Oni dan sem se šel sprehajat proti dolenjski strani, kajti bilo je popoldne sonce predrlo gosto meglo, ki tako rada pokriva naše slavne Atene, belo Ljubljano. Ta megla je podobna tistemu vragu, ki je bil obsel raztrgano beraško malho. Imel je hudobnež čudne lastnosti, kakor pripovedujejo stari ljudje, ki so kaj izkusili po svetu. Če so ga namreč izgnali skozi vrata pri motozu, pa se je zopet povrnil vanjo skozi okence kake luknje, katerih je bilo vse polno. To se je pa zato godilo, ker pravijo, da je bila ta vreča beračeva, ki je hodil prosit od hiše do hiše, doma je pa imel pod veženim pragom zakopan velik zaklad. Niso mogli peklenščka nikakor drugače prijeti v strah, morali so malho sežgati. Ljubljanski močvir tudi zmerom žgemo, ali megla vendar še ni pobegnila. Imeli smo nekdaj učenega profesorja; stanoval je zunaj mesta; pa v meglenih dnevih nikoli ni šel ne od doma ne domov brez magnetne igle; bal se je revež, da ne bi se po megli izgubil.

Toda upamo, da megla menda vendar ne ostane zmerom enako gosta, ker sicer bi ne vedeli, zakaj se po nebu vozi rumeno sonce, ki je ustvarjeno, da nam ubogim zemljanom deli gorkoto, život in luč. Nekoliko žarkov te sladke nebeške luči bi se časi rado ukralo na pobožna tla našega bogaboječega mesta; ali svet je tako narejen, da Bog neče nikomur dati vsega, ker potem bi nevarnost bila, da ne bi se prevzel oholi, grešni človeški zarod. Bog že ve, kateri kozi rog krati. - Te in take misli so me obhajale, ko sem popoldne dol po Kurji vasi lezel, ker nisem imel boljšega opravka.

Zdajci srečam hitro idočega človeka male, tršate postave. Bil je precej okrogel in kakih 38 let je moral imeti na hrbtu. Njegovi obleki se je videlo, da bi rada bila gosposka, ali vendar ne tiste vrste, katera je zdaj v navadi med salonskim svetom, kakor bi rekel Valentin Zarnik. Hlač ni bil oblekel tako širokih, da bi v njih bil izgubil človeka, kakor se izgubi pšenično zrno v prazni vreči, ampak ozke je mož nosil. Zdolaj so bile pa že tudi precej objedene, jako blatne in lahko bi se bila nit za nitjo preštela, ko bi kdo bil toliko neumen, da bi si nakopaval na glavo posel, starim hlačam rebra šteti. Gospodje velikih mest dandanes obilo čislajo tolike suknje, da se za njimi vlačijo po tleh; ali moj človek ni bil tako spačen, ne tako ničemuren: suknjica mu je komaj in komaj skrivala nekoliko tistega dela, ki mora v šoli največ trpeti. Rokavi so bili pa tako ozki, da se nisem čudil malo in dosti ne, ko sem videl, kako mu na komolcu srajca sili iz tesne zaprtije. Posebno vrednost pa je dajalo mojemu človeku to, da je obsenčeval njegovo čelo črn klobuk, zelo visokega, samo nekoliko potlačenega oglavja. Po Trstu sem nekdaj tolikih klobukov dosti videval in vselej sem do njih imel veliko spoštovanje, sam ne vem zakaj, menda zato, ker pravi Kurnik, da mož se ne meri od nog do temena, ampak od nosa do vrha. Je li človek imel kaj za vratom ali ne, to je še zdaj velika uganka, ker je bil zapet gor do brade; samo to dobro vem, da že od daleč se mi je zdel jako čuden, ko je hitro prestavljal rjave, raztrgane čevlje pa belo culico nesel na opaljeni gorjači.

Ustavi se, ko pride predme, vzame iz ust gorenjsko lulo, dolgega vratu pa kratkega repa ter zavpije na vse grlo, da so v bližnji hlev pobegnile s petelinom vred vse kokoši, ki so prej razkopavale po cesti: »Bog te sprimi ! Kako je kaj ?«

Jaz moža gledam od nog do vrha, od vrha do tal, pa vendar nisem precej mogel vedeti, kdo bi to bil. Nato pravi on: »Kaj me gledaš ko cigan sekiro. Kaj ne veš, da sva v šesti šoli sedela v tretji klopi, jaz na koncu, ti na sredi?«

Jaz: »Menda vendar nisi Jurij Zlatorepec?«

On: »Zakaj pa ne? Morda meniš, da me je sram svojega imena? Moj oče je bil Andrej Zlatorepec pa je pošteno preganjal kozle s Hrvaškega na Gorenjsko, na Kras in celo tja proti Vidmu, ki je še daleč za Gorico.«

Jaz: »Skoraj bi te ne bil več poznal, jako si se spremenil.«

Zlatorepec: »Misliš, da se ti nisi? Kje so tisti dolgi kodrasti lasje, ki jih je s takim veseljem ogledovalo mlado ljubljansko ženstvo, da smo te samo zato neradi jemali s seboj v krčme, ker si nam bil pri točajkah povsod napoti. Kam je zginila tvoja tenka rast? Ne vidiš, da skoraj že komaj suknjo zapenjaš ?«

Jaz: »Dragi Zlatorepec, tempora mutantur!"

Zlatorepec: »Nos et mutamur in illis! No, pa reci, če moreš, da sem vse pozabil, kar nam je kričal naš učitelj !«

Jaz: »Od kod pa vendar greš ?«

Zlatorepec: »Naravnost iz Novega mesta, če Bog hoče.«

Jaz: »Kaj pa si delal tam ?«

Zlatorepec: »Že Job je nekdaj pričal, da naše življenje na zemlji je veden boj, kar sem vam tudi jaz umno razlagal, ko smo osmošolci zvečer slovo jemali v krčmi Pri dveh rokah. Ne veš, kako je tedaj Miha Kričaj na stolu govoril, Trobar pa tako pijan bil, da je vrgel Kričaja in stol, oboje kmalu, skozi okno ? Ubogi si.romak je potem ves odrt in obezan hodil mesec dni, če ne več. Kadar ga je pa kdo vprašal, kaj mu je, nikoli ni povedal resnice, ampak prisegal je, da mu je ranocelec izdrl zdrav zob namesto bolnega.«

Jaz: »To še dobro vem, kdo bi kaj takega zabil.« 

Zlatorepec: »Takrat sem vam tudi bil razodel, da sem deseti brat, da torej gotovo ne bodem nikdar imel na zemlji miru in pokoja, kakor ga ni še imel nikoli noben deseti brat, kolikor jih je bilo od začetka sveta do današnjih časov. Kar sem prerokoval, to se je tudi zgodilo; saj bodeš kmalu videl sam. Učilnice pustivši sem se najprvo ubijal po raznih cesarskih pisalnicah. Ali nikjer mi ni bilo obstanka. Potlej sem služil v Trstu pri kupčiji, kjer mi zopet ni dala miru desetina. Tedaj sem se v samostan umaknil posvetnemu hrupu; tam pa nisem še posebno mogel nikakor prebiti. Kaj mi je bilo početi ? Bogat graščak na Gorenjskem je iskal učitelja svojim otrokom. Zvedel je zame in lotil sem se pretežavnega, najnehvaležnejšega dela na zemlji. Res je bil hlebec, ki sem ga imel pred seboj, iz bele moke in dobro velik, toda s pelinom zamešen. Z otroki po vrtu skakal, kolca prepeljaval, na oslu jezdaril, o prilikah na lov hojeval, ptiče lovil, spomladi časi tudi bučele ogrebal, uklanjal se, pri jedi molčal, ko bi najraje bil govoril, otroke v Ljubljano k izkušnjam vojeval, s kmeti v mlinu ob nedeljah popijal, .kričal, lasal, klečat deval, svaril in svarjen in križan sem bival dve leti, pet mesecev in tri dni.

Kar leta 1859 na Laškem boben zapoje. Vrgel sem učiteljsko palico v kot, da se je razletela na tri ali štiri kose, vzel telečjo kožo na pleči, puško na ramo pa urno tekel na bojišče. Brate, s tem ni tudi nič! Zato sem pa tudi gledal, kakor sem vedel in znal, da so me precej po bitvah pustili domov, kar mi je prizadelo mnogo otepanja in ohodkov.

Bil sem že spet na Dolenjskem, ko je začel po južni Italiji rogoviliti Garibaldi. Kaj sem hotel? Pogledal sem na vreme ter nabiral papežu vojakov. Takrat smo pač dobro živeli, takrat; ampak tudi to je minilo, kakor na zemlji vse mine. Ko sem bil prekobilil in poskusil toliko sveta, sedem enkrat nad Višnjo goro na hribu pod veliko, staro hruško menda je bila tepka, če se ne motim - in začnem tiho premišljati : kaj pa je vendar ta spačeni, malopridni svet? Ali je vreden, da mu služi pameten mož bistre glave in svobodnega srca? Vračuje li trude, prečute, bridke noči, težavne, grenke dneve, sovraštvo in zaničevanje, ki na človeka preže kakor pajek na muho? Nikdar ne! Vse na zemlji je tlaka, prazna tlaka! - Bogastvo je sama neumnost! Po mojih mislih je Diogen bil največji, edini mož na svetu! - Ljubezen, ki se tudi modremu v srce ukrade, kakor pravi Homer, ki pametne ljudi in častite sivobradce zapeljuje v take smešnosti, da se vedo kakor slepa kura, ni vredna bolečin, katere zadaja; njena radost je svetla, pa votla pena, vzdigne se v zrak in poči ! - Kaj pa čast ? Plačuje li znoj, s katerim obliva, preden se iz ohole visokosti poniža do človeka? Skrb, zavist, vedna bojazen, da bi ta draga Ijubica ne pobegnila od nas, pa sto in sto drugih peklenskih sester jo spremlja. Čast je ničemurna ženska v širokih obročih; vsa drugačna je videti, nego je v resnici. - Tudi slava je prazna beseda! Kdo ti je porok, da bi se zopet ne zmel svet, kakor se je že bil, ko so roji neštevilnih narodov šumeli iz Azije v Evropo ? Katera usta so prisegla, da se nikdar več v naravi ne vzdigne hrup, ki utegne prevrniti, kar koli imajo dragega, velikega, slavnega, krasnega vse dežele, kolikor jih obliva široko morje? Aleksandri, Napoleoni, kje bode potem vaša nesmrtna slava ? V grobu tihe pozabe ! Cezar, Cezar, sicer pameten mož, kako si bil ti neumen tačas, ko si prelival gorke solze zato, ker nisi bil še nič storil za slavo ! - Nekateri pa tekajo posebno za učenostjo. Tudi ti so bedaki. Učenost je njiva, katera malokdaj redi moža, ki jo orje. - Najhujši na zemlji pa je tisti gotovi boj, ki ga je imeti noč in dan z oholimi neumneži. Ljudje te vrste niso videli nič, niso slišali nič, poskušali nič, pa vendar hote vse vedeti, vse znati! Gorje ti, če se po robu postaviš .takemu človeku, s katerim se celo bogovi zastonj bore! Bolje bi ti bilo, da si na vrat obesiš mlinski kamen ter skočiš v morsko globočino. Komur je znana plehkoba dolgočasnega, krivičnega, v hudobije pogreznjenega sveta, mora, če hoče govoriti resnico, naravnost povedati, da največja modrost vsega slovenskega slovstva so Kančnikove besede: ,Auf der Welt ist alles sauer, pust je ves ta svet.`«

Jako sem se čudil Zlatorepčevim besedam, ki so mi kazale, da je zelo spremenil svoje misli, kar se nisva videla. Nato mi reče: »Veš kaj? Če me že tako rad poslušaš, pojva sest!« in bližnjo krčmo pokaže z lulo, ki jo je vedno v roki držal, ko je govoril. Ker se je tudi meni že predolgo zdelo stati na cesti, spremim ga v gostilnico, ki je bila odprta pred nama, da tam dovrši, kar je bil skuhal nad Višnjo goro pod veliko, staro hruško. Sedeva za mizo in Zlatorepec pripoveduje dalje:

»Ko sem sedel v globokih mislih, kar je mimo mene pastir prignal čedo pa trobil je. Dejal sem : ta pastir je gotovo zadovoljnejši od najmogočnejših vladarjev na zemlji. David je tudi hodil za jagnjeti svojega očeta in Kopitar se je z radostjo opominjal tistih dni, v katerih je pasel čedo. - Sijalo je pomladnje sonce in visoko nad menoj na hruški je prepeval star, lep ščinkavec; bil je tistih, ki se jim pravi ropočev, katerih je tako malo, da Krakovčan, kadar ga zasliši, gre za njim, dokler ga ujame, pa ko bi imel raztrgati dvoje podplate. Tudi kos in drozg sta se oglasila. To se mi je zdelo dobro znamenje, torej vstanem, oprtim svoje breme, vzamem grčavo palico, zažvižgam proti Novemu mestu, pridem blizu Novega mesta v neko vas, kjer so iskali čednika in, dragi moj prijatelj, v osmih dneh sem že krave pasel!«

Jaz: »Tedaj si krave pasel ?«

Zlatorepec: »Voli, krave, ovce in koze kakor David, Paris in srbski kraljeviči. Imel sem krivo palico, umazano torbo, debele čevlje, plašč iz lipovega ličja in trobento, povito s češnjevim lubjem.«

Jaz: »Ali menil bi, da to je bila premajhna služba.« 

Zlatorepec: »Poleg tega sem tudi iskal ptičjih gnezd, smolo drl pa kresilno gobo nabiral po gozdu. A'li že modri Salomon pravi, da vsaka stvar na svetu je prazna slama. Tudi pastirstvo ni vredno, da bi ga za psom vrgel. Pustil sem čedo in pastirsko torbo, zopet vzel svojo staro palico v roke in zdaj grem v Ljubljano, kakor vidiš. Ker se pa v slovenskih Atenah mislim za trdno ustaviti, zato sem vzel s seboj vse blago, kar mi ga je Bog dal pa vrag ne vzel.«

Jaz: »Kaj pa meniš početi v Ljubljani?« 

Zlatorepec: »Slišal sem, da bode izhajal nov časnik pa sem dejal: kaj nisem tudi jaz nekdaj prebiral Kastelčeve Bučelice? Kaj niso kake Novice sem ter tja prišle tudi meni v roke? Celo na paši za grmom sem jih prebiral pa ovsen kruh sem jedel. Kaj nisem z učenci prepeval tudi jaz narodnih pesmi, poleg drugih najraje tisto, ki ima samo dve vrstici: ,Za domovje se vzdignimo` ? Vzdignil sem se torej z božjo pomočjo za domovje in prišel sem v Ljubljano, kjer se menim kakemu časopisu prodati.«

Jaz: »Prodati vendar ne!«
Zlatorepec: »Koliko dni pa je tega, kar sem bil pri branjevcu kupil sira, zavitega v zadnji list nemškega časopisa? Veš, kaj sem bral na zadnji strani tega zadnjega lista? Nekdo je naglas prodajal sam sebe: ,Ein junger Mann zu kaufen!`, to se pravi: ,Mlad človek, moškega, spola, prodaja sam sebe, kdor hoče, naj ga kupi.` Če imajo drugi to pravico, zakaj bi je pa jaz ne imel ? Ali nisem svoboden človek ?«

Jaz: »Neseš tedaj sam sebe na semenj, pa le kakemu časniku; drugim poštenim ljudem nisi naprodaj ?«

Zlatorepec.~ »Zdaj še ne.«

Jaz: » Ali si pa dobro pretehtal, kaj je to : časnik uredovati ? Meniš, da je tako delo, kakor smolo dreti ali pa kresilno gobo nabirati?«

Zlatorepec: »Tega ne menim, ker nisem tako neumen, ampak dobro vem, da je še laže. Smolarja zapro, če ga zaleze logar ali kmet, časnikar pa lahko brez vse skrbi smolo dere iz drugih listov, knjig, dopisov itd. pa vendar ga nihče ne toži; po gobo moraš plezati visoko na bukev in če se veja odčesne, lahko padeš, ulomiš si vrat, roko ali nogo, časnikar pa zmerom lepo doma sedi, pozimi pri peči, poleti pri oknu pa duhan puši, celo v oblake mu ni treba kakor pratikarju, ki mora iti vsako leto vsaj enkrat na vreme pogledat.«

Jaz: »Ko bi urednik samo pušil, kdo bode pa delal namesto njega?«

Zlatorepec: »Drugi ljudje.«

Jaz: »Kdo ti je pa to povedal ?«

Zlatorepec: »To sam vem; pa tudi ni dolgo, kar sva v Novem mestu pri Stenovcu kozarec vina pila z Brlogarjem, ki me je oblekel od nog do glave, kakršnega me zdaj vidiš. On me je opravil, preden sem se izpustil čez jordansko reko novega upanja. Brlogar ti ni znan, ali verjemi, da je modra glava. Brlogar je dejal: ,Zlatorepec, ko smo še paglavci tukaj hodili v šolo, slovenski meniti se pa smeli nismo, ti nikoli nisi zato lonca na hrbtu nosil, ker si raje molčal, kadar nisi vedel po nemško odgovoriti. Meniš, da to ne kaže političnega človeka? LQnčarskemu konju si bil tudi ti poteknil kopriv pod rep, da je moral poskočiti. Nikoli tega ne pozabim, kako je rep stiskal in vstajal na sprednje in zadnje, da je potrl vse lonce, kar jih je imel na sebi, rumenih in črnih. Tačas je učil nas pater Frumencij, Bog mu daj nebesa. Ko pridemo potem zopet v šolo, ti pa naravnost k mizi, kjer je sedel Frumencij, pa si dejal: ,Zunaj stoji Ribničan, ki bi me rad zatožil, da sem njegovega konja pohujšal.` Pater Frumencij te je mislil nekaj vprašati, kar smo vsi dobro videli, najbrž je hotel zvedeti, kako je treba narediti, da se konj pohujša - kar se odpro vrata in v šolo stopi lončar Krzne, star dedec, rdeče pasice, jako ohlapnih hlač in širokega klobuka. Ti si pa rekel: ,Tale mož pravi, da sem jaz njegovega konja pohujšal.` Krzne odgovori: ,Saj si ga res in si ga!` Takrat pa smeh po šoli! Pater Frumencij, Bog mu daj dobro, sam on se ni smejal, ampak le namuznil se je, ker nas je vedno učil, da moder človek se nikdar ne smeje, če se namuzne pa je že dosti, kar je več, to je napak. Lončar je pa začel kričati in prisegati, da pojde v Ribnico po pečat vsemu Novemu mestu in posebno patru Frumenciju, ki ni hotel verjeti, kar bi vsaka baba verjela. Tako srdito je vrata zaprl za seboj, da se je vsa šola zdrznila pa je šel; pečata pa še zdaj ni iz Ribnice.

Vidiš, kako si bil to osnoval pa se bojiš, da nisi politična glava. Zveži culico, pojdi v Ljubljano in pogodi se s časnikarjem. Tamkaj ti bodo ptičke pele, da se bode vse treslo. Drugi bodo pisali, ti pa sestavke zametal ali tiskarju pošiljal in svet poreče: ,Ta slavni mož je tisti Zlatorepec, ki je pasel krave, smolo drl in kresilno gobo nabiral.` To so Brlogarjeve besede; jaz pa sem rekel: Če je takisto, pa le pojmo, saj do ljubljanskega mesta ni tako daleč in pot za menoj se tudi ne zaraste, da ne bi mogel nazaj.«

Jaz: »Danes te vidim posebno dobre volje. Kaj si zmerom tak še zdaj ?«

Zlatorepec: »Zmerom, kadar sem pri vinu.«

Jaz: »Tedaj si prav zares namenjen ustaviti se pri časnikarju ?«

Zlatorepec: »Ali ti nisem povedal ?«

Jaz: »Jako pametno sta res govorila z Brlogarjem, toda vsega pa vendar nista presodila. Kako pa, če list na naglem ustavijo?«

Zlatorepec: »Tega se nič ne boj, ker sem politična glava, kakor je rekel Brlogar, in ker mislim biti pohleven kakor jagnje; takim ne branijo pisati, za druge se pa ne menim, naj skrbe sami zase.«

Jaz: »Časi po nevedoma uide kaka beseda.« 

Zlatorepec: »Ko bi se kaj takega namerilo, povedal bi jim: beseda ni konj! pa bi me gotovo pustili čez tisti prag nazaj, čez katerega noter.« 

Jaz: »Ne vem, ali bi ali ne, ker morajo delati po zakonu.« 

Zlatorepec: »Kdo bi se zakona tako bal! Stari Mišnjek je rekal: ,Zakon ima veseli in žalostni del, veseli naj bode tvoj, žalostnega pa ženi pusti.` Ne veš, kako je Veliki Groga poročal v Udnjem gozdu rokovnjače pod krivo brezo? Takole: ,In nomine patre, poročam te na kvatre.` Tudi jaz menim časnikarju naravnost povedati, da sem deseti brat in da pri njem ostanem le, dokler se mi to delo ne pristudi.« 

Jaz: »To je že pošteno, ali ti me nisi razumel. Zakon se pravi temu, kar se po navadi imenuje postava. Kaj pa - če te smem vprašati - ali si zadosti olikan in učen ? Znaš to in ono, česar je treba dobremu časnikarju ?« 

Zlatorepec: »Kar znam, to znam; učiti se ne morem več, ker sem prestar. Tudi me ta reč kaj malo skrbi. Zakaj ? Zato, ker se mi časnik zdi, če ima srečo, podoben lepo namazanemu vozu, ki navzdol teče po gladkih železnih šinah, urednik pa zad čepi ter nič ne brani, da ga nese voz, kamor hoče.

Jaz: »Kaj pa, ko bi te zaprli?« 

Zlatorepec: »Tega se tudi ne bojim. Zaprt časni- kar ima vsaj stanovanje, dokler sedi.« 

Ko sva se z Zlatorepcem takisto pogovarjala, pridere v krčmo nekaj mestnih veseljakov. Seli so k drugi mizi in prav glasno so rajali; videlo se je, da to ni bila danes njihova prva pijača. Rečem svojemu nekdanjemu součencu: »Sveče že prižigajo, treba da vstaneva.«

Zlatorepec: »Tega pa ne, tega!« Jaz: »Zakaj ne ?«

Zlatorepec: »To se lahko dopove ob kratkem. Prvič vidim pri le-oni mizi veselo družbo. Dragi moj, vesela družba velja več od zlata in srebra; to lahko verjameš meni, ki sem že marsikaj poskusil in premislil na zemlji; drugič pa je tudi tista, da nikakor ne grem ponoči v mesto.«

Jaz: »Ali se morda bojiš okraden biti?« 

Zlatorepec: » Vacuus coram latrone cantat viator. Ta reč je pravzaprav takale: Tvoje vedno izpraševanje obudi v meni marsikako drobtinico dobre misli, katere bi gotovo ne bilo, ko ne bi me ti vedno sukal in drezal. Jutri o belem dnevu pridi pome, da pojdeva proti Sv. Florijanu, če je še tam, kjer je bil, kajti slišali smo, da se je v Ljubljani marsikaj premenilo. Tega mi vendar menda ne odrečeš, ker sva domača. Po poti mi bodeš pa razlagal, kaj se je zgodilo v mestu, kar ni bilo mene v Ljubljani. Tega je že prav dobrih pet let.«

Jaz: »Daj mi vsaj culo, da je ne bode treba jutri nositi po mestu.«

Zlatorepec: »Kogar je moje cule sram, tega je mene sram; culo pusti v kotu za mizo! Če mi pa vendar le meniš biti po sili prijazen, storiš mi lahko drugo ljubav, ki ti bode gotovo prizadevala dosti manj težave.«

Jaz: »Zakaj ne, če se da?«

Zlatorepec: »Kaj bi ti pravil, saj ti sam dobro veš, da se nobenega desetega brata cesar nikoli rad ne drži, torej menim, da ne bode napak, če pogledaš, koliko imaš pri sebi, da ti ne vzamejo po cesti drugi ljudje, kateri ti niso ne v peto ne v šesto; midva pa sva stara pajdaša.«

Zlatorepčevi prošnji se ni bilo ustavljati, ker je bila tako sramežljivo osnovana. Ko je v culo spravil, kar se je bal, da ne bi jaz po cesti izgubil, prime kozarec, trči najprvo s krčmarico, debelo ženo, ki je bila prišla svečo otrinjat, potem pa še z menoj, rekoč : »Prazna mošnja, boječ mož ! Ti se mi pa lepo zahvali, da pojdeš lahko brez skrbi domov. Bog te živi!« Potem vzame iz cule prazen mehur pa ga obrne narobe ter na mizo iztrese nekoliko prahu, katerega je potlej podrgnil v lulo. Moral sem obljubiti, da pridem ponj drugo jutro in poslovila sva se za tisto noč. Komaj stopim čez prag, že se je skozi okence razlegala iz krčme na cesto glasna pesem hripavega grla: »Za domovje!« -

O blažena leta vesele mladosti, zlata doba učilniškega življenja, kam si pobegnila? Nikoli več se ne vrneš. Utonila si! Sreča vseh poznejših let ni vredna toliko, kolikor samo en dan tistih časov, ko vse težave, vse skrbi in prečute noči niso mogle učencu omračiti lica. Okrog živega mladeniča pisani svet prijazno pleše, kakor spomladi plešejo sončni žarki nad zelenim poljem, prihodnost se mu smeje iz rdečih oblakov in veselo upanje mu napaja zdravo srce. S kakim plamenom gori mladeniču viharna ljubezen, s kakim žejnim grlom on pije sladki tok šumečega življenja! Kako se mladi učenec po dovršenem delu veseli doma počitka! O zakaj pač je zlata zora naših dni tako zelo kratka! Pa vendar vsak veljaven mladenič željno hrepeni po truda polni moški dobi. Ko bi vedel, kaj ga v njej pričakuje, nikdar se je ne bi tako veselil, prosil bi, naj se ustavijo ure cvetnega življenja, kakor je bil Jozva nekdaj sonce ustavil na nebu, da bi morju ne pripovedovalo sramote zmaganih bratov; znal bi, da se veselo ozira mož v leta za seboj, ki bi se vanja tako rad povrnil, in da se boji bodočih dni, o katerih govori pismo : »Niso mi pogodu.« Prijatelji, ki sem z vami trpel in veselil se, prepeval in kozarce praznil, kje ste ? Ljubili smo se bolj nego rojeni bratje. In zdaj ? Le redko se kdo oglasi, le časi katerega srečam samotnega na cesti bridkega življenja, vzdihujočega pod bremenom grenkih skrbi. Po vseh deželah široke zemlje ste razkropljeni, dragi bratje ! Marsikdo naše nekdanje vesele tovarišije bi dal rad sam Bog ve kaj, da bi se zopet kje mogli sniti, kakor smo bili časi zbrani. Ali to je nemogoče. Mnogo jih že počiva pod hladno odejo črne zemlje. Na njihov zgodnji grob naj kane solza prijaznega spomina! Koliko pak je popolnoma dovoljnih in srečnih izmed živečih, ki smo bili tako neskrbni, tako dobrovoljni, ukaželjni, tako vneti za vse, kar je lepega in dobrega? Oh, dosti jih nima celo svojega domu, še kruha ne, kakor ta Zlatorepec, ki je bil zmerom najbistrejša glava med nami, živ kakor iskra, mehkega srca kakor nežna deklica, lep, da se mu je vse čudilo;
zdaj pa je tako pal kakor izgubljeni sin v evangeliju. Roga se vedno sam sebi, le da bi si nekoliko utešil nemirno srce, zvijačno modrost svojega uma kliče na pomoč, da bi se tolažil, ker je zgrešil pravi pot svojega življenja - toda gotovo zastonj, kakor se mu dobro vidi. Zalezla so ga leta, v katerih se več ne more človek lahko učiti, več lahko ne more postati, kar ni bil še dosihdob, v katerih za njim hodi le kesanje, pred njim pa strah namesto nekdanjega zlatega upa. Zato se klati od dežele do dežele, od mesta do mesta, kakor pravi deseti brat, in z omotnim pitjem ziblje v pozabo spomin tistih let, v katerih se je zamudil prijeti kakega trdnega posla. Koliko bi on bil storil, da bi zadel na pravo stezo, katera mu je bila odločena! In zdaj? Če ni še izgubil pameti, gotovo je ne bode več dolgo imel. Koliko velikanov na duhu bi lahko rodila naša zemlja, ko bi mogel biti vsak to, za kar je najpripravnejši!

*Te in take misli so me spremljale domov gredočega in še dolgo niso mirovale, ko sem bil že v postelji. Ugasnem torej luč, da bi laže zaspal; toda nikakor ni bilo mogoče. Zopet vžgem svečo in v roko primem knjigo; ali tudi brati se mi ni dalo. Torej zopet svečo pihnem in res naposled zadremljem; toda bila je že davno ura na gradu odbila polnoči.

Ko se drugo jutro zbudim, skoraj sam sebi nisem prav do dobrega verjel, da se je zares včeraj godilo vse, kar sem videl in slišal. Mislil sem skoraj, da se mi je le sanjalo, kajti od osme šole nisem čul nikdar več, kje ali kaj bi utegnil biti Zlatorepec. Vendar so me nazadnje preverile vse okolnosti, da se mi ni sanjalo. Začnem tedaj presojati, ali bi šel na Dolenjsko cesto po desetega brata ali ne. Bal sem se, ker je bil tako nestanoviten, da se je zopet vrnil dol nazaj, od koderje prišel. Konci vsega premišljanja pak sem rekel: bodisi kakor koli, Zlatorepec je res jako samoglav, da ni hotel sinoči z menoj; ali pogledati moram zanj, ker sva bila součenca. Odpravim se torej mimo Sv. Florijana. Ura je brenkala osem in vreme je precej hladilo, ker smo bili že na koncu grudna meseca, ko se je godila ta resnična povest. Radovedno sem se pomikal preko lesenega mosta, ki je zdaj narejen za silo ondi, kjer smo nekdaj zidanega imeli. Z mosta sem pa šel dalje proti Rudniku. In glej, kmalu srečam Zlatorepca, ki je pušil tudi zdaj, pa ne iz gorenjske lule, temveč ostanek smotke je žgal, culo je pa zopet na gorjači nesel kakor sinoči, samo da je nekako mežikavo gledal. Videti mu je bilo, da je moral še dolgo po mojem odhodu prepevati: Za domovje! Ko me ugleda, naglo zavpije: »Dobro jutro! Že sem za trdno mislil, da te ne bode. Čakal in čakal sem; ker te pa le ni bilo spregledati od nobene strani, potlej sem pobral, kar vidiš dobrega in slabega na meni, ter izpustil se proti mestu, kjer sem hotel brez tebe poiskati sreče.«

Jaz: »Ne jezi se! Nisem znal, da tako zgodaj vstajaš.«

Zlatorepec: »Kdo bi pa dolgo spal po vašem prekletem bolnoglavniku? Možgane mi hoče raznesti, pa vendar preveč nisem pil. Meščanje pač ne morete v hramu trpeti vina, kakršnega je dal Bog Dolenjcu, od katerega vem, da ga kupujete. Morate ga popravljati, morate ga bloditi, sicer vam ne miruje vest. Pridi v zidanico, tam bodeš videl, kakova je čista kapljica.«

Jaz: »Vem, da imate po kmetih marsikaj boljšega nego mi, ki med ozidjem prebivamo; zato se pa jako čudim, kako je, da nisi ostal med nepokvarjenim svetom, da nisi ostal med vinom, ki je samo na sebi.«

Zlatorepec: »Drugo nedeljo po svetem Jakobu menda bi utegnilo biti sedemnajst božjih let, kar nisem videl niti jaz tebe niti mene ti in vendar že komaj čakaš, da bi se ti pobral izpred oči. Morda te je celo sram hoditi z menoj ? Skoraj bi rekel, da sem bil zapazil nekaj takega že sinoči, ko je bilo na vrsti važno vprašanje o culi. Dragi moj, verjemi, da si zašel na slabe poti, kamor so prazni ljudje vabili tudi mene; ali jaz, hvala Bogu, nisem kakor ti! Prah sem otresel pred njihovim pragom od podplatov svojih nog in krepko sem korake zasuknil, koder je možu spodobno. Ako te je v resnici sram starega znanca, pa ne samo znanca, temveč prijatelja, tudi ne samo prijatelja, ampak celo součenca, moram ti naravnost povedati, da je le mene po pravici lahko sram takega pajdaša, kakršen si ti. Nobeden mojih drugih součencev bi se tako ne previjal, kakor se kača v precepu in ti danes. Ne morem ti povedati, kako mi je žal, da te je tako zelo popačil hudobni svet! Morda si napihnjen zato, ker ti je Bog podaril boljše rokave nego meni? Hm, kar se tega tiče, brate, hodil sem že opravljen, kakor se nobeden minister nikoli ne opravi; pa vendar se nisem sramoval, da se je v Trstu na velikem trgu v nedeljo opoldne ogovoril Triplat, ko sem za desno podpazduho peljal bogato, mlado, lepo gospodično, za levo pa njeno mater in za nami sta šla brat in oče. Moj poprejšnji znanec Triplat je bil tako slabohlačen in votlobuten, da so celo Židje bežali, ko so ga videli.«

Jaz: »Čudno se mi dozdeva, kako moreš ti, ki si vedno bil razumen, dolžiti me takih reči, katere mi celo niso bile v mislih.«

Zlatorepec: »Če je tedaj res, da se ne sramuješ, na, pa vzemi ter nesi po Starem trgu do Sv. Miklavža namesto mene culo na gorjači.«

Tako je rekel in že mi je podajal breme, katerega se zdaj ni bilo mogoče braniti, dasitudi se ga nisem gotovo nič veselil. Kar se Zlatorepec naglo ustavi in reče: »Ti, ali nimate v Ljubljani Slovenci nekakove čitalnice ali kako se že imenuje?«

Jaz: »Imamo.«

Zlatorepec: »Ali hodi vanjo dosti Ijudi?« 

Jaz: »Dosti.«

Zlatorepec: »Kdaj ? In kakšnih je največ ?«

Precej se mi je zdelo, da najbrž deseti brat že spet kaj napačnega kuha, zato mu tudi nisem hotel vsega naravnost povedati, ampak rekel sem, da gospodje največ hodijo po kosilu.

Zlatorepec: »Kdaj pa gospe in gospodične?« 

Jaz: »Kadar je ,beseda` ali ples.«

Zlatorepec: »Pojutrnjem kaže nedelja na pratiki. Morda boste imeli pojutrnjem kaj takega?«

Jaz: »Ta mesec ne še.«

Zlatorepec: »Bodisi! Jaz nisem tistih, da bi nikjer ne odnehal, če imam s poštenim človekom opravek. Zdaj, ko veš, da se za trdno menim ustaviti v Ljuljani, vidiš, da prav lahko počakam prihodnjega meseca. Ti pa moraš javno pokazati pred svetom, da se me res ne sramuješ. To je dolžnost, katero dopolniš do starega prijateljstva. Kadar boste imeli prvo ,besedo` ali ples, pojdem s teboj v čitalnico, da me seznaniš najprvo z gospodičnami, potlej z gospemi, nazadnje pa še z gospodi, če se mi bode zdelo potrebno.«

Jaz: »Prav rad ! Posoda tvoje velike modrosti se do tedaj lahko tudi že nekoliko preliči.«

Zlatorepec: »Kakova posoda? Kaj se preliči? Ali ti nisem rekel, da si zašel na slabe poti ? Dobro me poslušaj ! Nikakor ne pojdeva brez cule in brez gorjače, ki je že v Rimu videla papeža in svetega Petra cerkev, na Dunaju pa cesarja. Če pa zame ne maraš, v tem hipu se ločiva! Ponujati nečem nikomur samega sebe kakor krušnjarica hlebec.«

Težko je bilo uganiti, ali se le šali deseti brat ali je vendar sitna resnica, kar tako moški pripoveduje. Soditi je, kolike zadrege bi me bili neprijetno obsule, ko bi ples ali beseda bila že ta ali prihodnji večer. Ustavljal bi se mu za zdaj ne bil, ker ga ni kazalo dražiti, če je zares kaj takega mislil; še dosti manj pa je kazalo ustreči njegovi smešni glavi. Edina tolažba je torej bila to, da se »besede« ali plesa nisem tako hitro nadejal; zato mu dovolim vse čisto, na tihem pa sklenem skrbeti, da se ga pozneje primejo pametnejše misli, če ostane v Ljubljani. Tedaj mu rečem: »Iznebiva se teh malih stvari ter pojdiva naglo v mesto, ker mene čaka delo. Preveriti se moraš kmalu, da jako čislam prijatelja in součenca, posebno pa tebe.«

V teh pogovorih sva prišla do mitnice.
 

* Nadaljevanje, namenjeno za eno številko Napreja.

Copyright Narava Bregar k.d. 1998-, levstik@narava-b.si, tel. 01 899-52-51, faks 01 899-52-50
Znak in ime Levstikove poti sta registrirani blagovni znamki. Zadnja sprememba: 30.05.2002