarijo vedno ponoči, redko podnevi.«
16. in 17. stoletje pomenita enega od
razvojnih vrhuncev. Na eni strani močna gospodarska dejavnost, ki so jo
povečini narekovale gospodarsko močne plemiške rodbine in že prej
omenjena ugodna prometna lega, so bile pogoj za hiter razvoj kraja, ki
je resnici na ljubo svojo podobo spremenil tudi na račun znamenitega
potresa (1511) po katerem so prezidavo doživele vse pomembne stavbe od
gradov, do sakralnih objektov; iz tega časa je tudi najstarejša hiša v
Šmartnem, Beneficiat, ki nosi letnico 1586. In seveda cerkveno upravni
pomen Šmartna. Če si še enkrat sposodimo Valvasorjevo Slavo nam avtor v
njej navaja da je vikariat sv. Martin v drugi polovici 17. stoletja
obsegal naslednje podružnične cerkve: sv. Jurij na Blečjem vrhu, sv.
Mohor in Fortunat na Libergi, sv. Jurij pod gradom Pogankom, sv. Miklavž
v trgu Litija, sv. Križ v Brezju, sv. Marija Magdalena na Gradišču, sv.
Peter v Vintarjevcu, sv. Ana v Jablanici, sv. Benedikt v Kresnicah, sv.
Katarina na Bregu, sv. Marija na Javorju.
V tem razvojnem zagonu, se je območje
razvijalo vse do prihoda južne železnice v bližnjo Litijo sredi 19.
stoletja, ko slednja prevzame vlogo pri razvoju gospodarstva in v
upravne pristojnosti.
Šmartno od takrat delno stagnira, a
obenem doživlja razvoj na področju šolstva (glej spodaj), kulture in
društvene dejavnosti. K omenjenemu so največ pripomogli posamezniki, če
omenimo samo najpomembnejše: učitelj, organist in skladatelj Franc
Serafin Adamič (1829 – 1877), ki je bil pobudnik graditve novega
šolskega poslopja v letu 1876, naslednji je bil nadučitelj, organist,
skladatelj, Ivan Bartl, ustanovitelj Pevskega društva ZVON Šmartno
(1890), ter Josip Burger, ki je zaslužen za gradnjo nove cerkve in
razvoja šolstva. Bogata kulturna ponudba se je nadgrajevala še v prvi
polovici 20 stoletja, ko se je ustanovilo Prosvetno društvo (imelo je
svoj lastni dom in dvorano za prireditve), na telovadnem področju pa sta
se izkazala sokolsko in orlovsko društvo. Po drugi svetovni vojni se je
razvojni tok dokončno obrnil navzdol, še najbolj je opazno pomanjkanje
razvojne iniciative, ki je z ukinitvijo občine v 50 letih dokončno
zamrla.
Tako je ravno društvena dejavnost
dandanes izkaznica kraja, še zlasti na kulturnem segmentu: poleg
pevskega društva Zvon je treba omeniti, komorni pevski zbor Cum anima,
vokalno skupino Pavza, otroški pevski zbor Žvrgolevčki, in moški pevski
zbor Fantje od fare, ki delujeta v okviru Prosvetnega društva Šmartno,
folklorno skupino Javorje, gledališko društvo Vajkard, na športnem
področju z rezultati izstopajo rokometaši. Gospodarsko sloni območje na
Industriji usnja Vrhnika - obrat Šmartno, SVEA - Lesna Litija, Kovini,
Litijski mesariji Litija, del prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom ali
raznimi obrtnimi dejavnotmi, veliko se jih na delo vozi v bližnjo Litijo
in Ljubljano.
ŠOLSTVO
Ustanovitev šole v Šmartnem –
enorazrednice, ki je imela svoj sedež v župnišču, sega v leto 1665. Šola
je po slabih dveh stoletjih, leta 1853, postala dvorazrednica, že štiri
leta kasneje trirazrednica. Pomemben mejnik predstavlja leto 1868, ko je
šmarski dekan Josip Burger v prostorih mežnarije na sedanjem Staretovem
trgu ustanovil prvo farno šolo. Ker je naraščalo število učencev je bila
s časom prostorska stiska tako velika, da so že čez sedem let 1875
začeli graditi novo šolsko poslopje nasproti cerkve, ga dogradili že v
dobrem letu in istočasno razširili v štirirazrednico, ki je bila takrat
ena redkih štirirazrednic na Kranjskem.
Leta 1926 so šolo razširili v
šestrazrednico. Vendar to ni bil edini mejnik na področju izobraževanja
v prvi polovici 20. stoletja. Namreč zaradi zelo razvitega obrtništva in
kmetijstva na šmarskem koncu je v šoli od leta 1898 do začetka druge
svetovne vojne delovala obrtno-nadaljevalna šola in od leta 1927 do 1931
dvoletna kmetijska nadaljevalna šola. Malo pred začetkom druge svetovne
vojne, leta 1941, je šola postala sedemrazrednica, vendar je okupator
(Nemci) še istega leta izselil slovenske učitelje in na ta mesta
pripeljal svoje, poleg tega so sežgali večino knjig in uničili šolski
arhiv. Po drugi svetovni vojni je bila uvedena osemletka, naraščanje
prebivalstva pa je pomenilo tudi večje število učencev, kar je vodilo v
pomanjkanje prostora. Ravno zaradi tega so se leta 1958 odločili za
gradnjo nove šole na zemljišču, ki ga je podarila Župnija Šmartno.
Gradnja je vse do potresa leta 1963 potekala počasi. Ta okoliščina –
poškodbe na starem poslopju pa so pripeljale do tega, da so gradbena
dela napredovala hitreje in učenci so lahko s poukom v novi zgradbi
pričeli v januarju 1964. Stavba je kasneje doživela številne dograditve,
leta 1991 je dobila novo šolsko knjižnico, v letu 2001 se je pričelo z
gradnjo prizidka, ki bo v prihodnosti omogočil izvedbo devetletke. Poleg
matične ima osnovna šola Šmartno danes še štiri podružnice in sicer:
Javorje, Primskovo, Štangarske poljane in Velika Kostrevnica.
GRADOVI
Pomemben relikt preteklih časov so
gradovi, najstarejši izmed njih naj bi bile Roje, ki je svojo funkcijo
dokončno izgubil že v 16. stoletju. Dal ga je postaviti Ulrik III.
Spanheimski in se prvič omenja že leta 1265. Kasneje je postal last
grofov Apfaltrerjev, ki so po potresu 1511 grad opustili in pod njim
sezidali dvorec Grmače in ga imeli v posesti vse do konca druge svetovne
vojne. Žalostno usodo je doživel med vojno, ko so ga požgali partizani
in ga po vojni porušili do tal. Na mestu nekdanjega grajskega parka se
danes nahajajo objekti Kmetijsko gozdarske zadruge Litija, v nekdanji
graščinski konjušnici so stanovanja. Grad Slatna se omenja v 14.
stoletju kot last gospodov Slatenskih, kasneje je hitro menjaval
lastnike. Večjo prezidavo je doživel v 17. stoletju, ko so ga razširili
in uredili lep grajski vrt. Njegov zadnji lastnik je bila od sredine 19.
stoletja do 2. sv. vojne rodbina Windisch-Graetz. Med vojno in po njej
je doživel podobno usodo kot Grmače. Grad Sela naj bi sezidali Verneški
gospodje v 16. stoletju. Enonadstropno poslopje je bilo povezano preko
trakta s trinadstropnim stolpom. Svoje svetle trenutke je doživljal, ko
je postal sedež okrajnega glavarstva in sodišča, katera so preselili iz
Stične, do prihoda železnice sredi 19. stoletja. Graščina je večkrat
menjavala lastnika in mogoče je ravno v tem treba iskati vzrok, da je
poslopje že konec 19. stoletja v celoti propadlo. Danes so na tem mestu
vidni le grajski vodnjak in stoletna lipa z osemnajstimi vrhovi.
Graščina Črni Potok naj bi bila
zgrajena že pred letom 1578. Prvi znani lastniki so bili gospodje
Strassern z Rožeka na Dolenjskem. Leta 1672 jo je Janez Vajkard Valvasor
kupil od barona Jurija Kheysella in jo sedemnajst let pozneje prodal.
Zadnji lastnik je bila rodbina Medica. Po vojni so graščino in posest
nacionalizirali in kot takšna, prenovljena in urejena, služi kot dom za
starejše občane.
Predhodnik gradu Bogenšperk,
srednjeveški Lichtenberg – je romanska utrdba, katero so verjetno že v
12. stoletju pozidali višnjegorski gospodje kasneje pa je bil last
oglejskih ministerialov. Potres v letu 1511 je grad dodobra poškodoval,
tako, da so njegovi takratni lastniki – Wagni material uporabili za
zidavo njegovega naslednika – Bogenšperka. Danes so na mestu gradu vidni
ostanki srednjeveškega palacija, v neposredni bližini pa se nahaja
kapela, ki so jo koncem 19. stoletja pozidali zadnji lastniki
Bogenšperka – rodbina Windischgraetz. »V deželnem jeziku se grad in
gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje
od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih
na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike
proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub
temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri
ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep
črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.« Tako je že
leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal
znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je na
gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692). Renesančni
grad Bogenšperk eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem.
Današnja oblika je dobil po letu 1511, ko močan potres v bližini
poškoduje srednjeveško utrdbo grad Lichtenberg, ki je takratnim
lastnikom gospodom Wagnom postala neprimerna za bivanje. Tako je nastala
renesančna stavba z značilnima okroglima stolpoma. Bogenšperk je poleg
svojih arhitekturnih prvin širši javnosti poznan kot dom znamenitega
polihistorja in raziskovalca Janeza Vajkarda Valvasorja, do današnjih
dni edinega člana Angleške kraljevske družbe iz ozemlja naše države.
Valvasor, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je imel
Bogenšperk v posesti v letih 1672 – 1692.
V času bivanja na Bogenšperku je po
večini nastal njegov znameniti opus, ki med drugim obsega: raziskavo
Cerkniškega jezera, izdajo več topografskih del, načrt za predor
Ljubelj, posebej se je proslavil z izdajo monumentalnega dela Slava
vojvodine Kranjske, ki so jo natisnili leta 1689 v Nürnbergu. Delo, ki
obsega preko 3.500 strani, nudi enkraten prikaz osrednjega dela današnje
Slovenije pred tristo leti in je pomemben vir za strokovnjake, ki se
ukvarjajo z zgodovino našega prostora v preteklih stoletjih. Tako lahko
upravičeno rečemo, da je ravno Valvasor s svojimi raziskavami in
izdajami knjižnih del ponesel slavo Bogenšperka preko meja današnje
Slovenije. Zadnji lastnik grajskega kompleksa, ki je tekom stoletij
pogosto menjaval lastnike je bila od sredine 19. stoletja do italijanske
kapitulacije septembra 1943 rodbina Windischgraetz. Po letu 1945 je bil
grad popolnoma izropan, največje dragocenosti so ob svojem odhodu
odnesli že zadnji lastniki. V objekt se leta 1949 za petnajst let
naselijo jezuiti, ki grad vzdržujejo, da ni nadalje propadal. Po letu
1972 se je pričelo s sistematično obnovo gradu, ki je danes v lasti
Občine Litija, z njim od leta 1998 upravlja Javni zavod Bogenšperk.
Kaj nam grad ponuja danes? Predvsem
vpogled v življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, za katerega smo
že zapisali, da je svoj obširen znanstveni opus povečini ustvaril ravno
na tem mestu. Valvasorjeva delovna soba je prostor za katerega slavni
polihistor v Slavi vojvodine Kranjske zapiše, da je dal vanj postaviti
štiri kamnite stebre, in ti še danes dominantno zaznamujejo prostor. V
njem je Valvasor pripravljal svoje projekte in gradivo za knjižne
izdaje. V tem smislu je soba danes tudi urejena, saj so v njej – poleg
stilske opreme, ki izvira iz konca 17. stoletja obiskovalcu na vpogled
del njegovih knjižnih izdaj, kot sodobno dela na tematiko o Janezu
Vajkardu Valvasorju. Osrednji eksponat zavzema original Slave vojvodine
Kranjske iz leta 1689, njegovo življenjsko delo.
Bakrotiskarna Valvasorjevo grafično
delo je prikazano v dveh prostorih. V prvem lahko na opazujemo nekaj
njegovih del, ki so nastala v grafičnem zavodu. To dopolnjuje sodoben
tehnični prikaz njegovih grafik in panojska predstavitev tehnike
bakrotiska. Drugi prostor ponuja rekonstrukcijo tiskarske delavnice,
kakršna je obstajala na Bogenšperku za časa J.V. Valvasorja. V sklopu
prenove zbirke smo v začetku leta 2001 odprli ročno delavnico papirja,
ki dopolnjuje predstavitev bakrotiska in se nanj neposredno navezuje,
saj nam razkriva skrivnosti začetka izdelovanja papirja do takrat, ko je
le ta prišel v Slovenijo, to je nekje v 16. stoletju.
Vraževerje predvsem vera v čarovnice in
s tem povezani procesi, doživijo na Slovenskem v drugi polovici 17.
stoletja največji razmah. Posebej velja ta ugotovitev za čarovniške
procese, ki se pri nas začnejo s procesom proti Veroniki Deseniški in
doživijo v omenjenem času svoj največji “razcvet”, končajo pa v obdobju
vladavine Marije Terezije. Zbirka nam nudi kratek sprehod skozi vraže na
Slovenskem s poudarkom na predstavitvi 17. stoletja, ko primere le tega
prav dobro v Slavi opišeta J.V. Valvasor in Erazem Francisci. Osrednjo
mesto zavzema vraža iz Notranjske, ko Valvasor zapiše, da ljudje
verjamejo, da sam hudič polhe pase in zadevo obogati še z ilustracijo.
Del zbirke je namenjen vražam ob ženitovanju in ljudski medicini ter
zagovarjanju urokov. Zbirka je bogato opremljena s slikovnim in stvarnim
gradivom; obiskovalci lahko vidijo še sanjske knjige, lectove figurice
za zaljubljence, igralne karte, kocke, navodila za branje iz roke,
predpisi iz zdravniških bukev, hišni žegni,…….
Noše Postavitev zbirke sega v leto 1989
v sklop proslav ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Ponuja
nam enkraten vpogled v oblačilno kulturo naših prednikov iz večjega dela
današnje Slovenije v drugi polovici 17. stoletja. Obiskovalec bo lahko
občudoval nošo Gorenjca in Gorenjke, Kraševca in Kraševke, ter Dolenjca
in Brščice (okolica Trsta). Oblačila so narejena iz podobnih materialov
kot so jih uporabljali v 17 stoletju, prav tako so tudi barvana z
naravnimi barvili. Predstavljeni so tudi postopki izdelave oblačil tako
pri nas kot širše v Evropi.
Geološka zbirka predstavlja kamenine,
fosile in minerale zbrane izključno na ozemlju litijske občine. Gre za
svojevrsten primer med geološkimi zbirkami v Sloveniji, ko je v eni
zbirki predstavljena geologija celotnega ozemlja neke občine.
Geodetska zbirka je osrednja muzejska
postavitev s to tematiko na Slovenskem. Svoje mesto je na Bogenšperku
našla prav zaradi dejstva, da je bil eden prvih kartografov in
zemljemercev Janez Vajkard Valvasor, kateremu je s sodelavci uspelo
narediti zemljevid dežel Kranjske in Koroške ter sosednjih hrvaških
dežel. Predstavitev kartografije je zasnovana od njenih začetkov – še v
obdobju pred Rimljani do današnjih dni. Na zbirko se nanaša tudi
gravimetrična točka, ki se nahaja v bivši grajski grobnici in je hkrati
tudi potresna točka za meritev potresov v osrednjem delu Slovenije.
Lovska zbirka predstavlja zbirko trofej
lovskih družin Zasavja. Ureditev zbirke je bila narejena v sodelovanju
Tehniškim muzejem Slovenije. Glavna atrakcija zbirke je trofeja rjavega
medveda, ki je bil uplenjen leta 1978 v okolici Banje Loke na Kočevskem.
S težo blizu 360 kg, ga prištevajo k eni večjih trofej v tedanji
Jugoslaviji.
Zbirka NOB Muzejska postavitev o
dogodkih NOB je najstarejša muzejska zbirka na gradu Bogenšperk, saj
sega odprtje v leto 1973, ko je bila zbirka prestavljena iz bližnje
Litije in obenem ustrezno dopolnjena. Prikazuje razvoj odporniškega
(partizanskega) gibanja v drugi svetovni vojni v osrednjem delu
Slovenije, kjer se nahaja tudi grad Bogenšperk. Posebej je predstavljena
pomembna zemljepisna lega tega dela Slovenije med drugo svetovno vojno,
saj je reka Sava predstavljala pomemben prehod za partizanske čete.
SAKRALNA DEDIŠČINA
Območje občine Šmartno je zelo bogato s
sakralno dediščino, ki je v večini primerov stara okoli 500 let (potres
v letu 1511). Najpomembnejši spomeniki so: župnijska cerkev na
Primskovem, sv. Lucija v Mišjem dolu, ki se med drugim ponaša s
prenosnimi orglami, sv. Mohor in Fortunat na Libergi, cerkev sv Ane v
Jablanici, sv Peter in Pavel v Vintarjevcu, romarska cerkev sv. Antona
Padovanskega v Štangi in seveda cerkev sv. Martina v Šmartnem. Čaščenje
sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega
obdobja so tudi naše najstarejše cerkve posvečene temu svetniku, podobno
velja za Šmartno, kjer naj bi prvotno cerkev postavili na mestu, kjer je
na površje, za god sv. Martina, prišla skupina zasutih šmarskih
rudarjev. Letnica začetka zidave predhodnice današnje župnijske cerkve
nam ni poznana, najbolj verjetna je domneva, da njen nastanek sega v
obdobje po letu 1511, kar priča več ohranjenih spomenikov, ki so bili
vzidani v notranjosti cerkve in so se ohranili do danes: Erazma
Wagenberškega iz leta 1522 v prezbiteriju, vikarja Jurija Smuka iz leta
1537, nekaj kasnejši pa je bil od Erazma Lichtenberškega iz leta 1566 v
cerkveni ladji na ženski strani. Kot je bilo v navadi so cerkev kasneje
večkrat prezidavali in dozidavali, tako da je ostal od njene prvotne
zasnove le gotski prezbiterij, velika vrata in vhod v obe zakristiji.
Kasnejšega datuma sta bili zagotovo kapelici sv. Mihaela in Rožnovenske
Matere Božje in zvonik na zahodni strani cerkve. Zanimivost prejšnje
cerkve je bila tudi ta, da se je na sredini cerkvene strehe dvigal
nadstrešnik s tremi majhnimi zvonovi, ki so tehtali skupaj 84 kg.
Pobudnik zidave sedanje župnijske
cerkve je bil Josip Burger, ki je bil leta 1836 imenovan za župnika in
dekana v Šmartnem, in tu deloval vse do svoje smrti leta 1870. Skoraj
vse svoje premoženje je zapustil za gradnjo nove šmarske cerkve,
približno 17.000 goldinarjev, znesek se je do leta 1895 početveril, kar
je pomenilo dobro finančno osnovo za izpeljavo gradbenega podviga.
Priprave na gradnjo so stekle leta 1896, ko so v Cerkovniku začeli z
izdelavo opeke, vsega skupaj 1.050.000 kosov. Hkrati z opeko so domačini
žgali in gasili apno, vozili pesek in mivko, pripravili gradbeni les, za
temelje pa pridobili kamnite bloke želežniškega mostu pri Pogoniku, ki
so ga takrat nadomestili z novim - železnim.
Avtor objekta je arhitekt Adolf Wagner,
profesor državne obrtne šole v Grazu (naredil tudi načrt za filharmonijo
v Ljubljani), ki je izvedel modifikacijo prvotnih Jeblingerjevih načrtov
in ustvaril izrazito neogotski tip zgradbe. S polaganjem profilov za
novo cerkev, ki leži v obratni smeri kot stara cerkev, se je pričelo,
10. aprila 1899, s kopanjem temeljev pa tri dni pozneje. Najgloblje je
skopan temelj za velikim oltarjem, s prizidkom vred je bil globok 4,23
m. Do konca leta 1899 je uspelo obokati kapelice v cerkvi in obe
zakristiji. Spomladi 1900 so dozidali zvonika, oboke, okna, vrata, nad
glavno in stranska pročelja pa so postavili kamniti križ in križne
rozete. Višina zvonikov je 60 m, dva metra več, kot je v načrtu. Kronika
gradnje navaja, »da gre za preprosti razlog, da bi zvonovi viseli više
in bi se tako zvonjenje boljše slišalo.« domači mizarski mojster Josip
Izgoršek je postavil vsa vhodna vrata, ključavničarska dela pa je
opravil drugi domačin, Anton Verbajs. Znani steklarski mojster Avgust
Angola iz Ljubljane, je vstavil okna, ki jih je deloma izdelal celo sam.
Naslednje leto - spomladi leta 1901 so postavili veliki oltar sv.
Martina, delo ljubljanskega kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana, ki je
izdelal tudi oba stranska oltarja - Brezmadežne in sv. Antona
Padovanskega, ter obhajilno mizo. Cerkev je dobila še 48 hrastovih
klopi; v stilu objekta jih je izdelal šmarski mizarski mojster Josip
Izgoršek. Cerkev je v letu 1901 doživela tudi posvetitev in sicer na
praznik Marijinega imena, 15. septembra 1901. Omeniti velja še notranja
poslikavo cerkve, katere se je v letu 1911 lotil umetniški slikar Anton
Jebačin Na svodu med ladjo in prezbiterijem je naslikal Oznanjenje
Marije Device. Leta 1913 je dve freski v stranskih kapelah, in sicer:
nad Marijinim oltarjem sliko Marijin grob in njeno kronanje, nad
oltarjem sv. Antona pa zavetnike podružnic. Njegovo delo sta tudi
emblema nad vrati obeh zakristij - Jagnje božje in pelikan, zunaj, nad
portalom pa je naslikal sv. Martina na konju, vse na imitirani mozaični,
zlati podlagi. Na prižnico je naslikal Mojzesa, Kristusa in štiri
evangeliste na bakreno pločevino z imitirano zlato mozaično podlago.
Cerkev je prve večje obnovitvene posege doživela ob svoji 75. letnici –
sredi sedemdesetih let 20. stoletja. |
LEVSTIKOVA
POT
®
Znak in ime Levstikove poti sta registrirani blagovni znamki.
