|
POZDRAVNI
NAGOVOR TONETA PARTLJIČA
Nagovor je povzet po tonskem posnetku, zato se opravičujemo, če kakšno
ločilo manjka ali pa je odveč.
»Kdor ne pazi na slovenščino ni
Slovenc«
Lep štajerski dober dan tu na sneženi
Dolenjski. Dober dan želim. Jaz seveda nimam pravega mandata, da vam
govorim, ker nisem prehodil poti, ampak sem se pripeljal z avtom. Ampak
v službi, ki jo zdaj opravljam, vidim, da nikoli ceste ne odpirajo
tisti, ki so jo delali, pa tudi mostov ne tisti, ki jih delajo, ampak
tisti, ki se pripeljejo z avtom, potem govorijo. Tudi morda nisem pravi,
ker sem že trideset let abstinent, ampak sem lani vseeno glasoval za
cviček.
Naj najprej, ko vas pozdravljam, povem,
da sta me najbrž moja dva draga prijatelja, oba ste videli, eden ima
krpanovsko postavo, Mirko Kaplja iz Litije in moj dragi prijatelj z
dvema svetniškima imenoma Ciril in Metod v eni osebi Pungartnika,
povabila zato, ker je Levstik v Popotovanju iz Litije do Čateža rekel,
da bi Slovencem jako ustregel tisti, ki bi znal resnico zavijati v
prijetne šale. Če je to Levstik rekel na enem prvih esejev slovenske
literature, mi je po svoje žal, da se tega malo bolj ne držimo.
Četudi na ta praznični dan, vam
obljubljam, da po nemarnem ne bom omenjal besede politika, bom pa kar
zdaj na začetku opravil s tem. Tudi v službi kjer sem zdaj in zlasti v
politiki vidim kako dobro bi bilo, če bi kdaj znali tudi kako hudo stvar
morda povedati malo šaljivo. Nam pa se dogaja, da tudi normalne stvari
govorimo jezljivo, zavijamo hude besede v insinuacije, podtikanja
namesto, da bi morda povedali kaj lepega in toplega. Vidim, da je to
napaka, ki si jo privoščimo in upam, ko boste prihodnje leto volili
predsednika, da bomo volili tistega, ki bo znal povedati tudi kako šalo,
ne pa samo tistega, ki bo šimfal in govoril črne reči.
Še sem hotel reči, ker ste tu omenjali
gospoda predsednika Kučana. Tudi jaz zelo obžalujem, da me on ne
posluša. Ampak tudi meni je telefoniral danes zjutraj in je rekel: povej
Kaplji in Pungartniku, da mene ne bo in da se morata do tebe obnašat kot
do predsednika. Jaz ne vem, če se je to kaj prijelo. Upam, da se je. Ko
sem nekatere druge govornike, tudi Toneta Anderliča, spraševal, kaj naj
povem danes tu zbranim ljudem, je rekel: veš kaj, saj je vseeno, saj
nihče ne posluša, eni pijejo, eni hodijo okrog, ampak vidim, da ni res
in se vam zahvaljujem za to pozornost.
Pa bi morda poskušal dve resnici reči
malo bolj v šali, potem pa še morda kaj bolj vedrega. Levstik je tudi na
tej poti zapisal, ko je govoril o tem, da bi naj zavijali resnico v
prijetne šale. Se spomnim še ene take stvari. Nismo samo politiki
takšni, tudi novinarji radi slikajo hudiča bolj črnega kot je že sam
črn. Ne kakor Krjavelj, ki je rekel, da ima zeleno kamižolco, pa žametne
rdeče hlače in krempelce, ampak mi poskušamo vse narediti čimbolj črno.
Celo cerkvene dostojanstvenike, ko bi
človek pričakoval, da bodo njihove besede polne ljubezni, slišim in
poslušam in se spomnim na tisto Levstikovo lesniko, če se spomnite: mi
tukaj molimo, ne stori nam zlega, na tiho pa mislimo udri tega in tega.
No, skratka pravim, da bi nam Levstik lahko v marsičem bil tudi vzor še
po tolikih letih.
Ko je hodil po teh bregih, je nekako
govoril o Dolenjcih. Pravi kako so gostuljubni in dobrosrčni, cela
študija dolenjskega značaja in vina je bila zraven. Rekel pa je in
potožil, da ne čuje, da bi peli po teh zidanicah, kamor so jih vabili.
Je rekel, da me boli srce, da pojejo tako malo ljudskih in da znajo tako
malo slovenskih pesmi na pamet. In tu, veste, da sem tudi predsednik
bralne značke, obiskujem šole. Moram reči, da sem danes priča temu, - da
ne bi kdo učiteljem očital nekega drila ali pa mehanskega učenja, - da
slovenski otroci več ne znajo na pamet slovenskih pesmi. Moja mama, ki
je hodila samo štiri leta v šolo tam v dvajsetih letih prejšnjega
tisočletja, je nam otrokom pripovedovala Soči, Siničjo tožbo, Ubežnega
kralja, O Vrbo srečno vas domačo, vse na pamet. In mislim, čeprav se
nisem tu zbral, da bi govoril o šolskem sistemu, o katerem mislim, da je
dober in da imamo dobre učitelje, mislim, da ta pamet, da ne nosimo več
v sebi neke slovenske pesmi, ni dobra. Imam vnukinjo, ki zna besedila
vseh popevk, celo te španske nadaljevanke, kaj je »on perla negra« ali
kaj, zna peti v španščini. Torej vidim, da se otroci želijo učit na
pamet, ampak imajo v glavi šoder in ne pa biserov, in to slovenskih
biserov. Zato mislim, če me posluša kak slovenski učitelj, naj ne misli,
da je greh, če bo kakega otroka silil, da se nauči tudi kako slovensko
pesem na pamet.
No, še enega Levstika se spomnim. Kot
veste je napisal še en tako veliki spis, ki se mu reče Napake
slovenskega pisanja. Meni se zdi, da Slovenci danes zlasti ta spis
preveč spoštujejo, ker ne dobim niti uradnega spisa niti pisma, niti
knjige, kjer ne bi bilo napak slovenskega pisanja. Levstik ni mislil, da
moramo delat napake, ampak da bi tako dobro pisali, da jih ne bi delali.
Vidim celo take, da zato, da ne bi delali napak slovenskega pisanja,
raje izobešajo pred svoje hiše angleške besede. In raje govorijo
angleško, ker mislijo, da angleških napak nihče ne razume. Ne, resno
hočem reči tudi po tisti Levstikovi »kdor ponižuje se sam, podlaga je
tujčevi peti«. Mi moramo spoštovati slovensko besedo. Mi moramo
spoštovati slovensko knjigo, zdaj ko gremo v Evropo, drugače bomo
podlaga tujčevi peti.
Mogoče je celo med vami en moj dober
prijatelj, ki sem ga vprašal, poslušaj, ali si ti prebral Popotovanje iz
Litije do Čateža. Pravi ne, berem ga ne, ampak že šestkrat sem ga
prehodil. Kar na en način pomeni, da raje hodi šest ur, kot da bi
tričetrt ure bral.
Mislim, torej poleg gesel. Danes je
geslo »Kdor ne hodi ni Slovenc«, od zdaj naprej bo »Kdor ne pije ni
Slovenc«, danes zvečer bo v Ljubljani »Kdor ne skače ni Slovenc«.
Zanimivo, da nimamo gesla »Kdor ne dela ni Slovenc«. Ampak vsem tem
geslom bi jaz dodal »Kdor ne pazi na slovenščino ni Slovenc« in Kdor ne
bere slovenskih knjig, mi ne zamerite, zame ni Slovenc. Hvala vam, to je
to, kar sem vam hotel povedati.
Tone Partljič,
dramatik
na 15. popotovanju po Levstikovi poti
besedilo ni avtorizirano |