|
FRAN LEVSTIK
MARTIN KRPAN Z VRHA
Močilar mi je časi kaj razkladal od
nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med
sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil
naslednjo povest:
V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V
tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je
neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je
od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat
ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli;
poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja.
Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.
Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in
krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker
takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših časih je to vse
drugače, seveda; saj imamo, hvala bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel
je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu
naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je
ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki človek, zato ga tudi ni poznal;
pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč
prime brž kobilico in tovor ž njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne
podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, ka-li? Bilo mu je, kakor komu
drugemu stol prestaviti.
Cesar, to videvši, veli kočijažu, da
naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: “Kdo pa si ti?”
Ta mu da odgovor: “Krpan mi pravijo;
doma sem pa z Vrha od Svete Trojice, dve uri hoda od tukaj.”
“I kaj pa nosiš v tovoru?” cesar dalje
vpraša.
Krpan se naglo izmisli in reče: “I kaj?
Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!”
Na to se cesar začudi in pravi: “Ako so
brusi, pokaj so pa v vrečah?”
Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno
odgovori, kakor vsak človek, ki ve, kaj pravi: “Bojim se, da bi od mraza
ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil.”
Cesar, ki mu je bil menda silni možak
všeč, dalje pravi: “Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si
konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa, pa ima vsaj kosti.”
Krpan se malo zareži in pravi: “Vem, da
imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri,
ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si
nesti dve taki kobili dve uri hod~ in tudi še dalj, če je treba.”
Cesar si misli: To velja, da bi se
zapomnilo - in veli pognati.
Minilo je potem leto in nekateri dan.
Krpan je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da
pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor
nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni
imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor
se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož
usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. - To je
cesarju začelo iti po glavi: “Lejte si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs
ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar,
da mu nihče ne more biti kos!” Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa
slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim
gospodom, in pravi: “Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je
godilo predlansko zimo blizu Trsta?”
Cesar vpraša nekoliko nevoljen: “Kaj
neki?”
Kočijaž odgovori: “Tisti Krpan, ki je
tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg
prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan Brdavsa
premogel, drugi tudi ne; tako vam povem.”
“Saj res,” pravi cesar, “precej se mora
ponj poslati.”
Poslali so veliko, lepo kočijo po
Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo:
mejači so bili pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji.
Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se
jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim
omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v
četver pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse
videl, kar se je godilo, in naglo reče: “Zdaj pa že vem, da sem prav
pogodil. Ti si Krpan z~ Vrha od Svete Trojice, kajne?”
“Krpan sem,” pravi ta; “z Vrha tudi, od
Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj,
svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala
bogu; samo enega se tudi ne bom.”
Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se
meni od soli, reče na to: “Le urno zapri kobilo v konjak pa se hitro
pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja.”
Krpan ga neverno pogleda in odgovori:
Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal starih
ljudi; jaz ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom
tovoril.”
Služabnik mu pravi: “Nikar ti ne misli,
da šale uganjam.”
“Saj bi tudi ne bilo zdravo,” reče
Krpan.
Na to zopet govori sel: “Kar sem ti
povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo
kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug,
veš.”
Krpan se začudi in pravi: “Cesar? -
Menda vendar ne?”
“Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je
zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne
ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: Če ga
živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in
dunajskega mesta.”
Krpana je to s pridom utešilo ter jako
dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: “Če ni
drugega kakor tisti prekleti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim!
Petnajst Brdavsov za malo južino, to.je meni toliko, kolikor vam kamen
poriniti čez .lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo varujte,
da me ne boste vodili za nos!” To reče in brž dene sol s kobile, kobilo
pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne
bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo ter naglo
zdrčita proti Dunaju.
Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto
črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim
zapali mravljišče.
Krpan vpraša: “Kaj pa vam je, da vse
žaluje?” “O, Brdavs! Brdavs!” vpije malo in veliko, možje in žene.
“Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla
sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri bi se ne bal
velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako
njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja.”
Krpan veli urno pognati in tako prideta
na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam
stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako
mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar
se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst
drži dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas,
kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na
Dunaju. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jirn je bila huda za nohti! Ko
cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti pa ga pelja v
gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar
zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: “Krpan z
Vrha! Ali me še poznaš?”
“Kaj bi vas ne,” odgovori on; “saj ni
več ko dve leti, kar sva se videla. No, vi ste še zmerom lepo zdravi,
kakor se na vašem licu vidi.”
Cesar pravi: “Kaj pomaga ljubo zdravje,
ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti,
kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!”
Krpan odgovori: “Koga bo drugega? Glavo
mu bomo vzeli, pa je!”
Cesar ga žalosten zavrne: “Menim da, ko
bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod soncem junaka, da bi vzel
Brdavsu glavo!”
“Zakaj ne? Slišal sem,” pravi Krpan,
“da vsi ljudje vse vedo; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil
tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga
bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje po
Dunaju razsajati; če bog da, da je res!”
Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor
te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: “Da si močan,
tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni;
ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice
in meča menda še nisi videl nikoli drugje kakor na križevem potu v
cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?”
“Nič se ne bojte,” pravi Krpan; “kako
ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice
ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj
veliko na sebi.”
Vse to je bilo cesarju pogodu in brž
veli prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: “Na, Krpan, pij pa
jej! Potlej pojdeva orožje izbirat.”
Krpanu se je to vele malo zdelo; polič
vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa
je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker
jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki
človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi
kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl, in ker je bil
premeten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji
deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je
bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice
ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je
imel pa na pravici, kolikor ga je mogel.
Ko prideta v orožnico, to je tisto
shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na
prsi, čelade in kakor.se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa
kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj
obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: “No, boš kaj
kmalu izbral?”
“V čem si bom pa izbiral?” odgovori
Krpan. “To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa
tudi zame ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?”
Cesar se čudi in pravi: “Če to ne bo
zate, sam ne vem, kako bi? Večjega in boljšega nimamo.”
Na to reče oni: “Veste kaj? Pokažite
mi, kje je katera kovačnica!”
Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico,
ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi
kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali
če je kai drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos
železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel;
njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. “Oj tat sežgani!”
pravijo vsi, ki to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima
takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter
naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ
enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka
mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti
hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije:
“Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje da
vse konje od hiše kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa
zdaj?”
Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, ampak
odgovori: “Kar je, to je. Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam te
tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za
svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem.”
Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga
zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se
izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici,
potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij pa gre
pred cesarja: “Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš
lasala?”
Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko
nevšečen, pravi: “Pojdi pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le
širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel
velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da
bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!”
Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo
pogoltne in reče: “Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z
grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov
pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, cesarost, kar sem
obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me
mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi
tako, kakor se mislim jaz, ako me bog ne udari; pa bi nihče ne vedel,
kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da bog
je velik, človek majhen..Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva.
Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri
noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa
rekli: Poglejte ga, še konja mi je izpridil!”
Cesar je kar obsteklel, poslušaje
modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konjak,
povpraša: “Po čem bodeš pa konja poznal, je-li dober ali ne?”
Krpan odgovori: “po tem, da se mi ne bo
dal za rep čez prag potegniti.”
Cesar pravi: “Le skusi! Ali daravno si,
prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te,
varuj se, da te kateri ne ubije; konji so iskri.”
Martin Krpan pak izvleče prvega in
zadnjega in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar
jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem telesu; to
se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: “Tukaj
ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim.”
Cesar odgovori čmeren: “Če niso ti
zate, se moraš peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam
v cesarstvu takega, da bi ga ti, zagovednež, ne izvlekel!”
"Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. “Jaz
imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim
svojo glavo, če ni drugače; da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da
lažem.”
“Pa ni tista,” vpraša cesar, “ki si ž
njo plesal po snegu?”
“Tista, tista!” zavrne on.
Cesar pa se razhudi, rekoč: “Zdaj pa že
vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Varuj se me, Krpane! Moja
roka je dolga.”
Krpan mu v smehu odgovori: “Če je s tem
daljša, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasu ne, nikar že do
brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem
v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega
bližnjega; meniva se raje od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi
hitro po kobilo; ali pa naj grem sam ponjo. Toda potlej ne vem? - Ko bi
mene več ne bilo nazaj? - - Bogu je vse mogoče!”
Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh
po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljajo na Dunaj, Krpan reče: “Zdaj pa le
vkup, dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je
videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že čez prag!”
Skušali so jahači in konjarji in vsi
tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa
krotak, pa kobilice nihče ni premaknil z mesta; vsakega je vrgla na
gnojno gomilo. “Bes te lopi!” reče eden in drugi, "majhno kljuse, velika
moč!"
Prišel je čas boja z velikanom; bilo je
ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico
pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo
čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike,
tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star
klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar
se nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno
prav žaltavo razdrl.
Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega
sovražnika, začne s krohotom smejati se in reče: “Ali je to tisti Krpan,
ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi
raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo
še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je bog dal. Pojdi mi
izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še
usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam
cesarjev sin in sto drugih!”
Krpan mu odgovori: “Če nisi z bogom še
spravljen, urno skleni, kar imaš; .moja misel ni dolgo čakati, mudi se
mi domu za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje
koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem
glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel
ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže,
da si podava roke: nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova
pozneje; ali pravijo, da bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred
sodni stol.”
Velikan se nekoliko začudi, ko to
sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako
stisne, da precej kri izza nohtov udari.
Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne
pravi, ampak misli si: Ta je hud in močan; pa kaj bo - kmet je kmet; saj
ne zna bojevati se, kakor gre junakom.
Urno zasukneta vsak svojega konja in
zdirjata si od daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že
o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da
se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more
izdreti; odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla pa ga
položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče:
“No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se
malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi
se mi domu za peč: znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki
poje na Vrhu pri Sveti Trojici.”
To izreče pa vzame počasi mesarico ter
mu odseka glavo in se vrne proti mestu.
Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč
gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti pa ga objame
pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: “Krpan je nas otel! Hvala
Krpanu, dokler bo Dunaj stal!”
Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je
dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v
gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca
ali belouško ubije, še ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo
videlo več ljudi.
Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi
knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najnaprvo
sam cesar in pravi: “Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si
zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in
nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne dam ti je, če jo
hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še
oženjen.”
“Oženjen sem bil, pa nisem več,”
odgovori Krpan; “rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem.
kako bi vendar, da bi ne bilo meni
napak, bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Če je
tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja
babnica pred njo v vseh rečeh. Dobrote res da je navajena, tistega ne
bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu pri Sveti Trojici
spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi Vse leto visi kaj
prekajenega na ražnju. Samo to ne vem, kako bo. - Nesla sva bila z
Marjeto v oprtnih košeh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa
ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam ne morem
povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici
obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo drugače:
naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž
njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina
trinajstih let - pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se
jemala - težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me
vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po
svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj takega
nakretilo, vaši hčeri namreč in pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče
kakor kurja čreva. Koša revež nimam, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa
bi tudi ne bilo čudo, ko bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso
vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka s konjem.
Če se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam ostane
cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno pravzaprav dosti ne maram zanje;
ali kar bog da, tega se človek ne sme braniti.”
Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila
košate lipe nad kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven;
poslušala pa je za vrati, kakor imajo ženske navado, ki bi rade vse
izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, pride
tudi ona in pravi: “Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa
ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda ti je kri v glavi zavrela - ne morem
ti dobrega reči - da govoriš take besede, ki sam dobro veš, da so prazne
ena in druga. Pa tudi vas naj bo sram, vas, gospodje? Grdo je tako, da
se mora kmet za vas bojevati! Še dandanes bi lipa lahko stala pa tudi
velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa saj vem: kar so se
obabili možje; je vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, Krpan,
otel si cesarstvo in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki
drži petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset janjcev; in
pa oseminštirideset krač ti bomo dali. dobro me poslušaj ! To moraš pa
vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš cepera, ne
tukaj ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori,
kakor se ti zdi. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne
bo napak, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica,
pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake,
posebno pa mater županjo!”
Cesarica je to izgovorila pa je šla
precej spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih
pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan
se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za
Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so
mu pa sršele ko dve metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega
čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar,
ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne in reče
mu: “Krpane, le ti molči; midva bova že naredila, da bo prav!”
Krpan ga pa nič ne posluša, temveč
zadene si na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče:
“Veste kaj? Bog vas obvaruj! Pa nikar kaj ne zamerite!”
Na te besede prime za kljuko, pa kakor
da bi hotel iti.
Cesar poteče za njim: “Čakaj no! Daj si
dopovedati! Bog nas varuj; saj menda nisi voda!”
Krpan odgovori: “Koga? Menite, da nisem
še zadosti slišal, ka-li? Meni bi gotovo segla brada že noter do pasa
ali pa še dalj, ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat; pa bo kdo pometal
z menoj? Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni
bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z menoj? In pa
še zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem
jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer,
tudi pri vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem
pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa
očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove
pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali
kaj? Tak les raste za vsakim grmom, Krpana pa ni za vsakim voglom, še na
vsakem cesarskem dvoru ne, hvala bogu! Darove pa spet take dajete, da
človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal,
da se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset
malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset janjcev in pa
oseminštirideset krač; tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga?
Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom
drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče,
in ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar
mi bo prišlo pod sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali
dobroletovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom postavil sredi
dvorišča kolibo in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker pa dokler
bom imel kaj prigrizniti. Ampak to vam pravim: samo še enkrat naj pride
Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite pome kočijo in služabnika, ali
pa še cel6 svojo hčer, ki ne maram zanjo malo in dosti ne; pa bomo
videli, kaj boste pripeljali z Vrha od Svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa
in kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali
natlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar že velikani!
Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne
bodite hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda veste, kako je
dejal rajnik Jernejko na Golem: ,Ali ga bom,s pogačo pital, kadar se s
kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.` Zdaj pa le zdravi
ostanite!”
Cesar pravi na to: “Martin, potrpi no!
Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi, da ne!
Saj sem jaz gospodar, veš!”
Krpan odgovori: “Vsak človek je tak,
kakršnega je bog dal; vsak ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda je
pa trobast! Moje obnašanje ni za vas, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne
menimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica,
ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob
cestah!”
Na to pristopi minister Gregor, ki je
imel ključe od cesarske kase, ker taki imajo za vsako reč posebej
služabnika. Minister se oglasi: “Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehan
je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, bog mu daj nebeško luč!
Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi 1e-ta
prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je; debel je; smešen
tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega!”
Krpan odgovori: “Magister Gregor, veste
kaj? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in
veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. - Zdaj pa
dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo
na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu,
kajne?”
Cesar: “Bilo je tako, bilo!”
Krpan: “Kaj pa sem nesel na tovoru?”
Cesar: “Bruse pa kresilno gobo.”
Krpan: “To je bilo tačas, ko ste se vi
peljali v Jeruzalem.”
Cesar: “Bosa je ta! V Trst sem šel; za
Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro.”
Krpan: “Jaz pa za bruse in kresilno
gobo ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi
je še zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal pravzaprav
ne vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s
pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo
udari.”
Na to pravi minister Gregor: “Ne veš,
da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga,
zaprimo ga!”
Krpan odgovori: “Kdo me bo? Morda vi,
dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja
z vami komaj za polno pest?, Z eno samo roko vas porinem čez svetega
Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne
razdirajte!”
Cesar pravi: “Le ti meni povedi, če bi
morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala, ne, če bog da, da
ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Že jaz vem, kako je!”
Krpan odgovori: “poslušajte me tedaj!
Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo
postavači še celo skladali pripovedovalke in pesmi, da se bo govorilo,
ko ne bo ne vas ne mene, kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal
drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor če; meni se ne bo s tem ne
prikupil ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega
plačila, to sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj
pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi
svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po
svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod
klobukom, ako vam born kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril!”
Cesar je bil precej pri volji; minister
Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le
dejal je: “Gregor, vzemi pero pa zapiši, kakor je Martin rekel!”
Minister Gregor se je kislo držal,
branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji.
Kadar je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: “Martin,
ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih reči? Najlaže bo
tako, lej ! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti
dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete
Trojice?”
Krpan odgovori: “Poldrugo mošnjo pa še
kakšno krono po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu.
Pa naj bo, no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel
pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli
gosposke! Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki.bodo
prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!”
Cesar mu de: “Nič se ne boj; to bom že
poravnal sam brez tebe: Na mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še
ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan ter noč se
bliža.”
Ali Krpan odgovori: “Lepa hvala vam
bodi najpopred za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo
ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se
ve, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti.
Vselej pravijo: bolje drži kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal čez
noč, ako se vam ne zamerim skozi to. Že hudo me ima, da bi spet enkrat
bil na Vrhu pri Sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil: ko bi mi
dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je,
kolikor jih nisem še videl, kar sol prenašam, akoravno sem že v Reki
bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni
nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila in toliko vem, kod sem prišel,
kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vendar gledal na levo in tudi na
desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je.”
Cesar mu je obljubil svojega
služabnika, potlej mu je roko podal pa tudi Gregorju velel,. da naj mu
jo poda. Minister se ni branil, ali vendar je bil zavoljo pisma ves
zelen od jeze.
Krpan zadene kij in mesarico, in to so
bile njegove zadnje besede pred cesarjem: “Ko bi se spet oglasil kak
Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici.
Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!”
“Srečno hodi!” pravi cesar, minister
Gregor pa nič.
|