Levstikova pot - Marovška zijalka

Domov - Popotovanje - E-knjige - Fotografija - Povezave - Kontakt

Brane Praznik: O LEDENODOBNEM ČLOVEKU V NAŠIH KRAJIH IN ČRNI ČLOVEŠKI RIBICI

Praviloma vsi vemo kje je Potočka zijalka? Seveda, vsaj tisti, ki ste končali osnovno šolo. Srednješolci bi vedeli povedati tudi, kje so znamenite poslikave pračloveka v Altamiri v Španiji… Toda, ali veste kje je Marovška zijalka, ledenodobno prebivališče pračloveka? Ja, v naših krajih – pred nosom! V Mačjem dolu v zahodnem delu vasi ob cesti, ki pelje iz naselja proti Primskovem.

Najbolj zanesljiv dokaz, da je v naših krajih živel človek že v ledeni dobi so najdbe v Marovški zijalki. Jama je, kot je mogoče razbrati iz nadaljevanja, manj pomembna kot prebivališče pračloveka, saj v njej ni živel daljša naselitvena obdobja, temveč pretežno med svojimi daljšimi lovskimi pohodi . Torej takrat, ko je bil v službi, bi rekli danes.

Ampak pomembna je, že zaradi živalskih ostankov, ki so zaradi zelo redkih najdb v Sloveniji pa tudi v svetu, prava posebnost. V plasteh, ki so jih odkopali so seveda našli tudi nekaj kamenega orodja ledenodobnega lovca, ki sodijo v srednji paleolitik.

Pračlovek je uporabljal Marovško zijalko za svoje lovske pohode. V tistih časih je bil lov pač služba človeka! S kmetijstvom se je začel ukvarjati mnogo kasneje.

Marovško zijalko so »odkrili« v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jama je torej postala pravzaprav aktualna šele takrat. Prej o njej nismo vedeli nič, ne domačini ne raziskovalci.

Prvi je začel s poskusnim izkopavanjem v jami v jeseni leta 1974 dr. Franc Osole, vidni slovenski arheolog in naravoslovec, ki je bil tudi profesor na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Izkopavanje so sistematično nadaljevali leta 1975. Kasneje je objavil več zapisov o odkritjih v Marovški zijalki, vendar pa je za sedaj najbolj obširen zapis in analizo najdb izdelala dr. Vida Pohar, arheologinja in profesorica na Katedri za kvartarologijo Univerze v Ljubljani. V tem raziskovanju in določanju najdb (strokovno: determiniranje favnističnih ostankov) pa ji je izredno veliko pomagal prof. dr. Ivan Rakovec.

Izkopavanja se najbolj spomnijo takratni najstniki, danes resni in ugledni možje, ki so oprezali za neznanci in se čudili njihovemu početju v jami. Raziskovalcem so rekli žličkarji. Zato, ker so imeli majčkene lopatice in nekakšne posebne ščetke s katerimi so nežno čistili najdbe. Domači fantje - mednje sodijo Zdenko, Jožeta - Špendalov in Lambrgarjev, Resinovi… - so bili navdušeni, ko so se pojavili novi obrazi v vasi. Kaj več pa jih ni zanimalo. »Pha, kosti in kamenčki…« Zijalko pa so prav ti fantje večkrat uporabili kasneje, da so se po kakšni »šrangi«, ki so jo pripravili v vasi, spravili vanjo, zakurili ogenj in spekli kakšno kokoš, igrali na harmoniko ter bas. No, ja, majčkeno so se ga morda tudi napili. Majčkeno!

Marovška zijalka je na nadmorski višini 310 m in je nastala v razpokanem apnencu, ki za vasjo ob poti za Primskovo tvori strmo pobočje na zahodni strani gornjega dela naselja. O Marovški zijalki so v preteklosti pripovedovali domačini številne zgodbe in pripovedi, ki jih je povzročil -tudi ali predvsem - strah pred neznanim in neraziskanim.

Naključni pojavi so mitske pripovedi še povečevali. Že pred najmanj 80 leti so pripovedovali, da je v zijavki luknja, ki sega tja do pod Zaplaza. To bi pomenilo, da je luknja dolga nekaj kilometrov. Sedanji vstopi v jamo temu ne pritrjujejo, saj je v nadaljevanju jame ozek prehod povsem zasut. Vsekakor je pod Mačjim dolom kraški svet ali tako imenovani dolenjski Kras. To spoznanje utrjuje tudi kraški bruhalnik Škauba, kjer ob deževnem vremenu bruha iz podzemnega izvira večje količine vode. Ta pogosto poplavlja Marovško dolino vse do izliva v reko Temenico.

O Dolenjskem krasu pa pričajo tudi podzemne jame v drugih krajih našega območja. V katastru jam za okolico lahko najdemo jame: pod Primskovim, jamo na Poljanah in spodnjo Jurčkovo jamo, v Mačkovcu dve Rojski jami, Režkovo jamo v Dolenji vasi… Precej je še neregistriranih jam oziroma lukenj, kjer so v njihovih podaljških verjetno še večje jame.

Za jamo na Poljanah in v Sevnem, ki sicer ni v katastrih, ker je bila najdena slučajno in je bil kasneje vhod zopet zazidan, ne da bi bila jama raziskana, lahko potrdimo, da sta kapniški. V prvo sem v sedemdesetih letih splezal in kapnike fotografiral.

Jamo v Sevnim so odkrili tudi v sedemdesetih letih, ko so podrli staro zidanico, ki je skrivala vhod v jamo. Med podiranjem se je stoletje star zid, ki je zapiral vhod, zrušil v jamo (temelje za zidanico je s strojem kopal Kazinarjev Jože iz Šentlovrenca, ki mi je zgodbo tudi pripovedoval). Pripovedovali so, da je bila stara klet vedno zelo hladna. Seveda, če je bila »zidana« tako, da je bila zgolj zložena iz debelih kamnov, reže med njimi pa zadelane z blatom, v katerega so primešali malo slame in peska – za zadnjim zidom pa je bila velika hladna kraška jama.

Preden so nadaljevali z gradnjo zidanice so jo nevedni posamezniki temeljito »raziskali« in polomili kapnike ter jo izropali tako, da je še dandanes mogoče na območju Primskovega najti kakšen kapnik. Tudi jaz sem prišel do njega tako, da mi ga je podarila Majda, takrat še ne desetletna deklica.

V začetku tridesetih let 20. stoletja so v Mačjem dolu pred gospodarskim poslopjem Špendala kopali jamo za betonsko gnojišče, ko se je iznenada dno izkopa pogreznilo in je nastala globoka ponorna jama. Vanjo so otroci, dokler je niso zakrili in zabetonirali, metali kamenčke, ki so se odbijali od sten in v globini čmoknili v vodo. Dvorišče je prav nekako med Marovško zijalko in bruhalnikom Škauba. Dogodek je seveda spodbudil domišljijo vseh vaščanov. Še posebej otrok, ki so si to zapomnili za vse življenje.

O najdbah v jami nimam namena prav veliko povzemati. Za razumevanje pomena jame bo verjetno dovolj nekoliko podatkov iz zapisa dr. Vide Pohar, ki je pred uvodom v gradivo zapisala takole:

»V pleistocenskih plasteh Marovške zijalke, podzemne jame na Dolenjskem, je bilo odkritih več živalskih vrst, od katerih sta dve konec pleistocena izumrli, tri so se zaradi spremenjenih ekoloških pogojev odselile drugam, preostale pa še danes žive v okolici jame. Favnistični ostanki pripadajo alpskim stepskim in gozdnim elementom. Kameno orodje, zbrano v isti plasti je F. Osole prisodil srednjemu paleolitiku. Po mešani fosilni favni in kamenem orodju ledenodobnega človeka avtor sklepa, da so jamski sedimenti nastali v glacialu in jih uvršča v starejši würm.«

V nadaljevanju dr. Poharjeva opisuje lego jame in med drugim zapiše: »Jama ni velika, ima pa lepo obokan vhod, širok 6 metrov in visok dva metra, obrnjen jugozahodno. Po nekaj metrih preide vhod v 5,5 širok in dva metra visok prostor. V desnem kotu se jama nadaljuje v težko prehodnem, ozkem rovu (tlorisna skica levo).«

Tem opisu sledi še tloris jame in prostor z vrisanimi najdbami. Dr. Osole je med izkopavanjem določil pet profilnih plasti. V prvi plasti, ki je bila sestavljena iz rumenkasto rjave ilovice z nekaj grušča, ni bilo najdb. Pomembnejša je bila druga profilna plast, ki je po strukturi podobna zgornji, vendar je vsebovala vse kulturne in paleontološke najdbe. V njej so odkrili mnogo izoliranih zob in več delov postkranialnega skeleta sesalcev ter drugih vretenčarjev.

V jami so našli ostanke ježa, kar je v Sloveniji redkost, saj so podobno najdbo našli samo še v jami v Parski golobini pri Pivki. Krt je bil pogosteje najden tudi v drugih jamah po Sloveniji. V zijalki so bili najdeni ostanki velikega voluharja, potem alpskega svizca, lisice in seveda jamskega medveda. Našli so kar 137 določljivih delov okostja te živali. Potrdili so tudi, da v tej jami ni bil brlog medveda, temveč so bile najdbe delov medveda plen jamskega človeka. Jazbeca so našli tudi v drugih jamah, medtem, ko so ostanki divje mačke tudi drugod po Evropi redki. Pri nas je bil najden ostanek divje mačke samo še v Kanegri pri Sečovljah.

V zijalki so našli ostanke odraslega navadnega jelena in bizona. Ob najdbah gamsov je treba povedati, da le-ti živijo v visokogorju in so na to okolje prilagojeni. V zadnji ledeni dobi pa jih je poslabšanje klimatskih razmer prisililo, da so se spustili do nižin. Najdbe gamsov so sila redke. Pri nas je bil gams najden v Potočki in Marovški zijalki.

Pogled iz Marovške zijalke na del vasi.

Ostankov ptičev, ki so zelo slabo ohranjeni in ostankov krastač niso posebej opisovali.
Skupaj so v Marovški zijalki odkrili 487 različnih živalskih kosti in zob. Ker je bila velika večina ostankov zelo uničenih, so jih za raziskave in določanje izbrali 237, ki pripadajo 12 različnim rodovom in 11 vrstam.

Jamski medved in stepski bizon, ki sta bila najdena v zijalki, sta koncem pleistocena izumrla, tri živali – svizec, gams in divja mačka so se iz teh krajev odselil zaradi ekoloških sprememb, ostalih sedem (jež, krt, veliki voluhar, lisica, jazbec, navadni jelen, krastača) pa še danes živijo v širši okolici jame.

Za ureditev varnega dostopa za
ogled Marovške zijalke bo treba
pridobiti soglasje lastnika in zbrati nekaj sredstev

Iz tega kar vemo o Marovški zijalki in tudi o Marovški škaubi, lahko utemeljeno trdimo, da so bili za tedanje jamske lovce tukaj idealni pogoji. Po najdbah sodeč je bilo divjih živali v okolici precej, v votlino pa so se lahko zatekli pred slabim vremenom in zvermi. Vodo so imeli relativno blizu, v Marovški škaubi. Od ledenodobnega obdobja, ko je v jami prebival človek pa do danes se najbrž okolica ni bistveno spremenila, razen da so namesto nekdanjega gozda danes njive in vas. Pri temu gre vendarle poudariti, da je bil dostop do jame nekoč težji kot je danes, kar je posledica dejstva, da so na vznožju naredili cesto.

O popotovanju

ARHIV

PROSTOR