BIVALNA KULTURA V LITIJI
IN NJENI OKOLICI
I. Delavska stanovanja
Razgibano območje občine Litija v osrčju
Slovenije, prepreženo z griči in hribi, pokritimi z gostimi gozdovi, med
katere se je zasekala reka Sava in razdelila območje občine na levem
bregu Save na del zgodovinskega ozemlja Gorenjske, desni breg pa na
zgodovinski del Dolenjske, ni bogato samo z naravnimi lepotami, saj se
na 328 kvadratnih kilometrih občinskega ozemlja kar vrstijo spomeniki
etnološke dediščine.
Nekatere najbolj zanimive med njimi smo
poskušali pobliže spoznati, zato smo se učenci zgodovinsko
raziskovalnega krožka tega tudi lotili. Pozanimali smo se, kje na
območju naše občine še stoji kakšna zelo stara ohranjena domačija, kdo
prebiva v njej, v kakšnem stanju je in ko smo imeli zbrane prve podatke,
smo poprosili lastnike določenih objektov za ogled in kratek razgovor.
Našim prošnjam so le redki prisluhnili, zato smo se morali zadovoljiti z
ogledom, opisom in fotografiranjem le dveh stanovanjskih objektov ter
razgovori s številnimi poznavalci delavskih stanovanjskih razmer.
Ob pregledovanju zbranega gradiva o
delavskih kolonijah v Litiji smo se odločili, da poskušamo z ustnimi
viri skromen opis teh stanovanjskih razmer dopolniti. Trud, ki smo ga
vložili v iskanje sogovornikov se nam je lepo obrestoval, saj smo z
njihovo pomočjo zbrali izjemno zanimive podatke o delavskih stanovanjih,
katerih opis predstavlja večji del naše raziskovalne naloge. Slikovno
gradivo je povzeto iz pisnih virov in izposojeno od sogovornikov. Nekaj
fotografij pa je sodobnih.
Poleg delavskih stanovanj smo predstavili
še pravo kmečko domačijo s Podbukovja št. 8 na Vačah in najstarejšo
litijsko "Kisletovo" hišo, ki nas spominja na tesno povezanost in
odvisnost kraja z reko Savo, ki je bila pomembna prometnica že v starem
veku, pa vse do zgraditve Južne železnice leta 1849, ko se je dotlej
živahni rečni promet pričel naglo zmanjševati.
Kje in v kakšnih stanovanjih so živeli
litijski delavci
Predilnica je bila poleg topilnice
najstarejša litijska tovarna. Ustanovili so jo leta 1886, čeprav je
Tržačan Julius Schwarz pričel predilniško in tekstilno
proizvodnjo opravljati že leta 1880.
Leta 1883 se mu je pridružil Evgen
Zubin iz Manchestra in nato sta leta 1886 ustanovila družbo
(današnjo Predilnico), ki je bila tega leta vpisana v trgovski register
sodišča v Ljubljani.
Če je hotela tovarna, da bodo delavci
redno opravljali delo osem ali tudi več ur na dan ter da bo čim manj
bolezenskih izostankov, so morali poskrbeti za čim večje število
stanovanj. Dobra četrtina delavstva je živela izven Litije in je
prihajala na delo iz okoliških vasi. Zato je začela Predilnica graditi
večje število stanovanj za delavce. Že leta 1896 so začeli graditi
delavsko kolonijo, ki se je imenovala "Za Savo", in delavsko kuhinjo ter
enodružinske hiše za mojstre in uradnike. Leta 1906 so zgradili tudi
ambulanto. Leta 1907 je 51 delavcev stanovalo v tovarniških stanovanjih.
Preden je bila zgrajena največja
stanovanjska kolonija "Na Stavbah", je tudi delavstvo bolj životarilo
kot normalno živelo. Mnogo ljudi se je že priselilo iz okoliških hribov
in tudi od drugod, ker so si našli zaposlitev v tovarni .
Stanovali so v revnejših najemniških sobah v Gradcu in v Litiji, v
izredno slabih higienskih in zdravstvenih razmerah. Velik del svojega
zaslužka so morali odriniti za najemnino in si tako v tem začaranem
krogu niso mogli izboljšati življenjskih razmer.
Predilnica je začela graditi delavsko
kolonijo v Gradcu leta 1923. Da bi si zagotovila zadostno število
delavcev in si jih pridobila zase, si je družba prizadevala, da bi jim
na nek način zagotovila najosnovnejše potrebščine, to je eksistenčni
minimum. V interesu tovarne je bilo, da bi bilo delavstvo čim bolj
preskrbljeno, in da bi živelo v znosnih okoliščinah, ker je bila od
življenjskega standarda odvisna tudi njegova storilnost.
Z gradnjo delavskih hiš je imela družba
štirikratno korist. Pridobila si je zaupanje delavstva, ki je pri
boljših življenjskih pogojih zvečalo delovno storilnost.Tu je lahko
vlagala in skrivala svoje prekomerne dobičke, ki bi jih sicer mogla
prenesti izven države, in deležna je bila davčne oprostitve za
novozgrajene stavbe.
To nam dokazuje dopis, ki ga je poslala
firma Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d. d. Predilnica v
Litiji, 11. julija 1925 leta davčni upravi :
"Na podlagi priloženih prilog... prosi
podpisana tvrdka za davčno oprostitev svojih dveh novozgrajenih
delavskih hiš v Gradcu na parceli št. 1345, k. o. Hotič."
Gradnja hiš se je začela 9. septembra
1923. Petega februarja 1925 pa so bile zgrajene in prvega marca delno
vseljive. Petega februarja 1925 je komisija županstvu v Hotiču
pregledala novozgrajene hiše v tovarniški koloniji v Gradcu in odobrila
rešitev prošnje za davčno oprostitev.
Prvotni načrt delavske kolonije je
predvideval 7 stanovanjskih hiš in dekliški dom s potrebnimi stranskimi
poslopji ter vodnjakom. Od tega so bile 4 delavske hiše, 3 pa za
mojstre; v vsaki so bila po 4 stanovanja.
Dekliški dom naj bi imel gledališko
dvorano, osem spalnic in bolniško sobo; tu bi bilo stanovanje za okrog
120 deklet. Za večje družine sta bili predvideni dve sobi in kuhinja, za
manjše pa soba in kuhinja. Delavske hiše so imele tudi več podstrešnih
sob. Stanovanja so bila opremljena in preskrbljena z vodo in elektriko.
Vsako stanovanje je imelo zelenjavni vrt. Družba je imela v Litiji okrog
48 hektarov zemlje, ki jo je nudila delavcem v najem za minimalno
odškodnino.
Načrti za gradnjo dekliškega doma so bili
izdelani 20. februarja 1924; županstvo v Hotiču pa jih je odobrilo 24.
septembra. Nadaljnji načrti hiš so še iz avgusta 1926. V istem času so
bili predloženi še načrti za mojstrsko in uradniško hišo. Dokončni
načrti s situacijskimi narisi nove kolonije in vodovoda so bili izdelani
avgusta 1926. Naredilo jih je gradbeno podjetje Rudolf Exner, Celje.
Po uradnem poročilu uprave Predilnice v
Litiji, z dne 5. maja 1927, je stanovalo v tovarniških stanovanjih 62
odstotkov v tovarni zaposlenega delavstva, le 38 odstotkov jih ni
stanovalo v tovarniški koloniji. Od teh 38 odstotkov moramo odšteti
večje število delavcev, ki so bili doma iz Litije ali bližnje okolice in
so imeli lastna stanovanja.
Znotraj delavskega sloja so sčasoma
začele nastajati premoženjske razlike. Na samem začetku to še ni bilo
tako očitno. V primerjavi z delavci iz drugih tovarn so bili litijski
predilci v neprimerno boljšem položaju.
Delavci v Predilnici so si izborili
kolektivno pogodbo, ki je določala višino plač, zagotavljala ugodne
delovne razmere in socialno varnost. Kljub temu pa so se razmerja med
delavci in mojstri vse bolj poglabljala, kar je razvidno tudi iz
stanovanjskih razmer.
Stalen spremljevalec nastajanja
delavskega razreda je bil pojav alkoholizma. V začetni fazi se je
pojavljal zlasti med priseljenci, samskimi ženskami in moškimi. Ti
ljudje so prihajali s podeželja, kjer so bili navajeni družbenih
odnosov, ki so obstajali še v dokaj celoviti vaški skupnosti.
Osamljenost, odtujenost in prepuščenost samim sebi so bili zanje
problemi, ki jih je bilo težko premagati.
S problemom alkoholizma se je soočilo že
leta 1913 Katoliško slovensko izobraževalno društvo in je izvedlo celo
serijo predavanj "o alkoholizmu ". Ilustracija takih razmer je tudi
članek v klerikalnem slovenskem glasilu "Naša moč" z dne 20. 10. 1913:
"Žalostno je končala delavka v predilnici
22-letna Alojzija Štih s Štajerskega. Dne 10. tega meseca je pila pri
Fortuni do polnoči, ker je bila colunga. Tam se je sprla s svojim fantom
Hrvatom in šla iskat rešitve pod vlak. Vlak ji je ob 1. uri ponoči
strgal glavo in odtrgal roko. Prepeljali so jo v Ljubljano pa se je že
po poti izdihnila. Tako daleč pride mlada dekle, ki zapusti Boga in se
oklene zapeljivcev. Delavke, ali vidite strašen opomin in izgled ?".
V sklopu delavske kolonije so bile
naslednje stanovanjske hiše:
- delavska kolonija "Za Savo",
- delavska stanovanjska bloka na Dobravi,
- delavski stanovanjski bloki na Stavbah z dekliškim domom,
- delavska stanovanja "na Štali ",
- stanovanjska hiša "Vila ",
- maister hause (hiša za mojstre),
- individualne delavske stanovanjske hiše v Gradcu.
Delavska kolonija "Za Savo"
Najstarejša delavska stanovanja so bila
zgrajena že leta 1896, v tako imenovani delavski koloniji "Za Savo".
Vseljiva pa so bila takoj po koncu 1. svetovne vojne. Kolonijo je
sestavljalo šest večdružinskih hišic.
Stanovanja, še zlasti podstrešna, so bila
precej slaba. Hiše so bile cele zgrajene iz lesenega ogrodja (tramov),
ki je bilo pozidano z opeko, kar je bilo zelo lepo in je spominjalo na
skandinavsko kulturo gradenj. Sistem gradenj je bil podoben današnjim
vrstnim hišam.
Hiše so imele vhode z zadnje strani, tako
da so za tisti čas velika okna gledala na cesto. Do vhodnih vrat se je
prišlo po nekaj stopnicah. Vsaka stanovanjska enota je imela vrt -
gredo, ki je bila ograjena z leseno ograjo. Pred hišicami v zavetju so
bile tudi preproste klopi, kjer so stanovalci lahko posedali. Vsa
stanovanja so bila pritlična s kletjo in frčarami na strehi.
Sobe so bile od znotraj pobeljene z
apnom, na tleh je bil lesen pod, ki ga je bilo treba vsaj enkrat
tedensko ribati, če so hoteli ohraniti spodoben videz. Imeli so že
električno razsvetljavo iz tovarne, vsak dan razen nedelje do enajstih
zvečer.
Vode niso imeli v hišah, vsaka hiša pa je
imela svoj vodnjak - štirno. V stanovanjih, velikih približno 40
kvadratnih metrov, so se stiskale družine s pet do šest člani.
Nekateri so imeli v sobi celo
podnajemnike. To so bile bedne najemniške sobe, za katere bi se težko
reklo, da so bile sploh kako opremljene. Postelja, miza, "štokrle", "lavor"
- to je bila največkrat vsa oprema, ki jo je premogla taka najemniška
soba. Obleko, ki so jo najemniki premogli, so ponavadi imeli kar
oblečeno.
Stanovanja so bila sestavljena iz dveh
prostorov, od katerih je eden ponavadi služil kot kuhinja z zidanim
štedilnikom in soba. Imeli so zunanje stranišče "na štrbunk" in skupno
kopalnico. Zato je za red in čistočo v kopalnici skrbela delavka, ki je
pomivala kadi in razporejala uporabo kopalnice. Vsakemu uporabniku je
bil določen čas zadrževanja v kopalnici, ki je bil omejen na 15 minut.
Nekaj let po vselitvi so v dveh hišah
stanovale samske delavke, ki so jim gospodinjile nune. Kolonija "Za
Savo" je bila že v hudo neuglednem stanju porušena v začetku
sedemdesetih let. Naseljena pa je bila vse do zadnjih dni. Tu so bila
daleč najslabša stanovanja v Litiji. Stanovalci prostorov niso
popravljali. Popravili so le tisto, kar je bilo zares nujno. V zadnjih
letih so imele hiše "Za Savo" bolj prehodno vlogo. Tu so dobili prva
stanovanja za silo delavci, ki so komaj začeli delati v tovarni in so
čakali, da bi dobili prednost pri dodeljevanju boljših stanovanj.
Kolonija "Na Dobravi"
Leta 1920 sta bila zgrajena še dva
delavska bloka, ki sta dobila ime kolonija "Na Dobravi ". Bloka sta
dvonadstropna in imata na eni strani v obeh nadstropjih velika balkona
čez celo dolžino hiše. Balkon je bil pokrit in je imel železno ograjo.
Stanovanja so bila eno in dvosobna, podstrešnih stanovanj ni bilo.
V stanovanjih je bil najprej predprostor
- veža, nato na levo ali desno kuhinja z zidanim štedilnikom. Iz kuhinje
je bil pogled na balkon, tako so stanovalci prišleke lahko takoj
opazili. Iz kuhinje so bila vrata v eno sobo - spalnico. Druga je imela
vhod iz veže. Na nasprotni strani kuhinjskih vrat je bil vhod v "špajz".
Kasneje so shrambo mnogi preuredili v kopalnice s tuš kabinami.
Ob vselitvi stanovanja niso imela
stranišč in kopalnic. Tla so bila lesena. Vsako nadstropje je imelo
skupno stranišče na koncu balkona. Vodovoda v blokih ni bilo, zato so se
stanovalci oskrbovali z vodo iz studenca v bližini hiš. Ta studenec se
je imenoval "Klinčev", po tamkajšnjem mesarju Klincu.
V delavskih kolonijah so pred letom 1939
uporabljali petrolejke, saj so imeli električno luč le do enajstih
zvečer. Ob nedeljah pa jo sploh niso imeli. Večkrat so svetili tudi s
svečami. Plinskih svetilk niso uporabljali. Zunaj hiše so svetili s
smolnatimi trskami. Ob tem je pogosto prihajalo do požarov.
Stanovanjska hiša Na Stavbah z
dekliškim domom
Gradnja delavskih hiš na Stavbah se je
pričela 9. septembra 1923, 5. februarja 1925 pa so bile zgrajene in
delno vseljive. Stavbe so prvi primer, kjer so bile pri projektiranju
upoštevane tudi urbanistične zakonitosti.
Kolonijo sestavlja več blokov, ki sklepajo skoraj pravilen pravokotnik.
Dve stranici pravokotnika sestavljata kompleksa treh stavb "vež", ki se
držijo ena druge. Tretjo stranico pa oklepa "dekliški dom" s sindikalno
dvorano. Nekoliko izven pravokotnika pa so, kot se spodobi, zgradili "Maisterhaus",
kjer so stanovale družine predilniških mojstrov in uradnikov. Vsekakor
stavbe, ko so bile zgrajene, niso prav nič spominjale na puste delavske
kolonije v drugih industrijskih krajih.
Bloki so dvonadstropni, imajo pa tudi
podstrešna stanovanja "kukrle". Arhitektura je dokaj pestra, s
stopniščem in verando ter balkoni, ki vodijo iz veže v vsakem
nadstropju. Fasada je bogato okrašena s preprostimi štukaturami
geometrijskih oblik v dveh različnih rjavih odtenkih.
Stavbe so bile velika pridobitev za mnoge
delavce, ki so prej živeli v mnogo slabših razmerah, še večjo korist pa
je imela od tega tovarna, saj si je pridobila mnogo nove delovne sile in
tudi njihovo zaupanje .
Stanovanja v delavskih blokih so bila
dvosobna v obeh srednjih vežah, v krajnih enosobna, vsako stanovanje pa
je imelo svoje stranišče v veži.
Razporeditev prostorov je bila zelo
različna.
Nekaj prvih blokov je imelo majhne
kuhinjske niše in ločene jedilnice, prav tako v kopalnicah ni bilo
banje, ampak le tuš.
Kasneje so začeli delati prostorne
kuhinje z zidanimi štedilniki, ki imajo hkrati funkcijo glavnega
bivalnega prostora. Oprema delavske kuhinje je bila preprosta. Kredenca,
miza stoli "štokerli" brez naslonjal in stoli "žesli" z naslonjali ter "kolmkišta"
za drva. To je bilo vse, kar se je nahajalo v kuhinji. Tla so bila
pokrita s "kolm lešem", nanj je bil položen ladijski pod. Posodabljanje
starih stanovanj je bilo povezano z napeljavo vodovoda in elektrike.
Srednje veže so imele v kleti "pekarijo",
to je prostor z veliko krušno pečjo, ki je bila skupna za vse
stanovalce. Pri tem so morali upoštevati strog vrstni red, da so se vsi
zvrstili. Skupne pralnice so imele Stavbe v barakah, drvarnicah, ena
pralnica je bila za eno vežo in pol. Stavbčanke so mnogokrat prale tudi
v Savi.
Stanovanja na Stavbah so bila tam, kjer
je sedaj kinodvorana. Polovica te stavbe je bila za stanovanja delavcev,
polovica pa za dekliški dom. Vmes pa je bila gledališka dvorana.
V dekliškem domu je dobilo sobe 120
deklet, imele so osem spalnic, jedilnico in bolniško sobo. To je bilo v
drugem nadstropju, v prvem nadstropju pa je bil vrtec. Podstrešne sobice
so uporabljale samohranilke in vdove z otroki.
Hiša za mojstre (Maister Hause)
Hiša za mojstre (maister hause) se od
ostalih blokov po zunanjosti ni razlikovala . Notranji videz pa je bil
drugačen od navadnih delavskih stanovanj. Stanovanja so bila večja in
boljša. Imela so celo izolacijo.
Stanovanje je imelo predsobo, kuhinjo in
dve sobi. Tudi v teh stanovanjih še ni bilo kopalnic, zato so imele vse
stranke skupno kopalnico v zadnjem delu dekliškega stanovanja. V njej so
bile štiri banje in štirje tuši. Ker je veliko ljudi uporabljalo to
kopalnico, so za red in čistočo zaposlili delavko, ki je čistila in
razkuževala kadi in tuše. Sprva so imeli stranišče zunaj stavbe v
neposredni bližini. Ob posodabljanju ravno teh mojstrskih stanovanj pa
so napeljali vodovod in elektriko. Po napeljavi vodovoda so ta
stanovanja dobila stranišča na izplakovanje "angleška stranišča", ki jih
takrat niso imele niti meščanske hiše v Litiji. Uporaba elektrike je
bila brezplačna.
Stanovanjska kolonija "Na Štali"
Najslabša delavska stanovanja v Litiji pa
so bila "Na Štali ". Ime so dobila zato, ker so bile v poslopju pred tem
štale za konje predilniških furmanov.
Stanovanja so bila na hitro urejena v
tridesetih letih, ko si je tovarna zgradila od postaje ozkotirno
železnico in kupila vlak, zato furmanov ni več potrebovala. Stanovanja
so preuredili površno, tako da so tudi še kasneje zelo spominjala na
štale. Stavba ni imela skoraj nobene izolacije. Tla so bila pokrita z
deskami, v pritličju pa so bile deske položene na plast "šodra" -
savskega kamenja, ki je bil potresen na zemljo in zalit z malto.
Hiša ni bila podkletena. Stranišča so
bila na "gankih" - dolgih lesenih balkonih, skupna za celo nadstropje.
Najslabša stanovanja so bila podstrešna, "v frčarah". Ti stanovalci na
podstrešju so bili izpostavljeni vsem vremenskim nevšečnostim. Na Štalah
so stanovali revnejši delavci in družine z veliko otroki.
Stanovanjska hiša "Vila"
Vodilno osebje tovarne in višji uradniki
so stanovali v " Vili " bivšem ribiškem dvorcu grofov Auspergov.
Do približno leta 1954 je bila okolica
vile lepa, predvsem pa zelo razkošna in zanimiva. Pod tistim delom hiše,
ki gleda na železniško progo, se je razprostiral bazenski kompleks, saj
je bilo poleg plavalnega bazena še nekaj manjših. Eden je bil prav
gotovo namenjen pranju nog, da se ni v bazen prenašala umazanija. Dobro
je bila vidna vodovodna napeljava, cevi, ki so potekale po površini ob
manjših bazenih. Okoli velikega bazena so bile položene betonske plošče,
sicer pa je bilo okrog veliko zelenja, trave in okrasnega grmičevja, ki
nato z leti ni bilo več vzdrževano in je vse skupaj nezadržno propadlo.
Vse je bilo obdana z žičnato ograjo.
Na levi strani, gledano proti železnici
se je ta prostor končal z mogočnim drevoredom divjih kostanjev.
Današnji pogled na vilo s ceste (kjer je
bil nekoč bazen) ni zanimiv, saj so vidna samo popolnoma enaka okna, le
na eni strani hiše se arhitektura spremeni, kajti v tem delu je okrogli,
stolpu podoben polkrog, v katerem je v notranjosti soba s polkrožnim
zidom. Ta nato prehaja v drugo steno hiše, ki je zastekljena veranda. To
je kombinacija lesa in stekla. Danes je to predvsem navadno steklo,
včasih pa so okna krasile raznobarvne šipe, ki so se z leti pobile in so
jih zamenjali z navadnimi.
Mnogo bolj raznolik je bil v opisanem
času vhod v vilo. Danes so sicer še vidne vse osnovne značilnosti
tedanjega razkošja. V vilo je bilo mogoče priti z desne ali leve strani
po betonskih, podestu podobnih stopnicah, ki niso bile previsoke in
prijetne za hojo. Po vsaki si naredil dva ali tri korake.
S spodnje strani se je pot začela ob
velikem studencu - sezidanem vodnjaku, kjer so ljudje dobivali vodo,
prali solato in se pomenkovali. Tudi sicer so stanovalci pogosto
uporabljali studence in potoke pri " Vili "-Direktorjev studenec.
Direktorjev se je imenoval zato, ker so v vili stanovali direktorji
tovarne.
Stopnice so se dvigale proti velikemu
okroglemu balkonu. Na tej strani so bile zbetonirane iz velikh kamnov in
zato bolj zanimive, kot one na drugi strani, ki so bile le betonske. Na
levi strani stopnic je bila betonska ograja, stebričasta, na desni se je
bohotila akacijeva hosta, ki je v času cvetenja okolici dajala prijeten
vonj. Vhod na balkon so sprva varovala vrata, ki jih kasneje ni bilo
več. Dala so slutiti, da vsakdo ni dobrodošel gost.
Na vrhu stopnic je obiskovalce pričakal
čudovit balkon v obliki kroga, z enako ograjo kot na stopnicah in
mogočnim drevesom. Do vhodnih vrat je vodil mostiček nad cesto, ki je
speljana spodaj in je bila proti Predilnici povezava do "Štal ". Pod
krošnjo drevesa je bila klop, na kateri so se večinoma igrali otroci.
Vhod v vilo je skozi velika, lesena
dvokrilna vrata. Prvi prostor je zelo majhen predprostor, kjer na desni
vodijo zelo strme lesene stopnice na podstrešje, levo, skozi bela,
zgoraj zastekljena vrata pa naprej v notranjost. To je ozki veži podoben
prostor. Tla so obložena z belo modrimi keramičnimi ploščicami,
položenimi v vzorcu kare. Na koncu veže so vhodi v stanovanjski del -
desno, naravnost in levo. Desno in levo je bilo potrebno priti še skozi
ena vrata, prav tako velika, dvokrilna, zastekljena in zgornjim
zastekljenim delom. Torej so bila vrata iz treh delov.
Za vrati je obiskovalce pričakal dolg,
temačnejši hodnik, ki je svetlobo dobival le skozi velika zastekljena
starinska vrata sob in okna pri dveh kopalnicah. Hodnik se je nato
nadaljeval še skozi ena vrata vse do polovice verande. Tla so bila
pokrita s parketom, ki so ga stanovalci lepo vzdrževali.
Levo je bilo stanovanje predilniškega
mojstra. Mislim, da so imeli dva velika prostora, v enem je bila bivalna
kuhinja z vzidanim štedilnikom in obloženim s ploščicami. Temu
stanovanju je pripadala ena kopalnica. Druga je bila last stanovalcev z
desnega dela hodnika, ki so imeli mnogo več prostora. Njim je pripadal
še notranji hodnik z vgradnimi stenskimi omarami, dvema velikima sobama;
ena je imela okroglino stolpa in bivalno kuhinjo, z zidanim štedilnikom,
shrambo in izhodom na verando, ki je bila v prehodnih mesecih prijetno
bivališče. Tam so se radi igrali otroci. arket v sobah je imel
ornamentne oblike in več barvnih odtenkov.
Posebnost je bila kopalnica s straniščem.
V njej je bila kopalna kad na železnih nogah in peč na drva za gretje
vode in prostora v hladnih dneh. Tla so bila obložena s keramičnimi
ploščicami, prav tako tudi predprostor pred obema kopalnicama, ki sta
bila druga nasproti druge. Okna opisana kopalnica ni imela.
Zanimiv je prostor, ki je bil sestavljen
iz hodnika z dvema velikima vgradnima omarama od stropa do tal, s
policami, ki so se zapirale z dvokrilnimi lesenimi belimi vrati, dvema
sobama in vhodom na drugo polovico verande. Prostori niso imeli vode,
torej niso imeli vsega potrebnega za bivanje in so bili namenjeni nečemu
drugemu - morda sobam za čistilke, osebju za pomoč pri delu. Kasneje so
v njih stanovali posamezniki, starejše ženske, ki so vodo za pitje
dobivali na studencu.
Na podstrešju sta bili dve zasilni
bivališči, kjer so stanovali posamezniki, ki so delali v Predilnici ali
na vrtnariji. To so bile skromne sobe, poleti zelo vroče, pozimi mrzle,
brez vode. Pogled so omogočala okna v obliki "frčar".
Ko je človek zapuščal vilo, se mu je pogled ustavil na drugi strani
balkona, na prostoru, še najbolj podobnemu gledališču na prostem, ki je
imel obliko polkroga, dvignjen za eno stopnico, nad katerim so se
vzpenjale divje vrtnice. Tu so bila vrata, ki so vodila v klet, izkopano
v hrib. Levo in desno so bile klopi za počitek in klepet.
S ceste, ki je povezovala "Štale" in se
vila do prehoda čez železniško progo, je bil še en vhod za stanovalce v
pritličju. Verjetno, da je bila spodaj podobna razporeditev prostorov,
saj so tudi tam stanovali predilniški mojstri z družinami. Je pa bil
vhod manj razkošen in tudi bolj neugoden, saj je bil že prvi korak čez
prag na cesto.
Individualne delavske hiše v Gradcu
Med obema vojnama so začele rasti
delavske hišice. Bile so večinoma pritlične, redke med njimi že
enonadstropne. Značilno je bilo, da je bil vhod dvignjen, do njega pa so
vodile stopnice , pogosto pa je bila pred vhodom tudi veranda . Večina
od teh hišic je imela razporeditev prostorov kot kmečke hiše z belimi
kuhinjami, shrambo, hišo, kamro ali štiblc. Stranišča pa so imela
največkrat zunaj "na štrbunk ".
Med vojnama so nekatere delavske družine
imele podnajemnike. Ponavadi so oddali v najem "štiblc". Zato se je
zgodilo, da je v tako majhni hiši občasno živelo tudi po deset do
dvanajst ljudi. Podnajemniki so kuhali in spali v štiblcu. To so bili
predvsem samski delavci ali pa družine, ki so se komaj priselile in še
niso prišle na vrsto za predilniško stanovanje.
Stanovanjska oprema
Zidan štedilnik in celo štedilnik z
bakrenim kotličkom za vročo vodo je postal nepogrešljiv v delavskih
kuhinjah. V kuhinjah so stale dvodelne, kasneje tudi trodelne kredence.
Tudi zaboji za premog in drva, nepogrešljive "kolmkište" so dajale
poseben videz delavski kuhinji. V delavsko kuhinjo je spadala še miza,
ki v preteklosti ni bila pregrnjena. Število stolov je bilo odvisno od
števila stanovalcev, dva ali trije so bili z naslonjalom, ostali so bili
brez, tako imenovani "štokerli".
V sobah so se prve omare pojavile po letu
1900, to so bili predalniki in "ta nizki kostni". Čeprav so bili še pred
drugo svetovno vojno primeri delavskih stanovanj, ki niso imeli ne
skrinje ne omare za obleko. Te so jim nadomestili žeblji, ki so bili
zabiti povsod po stenah. To je veljalo predvsem za stanovanja na "Štalah".
V Maister Hausu pa so se pojavili težki
dvodelni "kostni" iz češnjevega lesa. Kosten je bil kos pohištva, ki je
spadal v spalnico, kjer so nekateri imeli tudi "psihe" - nizke omare, ki
so imele vgrajeno visoko ogledalo. Tudi predalnike za perilo so imeli v
spalnicah. Uvajanje dvoposteljnih spalnic je prav tako navezano na
delavsko stanovanje. Seveda pa ljudje niso spali le v spalnicah.
Divan je bil obvezen del pohištva v
kuhinji in tam so spali otroci. Med delavci tudi ni bil pred 2. svetovno
vojno v pogovoru izraz spalnica, rekli so enostavno soba. Otroški koši
so bili znani že v zadnjih letih 19. stoletja, prav tako tudi otroški
vozički, ki pa so jih imeli le v premožnejših družinah. Med vojnama se
je uporaba otroških košev in vozičkov razširila tudi med delavstvom v
Litiji. Imeli pa so tudi zelo globoke vozičke, ki so bili celi leseni,
na zelo majhnih kolesih.
Predilniški delavci so poleg stanovanja
dobili tudi brezplačno v obdelavo kos zelenjavnega vrta. Prav ta
dejavnost je dala glavni pečat delavski prehrani, ki se je zato
razlikovala od prehrane kmeta. Gospodinje so pripravljale zelenjavo na
vse mogoče načine. Sami so se večkrat pošalili na ta račun in rekli, da
imajo zelo pester jedilnik: "Opoldne krompir in solato, zvečer solato in
krompir; naslednji dan pa obratno."
II. KMEČKE HIŠE
Kmečka hiša v
Podbukovju pri Vačah
Hiša Štimac ali Štimec, ki je stara
približno 200 let stoji v Pdbukovju blizu geometričnega središča na
Vačah. Osnovni gradbeni material je bil les, kamenje in malta.
Stavba je delno podkletena in je danes v
velik meri prenovljena. Kljub prenovi je ohranila nekatere elemente, ki
nas opozarjajo na njeno starost.
Na vogalih objekta so v ometu vidni
šivani robovi. Okna poudarja v ometu izveden okvir, ki se na vrhu
polkrožno zaključi. Pod prenovljenimi okni je še ohranjena dekoracija iz
ometa. Pod slemenom je okrogla zračna lina. Streha objekta je simetrična
dvokapnica, kritina pa je opečni zareznik. Hiša je povezana s podom.
Sprva je bila v hiši črna kuhinja z
odprtim ognjiščem, kotlom za kuhanje krme za prašiče, v enem kotu pa še
drugo ognjišče za žganjekuho. V kuhinji je bilo eno samo malo okno.
Strop je bil obokan. S stropa so viseli "kavlji", na katerih so bile
lesene palice, kjer so v času kolin sušili klobase in meso. Pred
približno tridesetimi leti so črno kuhinjo prenovili.
Poleg kuhinje je v stavbi še izba. V kotu
izbe za vrati stoji peč, okrog peči so klopi. Izbo so stanovalci
uporabljali kot dnevni bivalni prostor, poleg tega pa se je v njej tudi
spalo. Zato vidimo v njej posteljo in dvodelni "kosten" iz češnjevega
lesa.
V izbi stoji velika miza s stoli. Nad
mizo v kotu je postavljen oltar s Kristusom na križu, kipci Marije,
podobicami in svečami. Pozimi so tam stale jaslice. Tla so bila pokrita
z lesenim podom.
V izbi naj bi bila po pripovedovanju še
zibelka, ki smo jo našli na podstrešju in je stara približno šestdeset
let. Zibelka je še dobro ohranjena. Pozimi je v izbi spalo več družinskh
članov, še posebej pa jim je prav prišla topla peč, kjer so v glavnem
spali otroci.
Poleg izbe je bila shramba. Skozi vežo se
je po lesenem stopnišču prišlo na podstrešje. Podstrešje je bilo
predeljeno v dva dela. V enem je bila majhna sobica - kamra z dvema
posteljama, staro skrinjo in omaro. Skrinja, ki je v zelo slabem stanju,
še vedno stoji tam. Na njej smo našli zelo star kovček z raznimi
dokumenti in lončeno posodo.
Med dokumenti so bili najbolj zanimivi
naslednji:
- spričevalo o opravljenem hlapčevskem delu od 1.1. 1927 do 31. 12. 1933
- knjižica : Določbe z značajem ( Službenega reda ) za delavstvo pri
rudarskih in
fužinarskih podjetjih v LRS 1946,
- predujem za zaslužek od 1. do 15. decembra 1946,
- poziv na strokovni tečaj brigadirjev z dne 28. 12 1949,
- odpustnica iz vojske kot rudar , z dne 1. 8. 1945,
- napotnica za bolnico
- sporočilo volivcu k volitvam v konstituanto z dne 11. 11. 1945,
- odločba - sečno dovoljenje
Poleg skrinje stoji kosten, v katerem so
shranjevali pletenke z domačo pijačo, v glavnem žganje. V drugem delu
podstrešja "cimpru" je stal lesen zaboj za žito, fižol in razna
semena.Tu je našel svoj prostor lesen kolovrat iz leta 1800.
V hiši ni bilo elektrike in vodovoda. Za
umivanje in kuho so uporabljali kapnico, ki se je nabirala v vodnjaku -
štirni. Nosili so jo v lesenih vedrih. Stranišče na "štrbunk" je bilo
postavljeno ob hlevu.
Predniki so se preživljali s
poljedelstvom in živinorejo. Dokaz za to je še vedno ohranjeno
poljedelsko orodje, predvsem plug, brana, slamoreznica... Ker je bil
družinski dohodek mnogokrat odvisen od letine, so si ob skromnih letinah
pomagali s sečnjo in prodajo lesa. Po domače se je pri hiši reklo "pri
ŽIVC".
Gospodar je običajno hodil na delo v
rudnik, zato do družina ni trpela lakote. O tem obstaja tudi dokument.
III. NAJSTAREJŠA HIŠA V LITIJI
Kisletova hiša
Kisletova hiša je najstarejša hiša v
Litiji. Stoji v Podkraju, pred vhodom v nekdanji Sitarjevški rudnik
svinca. Tik pod hišo teče reka Sava, po kateri so do izgradnje Južne
železnice 1849 prevažali tovor z ladjami in splavi.
Prav ta prevoz po reki Savi in prehod
preko reke do zgraditve mostu leta 1852 je Podkraj povezal z naseljem
Gradec z brodom od Kisletove hiše. V tej hiši je živel brodnik s svojo
družino.
Kisletova hiša naj bi bila zgrajena okoli
leta 1700. Spodnji velbani kletni prostori so bili zgrajeni namenoma
tako, da so imeli pritrjene vrvi, s katerimi so vodili brod oziroma
privez za čolne. V kleti so strgali tudi kože. Poleg tega so pletli vrvi
oziroma so se ukvarjali z vrvarstvom. Tako so se družinski člani te hiše
preživljali z brodarstvom in vrvarstvom. Družinska tradicija se je
prenašala iz roda v rod.
V pritličju hiše sta bili dve sobi, ki ju
je ločevala črna kuhinja.
Po 35 lesenih stopnicah se je prišlo v
prvo nadstropje, kjer so bile poleg prenovljene kuhinje, dve sobi - mala
in velika. To poimenovanje je povzeto kar po velikosti sob. V tem delu
je bil tudi prostor, imenovan hiša, ki so ga uporabljali za dnevni
prostor. V njej je bila krušna peč.
Vsa tla v hiši so bila prekrita z lesenim
podom, zato je bilo vzdrževanje čistoče zahtevno in naporno delo. Hiša
sprva ni imela vodovoda ne elektrike. Vodo so dobili v bližnjem
studencu. Bila je brez kopalnice, stranišče na "štrbunk" pa je bilo
postavljeno blizu Save. Ob povečanem vodostaju se je večkrat pripetilo,
da je narasla reka stranišče preprosto odnesla.
Čeprav v hiši zaradi dotrajanosti ne živi
nihče, pa jo kljub precej slabemu stanju še vedno krasi lesena veranda
ali gank na njenem spodnjem delu. Zaradi bližine reke Save so bili njeni
kletni prostori pogostokrat poplavljeni, enkrat je voda segala celo do
lesenega ganka.
IV. ZAKLJUČEK
Z učenci, člani zgodovinskega
raziskovalnega krožka smo se v šolskem letu 1999/2000 odločili, da
poskušamo zbrati čim več gradiva, s katerim naj bi prikazali bogastvo
bivalne kulture v našem kraju. Ker je med krožkarji največ učencev
šestega razreda, smo se za raziskovalno delo težko odločila, kajti to
delo je za šestošolce prezahtevno in zahteva ogromno mentorjevega
vodenja, da se ga sploh lahko izpelje. Ker pa so vztrajni in polni idej,
smo s skupnimi močmi začetniške težave premagali in se dela tudi pridno
lotili.
Sestavili smo program dela, se pozanimali
za najstarejše hiše na območju občine, obiskali smo matično knjižnico in
začeli najprej zbirati pisno gradivo, ki bi nam bilo v pomoč pri
nadaljnjem delu.
Ker nam literatura ni ponudila tistega,
kar smo iskali, so bili na vrsti ustni viri. Napisali smo nešteto pisem.
K sodelovanju smo povabili precej domačinov, predvsem tistih, ki so
lastniki starejših stanovanjskih stavb, vendar je bil odziv zelo slab.
Zato smo se odločili, da opišemo delavske stanovanjske razmere, ki so se
z nastankom in razvojem industrije v Litiji, jasno pokazale v izgradnji
prve delavske kolonije "Za Savo". Vse večje potrebe po delavcih je
Predilnico sililo k širitvi stanovanj zanje, zato je v letih po prvi
svetovni vojni teh vse več.
Stanovanja so seveda gradili za vse
strukture delavcev. Tako so navadnim delavcem zagotavljali le
življenjski minimum, ki je običajno vključeval poleg stanovanjskih
prostorov še del zelenjavnega vrta, vodo in brezplačno elektriko.
Mojstrom in uradnikom so zgradili udobnejša in za tiste čase kar
razkošna stanovanja. Hiša za mojstre - maister hause je že z zunanjim
videzom to dokazovala, prav tako stanovanjska hiša "Vila". Spomini na ta
delavska naselja so zelo zbledeli, zato smo bili veseli vsake pripovedi.
Ta naselja so v drugi polovici 20.
stoletja postopoma propadla. Prvo med njimi "Za Savo", kmalu za tem pa
še najbolj revno "Na Štalah". Ostale so le skromne fotografije in kratki
opisi stanovanjskih razmer, ki smo jih zbrali iz literature ter izvedeli
od nekaterih predilniških delavk. Stanovanjska hiša "Vila" je sicer še
naseljena, njena današnja podoba pa si ne zasluži več tega zvenečega
imena.
Ostala delavska naselja so se v zadnjih
desetletjih 20. stoletja modernizirala in z gradnjo novih blokov še
dopolnjevala. Modernizacija pa ni v celoti izbrisala spominov na
preteklost. Pri obnovi fasad je bil delno upoštevan prvotni izgled. Prav
tako pa so se med starejšimi občani ohranila imena teh stavb. Čeprav o
teh delavskih stanovanjih ni veliko napisanega, smo ob pomoči nekdanjih
predilniških delavk, nekateri stanovalk in poznavalk teh stanovanj,
zbrali toliko zanimivih podatkov, da jih je bilo vredno urediti in
zapisati v nalogi.
V drugem delu naloge smo predstavili
tipično kmečko hišo z vsemi značilnostmi kmečke bivalne kulture.
Kisletovo hišo pa smo opisali iz dveh razlogov. Prvi se nanaša na njeno
pomembno vlogo v preteklosti in življenjske razmere brodnikove družine
ter starosti, ki ji jo pripisujemo, saj sodi med najstarejše litijske
hiše.
Drugi vzrok, ki nas je pri predstavitvi vodil, pa je povezan z njenim
nezadržnim propadanjem. Stavba je v tako slabem stanju, da se notranjh
prostov niti fotografirati ne da, čeprav je ohranjena še originalna
krušna peč in del pohištva, ki je očem obiskovalca iz varstvenih
razlogov nedosegljiv.
Neznane besede
register: lat. vpisnik, seznam, imenik
eksistenčni minimum: najmanjši prejemki, ki so potrebni za preživljanje
firma: ital. podjetje
tvrdka: trgovsko ime podjetja
colunga: plača oz. mezda
šterna: nem. vodnjak
štokerle: nem. stolček, kuhinjski stol brez naslonjala
lavor: fr. posoda za umivanje, umivalnik
stranišče na štrbunk: lesena uta - leseno zunanje stranišče
veža : hodnik
špajz: nem. shramba
kukrle: nem. podstrešna soba
štukature: umetniški plastični okraski iz mavca
niše: fr. vdolbina v zidu
kredenca: it. jedilna, kuhinjska omara
žesli: nem. stolček, kuhinjski stol z naslonjalom
kolemkišta:nem. zaboj za premog, drva
šoder: savsko kamenje
furman: voznik s konji
gank: nem. balkon
arhitektura: gr. umetnost stavbarstva
veranda: španska lesena zastekljena lopa, hišni prizidek s steklenimi
stenami, balkon
kamera: it. soba
štiblc: majhna soba lahko tudi shramba
kostni: omare
psiha: stoječe ogledalo
dekoracija: okrasitev, okraševanje
cimper: del podstrešja
kapnica: voda, ki se nabira ob dežju običajno v vodnjaku
velbani: obokani stropi, vhodi..
Viri in literatura
Pisni viri :
Brilej, T. (1995), Spomini na Litijo;
Villa Litta klub - fondacija Litija,
Krajevni leksikon dravske banovine (1937), Ljubljana,
Kresal, F.: (1960), Razvoj Predilnice Litija, Litija,
Leksikon Cankarjeve založbe, (1988), Ljubljana,
Seznam naravne in kulturne dediščine v občini Litija, Zavod za naravno
in kulturno dediščino, Ljubljana,
Bunc, S. (1991), Slovar tujk, Maribor,
Zupančič, J. ( 1952 ) , Mesto Litija, Zasavska knjižnica .
Ustni viri:
Pripovedovali so:
- gospa Milena Dimec,
- gospa Marinka Groboljšek,
- gospa Fani Jere,
- gospa Slavka Ostrožnik,
- gospa Lea Rappl,
- gospa Anka Sedevčič,
- gospod Ivo Tomažič.
OSNOVNA ŠOLA LITIJA
CESTA KOMANDANTA STANETA 2
1270 LITIJA
Nalogo so v šolskem letu 1999/2000
pripravljali člani zgodovinskega krožka Osnovne šole Litija.
Pri zbiranju raziskovalnega gradiva so
bile najbolj prizadevne naslednje učenke :
- Saša Kokalj iz 8.a razreda,
- Ana Palčič iz 6.a razreda,
- Mateja Kržić iz 7.d razreda.
Mentorica: Fani Rovšek- Kosmač,
predmetna učiteljica zgodovine, zemljepisa in etike ter družbe
Jezikovni pregled: Milena Dimec