| |
ŽIVOPISEC IN MARIJA (legenda)V Rovih cerkev so zidali,
da Mariji bi jo dali,
ki rodila nam Bog
v odkup vsega je svet .
Mnogo let je teklo delo,
preden streho je imelo;
kadar bilo je pokrito,
dvigalo se ponosito,
v Rove šel je kamen r,
skladat spredaj nov oltar,
dolben s kosa celega
mramora prebelega.
Še je drugi mož priš‚l,
velik je klobuk imel,
mlad je bil, kodr vih las,
širopleč, ten k čez pas.
Tudi ta je rabil tam,
pisat hodil novi hram
ter na odru prelep˘
v strop obrazil to in to;
zjutraj se je zgodaj trudil
in do mraka tih pomudil.
Stal na odru je nekd j,
okonč val sveti raj:
Otca, Sina in Duh
v glor'ji svetlega neb .
Kadar to je dokončal,
počivaje ni prestal;
vzel iz hrambe nov je kist,
gibek ves, ten k in čist,
ter nebeški je kraljici
z njim obsončil devski lici,
bogozarnost jima dal,
da sijala bi do tal,
z vrha tam, kjer njo klečečo,
roki sklenjeni držečo,
sredi blaženih družin
venčal Otec je in Sin.
K dar to je cvet imelo,
kakor da bi vse živelo,
zdaj svetnice in svetnike,
sivobrade, mladolike,
dodel val je okrog,
gledal na cerkveni lok.
Zdelal je i to povsod;
kista ni položil v kot,
da prazn“vat bi odšel;
ker je posla še imel:
zbore angelcev perutnih,
goloplečih, dolgoskutnih
tod je č‚lil, tam vršil,
dokler ni dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl
in po stropu se ozrl.
Dokonč l je. - Ves obraz
svetil se mu je ta čas,
ker gotovo malo ne
v cerkvi se bleščalo je,
kar je mislil narediti
in po stropu razdeliti;
le Marijin še rokav
nekaj h“tel je poprav.
Kadar tudi to stvori,
tih na lestvi poslonˇ.
Zahreščˇ pod njim desk
in prelomi se prhk ,
z odra pade ropotaje,
oder se za njo zamaje!
Les je grmel, hram bobnel,
živopisec obledel!
Lestva se je z njim zibala,
v cerkev izpod nog zdrčala!
Jedva se je sam ujel,
z desno kljuke oprijel,
ki železna in podvita
v strop cerkveni je zabita,
da svetilnik pozlačen
v kljun prijemlje zakrivljen.
Tam je visel dolu v grob,
milo se ozrl na strop,
kjer devica je klečala,
venčana se uklanjala.
Pregloboko je vzdehnil,
glasovito k njej zavpil:
"Mati, vselej sem na sveti
želel tebi v čast živeti;
oh, iztegni zdaj rok˘,
drži me pokonci z njo!"
Kaj zavpil je, kaj dejal,
razumela ni druhal,
ki strah˘ma blizu vrat
gledala je v cerkvi zad;
razumela deva mila,
roko mu je pomolˇla
ter med nebom in zemljo
držala ga kvišku z nj˘,
da pritekli so ljudj‚,
spŁstili ga na desk‚.
Ne izgine osem dni,
v cerkvi oder nov stojˇ,
živopisec na deskah
zopet ˇma kist v rokah,
piše devi z njim na čast,
k ko visel je v propast,
z nje pomočjo bil otet,
iznad brezna smrti vzet.
To v zahvalo in spomin
k znanju poznih rodovin
del na zid je v levo stran,
kjer je še današnji dan.
|
LEVSTIKOVA
POT
®
Znak in ime Levstikove poti sta registrirani blagovni znamki.
