|
FRAN LEVSTIK
POPOTOVANJE IZ LITIJE DO ČATEŽA
Bilo je letošnjo jesen
o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga
imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime
raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj
čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo.
Zjutraj ob osmih
odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot
kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej
poti; bila je tedaj obema neznana.
Iz Litije se pride
najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko
imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti
Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati
hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji. Kdor
hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici
zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolovozniku, da še
kmet ne vem kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba, da
pride časi celó kočija sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin
pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo
cesto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako zaprtih klancev.
Koračila sva z debelimi
gorjačami po strugah in jarkih; babúza pa je pravila to in to, vendar
nič takega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraju
ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedela povedati; le v Šmartnem je
kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset
razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih.
Poezija našega naroda
umira; samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi.
Naselile so se med nami, posebno v Gorenjcih, kratke vrstice, zložene po
nemški navadi. S pravljicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba,
ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo
dobilo več dosti izvirnega. Ako bi mi tudi imeli Vuka, nimamo pesmi, da
nam bi jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo
Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati
neslovenec - Korytko.
Pot je bil zmerom enak.
Šli smo zdaj skozi borovje in smrečje, zdaj po golem nizkem grmovju.
Malokje je stala majhna kočica revnega osebenjka. Za nami so se dvigali
ono stran Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na levo roko,
imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam
kako prijazno cerkvico. Najbliže ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za
Šmartnom, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne
previsokega hriba, ki je enak seneni kopíci. Nekdaj ga je imel Valvasor
in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba Valvasorjeva;
v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgrätz, ki je
nedavno kupil to graščino.
Poldrugo uro od Litije
klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si
je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in
tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi vinogradje in vesel se čutiš, da
si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla; svet ni še dovolj
zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergi. Tik
pota stoji cerkvica brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem
videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in
posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, je
li cerkovnik tako domiseln ali imajo ljudje toliko spoštovanja do
mrtvih.
Kolovoznik se je obrnil
kmalu spet navkreber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukovja.
“To je hosta turenske
graščine”, pravi bábina.
Radivoj odgovori: “Saj
se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela
nobena stvar tolikega nepokoja kakor lep, zaroden les. Nima prej miru,
da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod že tako malo drv. Prejšnje
čase je bila marsikje dana kmetom pravica na grajskem sekati za domačo
potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kako se je ravnalo! Povénil je,
potlej pa pustil, naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada
ne pojde rada na dvoje. Še celó, kadar je šel zelenje obirat, ako je
naletel na dolgo bukev omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ali
hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik.
Videl sem nekdaj Laha, ki je bil zalezel visoko na okleščeni, lepi
smreki vranje gnezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsej sili drevo
izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali so: `Drv ne bo
nikoli pomanjkanja.` Pa že zdaj mora na kupílu kuhati in greti se skoraj
vsa spodnja dolenjska stran. Pa kaj šele bo?”
Modrovanju svojega
prijatelja sem se jako začudil, baba pa še bolj.
Vprašam je, kako se
tukaj pravi.
“Na Preski,” odgovori.
Slovenec ima dosti
krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Bržkone so bili ondod
nekdaj preséki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, od tod
menda ime.
Dalje grede smo videli
tri grmade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj
prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne, jemali jim, kar se je
zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko
po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z
nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: 'Bog se usmili
tvoje duše!' Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral
nehotoma pustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta in života,
negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in
siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprelete človeka bridke misli, kadar
ide mimo take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti
ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na onem
svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet
ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni pastirji zanetijo ogenj ali pa
razmečejo veje; pa kmalu pride kdo, ki v novo suhovine in kamenja
navrhováti. Ta šega je še gotovo ostanek iz poganskih časov.
Ko do razpotja pridemo,
vpraša žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovju.
Radivoj odgovori: “Le
na Gobjek! Pravijo, da je krajša pot, in tudi je Gobjek najbolj sloveča
vinska gora, kar jih je tukaj v obližju.”
Hrib se je prevalil.
Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo
je blato in pot še neprijetnejša zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo
prst z drobečim se, belim laporjem. Hosta je kmalu nehovala; samo še kak
dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi
zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenjska dežela. Proti jugu
stoje Gorjanci, proti severu Kum, ki teh krajev prehude burje in mraza
váruje; pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico
z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib z
rdečo streho nove romarske kapele; na levo v dolini pojo zvonovi
svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraju, ves
drugačen obraz kakor pa na Gorenjskem. Širokih polj, velikih travnikov
ni; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi
vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih
obilo. Kjer je bliže vinograda, ondi si kmet najraje stavi poslopje, da
le more in sme. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod
in tam raztaknjenih koč.
Ura je bíla enajst.
Nismo šli več dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno
praznoval svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odprt. Stalo je
mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike.
Gledali so in kazalo je, da bi nam radi veleli pit; pa menda si vendar
nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani.
Idemo dalje, pa ne
predolgo; kmalu najdemo drugo zidanico odprto. V nji so bili trije možje
nakrižne dobe. Starec, hramu gospodar, pokliče najino ženico: “Tara, ne
pojdeš pit? Danes ga pije, kar leze in gre, da ga le ima. Ne veš, da
martínovamo? Nocoj ga bomo krstili, če je božja volja.”
Tare je mikalo, pa
vendar ni vedela, kaj bova midva rekla.
Starec, dejali so mu
Bojec, brž vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne: “Menda se
tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. - To bom sam
izpil; potlej bomo pa drugega.” S temi besedami nagne leseni vrč,
dleskne z jezikom in pravi: “Letos je dobro, hvala bogu!”
Bojec je bil čuden mož.
Lice je imel rdeče, pa tako nabrano kakor suha hruška. Trdno se je držal
stare noše, zato pa tudi ni imel oprt in platnene hlače so mu nizko
opletale. Dandanes je že malo takih dedov. Zginili so klobuki z dolgimi
kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Veselil
sem se časi že od daleč, ako je od kod po cesti primigalo široko
pokrivalo, ki je branilo dežja in sonca; veselil sem se rdeče opasíce in
čevljev, ki so imeli golenice proti gležnju zavihane. Živel je pri nas
možiček, stara grča, ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarju, v
nobenem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všeči. Kaj stori? Ureže
si palico in gre noter v Kranj pa si ga da tamkaj delati. Mi se
trdoglavo držimo starih reči, zlasti pa Gorenjci, ki imajo pregovor:
“Stara petica, staro žito pa star mož!” Rad bi vedel, ali se Ločanje še
nosijo tako, kakor so se nekdaj. Imeli so hlače do pod pazduhe, na hrbtu
je pa čepela majhna záplata, ki so ji rekli jopič, da je bil ves človek
tak, kakor bi ga v brenti prinesel.
Rečem Radivoju, da le
pojdiva za Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je
bilo dosti razvlake: trije sodje, poldruga motika, stoli; tu in tam kak
vinjak, pol banjke, vrči; miza na treh polomljenih nogah; držala je vse
polno drobtin, črnih in belih, pa tudi polovico orehove potice in lep
kos gnjati. Dade nama vsakemu svoj stol in pila sva iz obilega vrča.
“Letos je lahko dobro,”
veli Končina, prav nizek možič kakih tridesetih let. “Saj smo pa tudi
imeli vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je trgal šele po deževju,
tisti ga ima več, kaj da je tudi bolj vodeno.”
“Štiriintridesetega, to
je bila pijača, to! Letošnje vse nič proti onemu,” pravi Hostnik, človek
pri petdesetih letih, pa še jako trden in zelo velik. - Tukaj so ljudje
bolj majhni, ali čvrsti in zatrepáni.
“Enajstega je bilo pa
še boljše,” zavrne Bojec. “Štiriintridesetno je imelo preveliko moč, da
je vznak metalo; še mrli so od njega, mrli; ono pa dobro v ustih, zdravo
v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnikih; nikoli ne bom pozabil,
kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico ti pa še kdo poleg
tebe, kdor si bodi, od jutra noter do večera; nazadnje ti je pa še
prinesel drobiža iz petice, tekma se ni rado sešlo. Zdaj se je pa vse
predrugačilo: brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga
pridelujemo. Do smrti bomo že kako! Petinosemdeset let niso mačkine
solze, kaj menite!”
“Pa ste še dečko še,”
pravi Končina. “Če Bog da, še ga bomo zdravi pili, da bi le trta spet
rodila. Vinstvo je bilo že dolgo ničevo. Letošnjemu res ne more človek,
da bi dejal: 'Žal ti bodi!' Samo premalo ga je. Midva z babo ga imava
dve mali vedri manj od lani.”
Bojec odgovori: “Po
tistih gorah, ki leže bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil
dosegel mraz,* tam ga je res nekaj manj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil
še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vendar več od lani; moj nograd je
dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je lega za trto, vidiš!”
Hostnik se oglasi:
“Bojec, ne bodi hud, ako rečem, da je moje boljše, daravno mi nograd ne
leži tako v zglavju gobenske gore kakor tvoj.”
Te besede niso
ustregle. Dolenjec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred
njegovim. Kadar si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom
praska, sicer mu ne ugodiš. Tudi Bojec ni molčal.
“Hostnik,” pravi, “ti
še ne veš, kako je dobremu vinu ime! Kaj meniš, da tisto velja, ki je
dolgo sladko? Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš
ti takega? Res je bolj reznó, pa bo tudi bolj držéče. Vaša sladkál vam
bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vendar pámetujem nekaj let, pa
ne vem takega, da bi se bil mošt grénca branil tako dolgo kakor letos
nekateri, pa ne vsak. Gospodje tudi vedo, kaj je dobro; le čaki, zdaj
bomo pa onega.”
Urno podstavi leseno
posodo in natoči beline, potem pa zopet začne ponujati naju: “Le v slast
ga! Saj ga je Bog dal, ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali potvice bi
tudi menda ne bilo odveč; saj imamo, hvalo bogu, oboje, kar komu bolj
dobrí. Po jedi se grlo nekako zaželi mokrote. Ali ni res dobro ?”
Hvalila sva, daravno se
je upiralo, ker je bilo še dopoldne; pa tudi se je nama zdelo premlado.
Dolenjec pa ga ne pije nikoli tako rad kakor jeseni, nikoli se mu ga
tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in
staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od hrama do hrama okoli
prijateljev. Tako je do blizu božiča. Šele potem, ko sod poje, začno
tudi skopovati z
* T. J. slana; Dolenjec
nima te besede
vinom. Po vinskih
krajih so ljudje sploh bolj radodarni - še preveč. Manj rezní so, bolj
prijazni od Gorenjca, pa tudi pokornejši. Človeka v suknji so veseli v
hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje, vendar ga ovínijo, ako le
morejo, ker je to górniku in njegovemu pridelanju velika čast, pa ne bom
rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi
kakor oní, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenjec
tako malo poje! Po nogradih je časi jesensko nedeljo popoldne vse živó
pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic - ali petja
vendar ni; malokateri zauka ali pa zakroži poldrugo vrstico od nove
gorice. Brez pesmi uživajo zlato kapljico možje in mladeniči, še žene so
ž njimi; celó dekleta ne ostanejo doma. Nekatere med njimi so prav zale
in silo postrežljive; tudi jim ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah, v
krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril? Vsaka dežela ima
svoje šege in običaje.
Možje so si napravili
tobaka in Bojec pravi: “Star kotar sem, pa vendar ga rad piti dajem.
Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič drugega kakor
ta božji dar; vse prejme sin ali hči.”
Radivoj vpraša: “Pa
vendar ne obdelavate sami? Le vino je menda vaše, kolikor si ga
izgovorite!”
“Kaj še,” pravi starec,
“nograd je moj. V zemljo ga s sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel.
Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo ž njima
pri eni mizi; to je tako gotovo kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi
se ne delili.”
“To ni lepo,” rečem
jaz, “pri nas vkupaj žive do smrti.”
“Tako je le; kaj pa
čemo?” odgovori oni. “Svet je hudoben; mladi ljudje radi zaničujejo
starega človeka; ne pomislijo, da stara kost je modrost. Po naših
deželah pa le vino gospodari; zanje skrbimo bolj kakor za vso drugo
poljščino. Zato pa izgovori vsak oče kos nograda sebi v last, da ga
uživa in dene, kamor hoče. Koliko je osebenjkov, da nimajo razen koče in
nograda nič, pa vendar hranijo sebe in družino, če niso letine preslabe.
Kadar pride ujma na trto, potlej seveda je bogpomagaj! Pa saj zdaj tudi
več radi ne dade‚ ženiti se na sam vinek.”
Na to pravi Radivoj:
“Dolenjci ste dobri ljudje zlatih rok; ali varovati znate premalo.”
“Zakaj?” odgovori
Hostnik. “Tačas ga pijemo, kadar je pa kadar smo ga vajeni. Saj mora
človek trpeti, preden ga dene v sod: jeseni je plastíti, spomladi se
kolí, obrezuje in koplje prvič in drugič; nazadnje je pa trganje. Tega
se res ne boji nihče, pa vendar je dovolj opravka.”
“Veste kaj,” pravi
Končina, “jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače
preúrili. Za najtežje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga
kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motiko brez
pijače; saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi? Kupujemo ga prekleto
dragó! V košnji in mlatvi je ravno taka.”
Na to veli Radivoj:
“Pozimi pa imate časi hrame odprte na stežaj; kdor mimo ide, pij ga, rad
ali nerad. Nekateri še celó kurijo po zidanicah in vsi mraza premrti
delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi
nihče zimskih pomagačev, da bi dejal: `Pozimi si ti meni, zdaj bom pa
jaz tebi!`”
“Človek ne sme
zapustiti ne sebe ne prijatelja,” zavrne Hostnik. “Ali vsega pa tudi ne
popijemo sami, s čim bi potlej davke plačevali?”
“To je tako,” pravi
Bojec. “Kako bo človek jeseni brez vina? Zakaj sem pa trpel in guzo
napenjal? Poleti je voda dobra; jeseni bi je ne pil za ne vem kaj.
Vsakemu najbolj prav služi tako, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj
sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil zavoljo toče;
pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima? E, pojte, pojte!”
Tara ni poslušala, kaj
mi govorimo; menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne
zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so peljale kure v
Ljubljano. Dve sta vlekli, tretja pa rinila. Ena izmed njib spozna Taro
in reče: “Tara, tebi se dobro godi. Me pa vlečemo za žive in za mrtve,
nihče nam ne veli: `Pojte pit!`”
“Pa pojte,” veli Bojec.
Babe hitro podlože
voziček in vse tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijo vsaka
enkrat, ali pa morda še ne, kar zlodej prinese paglavca, ki je držal
bučo vina v roki. Ker je voziček stal brez varuha, naglo odpre kurnik pa
izpusti kopune in kokoši, ki so zagnale veliko kokotanje. Raztaknile so
se po brajdah in po trtju. Ko babe to začutijo, planejo vse tri čez
prag. Kure so ráhtale, babe regljale; pa še Tara jim je pomagala, da se
ni vedelo, kdo bolj vpije, babe ali kure. Paglavec se je pa smejal; tudi
mi si nismo mogli kaj. Ena srdito poišče ocepek ter ga zakrepelí na vso
moč; ali za dečkom vendar ni potekla; menda je vedela, da ga ne dojde.
Tara pa ni le vpila ž njimi, temveč tudi loviti je pomagala. Vse štiri
so nekaterikrat zaklicale: “Pit, Pit!” in poskočile sem in tja po
nogradih, preden so vgnale družino do zadnje čopaste jarice, ki v noben
kup ni hotela k rokam zato so jo pa tudi srdito preklinjale. Prva reče:
“Bog daj, da bi te lisica požrla!” Druga pristavi: “Pa da bi tudi lisici
nič ne zalegla!” Videč, da je vsa lov zastonj, primeta dve za ojesce in
najstarejša med njimi se zaroti, da nikdar več ne pojde k Bojcu pit, ako
bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, že jako rdeča, teka in mencoriti sem
ter tja. Kazalo je, da bi šla rada v tovarišiji domu; pa ker je bila
najeta do Čateža, ni vedela, kaj bi in kako bi.
Kar mimo nas pride
človek srednje dobe, ki so ga vsi veselo poklicali: “Mrtolaz, pojdi
pit!” Imel je na sebi ponošeno gosposko suknjo in kapo z motiko na
glavi. Ravno sem jaz velel Tari: “Vem, da te pomiče; le pojdi z babami,
saj si lahko sama odnašava do Čateža.”
Mrtolaz pravi: “Baba,
le zgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal, jaz, ki bolj vem, kje je Čatež
kakor ti.”
Z nobeno rečjo bi se ji
ne bilo bolj ustreglo kakor s temi besedami. Plačava ji komaj, pa že
skoči za kokošaricami ter pomaga riniti.
Ko so bábine zginile v
hrib, veli Bojec: “Prav je, da so šle. Ena med njimi je vešča, pa ne
povem katera. Bojim se, da mi bo kaj nagodíla, ker mislijo, kakor ste
vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega.”
Ali hitro se oglasi
Mrtolaz: “Kogá bo neki nahudíla? To je vse vkup nič, le meni verjemite!”
Hostnik veli: “Bogvedi
kako je vendar? Duhovni res uče, da ni treba verjeti; drugi ljudje pa
drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če; jaz ne verjamem dosti.”
Na to odgovori Končina:
“Kaj bi se to menil, kar ni besede vredno. Raje pijmo!”
Ali Bojec jih zavrne:
“Kar vem, to vem; saj nisem še pozabil, kar mi je razkladal rajni Peckón,
Bog mu daj dobro!”
Po teh krajih nekoliko
gine babjeverstvo, posebno pri mladem zarodu; starci pa se še trdno
držijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je prijatelj narodovega
izobraženja, gotovo želi, da bi se zatrle prazne vere; pa vendar je tudi
res, da s takimi vražami zginejo obenem vsi narodni zakladi: pesmi in
pripovedke, po nekaterih deželah celó pobožnost.
Menila sva oba z
Radivojem, da Mrtolaz gotovo govori nemški in to je bilo tudi res; zato
mi reče v latinskem jeziku, da pojdiva dalje, pa tega človeka ne
jemljiva, ker je že previnski. Ali on se oglasi nama: “Quoque ego possum
latinum linguam, pijan pa nisem.” Začudila sva se mu, daravno je tako
slabo krpal in tolkel. Pravil je potem, da je v “mestu” (*) sedel tri
leta v latinskih klopeh, potlej pa učenost obesil na kljuko in poprijel
se šivanke. Ali kadar je vrhá dorastel, pride tudi njemu vrsta, da je
moral na vojsko. - “Cesarja sem doslužil,” veli; “zdaj se pa tu po
hribih šivaje ukvarjam in otepljem z revščino. Tako se godi vsakemu,
kdor išče boljega kruha, kakor je bel. Ravno imam delo tukaj v obližju
pri bogatem domačinu - k revnim ne hodim rad - pa kdo bo na Martinji dan
vbadal in krpúcal?”
Zahvaliva se górniku za
pijačo ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je
bilo treba skregati, preden sva se mu izpulila. Tudi Mrtolazu ni bilo
pogodu. Kislo se je držal, čeprav ni vedel zakaj; gotovo ga je že imel
vrč ali dva čez mero. Ko vidi Bojec, da vse nič ne pomaga, natoči
zadnjič in nama prinese razhódnjo. Pokusiva, potem pa odrineva urno. *
Mrtolaz je vzel, kar
sva imela s sabo, in tedaj se obrnemo zopet navzdol po kolovozniku.
Dovolj hramov je bilo
odprtih in voditelja so nama vabili tu in tam na kozarec vina; toda on
se je le naju držal, akoravno ga je težko stalo. V neki zidanici je
sedelo mnogo žensk in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V teh
krajih je po kmetih dosti
*To je v Novem mestu
Rozalik, Cen, Konrád,
Lojz; ravno tako se marsikateri moški imenuje Karel, Rihar, Rafael itd.
Ne bom pozabil, kako je bil pobožen kmet v Laščah nekdaj razkačen, ko je
hotela njegova ženica sina krstiti za Silvestra, ker je bil ravno
starega leta dan rojen. - “Kaj?” pravi mož, “ali se ne bojiš, da bi te
Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v pratiki dovolj ponižnih imen, ki
so med nami v navadi? Dokler se bo meni mezinec gibal na moji roki, tako
dolgo - dobro si zapomni, ne boš ti krstila otrok po svoji glavi, ne!
Jurij naj mu bo ime!” In tako se je tudi zgodilo.
Čez majhne pol ure
pridemo s hriba v raven. Pod hribom stoje Moravče, vasica, jako
raztresena; pa ima vendar nekoliko prav zalih hiš. Zasuknemo se iz te
vasi na desno cesto po ozkih, močvirnih travnikih, ki leže med hribi, pa
ne trtonosnimi; vsi vinogradje ostanejo zadaj ali pa v strani.
Kmalu smo prišli do
graščine, ki se ji pravi Turen. Bila je v nekdanjih časih dédina
slovečih baronov Galov, zdaj pa je že na mnogih rokah.
Ne prav dolgo potem se
je pot na Čatež zopet krebri obrnil. Mrtolaz pa se je menil po nemško in
zmerom od pijače, kar je Dolenjčev najljubši pogovor, ki ga ne konča
tako hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal je naju, da naj zloživa
imenitno pesem letošnjemu vincu na čast.
“Že sam sem se prtil ž
njo.” pravi, “pa mi ni po volji, kar sem zverižil. Časi je bil Kančnik;
tudi šmarski šomašter je zaokrožil katero: zdaj ga pa ni, da bi kaj
znal. Kar sta le-ta dva pomrla, nimamo kaj peti; stare so se pozabile,
novih ni!”
Da se mi ne zameri, ako
govorim nekoliko o pevcih, katere je imenoval Mrtolaz. Kančnik je imel,
kakor je slišati, v mladosti čudno usodo. Bil je dobro dolgo proti koncu
svojega života učitelj in orglar v Dobrépoljah, kjer je tudi umrl leta
1841 ali 1842. V pesmih pravijo, da je vsakega prekosil. Zabrenčal je,
kadar se je lotil, vsak praznik in vsako nedeljo novo pesem; dajal je
sam besede in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime
je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetih je zdelal mnogo drugih,
posebno zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v
katerih kaj rad šéška žené; pa vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bi
trikrat poročil. Prepevajo se nekatere njegove še zdaj po Dobrepoljah,
po Laščah in po Ribnici. Najimenitnejše so: Od svinjárjev, Od lončarjev,
Mož in žena, Od uši in bolhe, Kaj nevesta prinese k hiši (posebno smešna
in posebno - kosmata). Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi Od
zvonov, zložena takrat, ko so Dobrépoljci napravljali nove zvoní k
cerkvi.
Gotovo ni bil
praznoglav; ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je
spisal; in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec - zatorej tudi
niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske umetnosti. Nekoliko
je natisnjenih med narodnimi; toda najsmešnejše se pogrešajo, ker jih
Korytko morda ni slišal ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so
se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado
ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je časi tudi verze (to
ime jim je sam dajal), katerih pa ni pel, ampak samo govoril, zlasti pri
vinu, ki ga je vrlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza
sta mi znana. Prvi vbada učene poete ter se glasi:
Vi pojete takó,
da vas nihče zastopil
ne bó;
mi pa pojemo takó,
da nas zastopi vsaki
lahkó:
filozofi in poetje
in vsi drugi kmetje.
Drugi pripoveduje, kako
v Laščah zvoni:
Vse stvarí
Bogá častí:
jerebíca,
kukavíca,
vsaki dán
tud' podgan;
še jaz ga bom - bom!
Pri zadnji vrstici je
vselej izpraznil korarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo,
ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat
primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši, ko so ljudje
ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo poskočnico.
Dobrépoljci se ustavijo in vlečejo na uho, kaj ti bo. Hitro jim zabása
(debelo grlo je imel) čudno pesem, polno smeha. Toži jim, da ga zebe še
celó za pečjo, ker nima pri hiši toliko polena, da bi ga za psom vrgel.
Kmalu so mu napeljali veliko skládovnico drv.
Kakor vsak imeniten
mož, tako je imel tudi on posnémalce, toda zadela jih je navadna usoda -
nobeden ga ni dosegel. Enega izmed njih sem poznal. Reklo se mu je
Bravinec in bil je kmet, blizu Turjaka doma. Znal je brati in pisati, še
orglati za silo. Ali gotovo bi Kančnik ne bil nikdar zapel kaj takega,
kakor je ta:
Častimo svetega Jurja
po suhem in po murji!
Njegove najslavneje
pesmi pa vendar nisem slišal od kraja do konca, ker je sam več ne poje -
zdi se mu prehudobna, drugi je pa tudi nihče več ne zna. Bila je
zabavljica Pikcu (nekakemu biriču), ki je ubogega siromaka preganjal in
lovil, ko se je po hostah in brlogih skrival pred vojaščino. Takrat si
je obilo hudega skusil, kar pripoveduje še dandanes, ako ni umrl. Dve
leti je, kar sem zadnjič videl jako postaranega.
Od šmarskega šomaštra,
ki je bržkone tudi Kančnikov posnémalec, ne vem nič razen kakih pet
vrstic žalostne pesmi, zložene o prezgodnji smrti njegovega sina, ki so
mu ga bili vzeli na vojsko:
tam je muzicíral,
pa se je ferdérbal,
ker je prešvah prsi
bíl.
Izmed Kančnikovih pesmi
še zdaj slové tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne
čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške
smešnice, ki so ravno po Ribnici najbolj znane; ampak Slovencu je
dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v
Novicah radi bero, kar piše Kurnik; in ravno le-ta pevec si je v rodu s
Kančnikom. Kmetje imajo še celó veselje nad Lažnivim Kljukcem
(Münchhausen) in Nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulenspiegel),
daravno je oboje le prestavljeno, pa še zelo po vrhu.
Kaže nam vse to, da bi
jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim
pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje
do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih,
na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi,
kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Takemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne
ve, kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseljuje, kaj žali; kakove
so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš najprvo
jezik imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo; moraš do dobrega
poznati narod - sicer je vse puhlo, kar pleteničiš, akoravno morda, sam
sebe in svoje bistroglavnosti čez mero vesel, meniš, da tvoje delo je s
tem bolj izvrstno in gotovo nesmrtne slave; da je vredno tvoje pero, naj
bi se obesilo v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da
bi se nad njim izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti,
kakor se tudi mi še zdaj čudimo velikemu ajdovskemu rebru, ki visi na
Gorenjskem v Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali
morda še tudi kaj drugega; toda čas je veter, ki pleve razpiháva in le
zrno pušča.
Marsikdo večkrat
zavpije med nami: “Za ljudstvo, za ljudstvo!” Ali vprašam: koliko je
pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni ugajajo
dušnim potrebam v narodu in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička,
gotovo si niso z drugimi knjigami tako opomogli kakor s pobožnimi.
Koliko natisov je učakala sama Dušna paša! Ne sme se oponašati, da
Slovenec brati ne zna in noče, in kadar kaj v roko prime, nikoli ne
vpraša po drugačnih knjigah kakor po samih pobožnih. - To ni tako! Res
je, da starci po kmetih večidel še črk ne poznajo; ali starci mrjó in mi
tudi ne pišemo zanje, ampak za mladi zarod, ki se mora učiti; trudimo se
zanamcem v korist, da bi oni dovršili, česar prednjimcem ni bilo moči.
Akotudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj gleda po strani, to je samo
zato, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake bukve, če niso
duhovske; in kdo bi si upal tako biti predrzen, da bi se prvi pripognil
in kamen pobral zavoljo te misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje
moje domovine v slast prebirali Svetina. (*) Komaj so dobili knjižico v
vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo
pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se
reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna; škoda je
le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro zmanjkalo prvega
natisa, kajti dandanes je ni več dobiti naprodaj; še med ljudmi se redko
nahaja. Tudi Robinzonova povest je prostemu človeku jako pogodu, ali -
jezik, jezik bralca straši! Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko
pisava pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesen sem
videl kmeta, ki je srdit vrgel knjigo pod klop, ker je zavoljo
prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu nosila lažnivo
ime: za prosto ljudstvo. Na Dolenjskem sem naletel domačina, ki je imel
celó Robidovo Fiziko; skrbno me je izpraševal, česar ni mogel sam
razumeti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da Ijudstvo
bi že bralo, ko bi le imelo kaj, In kakor bi rastlo med nami število
dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih.
Res, da smo v veliki
zadregi, kar se tiče snovi, katero naj bi izdelovali.
Za igre nam ne manjka
drugega nič kakor zgodovinske podlage, igrališča in jezika. Sam
širokopleči kmet brez težave pripoveduje svoje proste misli v prosti
besedi in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po
življenju in po naravi. Kaj ti bo gospoda, ki je vsa potujčena? Zato pa
tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omikane osebe. Zdelo nam bi
se gotovo preomledno, ako bi mlade mestne šogice po slovenskih knjigah,
s čašico kave pred sabo, v našem “novojeziku” čudile se Prešernovim
“visokomislim” in govorile od “slavohrama slavitih Slavjanov”; smeh nam
bi uhajal, ko bi se gospodičem prilizovale s čisto slovenščino
“ljubomile”,
* Ta knjiga se
pravzaprav imenuje Sreča v nesreči, ali popisvanje čudne zgodbe dveh
dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim. Spisal in na
svitlobo dal Janez Ciegler, fajmošter per s. Tilni v Višnjigori, 1836.
“krasnozorne” ali
“zornokrasne”, “nežnomlade” lepote, katerih “makordeča” usteca še ne
znajo izrekati črke ž, bilo bi neverjetno, ako bi uradnik v pisarnici
kmeta vprašal: “Kakšne so bile tiste vile?” namesto: “Kako so tiste vile
ven videle?”, ako bi klicarji po mestnih trgih ne vpili za bobnom:
“Ferlovtpórung! Na znanje bo dano!” itd. Kadar bi te reči pisali
drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da bi obraževali čas,
kakršnega ni med nami; ali vse to pa nam bi lahko dajalo krasne
zabavljice in šale. Ni mi treba opominjati, da poezija naj bo idealna
tudi v jeziku.
Vse ima svoje mejnike.
Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu
narodskega života; sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na pajčino
zidanemu.
Ko bi gledišče imeli,
morda bi se naredile kake vesele igre iz kmečkega življenja; pa samih
oračev in mlatičev bi se tudi naveličali kmalu. Kotzebue v svoje igre ni
jemal kmetov, ampak prapornike, tajnike itd., in vendar so mu očitali
Nemci: “Kaj se pa more velikega zgoditi le-tej siromačiji?” Gotovo pa bi
imel Slovenec dosti veselja do gledišča, ako bi vedel, kaj se govori,
kaj se počenja. Igrali so pred tremi leti v Laščah učenci kratko burko v
domačem jeziku in videl sem, kako so prosti ljudje na uho vlekli in
kazali, da jim je všeč.
Skorajda ravno tako
malo snovi imamo za roman; ali dejal bi, da tukaj nam stojita odprti
vsaj dve poti. Prva je pobožno-narodna, po kateri je pisan Svetin; druga
bi morda bila nekoliko zasuknjena po zgledu Župnika Wakefieldskega - ki
je prestavljen že tudi v ilirsko narečje - na čisti podlagi slovenskega
življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačin in k njemu bi se vrstile
druge manj pomenljive osebe, kakršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro.
Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet; da imajo Gorenjci
dovolj pravljic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in
šumah; vsa naša dežél pripoveduje še dandanes, kako so nekdaj lovili
mlade moške in dajali jih po sili na vojsko. Celó rokovnjači in deseti
bratje so narodna lastnina, akoravno zlasti prvih nihče ni vesel.
Dosti laže bi narejali
povesti, ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravljic,
zlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno
kakor bodisi kadar koli hoče poprej ali pozneje; zato so pa tudi naše
najlepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina teh časov pri nas
leži še zdaj v celini. Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil.
Morda bi ne bilo odveč,
ako se opomni pri tej priložnosti, da mi naj bi povesti ne skladali,
kakor imajo navado vse duhovne hrane že presiti Francozje pa tudi Nemci
za njimi. Junak naj dela in misli; njegovo dejanje ga naj znači. Gotovo
ni glavna reč, kako mu je nos urezan, kakovo ruto je del za vrat; koliko
ima las v brkah; kolikokrat se oddahne in odrgne čevlje, preden prime za
kljuko pri durih. Prvo je značaj in znanje človeškega srca in pa, kako
se zgodba zaplete in zopet razdrása. Ogibali naj bi se tudi silo
obširnega popisovanja krajev še tako lepih, ako ni potrebno in v pravo
mesto postavljeno. Mislil bi, da je vsakemu umetniku človek prva reč;
vse drugo ima le toliko veljave, kolikor je dobi po njem. Pesmi srbskega
naroda nas bi naj učile, kako se popisuje. Moral bi znati vsak slovenski
pisatelj izmed vseh narečij najprvo ali vsaj tudi srbščino.
Če tenko preudarimo,
res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno.
Saj imamo še povsod le trdo ledino; sama lirika se je nekoliko
povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom
človeškega srca: z ljubeznijo; le redko se prime kake druge snovi. Pa
naj bo njeno sadje s tem lepše, vendar je vse v koséh, celega velikega
dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more
hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi že lastno, polno literaturo. Še
manj pa je v tem obziru vredno to, kar je prestavljenega iz tujih
jezikov. Čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj.
Posebno mladi pisatelji, up naše književnosti, naj bi tega ne pozabili,
nestorji se ne dadé in tudi ne morejo več zasukniti iz navadnega pota. V
narodu je snovi dovolj, zlasti za šaljivo pisanje; ali da se ne zgradi
kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva!
Kančnik je nas jako
zamotil; čas je, da se vrnemo.
Mrtolaz je bil kaj
vesel, ko je v Čatežu zagledal Roštanovo krčmo, ki stoji nekoliko niže
od cerkve tako, da se je videla že iz doline. Tudi ta vas je na hribu,
ki je precéj strm, zlasti na tej plati, od koder smo mi prišli.
“Čast in hvalo Bogu,”
veli šivalec, “Sante Roštan se je pokazal. Zdaj bomo po debeli uri hoda
prišli spet na mokro. Malo takega vina, kakor je Roštanovo. Pokusiti ga
moramo, če vse ne vem kaj! Saj človek ni za vek; te ure, ki jih imamo,
pa bi se kislo držali? Popred bo nas konec, preden vina. Trta rodi vsako
jesen; pa če je starja, boljo kapljico ima. Pri človeku pa ni tiste
lastnosti; če je starji, kisleje se drži; in ko bi se časi ne presladil
z vinom, dobro vem, da bi nazadnje bil tak kakor vrisk!”
Radivoj reče: “Vendar
je greh, da niste v šolah ostali! Vi bi bili modrec, da malo takih!”
“Jaz tudi pravim, da,”
odgovori Mrtolaz. “Posebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil
prišel na konec, da bi se čudili vsi malovedneži na zemlji, zlasti pa
kar jih je tod okoli Svetega Križa in Čateža. Kaj se pa če? Saj veste,
kako pravijo: 'Ti župan, jaz župan; kdo bo pa konja sedlal?' Časi, kadar
grem zvečer iz kakega hrama, pa tako premišljujem pri svoji neumni
pameti. Saj to je vendarle čudno, kako so te zvezde! Menda imajo kako
vojvodo kakor bučele v panju. Kaj pa tista, ki je v Skrivnem razodenju
pelin imenovana? Pisano je, da bo na zemljo pala. Tačas bo čudna
prikazen zavoljo naših grehov.”
Na to rečem jaz: “Ho,
ho! Mrtolaz ve tudi sveto pismo!”
Oni odgovori: “Človek
mora vendar premisliti, kaj bo za duše! Morda vi res nič ne verjamete?
Saj sem že slišal, da pri učenih ne išči vere. Pa jaz tudi še nekaj vem,
akoravno dosti ne.”
V takih pogovorih smo
prišli do Čateža. V tej vasi imajo duhovnega. Hiše so zopet raztresene,
kakor je Dolenjcem navada; le za cerkvijo bolj zdržema stoje. Opomniti
pa se mora, da zlasti na Dolenjskem po vinskih krajih ni take nesnage,
kakršno tujci radi očitajo; šele dobro čedno je po stranicah, kjer ni
prevelikega uboštva.
Pred Roštanovo hišo sta
v glasnem pogovoru stala dva človeka: oče Roštan, rejen mož, pa še nekdo
srednje postave in dobe pa rdečega obrazka, ki se mu je vedno držal na
smeh. Imel je opaljeno hruškovo gorjačo, na spodnjem koncu okovano;
usnjata, umazana torbica mu je visela ob strani. Mrtolaz ga hitro
nagovori: “Kje si pa bil, Selšček?”
“E, saj veš,” pravi ta,
“da mi smo le tam, kjer se kaj nápak naredi. Drméljeva krava si je bila
črevo prevrgla, pa so bili pome pisali.”
Iz teh besed smo precej
videli, koga imamo pred sabo. Mrtolaz dalje vpraša: “Kam pa zdaj?”
Oni odgovori:
“Naravnost v grad na Kapijo, poltretjo uro hoda od tukaj. Še ne morem
poliča vina izpiti, akorawo me Roštan jako priganja.”
“Kaj pa je tako silnega
tamkaj?” veli Roštan.
“Neki da gospodično v
gradu zob hudo boli; pa tudi junčka imajo, ki je že velik.”
“Koliko vam bodo pa
dali?” vprašam jaz.
“Dve smreki: od
gospodične eno, od junca eno pa bo dobro.”
“Ali imate klešče, da
boste zob izdrli?” reče Radivoj.
“Slab zdravnik bi bil,
ako bi tega ne imel,” odgovori oni ter privleče iz umazane torbe majhne
klešče, z grdo capo ovite.
“Selšček,” pravi
Roštan, “to pa že ne vem, če bo kaj. S temi kleščami ne bo dala
gospodična po ustih brbrati, če ne boš cunje stran vrgel.”
Selšček: “Cunja mora
biti; če se boji tega, pa naj ima zob v čeljustih! Mi imamo za vse ljudi
ene same klešče.”
Na to pravi oče Roštan:
“Pa vendar ne pojdeš mimo nas, da bi ne pokusil, kakšnega je Bog dal
Čatežanom?”
Mrtolaz veli: “Te misli
sem jaz tudi. Veseli bodimo, dokler še kraljujemo. Saj smo slišali, kako
pravijo, da po sedaj ne bo smel živine ozdravljati nihče, kdor se ni v
Ljubljani učil. Kaj bo, Selšček, če te primejo?”
“Kogá bo? Jaz imam
pisma! Saj so me že skušali taki, da tudi kaj vedo. Meniš da rajnik
Bogotáj ni znal, koliko je dve in tri? Pa me je bil enkrat poklical:
'Selšček, pogledi, pogledi! Živina mi je obolela. Ampak jaz ti ne povem,
katero je bolnó. Zdaj bomo videli, če kaj poznaš ali ne?' - Jaz pa
naravnost repe tipat! Šlatam, šlatam od prvega do zadnjega pa besedice
ne žugnem. Bogotaj si je mislil: 'Rad bi me, ali me ne boš!' Kadar je
bilo vse čisto potipano, veli Bogotaj: 'No kaj boš povedal?' - Gospod,
rečem jaz, vi menite, da je samo en vol bolan; jaz pa tako pravim, da
sta dva: plavec pri kraju ima žabico, le-onemu roginu v sredi se pa dela
notranja bula! Dobro me poslušajte: samo še poldrugi dan bo rad jel; čez
tri dni bo pene tiščal, osmi dan ga boste pa iz kože devali, če mu ne
pomagam. To je tako gotovo, kakor bi odrezal; pa je mir besedi! - Gospod
se ustraši in reče: 'Pa si ga upaš?' - Kaj bi si ne! V petih dneh vam ga
bom v jarem dal! In tako se je bilo tudi zgodilo. Pa mi je bil tudi
naredil tako pismo, v katerem vse le-to stoji od kraja do konca. Škoda
je, da ga nimam s sabo; videli bi, da nisem še vsega povedal. A sina bom
pa dal v Ljubljano, sina, da bomo tudi ljubljanski zmazek imeli pri
hiši. Ne da bi se koga bal; temveč svet je dandanes tak, da več verjame
papirju kakor glavi in rokam in očem. Tako je ta reč.”
“Selšček,” pravi
Mrtolaz, “na vso to jezo ga bomo poliček ali dva, kajne? Danes bo vse
mene bolelo, kolikor bomo zapili.”
Zdravnik odgovori: “Ne
vem, kaj bo rekel zob na Kapiji.”
“Kaj bo rekel?” zavrne
Roštan; “ne bo ti ušel ne, tega se ne boj! - Pa prav dobrega imam;
takega nisi še letos pil.”
Selšček odgovori: “E ti
je šlo! Pa naj zob nocoj še potrpi; že vidim, da se vam ne ubranim. Kaj
pa je, če gospodična enkrat malo zacvili? Saj taki ljudje tako ne vedo,
kaj se pravi hudo na svetu.”
Plačala sva Mrtolazu,
ki se je delal, kakor bi ne hotel vzeti, pa je vendar z veseljem roko
nastavil. Potem jo nameriva naravnost v farovž.
Čateški fajmošter je
gospod Kobe, znan vsem, ki bero Novice. Že marsikateri lep in koristen
sestavek je bil iz njegovega peresa tiskan. Posebno marljivo zbira in
razglaša narodne reči. Bil sem že popred znan ž njim; tudi z Radivojem
se nista prvič videla, zato je pa naju prav dragovoljno sprejel. Hitro
je poprašal, je li naju pot kaj užejala.
Odgovoriva, da ni ravno
prevelike sile, ker stoje vsi hrami odprti.
“Pa vsaj malo
prigriznilo bi se,” reče on ter naglo pokliče kuharico: “Mica!”
Mica je prišla. In
kmalu smo se po moško gostili. Noter do poznega večera smo imeli
pogovor. To in to je bilo na vrsti. Pretresali smo jezik, po navadi
sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je Kobe poslušal, posebno
Bele Kranjce, od koder je doma; pa tudi se je videlo, koliko imajo
tamkaj besed, katerih ni pri nas, in sam ne vem, zakaj se jih branimo v
pisanje. Prišle so tudi srbske pesmi na met in pravil je, da jih je
mnogo slišal za mladosti doma in kako se je čudil, ko je bral potem
ravno tiste med Vukovimi.
“Tudi pri Laščah,”
pravim jaz, “ni tega še dosti let, ko smo večkrat čuli srbske pesmi.
Res, da jih niso peli domači ljudje, ampak Beli Kranjci - Laščanje so
jim dejali Kostelci - ki so hodili s tovori v Ljubljano po kramo.
Nabralo se jih je osem, deset pa tudi več. Konjiči so šli pred njimi,
možje pa za njimi, prepevaje Kraljeviča Marka. Oponašali so jih otroci:
'Kraljeviča majka, zelenega pajka!' In marsikrat je v smehu kateri
poskočil za njimi. Dandanes pa ti možje blago le raje vozijo in zdaj v
kratkem jih več nisem videl toliko zbranih, da bi v tovarišiji peli.”
Zasuknilo se je
govorjenje tudi na Dolenjce in Radivoj reče: “Pri vseh napakah so pa
vendarle umételni. Čevljarji, šivarji se dobe sem ter tja med njimi, ki
še gospodu za silo napravijo obutal in obleko. In če pomislimo
Ribničane: kje se naredi toliko lénec in lesene robe! Res, da se vedno
drže starega kopita pri svojem delu; to pa le zato, ker jih nima kdo
podučiti.”
Že enajsta ura je
tekla, ko smo šli spat.
Drugi dan je bila maša
na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad
Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako
se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da
ne more videti daleč okoli. Zato sva imela z Radivojem veliko veselje,
ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
Po maši sta nas čakala
pred kapelico dva možaka, cerkvena ključarja: Plotar pa Kamnikar.
Obrnemo se počasi dol v Čatež. Ko pridemo k cerkvi, pravi Radivoj:
“Okoli farovža je pa kaj olikano; tudi stolp je nov.”
Na to reče Kamnikar:
“To so naredili vse le-ta gospod. In pa še kako hitro! Tam nekako okoli
velike noči 1855 so prišli k nam in še tisto jesen smo v griču pri
farovžu lomili kamen za turn.”
“Hitro se je bilo
zvršilo, hitro,” veli Plotar. “Precej svečana drugega leta je bil
posekan les, kolikor ga je bilo treba, in prvi dan velikega travna smo
začeli zidanje ter o Mihelovem je imel turen že streho; samo beljenje se
je bilo odvleklo noter do spomladi.”
“Pa vendar je stolp
dobro visok,” rečem jaz.
Gospod mi odgovori:
“Širjave ima tri sežnje, visok jih je pa enajst brez klobuka, ki ima
sedem sežnjev.”
Kamnikar veli: “Tudi
zvonove smo nove napravili, pa še tri. Ljubljanski zvonar se nam je kaj
obnesel; tako pojo ko strune; posebno klenkajo prav lepo, klenkajo! Ali
vsak jim ne ve glasu. Jožnjekov Martin je mojster; tako jih ubere, da
nihče tako. Šole pa menda še nista videla gospoda? Le-ona velika hiša je
le, ki se je ravnokar mimo nje šlo. Menili smo, da bo to jesen že
gotova, pa je vendar še nekaj dela ostalo. To je tudi prav, da smo jo
napravili, vsaj naši otroci ne bodo nam enako rastli brez uka, ravno ko
jurček med grmovjem.”
Gospod Kobe pravi:
“Leta 1856 je bila hiša naprodaj, ko nalašč za to postavljena: pa tudi
nisem si mogel kaj, da bi je ne bil kupil. Kajpak, da je bilo treba še
nekaj prezidovanja, ker ni bila dovolj prostorna, in Čatežanov res ni
veliko; pa Bog nam bo vse pomagal!”
Iz teh pogovorov se je
videlo, da se gospod Kobe ne trsi le s peresom za književnost, ampak
tudi z dejanjem za božjo čast in za omikanje našega ljudstva.
Ključarja sta naju
vabila v hram; ali izgovorila sva se, da ne utegneva.
Po zajtrku se zahvaliva
za postrežbo; vzameva slovo ter odrineva: Radivoj k svojemu bratu, ki je
ondi blizu stanoval, jaz pa dalje proti Novemu mestu. Preden se ločiva,
kdo primiga ves potolčen, z odrtim nosom, z blatno suknjo in potlačeno
kapico? Mrtolaz je bil. Pravil je, da je hotel iti sinoči od Roštana, pa
kar naglo mu je zmanjkalo ceste in vsega ter od tod je vsa ta nesreča! |