|
Fran Levstik
POKLJUK
Preljubi možje in žene iz Prezida v
bajtarski deželi! Poslušajte me, da vam pametno besedo povem v tem
listu, ki se zato imenuje "Krumpiráš", ker se ne more "Žgancáš" ali "Popijáš",
kajti porodil se je v našem kraju, koder ne zori žito, iz katerega mati
kuhajo žgance, niti ne cvete vinska trta, s katero si časi oče namažejo
grlo, ampak samo nekaj drobnega krompirčka in dolgega, teščega ovska
pridelujemo, pa vendar smo grče, da malo takih na zemlji. Kje se je bil
porodil Klepec, katerega se je vse balo? V našem kraju! - Kje na vsem
svetu dobite tak hrib, da bi se na njem Materi božji na čast plesalo? -
Zopet samo pri nas, bodi ga Bog zahvaljen! Zato sem kaj vesel, da sem k
vam prišel v službo, ker ste taki korenjaki. Pa tudi vi morate zvedeti,
da jaz nisem kar bodi, ampak da imate med seboj moža, kateri ve, kaj se
pravi to in ono. - Da bi vam to dokazal tako natanko, da bi celo slepci
videli, kdo sem jaz, in gluhi slišali, koliko sem že storil na zemlji,
in kruljavci od veselja bergle od sebe vrgli ter meni na čast plesali,
četudi nekateri med njimi samo po eni nogi, zato sem sklenil, da se časi
v "Krumpiraši" oglasim.
Najprvo je treba, da povem, kdo je bil
moj oče, ker je vselej dobro, da veš, od katerega drevesa je padel sad,
ki te razveseljuje na mizi v lepi skledi, kakor moja modrost
razveseljuje vaša srca.
Moj oče so bili pošten mož in velik
šomašter pred Gospodom. Zdaj ne pravijo več šomašter, temveč učitelj,
toda verujte mi, da je bilo za naš težavni stan zmerom dosti bolje,
dokler smo se še imenovali šomaštri, nego je zdaj, ko nam pravijo
učitelji. Pa to naj ostane tam, kjer je, kajti jaz se ne upiram novim
besedam, ker sem Slovenec in narodnjak od malega mezinčka na nogi do
poštene kučme na glavi. Moj oče so bili tedaj velik učitelj pred
Gospodom. Nosili so kosmat visok klobuk pa leskovo palico v roki, katera
je imela zgoraj luknjo, da je bil jermen skóznjo prepeljan. To palico so
jako častili, ker so jo bili prinesli z božjega pota s svetih Višarij.
Na smrtni postelji so jo pustili meni in prav jako sem jim hvaležen
zanjo, ker samo za eno palico vem, da je imela od Boga tako moč, kakršno
ima mojega očeta, zdaj moja palica, samo ena palica jo je prekosila,
namreč Mojzesova, s katero je morje razdelil, da, je stalo kakor zid in
kamen. Dokler so mogli oče služiti, nismo bili nikomur v strahu na
zemlji, samo Bogu, fajmoštru, kmetom in pa vsem starim babam, sicer pa
se nismo bali nobenega berača, kolikor se jih v deželo prikaže od
svetega Marka do svetega Jurija. Preden so šli bero pobirat, so vselej v
nedeljo pri deseti maši po pridigi zapeli:
"Namest' eno pesem
zapél sem po dvej,
tud' ti za povésem
predíva ne glej !"
Ljudje so jim pa dali toliko bere, da
smo dobro živeli. Tudi kak vrček so ga oče spraznili, posebno v nedeljo
popoldne pri Kodriču, kamor so me dosti- krat mati poslali po očeta. Jaz
pa sem šel kaj rad, ker so mi dali vina pa belega kruha, potlej sva pa
domov krevsala v božjem strahu, kakor je spodobno pobožnemu človeku, ki
je velik šomašter pred Gospodom. Kolikrat so mi oče dejali: "Paglavec,
poslušaj me! Ko bi te palice ne imel, bogve kolikokrat bi se bil že do
dobrega ubil ponoči, ko sem lezel od Kodriča. Kadar jaz pojdem s tega
sveta na oni svet prepevat glorijo in aleluje, naj ta palica ostane
tebi, saj vem, da jo boš tudi ti potreboval, če se izučiš za šomaštra,
kakor je potrebujem jaz in vsak pošten šomašter pod papežem."
Posebno želje, da bi to palico dobil po očetu, so me gnale, da sem šel v
Ljubljano, kjer sem se petnajst let učil za učitelja, kakor se zdaj piše
in govori.
Oče so bili na stara leta pustili
službo in pri meni so živeli do svoje pobožne smrti. Delali niso nič,
samo kakemu beraču so časi gosli popravili, ker nekateri berači ne
molijo, ampak pojó, pa nosijo namesto paternoštra po svetu gosli, ki so
pa tako razglašene, da pojó kakor ubit lonec. Moj oče pa niso mogli
trpeti berača, ako je imel slabo ubrane gosli, zato so pa tudi vsake
sami ubrali. Da pri tem delu niso mogli posebno obogateti, lahko ve
vsak, kdor premisli, da berač še za štempelj nima, kadar pride v
kanclijo, nikar da bi kako drugo reč plačal.
Bilo je 1842. leta ob desetih zjutraj,
tisti dan pred svetim Pongrcem, ko so oče pred bučelami sedeli in pa
gledali so, ali bode kaj roja ali ne. Kar pride mimo nas siv berač, ki
je nesel velik bas na hrbtu. Ko zagleda očeta, precej se ustavi pa začne
brenkati in peti lepo pesem od devete dežele. Takrat pa skočijo oče,
kakor so bili stari, pokonci da nič tega in pravijo: "Da te zlomek, tako
te ...! Kdo ti je velel? Daj sem bas, da ti ga popravim in ti ga ...!
Poníglavec, s takim razhripélim basom boš ljudi križal po svetu. Precej
bi te dal na šup, ko bi jaz bil komesár."
Oče vzemó bas ter ga začno popravljati
in privijati, kakor je treba pri takem delu. Berač se je pa kar molče
gologlav na soncu raztegnil po travi pa malhe je nekaj v red spravljal.
Bil je kaj čuden mož videti. Imel je dolgo kraško suknjo, vso zakrpano,
neke raztrgane platnene hlače, za vratom tako zamotane, da je hlačnici
na prsih tako na križ del, kakor ženske devajo rute, čevlje je imel z
dratom sešite pa na rami jih je nosil, ker je bos hodil. Sice je pa imel
s seboj golido, da se je vanjo očedil, kadar je bilo treba, zajec, da se
je izzuval, kadar ni bil bos in pa koš je nosil na hrbtu, da je v njem
prenašal svoj bas po svetu. Klobuka ni špogal nič, ampak golido je
pokril na glavo, kadar je sonce peklo ali kadar je šel dež. Okrog sebe
je imel pa vse polno malh prevezanih in po vrsti nabranih od najmanjše
do največje. Najmanjša je bila tolika, kakor je culica marajonovih
plevic, največja pa tolika, da je držala dobro četrtinko žita.
Komaj so oče bas popravili, kar začno
bučele rojiti. Berač je gledal pa nekaj mrmral. Oče pravijo "Ne gani se,
da roj ne uide!"
Bučele so šumele, oče so jih pokropili
s posvečeno vodó pa na kosó so brenkali in prsti vanje metali, kakor
delajo taki, kateri vedo bučelam glas, kadar so z rojem. Takrat berač
vstane, vzame bas in začne lepo brenkati pesem od svetega Izidorja, kako
je na stari hruški bučele ogrebal. Kar okrog zašumi ves roj in sedejo se
mu bučele na glavo, v njegove goste razkuzmane lase. Da te vendar, kako
so se oče ustrašili! Berač je pa zmerom brenkal in brenkal ter prepeval
od svetega Izidorja, kako je bučele ogrebal. Kdo se pa ne bi ustrašil!
Misli si, ljubi moj, da imaš cel roj bučel na glavi, pa boš videl, kako
se ti bo zdelo! Berač se pa nič ni bal, ampak pel je. Oče so dejali: "Ti
si pa vendar od samega zlodeja, tako si," in naglo prineso panj.
Takrat jim reče berač, ki je imel
bučele na glavi: "Postavi panj pokonci!" Oče so storili in berač je
začel s prgiščem bučele v panj metati, pa ni nobena vbodla.
"Da te turška sablja," pravijo oče,
"kaj takega pa še ne, kar imam svetih Višarij palico, pa tudi poprej
ne."
Potem berač dene golido na glavo in iz
koša vzame neko cunjo, v kateri je bilo nekaj zavitega. Odvije in
prinese na dan majhno ročno pilico ali žago, kakor možje pravijo po
nekaterih krajih, in pravi: "Jaz sem berač Hudolétnik, vzemi to pilico
in daj svojemu sinu, kadar pojdeš na odgovor. Odločeno je, da bo ta
pilica še imenitna med ljudmi tega sveta."
Mož to izreče pa dene bas v koš, koš na
ramo, golido na glavo, čevlje čez pleča pa se začne počasi premikati po
cesti proti Ljubljani. Od tistega dneva ni bilo nikoli več berača
Hudoletnika. Drugo leto je bila pa res taka lakota, da so ljudje umirali
od gladi.
Moj oče so že umrli, za njimi sem jaz
dobil svetih Višarij palico in berača Hudoletnika pilico. Palica mi je
res dostikrat pomagala, kakor je že rajnemu očetu, ko so od Kodriča v
božjem strahu nosili glajs namazan. Za pilo pa dolgo nisem vedel, čemu
mi je pri hiši.
Kar se pripeti, da so me sovražniki v
Ljubljani pričrnili in vikši so me prestavili tja noter v Hudolesovo
deželo, ki je sedem debelih dni za Dunajem in še več.
Prebito sem debelo gledal. K maši
pridem in začnem orglati. Na, orgle kar niso zapele! Gledam, gledam,
pritiskam z rokami in z nogami, da sem od stola odskakoval, kakor bi
konja jezdil, vse nič ni pomagalo. Zlasam svojega sina, ki je mehove
vlekel - vse zastonj! Da bi te vendar, kaj pa zdaj? Maša se je že
začela, vsi Ijudje so v me zijali, jaz pa nisem mogel omečiti orgel, da
bi mi zapele. Raje bi hotel, naj me tri dni in tri noči zdržema mora
tlači, kakor pa da bi se mi še kdaj kaj takega pripetilo. Pritisnem še
enkrat in orgle zapojo! Mislim si: "Kaj pa vendar je?" Ozrem se in vidim
berača Hudoletnika, ki je mehove vlekel. Ko pridemo do pridige, stopim k
beraču ter se mu zahvalim, da mi je pomagal. Vprašam ga, kako je to, da
niso poprej orgle pele. Berač Hudoletnik mi odgovori: "Te orgle so take,
da mora note znati celo tisti, ki mehove vleče, tvoj sin pa not ne zna."
Da te vendar vse prikazni, kaj pa zdaj!
Berač Hudoletnik pravi: "Naj ostanem jaz pri tebi, da ti bodem vlekel
mehove, ker štiri dni krog in krog ni dobiti človeka, da bi to razumel,
ker noter do mesta nimajo nikjer orgel v cerkvi."
Kaj sem hotel? Hudoletnik je ostal pri
meni in zmerom sem res imel huda leta, dokler sva bila vkupaj.
Kar se me Bog usmili, da pride četrto
leto gospod Pokljúk v Hudolesovo deželo. Rojenjá je bil Kranjec in dobro
sva skupaj orala.
Ta Hudolesova dežela je imela pa tako
lastnost, da je povsod stalo prav dosti bogov in križev, katerim
Ribničanje pravijo krstofisti. Pred vsako hišo, na vsakem zelniku, na
vrhu vsake hiše je stal krstofist. In pa tako grdo so bili narejeni, da
se Bogu usmili. Gospod Pokljúk je zmerom ljudi nagovarjal, naj te
krstofiste popravijo, ali naj jih pa podero. -
Vse je bilo zaman. Gospod Pokljúk pa
tudi ni bil rad v Hudolesovi deželi, katera se je zato tako imenovala,
ker so imeli v njej kmetje to pravico, da nam niso dajali nič bere,
ampak kadar je bila bera oznanjena, pa je šel, kakor tukaj pri nas, od
hiše do hiše, od vasi do vasi, in pred vsako hišo je bil stol
pripravljen pa je moral nanj leči, da ga je kmet pre- tepel. Kolikor
palic mu je odštel, toliko voz drv mu je moral pripeljati. Mi smo pa
morali kmetom lepo zahvaliti se in umazanim otrokom dajati še podobe, na
katerih so svetniki, kakor je tukaj navada.
Zato smo pa tudi vse leto bero pobirali
ker v enem tednu je bilo nemogoče zdržati toliko palic. Zgodilo se je
bilo, da je bil prišel bogat fajmošter v Hudolesovo deželo. Ta je rekel:
"Mrcine, le čakajte me! Kaj maram za vašo bero!" Pa ni šel nikamor bere
pobirat. Kmetje so ga tožili noter do samega cesarja, da neče bere
pobirati, on je bil pa učen in tako je bilo, da ga niso mogli prisiliti,
ker se je zvito odgovarjal in branil. Nič mu niso mogli, ali prestavljen
je pa vendarle bil v deželo Glavonošo, kjer vsi Ijudje hodijo brez glav,
sam fajmošter ne, ljudje namreč nosijo glave pod pazduho, kakor so v
pratiki nekateri svetniki narejeni.
Gospod Pokljúk je rekel: "Ti vražji
Hudolesovci ti, da sem jaz bogat, nikoli bi ne šel po bero, ampak kašo
vam bi pihal kakor fajmošter Bogate. Toda eno jim pa morava načiniti, pa
naj se pes obesi."
To se je govorilo v krčmi pri Češarku,
kjer smo pili vsi trije: gospod Pokljúk, berač Hudoletnik pa jaz.
Vprašam gospoda Pokljúka: "Nu, kaj pa mislite načiniti?" Gospod Pokljúk
pravi:."Veš kje za kako prav ostro pilo?" Nato odgovori berač
Hudoletoik:
"Pilo imate vi od očeta kateremu sem jo
bil dal jaz v Ložu, ko so bučele sedele na moji glavi." Jaz zavpijem:
"Saj res, pilo imamo, samo ne vem, ali je za kaj ali ne, ker je nisem še
nikoli poskušal." Berač odgovori: "Ostra je kakor želo, samo poskusite
jo."
Gospod Pokljúk plača pa gremo naglo
domov. Doma pravi gospod Pokljúk: "Veš kaj, požagajva jim vse
krstofiste, kar jih je v deželi!" "Lejte si, pa jih, če veste, da kaže."
"Kaže, kaže!"
Midva se lepo napraviva, vzameva pilo
pa greva, ko se je mrak storil. Ko prideva do prvega križa, pravi gospod
Pokljúk: "To je tista podoba, ki je tako Bogu in ljudem na sramoto
narejena, da je grdo. Vrat ima strašno dolg in tenak. Zlezi gor in
poreži kline pa daj podobo dol!"
Storim, kakor mi je rekel gospod
Pokljúk. Greva dalje in poreževa vse bogove, kolikor je bilo tako grdo
narejenih, križe pa pustiva.
Ko je bil dan, ljudje gredo po cesti pa
se začno odkrivati, kakor po navadi, nakar zapazijo, da je s toliko
križev bog izginil.
Da te tréni, kak hrup vstane po
Hudolesovi deželi! Hitro ljudje prilete h gospodu Pokljúku in začno ga
naganjati, naj moli, poje maše, vodi procesije, ker je prišla nesreča v
deželo. Gospod župnik je bil namreč ne dolgo poprej umrl in zato je imel
samo gospod Pokljúk vso oblast v rokah, ali zato je bil pa tisto leto
tudi dvojno bero pobral. Tako je bil stepen, da je komaj lazil. Kaj ne
bi; saj še jaz, ki sem imel najmanjšo bero, nisem imel nikoli zdrave
kože na sebi. Gospod Pokljúk me pokliče in pravi: "Zdaj sva pa že dobra!
Le napraviva se in vzemi pilo s seboj!"
Ko se zopet zmrači, greva v plašče
zavita pa požagava vse bogove, kateri je nama prišel na vrsto.
Drugi dan so ljudje glasno jokali in
prosili, kakor se Bog v nebesih prosi, da bi gospod Pókljúk molil in
procesije oznanil. Gospod Pokljúk obljubi, ali reče jim, da ne more pred
nedeljo molitev oznaniti.
Ko se je storil mrak, zopet kučme na
glavo pa ostro pilo pod pazduho in tako sva do nedelje požagala vse
bogove, kolikor jih je bilo v Hudolesovi deželi. Jaz revež nisem nič
vedel, kaj bode iz te moke; ali gospod Pokljúk je pa vedel, ker je bil
zvit mož; toda nazadnje se je pa vendar malo opekel. V nedeljo pri
deseti maši oznani gospod Pokljúk, da bode ves teden vsak dan procesija,
in sicer v ponedeljek na Svetega Antona Rebro, v torek na Svetega Roka
Hrib itd.
Jaz sem kar šolo zaprl pa smo hodili
dopoldne za procesijo, popoldne sva pa bero pobirala pa ljudi tolažila,
kar se je dalo.
V sredo pridemo k svetemu Donatu, ki je
pomočnik za točo. Gospod Pokljúk začne pridigovati in razlagati, da je
po goreči molitvi v sanjah dobil odgovor, zakaj so požagani vsi
krstofisti in zakaj so izginili nekateri bogovi s križev. Rekel je, da
to se je zgodilo zato, ker je Hudolesova dežela tako hudobna, da svoje
duhovne za bero tepe. Ako se možje pogovore, da bodo dajali bero v žitu
in vinu, predivu jajcih in klobasah, kakor je drugod navadno, odstopi
jeza božja od Hudolesove dežele. Ljudje so strmeli, gospod Pokljúk je pa
tako ožigal in zmerjal ljudi, da je nazadnje vse jokalo. Ko teden mine,
babe možem niso dale miru, ampak naganjale, naj privolijo bero, kakršna
je podrugod. Res je potem prišlo nekoliko mož h gospodu Pokljúku, ki je
zmerom svojo trdil in rekel, da jim hoče v nedeljo v pridigi razložiti,
kaj naj store in kako se ubranijo božje jeze. Jaz pa naglo h gospodu
Pokljuku in ga začnem prositi za vse na svetu, naj reče, da se mora tudi
šomaštru bero dajati, kakršna je drugod navadna.
Gospod Pokljúk je res v pridigi potem
pristavil, da Bog hoče, naj bode tudi gospod šomašter imel pošteno bero,
kakor se mu daje po drugih deželah. Možje so se vendar še zmerom
upirali, ker so rekli, da ne smejo prenarediti starih zakonov in šeg;
ali žene jim niso dale miru. Možje so pa rekli, da je Hudolesova bera
kaj dobra, ker dela, da se duhovni boje ljudem zameriti, ker sicer bi
pri beri kmetje huje pritiskali in več palic odštevali, kajti drv je
toliko v deželi, da se nihče ne trese za deset voz manj ali več. Toda
kakor je bilo vselej in povsod navada, tako se je zgodilo tudi v
Hudolesovi deželi - pobožne ženske so zmogle.
Naglo pridejo k Pokljuku, da jim je
naredil prošnjo, v katero je premišljeno postavil, da kmetje sami žele,
naj bi se duhovnim bera dajala kakor drugod. Tega pa ni nič povedal,
kakšna nesreča je prišla v deželo. Ta prošnja je šla do škofa, od njega
do cesarja in potem do samega papeža v Rim. Ali bere pa nisva takrat nič
več pobirala, temveč jemala sva cerkveni denar, katerega so kmetje
obljubili povrniti, če pride potrjena prošnja, če ne, da bodeva pa midva
morala vse povrniti.
Mene je ta reč nekoliko skrbela, a
gospod Pokljúk mi je dejal: "Ne bodi neumen ne! Če ne bode prošnja
potrjena pa pojdeva skrivaj iz Hudolesove dežele, saj si lahko vzameva
iz cerkvene pušice, kolikor hočeva."
To se ni meni prav nič pošteno zdelo,
ali kaj se hoče! Bog je velik, človek majhen.
Čez dve leti pride od papeža, da je
prošnja potrjena. In ustanovila sva si sama bero, kakršno sva hotela,
ker župnika še zdaj ni bilo; kajti v to deželo ni bil prestavljen nikoli
drugače noben duhoven niti šomašter, če se ni bil poprej pregrešil.
Gospod Pokljuk nekako zve, da je
prošnja prišla potrjena, ali da leži še v škofiji in brž reče meni:
"Pojdi pod streho in prinesi dol tiste bogove, katere sva bila skrila."
Jaz grem in vzameva v roko tesarsko orodje ter popravljava bogove od
zore do mraka. Kateri je imel predolg vrat pa sva ga nekoliko odrezala,
potem zopet zlimala, na novo pobarvala in soboto večer nesla, vse
popravljene, zopet vsakega na svoj križ.
Ali so se pa ljudje veselili, ko so v
cerkev grede zopet videli, da je bog na marsikaterem križu, na katerem
ga ni bilo že dve leti.
Gospod Pokljúk pa je pridigoval, da je
dobil po gorečih prošnjah povedanje, da podrtih bogov ne smejo več
postavljati, ampak lepe, nove da morajo narediti, ako hočejo, pa ne
takih grdih podob, kakršne so bile poprejšnje, ker to je nespodobno in
pregrešno.
Ljudje so poslali v mesto po delavce in vsaka hiša si je dala vsaj po
kakih dvajset križev in bogov narediti, katere so zopet postavili, koder
so poprejšnji stali.
Tako sva zdaj dobro živela, bogato bero
imela in nikjer več ni bilo stola pred hišo. |