|
Fran Levstik
IZ MINULE SREČNE MLADOSTI
Z nekako milo otožnostjo se često
spominjam tistih mračno - srečnih dni, ko še nisem vedel, kakšen je mali
in kakšen je veliki A med črkami. Vrača se mi v spomin iz te dobe
mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, posmehujem z rosnim očesom. Poznal
sem edinega Pusta, Mater božjo sedem žalosti, pasji dan, svetega
Hieronima, kateremu so pri nas rekli Anjel, in svetega Gola na pratiki.
Ne, tudi za svetega Roka sem vedel, ker je bil cerkveni pokrovitelj naše
pobožne soseske. Ta učenost je res neizmerno majhna, a sreča tistih let
je bila tolika, da bi zanjo rad dal vse, kar sem se pozneje naučil.
Kadar je bila na hribu pri samotni, za
dvema lipama stoječi cerkvici obrh Srobotnika na svetega Roka nedeljo
maša, sijalo je po navadi sonce tako lepo in smijajno (!), kakor se je
na tolikega svetnika praznik tudi spodobilo.
Kako sem bil neizmerno radosten, ko sem
nekdaj šel prvič k svetemu Roku na to nedeljo! V glavni cerkvi sem že
poprej bil nekoliko kratov, in to vselej na koru, kjer je bila naša klop
vzpored orgel. Oblekel sem se torej svetemu Roku na čast in sebi na
veselje, kar sem se najlepše mogel. Srajca je bila tenka in bela,
brezrokavnik pisan, samo hlače so se delale nekoliko predolge, da jih je
bilo spodaj treba malo zavihati, ker so rekli, da tak, kakršen sem bil
takrat jaz, naglo raste; a bile so nove ter ne iz kozlovih kož nego iz
kupljene progaste tkanine, da sa torej pomižkovale nekoliko na gosposko
plat, kar me je tako veselilo kakor vsakega prostega Slovenca, ako more
odsloviti staro nošo in hitro leteti za novejšo. Nego kaj to de! Saj je
tuja vsa zdanja obleka med nami, katerih predniki so še za Trubarjeve
dobe povečini izrekali dal, kozel ter belo odeti hodili vsaj do
Ljubljane, če ne morebiti više gor. Na Dunaju se časi nameri kmet, po
oblačilu vse podoben Kranjcu, a vendar je doma iz avstrijskega velikega
vojvodstva; na Bavarskem in okoli Monakovega so pred ne mnogo leti
nosili, ako jih ne nosijo morebiti še zdaj, črne kožene hlače in škornje
čez koleni kakor naši brdki (*) mladi Gorenjci, katerim ta oprava tu ter
tam tudi že priseda. A treba je, da se povrnem zopet sam k sebi. Klobuk
mi je bil toličko preobilen, da se je na glavi sukal, kakor bi ga na
kolu sredi njive ptičem na strašilo zibala sapa; nego imel je kosmato,
živo dlako in svetlo, da-li svinčeno prego (šnodelj) na traku. Čevljev
in rokavnika ni potreboval moje vrste človek.
Odrineva torej po vrtu mimo jablane
pisanke čez prelaz jaz in oča. Z materjo sem nerajši hodil v cerkev, ker
se mi je zdelo, da je možem z možmi občevati spodobno.
Pod vasjo doideva skranjaškega nemaka
(mutca), ki ni videl, slišal ni govoril, a vendar natanko vedel za vsak
neprestopni in prestopni praznik in za vsako poletno nedeljo, v katero
je pri kaki podružniški cerkvi bila deseta maša. Vedel je tudi, katero
žito lepše kaže na polju in koliko ovočja obeta drevje, ker je grede
tipal ob sebi klasje po njivah in veje nad sabo po jablanah, slivah in
hruškah. Ob dveh velikih palicah se je premikal, da je bilo podobno,
kakor bi imel štiri noge, s katerimi se je dovolj hitro gibal, akotudi z
manjšimi koraki, pazljivo stopajoč, kakor je sploh navada slepcem, ter
vedno s palicama na levo in desno posezaje, da ne bi kam v stran krenil.
Ko se je bilo treba s ceste v levico zaviti nizdol po ozki stezi,
natanko je vse izdelal brez voditelja.
Tukaj sva ga prehitela, naglo idoč
proti Srobotniku, vasici v znožju svetega Roka, ki je bil nad njo pol
četrti ure.
Na hribu najdeva vse črno moških ljudi
na tej plati in vse belo ženstva na oni, kajti naroda se je od vseh
obližnjih krajev nabralo vselej mnogo, ker je sv. Rok pomočnik pomornim
(kužnim) boleznim. Kovač "Favre", sajast po obrazu, potan po čelu, držal
je v krepki roki prižgano palico in je ob devetih jel tako na vse mile
kriplje streljati, da se je po dolini razlegalo, če ne do samih
Dobrépolj, vendar vsaj do Slevice, v Prelesje in morebiti celo tja do
Podsmreke, ako je stopo dobro napolnil. Otroci smo si tiščali ušesa,
kadar je poknilo, da so okna v cerkvi zatrepetala, a vendar se v gostem
roju gneli do kovača, kateremu nas je bilo treba često odganjati.
(*) Tako na Goriškem še zdaj in prav
izrekajo to besedo namesto gorenjske pokvarjene oblike: brhek, kajti h
se je iz d enako porodil, kakor v besedah: svahko, gvahko itd., namesto:
sladko, gladko.
Mladeniči so z dekleti bili v svojih
pogovorih, kajsi vem v kakih, ker so nas podili, ako smo od kod blizu
prišli, morebiti še bolj nego sam kovač "Favre". Žene so si
pripovedovale, po čem plenja žito, kakšen je lan, po čem daje krava
mleka in take stvari, a možaki gledali s hriba daleč okrog sebe po
deželi, koder je že kdaj hodil kateri izmed njih blago prodajat ali
dolgove terjat ali voli kupovat. Zlasti Sveti Kum so si radi kazali
pobožni krščeniki, med katerimi je bil posebno sloveč Gregorjev Matiček,
ki je vsako leto obhodil vsa proščenja. Največ in tudi najveljavnejših
mož, kakršen je bil Svetega Roka ključar Ilija, retinski Jurko,
Strmeščak in drugi; stalo je v častit ograbek zbranih malo niže
zakristije, kjer so gospoda na hrib čakali.
Kadar se je gospod pokazal še nizko
zdolaj na stezi pod staro bukvo, Jožnjakov Martin, ki je se zvonika pol
ure zvesto prihoda pazil, hitro malo pozvoni, kovač trikrat ustreli in
po vsem hribu je obenem slišati: "Gospod gredo!"
Skoraj potem se prikaže, ne župnik,
kateremu je tak hrib prezapóričen, nego kaplan z učiteljem Ivancem. Ta
blagosrčni mož je bil kasneje tudi moj prvi učitelj. Še živi, a ne tam,
kjer tista leta. Čakalo je i njega dovolj boja v življenju, ker je imel
obilo sovražnikov one vrste, ki človeku posebno znajo dneve sladiti, ako
se nanj spravijo. Mi otroci smo ga ljubili vsi ter vedeli zakaj.
Učitelj in kaplan sta bila še v bregu
pod leskovim grmom, kakih deset korakov od čakajočih mož in že so z glav
leteli klobuki. Vsak ob svojo gosposko palico se opiraje prideta na vrh,
z njima nekaj dijakov in drugih odličnejših ljudi, katerim sta se po
sili pridružila tudi učiteljeva psa Hektor in Kastor, izvrstna lovca.
Gospodje se ustavijo v kmetski družbi, da se malo oddahnejo ter obrišó
pot s čela. Dijaki so molčeči, a kaplan z učiteljem vred možem ponuja
njuhalnega tobaka, vsak po svoje povesta zdaj kako ozbiljno, premisleka
vredno, zdaj kako šaljivo, smeha vredno besedo, kar se kmetskim veljakom
zdi bolje nego sam nevemkaj.
Kako nedosežno veliki, neizmerno
imenitni, kako učeni so bili meni vsi ti gospodje, posebno kaplan! Izza
očetovega hrbta sem jih strahoma s klobukom v roki ogledoval in
premišljal. Gosposki so govorili, vse drugače, vse lepše nego najprvi
kmetje! Nemški in latinski so znali, in bogve kaj še drugega, kakor bi
rezal, če je bilo treba. Kdo se jim ne bi čudil! Njih obrazi so bilii
mnogo belejši in vzornejši kmetskih, kar se je videlo tudi na dijakih,
ki so se bili vendar po bližnjih vaseh porodili med kmeti. Nikakor nisem
torej mogel razumeti, da so toliko lepši od svojih bratov, ne vedoč,
kako plemenito duševno delo tudi obličju daje plemenitejšo podobo, kar
očividno kaže kmetski dečak, ki se že prvega pol leta iz mestne učilnice
povrne z obrazom, vse drugačnim, nego je bil poprej, dokler je krave
pasel.
Jožnjakov Martin, ki je natanko znal
svojo sveto dolžnost in z zvonika vedno skrbljivo gledal, kdaj so se
gospod že dosti ohladili, stane pritrkavati, kar najlepše more, in
ljudje se jemó v cerkev snovati; kajti maša se ima pričeti. A ker notri
ni dovolj prostora, to se polovica pobožnih krščenikov raztakne zunaj
pod velikanskima lipama ter niže cerkve pod smrekami po sencah, vsak po
svoje Boga časteč.
Z očetom sva bila že malo poprej šla
gor na kor, od koder se je dalo vse izvrstno videti. Jezilo me je
nekoliko, da se je bilo nam moškim ljudem v cerkvi treba odkrivati, a
ženskim ne. Nikakor nisem vedel, kako je to, da ima tukaj večjo pravico
ženski svet, kateri je po vseh drugih stvareh povsod globoko pod moškim.
Obeh stranskih oltarjev svete Polone in
svetega Blaža nisem nič posebno ogledoval, a tem bolj oči obračal na
veliki oltar, v katerem je stal ter nad kolenom kazal rano lep sveti
Rok, dolben iz lesa. Še mnogo bolj nego sam sveti Rok me je zanimal
njegov pes, ki je pred njim sedel in s “trento” kruha med zobmi tako
zvesto pazil na svojega svetega gospodarja, da je pozabil snesti, kar je
že v gobcu držal. Naš Turek bi tega ne bil storil.
Originalen je bil cerkveni strop iz
lesenih, črnih desak, s katerih je po ljudeh izmed nekako čudnih
perutnic gledalo mnogo angelskih, tako rejenih glav, da so imele vse
napeta lica, kakor bi naglas trobile; a meni so se zdele klasične
umotvorine. S kolikim spoštovanjem sem se vanje kvišku oziral! Izvestno
z obilo večjim nego oni dol name.
Orgel ni bilo, torj niti mehov ne, da
bi jih kdo vlekel! Tega je bilo meni vrlo žal, ker sem časi celo moliti
pozabil, premišljaje, kako je potegniti zdaj ta zdaj oni remen, ki sta
oba zopet lezla nekam noter, sam Bog vedi, kam! Zato so tudi rekli
nekateri, da je mehove treba tako po notah goniti, kakor se orgla po
notah, in kdo ne bi verjel. Edino to se mi je zdelo po pravici čudno,
ker vendar nad nobenim remenom nikjer nisem videl not, kakršne je imel
učitelj pred seboj.
Zlasti debelo sem v cerkvi izpočetka
ogledoval tisto, kar sem jaz v preprosti nevednosti imenoval čeber,
kateremu je res tudi zelo podobno, samo da ni zdolaj na tleh, kakor je
bil doma naš perilni čeber, nego v zraku, čudovito k zidu pritisnjeno,
kot bi stalo na sami božji moči.
Starejši svet me je nejevoljno karal,
da je greh tak zarobljen priimek zdevati napravi, ki se imenuje
prižnica, kar mi zopet ni hotelo iti v glavo, ker nikoli nisem zapazil,
da bi tam gori kdo po Ijudeh prežal. Da so mi rekli po slovensko:
propovednica, potem bi se morebiti ne bil spotikal, propovedati (pridigovati)
sem res često slišal s tega prostora. Kako sem verno pazil na vsako
propovednikovo besedico. Razumel res nisem ničesar, razen da sta zmerom
bila na vrsti Bog in hudič; a kadar je prišla kaka sveta dogodbica,
ostala mi je v glavi od prvega do zadnjega konca. Danes je bilo
govorjenje, kako je sveti Rok delal čudo in bolnikom zdravil pomorne
bolezni.
Samo ob sebi se umeje, da ni bila tiha
maša in je torej na koru prepeval učitelj, a pomagali so mu dijaki,
njegovi bratje in razna dekleta. Meni se je posebno dobro zdelo, kadar
se je na “per omnia seacula seaculorum” vselej po dvakrat odpevalo: “amenamen!”
in pri zauživanju bogve kolikokrat ponavljalo: “dei gnado!”
Ljudje smo zdaj poklekovali, zdaj zopet
vstajali a molili vedno: ta na kake stare, umazane bukvice, ta na
brojanice (paternoster) ali tudi na same prste in kakor je kdo hotel ali
mogel, tako je bilo dobro. Posebno glasno je bilo starcev, tu in tamkaj
po cerkvi raztresenih, slišati o povzdigovanju, ko je razen zvonca in
streljanja utihnilo vse, tudi petje. Častitljivi možje so z velikimi
klobuki pod pazduho dreto svoje pobožne molitve iz kosmatega grla vlekli
tako počasi: “Če-šče-na-si-Ma-ri-ja”, kakor bi se v hud klanec premikala
hripava kolesa volovskega voza. Moj stric Grmov Matiček je z lesenim
mutcem darí pobiral, ne samo po cerkvi, nego tudi zunaj okoli smrek in
pod lipama; kajti svetemu Roku je vsak rad podaril; ta mnogo, ta malo,
ta rdeč, ta bel novec. Grmov Matiček je vse spravil - za svetega Roka.
Oh, kakor večino tukaj omenjenih ljudi tako so tudi njega že odnesli v
jamo, kjer ni treba pobirati novcev ni po cerkvi ni zunaj cerkve.
Ko je maša minila, vse je zadovoljno
ven hitelo. Pod lipama je Kržinec točil vino in pivo; Oselniški Jakob je
v pletenem košu imel rdeče-rumene hruške naprodaj; sladka srca in sladki
konji so se tudi ponujali. Da sem tedaj imel novcev, ne bi bil pogledal
Kržinca, katerega bi zdaj morebiti počislal bolj nego vse drugo; a z
Oselniškim Jakobom bi se bila zmenila za nekatero lepo hruško, ki smo
jih sicer dovolj imeli doma; nego te so bile kupilne, torej že zato
boljše; z babami bi se bil pogodil za nekaterega sladkega in lesenega
konja, ki je znal iz repa tako posebno piskati.
Dokler smo otroci lakomni oprezovali
okrog tega vabljivega blaga, imeli so svetega Roka odrasli soseščani ves
drug posel. Namreč vsak je pazil, kje zaleze kakega svojih že
povabljenih sorodnikov, da ga na gosti ujame. Povabljenci so se
izpočetka tako po robu stavili, da jih je bilo treba vleči; a naposled
so vendar šli nevlečeni. Tudi z našim očetom se je izmed ljudstva
prikazal moj ded materine strani, že nad osemdeset let star mož, ki je
med potjo meni obetal petico, in da bodeva z materjo v nedeljo pri njem
jedla orehov kruh ter pila "feredrajzgar", ako mu doma povem vse, kar je
gospod govoril o svetem Roku. |