ŽIVLJENJEPIS FRANA LEVSTIKA
Pisatelj, pesnik in kritik Fran Levstik se je rodil v Spodnjih
Retjah pri Velikih Laščah 28. 9. 1831 in umrl 16. 11. 1887 v
Ljubljani. Šolal se je v Velikih Laščah in v Ljubljani, kjer je
1853 končal gimnazijo. Študiral bogoslovje v Olomoucu (1854-55),
izključen zaradi "pohujšljivosti" pesniške zbirke Pesmi (1854).
Na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov,
kjer je bil domači učitelj pri Paceju (grad Turn) in Vilharju
(grad Kalc), nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik
lista Naprej, 1864-65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve
leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list
Pavliha, nazadnje delal pri prevodu državnega zakonika (1871-72)
in kot skriptor v licejski knjižnici.
Fran Levstik je začel pesniti v gimnaziji, prva pesem Želje je
izšla v listu Slovenija, neohranjeni pa so dramatski poskusi iz
tega časa. Pesmi je pred izdajo zbirke objavljal v Ljubljanskem
časniku, Slovenski bčeli in drugje. V Olomoucu je prevajal iz
slovanskih literatur (Kraljedvorski rokopis, 1856), predvsem
besedila ljudskega slovstva. Na Dunaju se je seznanil z
Lessingovimi pogledi na kritiko in z mladonemško poezijo. V času
Levstikovega učiteljevanja je nastal prvi od dveh ciklov njegove
najlepše ljubezenske poezije (Tonine pesmi, Vodnikov spomenik
1859, Mladika 1868); drugi ciklus, Franjine pesmi, je nastajal
od 1869 (objavljen v LZ 1870). Pisal je tudi prigodnice (Slovenskim
svatom z dopisom poslane zdravice), satirične pesmi (Ropotec,
Breznova pesem), elegije (Reka), epske pesmi (Ubežni kralj) in
še zadnje pesmi za Franjo (Nje družba, Nje zadnje želje,
Razstanek). Med Levstikovimi literarnimi besedili je pomemben
njegov prispevek k mladinski književnosti. V Vrtcu, "časopisu s
podobami za slovensko mladino", kjer je kot sodelavec že prej
jezikovno urejal mladinske tekste, je Levstik 1880 objavil (pod
šifro M-1-) ciklus petnajstih pesmi Otročje igre v pesencah, ki
so s svojo svežino in neizumetničenostjo presenetile tedanje
poznavalce Levstikovega dela (Stritar: "pravi biseri otroške
poezije"). Pesmi iz otroškega sveta in narave so nastale ob
delnem vplivu motivov ljudske pesmi in z njenimi oblikovnimi
značilnostmi (Gosli, Otrok sedi očetu na kolenu, Kadar otrok
lovi luno in zvezde).
Vsestransko Levstikovo kritično, publicistično in uredniško
delovanje je močno vplivalo na literarno razpoloženje in na
ideološke ter estetske spopade njegovega časa in generacije
literarnih ustvarjalcev, kar se je kazalo v živahnih, ostrih
literarnih polemikah in satiričnih člankih, v bojeviti
korespondenci in v razhajanjih, ki so usmerjala snovna in
oblikovna izhodišča za razvoj slovenske književnosti in gradila
tudi nasprotujoče si poglede na literarno ustvarjanje
najpomembnejših pisateljev tega časa. Levstikov prispevek k
usmerjanju slovenske realistične pripovedne proze je esej
Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), v katerem je poleg
pogovora o pomenu ljudskega izročila v ospredju predvsem
avtorjevo razmišljanje o primerni, privlačni knjigi za
slovenskega bralca, ki bi služila domoljubni vzgoji. Tovrstnemu
namenu naj bi pisatelji ustregli z novelami, romani in dramatiko
0 junaških trenutkih slovenske zgodovine (boji s Turki) in o
socialnih temah ki so značilne tudi za ljudsko epiko (rokovnjači,
desetnica), s humorjem in s poudarjeno karakterizacijo in fabulo
("Prvo je značaj in znanje človeškega srca in pa, kako se zgodba
razplete in razdrasa").
Svoja kritiška stališča je Levstik zapisal tudi v kritiki Ciglerjeve povesti Sreča v nesreči (SG 1858) in Cegnarjevega Pegama in Lambergarja ter v kritičnem spisu Objektivna kritika (SN 1868), v katerem zahteva brezobzirno spoštovanje do resnice, kakor je pokazal že sam v Napakah slovenskega pisanja (Novice 1858), kjer je potrdil tudi svoje stališče, da je izvir prave slovenščine "kmet in ljudstvo zunaj mesta". Svoje jezikoslovne poglede na slovenščino je objavil v razpravi Die slowenische Sprache nach ihren Redetheilen (Dunaj 1866). Kot primer uresničitve svojih literarnih načel in napotkov za pisanje proze je Levstik napisal povest Martin Krpan z Vrha (SG 1858). Vsem je dobro znana zgodba, ki jo pripoveduje star kmet, o močnem, iznajdljivem in prostodušnem Martinu in njegovi kobilici, ki tovorita pretihotapljeno sol in kresilno gobo po cesti, po kateri se peljejo cesarske kočije, pa kako je zaradi svoje - pri prestavljanju kobilice s tovorom vred opažene - velike moči Martin povabljen na cesarski Dunaj, kjer doseže vse, kar hoče, ko ga dvor potrebuje za obrambo pred nepremagljivim velikanom Brdavsom. Motiv tihotapljenja torej, motiv Davida in Goljata, motiv klenega, pametnega, zvitega in zmagovalnega slovenskega značaja, ki ne mara za blišč in zaničljivo vzvišenost cesarskega Dunaja, saj se mu toži po skromnem, a domačem zapečku na Vrhu pri Sv. Trojici. V skladu s svojimi pogledi na potrebe slovenske književnosti je Levstik napisal še veseloigro o ženitnih zapletih na vasi (Juntez, 1855) in priredil in dopolnil Jurčičevo zgodovinsko tragedijo Tugomer (1876).
O popotovanju
Splošni razpis
Prijave
Vozovnice
Knjiga
Zemljevid
Parkiranje
Prevozi udeležencev na start
Vozni red vlakov
Kako s cilja?
Opis Levstikove poti
Predstavitev krajev
Življenjepis Frana Levstika
Avtorske pravice
ARHIV
Arhiv
popotovanja 2011
Arhiv
popotovanja 2010
Arhiv
popotovanja 2009
Arhiv
popotovanja 2008
Arhiv
popotovanja 2007
Arhiv
popotovanja 2006
Arhiv
popotovanja 2005
Arhiv popotovanja 2002
Arhiv popotovanja 2001
Arhiv popotovanja 2000
PROSTOR
Geografsko dokumentirana
Levstikova pot
s
prostorskimi slikami
(Copyright Boštjan Burger)