Domov  -  Popotovanje  -  E-knjige  - Fotografija -   Povezave  -  Kontakt 

OBČINA ŠMARTNO PRI LITIJI

 

VOZLIŠČE POTI IN ZGODOVINE - DOBRODOŠLI V OBČINI ŠMARTNO PRI LITIJI

 

Prelepa je ta šmarska fara,
še lepši je ta šmarski zvon.
lepo mi poje, oj, ta šmarski zvon,
svet' Martin je njegov patron.
Prav lepi so ti šmarski fantje,
Še lepše pa so Šmarčanke.
Če te kdo vpraša: »S'KOD S'PA TI DOMA?«
Povej, da si iz Šmartnega.
Planine sončne zrejo dol na nas,
Na to prelepo šmarsko vas.
Ljudska

Dva zvonika, kazalca poti in davne želje Šmarčanov, da sežejo visoko. Leta 2002 so se občani odločili, da se Šmartno pri Litiji kot občina odcepi od Litije in zaživi svoje življenje. Občina Šmartno pri Litiji se je leta 2006 pobratila z italijanskim mestom Telgate, ki se nahaja v neposredni bližini Bergama. Most, ki povezuje obe mesti je naš skupni rojak, znameniti kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, saj njegove rodbinske korenine izhajajo iz Telgata. Občini dobro sodelujeta in poglabljata prijateljstvo preko kulturnih in šolskih izmenjav ter z izmenjavo gospodarskih izkušenj. Na 94,9 km2 površine danes v občini Šmartno pri Litji prebiva nekaj več kot 5200 prebivalcev.

 


Matija Greischer, Portret Janeza Vajkarda Valvasorja, naslovni bakrorez iz knjige: Johan Weichard Valvasor, Die Ehre deβ Hertzogthums Crain, Ljubljana – Nürnberg 1689

 

Začetki naselbine Šmartno segajo v starejšo železno dobo. Razprostirala se je od vzhodnega pobočja Roj do Kusovne, kjer so našli dele prazgodovinskega in zgodnjesrednjeveškega posodja. V teh krajih so že Rimljani kopali rudo zato je bilo rudarstvo ena močnejših panog. Med gospodarskimi panogami je bilo nekdaj zelo razvito tudi železarstvo, fužinarstvo, trgovina in različne obrti (usnjarstvo, čevljarstvo, kovaštvo). Poleg tega Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske poroča, da je imel kraj konec 17. stoletja nad sto prebivalcev večinoma kmetov, precej tovornikov in obrtnikov (največ usnjarjev) in pa veliko gostiln – kar 18, kjer pa gre najbrž za kmetije, ki so obenem prišlekom postregle s pijačo in hrano.



J
ohan Weichard Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Ljubljana – Nürnberg 1689

 

16. in 17. stoletje pomenita enega od razvojnih vrhuncev. Na eni strani močna gospodarska dejavnost, ki so jo povečini narekovale gospodarsko močne plemiške rodbine in ugodna prometna lega, so bile pogoj za hiter razvoj kraja, ki je resnici na ljubo svojo podobo spremenil tudi na račun potresa (1511) po katerem so prezidavo doživele vse pomembne stavbe. Na drugi strani je imel Šmartno tudi velik cerkveno upravni pomen. Če si še enkrat sposodimo Valvasorjevo Slavo nam avtor v njej navaja, da je vikariat sv. Martin v drugi polovici 17. stoletja obsegal 11 podružnic. Postopni razvoj se je nadaljeval vse do prihoda južne železnice v bližnjo Litijo sredi 19. stoletja, ko slednja prevzame vlogo pri razvoju gospodarstva in upravne pristojnosti.

Občinsko središče, Šmartno pri Litiji, se je razvilo na trgu okoli veličastne neogotske cerkve sv. Martina, ki so jo po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja gradili med letoma 1899 in 1901 (naredil tudi načrt za filharmonijo v Ljubljani). Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega obdobja so tudi naše najstarejše cerkve posvečene temu svetniku, podobno velja za Šmartno, kjer naj bi prvotno cerkev postavili na mestu, kjer je na površje, za god sv. Martina, prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Stavba ima gotski, baročno rebrast obok in dve baročni kapeli. Najstarejša hiša v Šmartnem ima vzidano letnico 1580. V njej sta bila v drugi polovici 17. stoletja grafična in slikarska delavnica Mollerey. Tu sta delala Valvasorjeva sodelavca Andrej Trost in Jernej Ramschissl. Med zanimivejše zgradbe, vredne ogleda, sodi tudi nekdanji Sokolski dom, v katerem je danes Kulturni dom Šmartno, ter nekdanja šola v kateri od lanskega leta domuje nova knjižnica. Danes je Šmartno kulturno in športno središče občine z bogato in dolgoletno društveno dejavnostjo. Njegova ugodna geografska lega predstavlja pravo prometno vozlišče, saj se v njem križajo prometne poti proti Dolenjski, Ljubljanski kotlini in Zasavju.

V smeri proti Dolenjski se vrh vzpetine nahaja eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem – renesančni grad Bogenšperk.

 


Grad Bogenšperk

 

Z gotovostjo lahko rečemo, da so Bogenšperk, kot ga poznamo danes, po letu 1511 začeli zidati gospodje Wagni. Omenjenega leta jim je namreč močan potres poškodoval bližnji Lichtenberg, srednjeveško utrdbo, ki je s tem postala neprimerna za bivanje. Tako je nastala renesančna stavba z značilnima okroglima stolpoma. Bogenšperk je poleg svojih arhitekturnih prvin širši javnosti poznan kot dom znamenitega polihistorja in raziskovalca Janeza Vajkarda Valvasorja, do današnjih dni edinega člana Angleške kraljevske družbe iz ozemlja naše države.

Valvasor, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je imel Bogenšperk v posesti v letih 1672 - 1692. Omenjeno obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času je predstavlja izdajo knjige Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689, raziskavo Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane angleške kraljevske družbe (Royal Society), ustanovitev prvega grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678, izdaja več topografskih del, načrt za predor Ljubelj, načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona. To so za našo kulturo in znanost izjemna dela, s katerimi si je Valvasor zagotovil odlično mesto ne samo v slovenski, ampak tudi v avstrijski in širše evropski kulturi.

Zadnji lastnik grajskega kompleksa je bila od sredine 19. stoletja do italijanske kapitulacije septembra 1943 rodbina Windischgraetz. Po letu 1945 je bil grad popolnoma izropan, največje dragocenosti pa so ob svojem odhodu odnesli še zadnji lastniki. Po letu 1970 se je pričelo s sistematično obnovo gradu, ki danes predstavlja - zaradi Valvasorjeve dediščine - enega najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem, saj je bil v letu 1999 razglašen za spomenik državnega pomena.
Danes je v gradu več muzejskih zbirk, ki nudijo vpogled v življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja. Obiskovalci si lahko ogledte Valvasorjevo delovno sobo z originalom Slave vojvodine Kranjske, bakrotiskarno, zbirko vraževerja in noš, Slovensko geodetsko zbirko, geološko zbirko ter lovsko sobo. Med sprehodom po grajskih hodnikih boste odkrili knjižnico, skrito sobo, stalno razstavo akad. slik. Jožeta Megliča, grajsko kapelo, rekonstruirano viteško sobo ter grajsko galerijo.

 


Valvasorjeva knjižnica, danes poročna dvorana na gradu Bogenšperk

 

Grad je tudi protokolarni objekt v katerem zaročencem pripravimo nepozabni poročni obred in slavje, grajski prostori in park so edinstveni za pripravo poslovnih srečanj, konferenc, kongresov ali osebnega praznovanja. Organizacija raznovrstnih kulturnih prireditev ima na gradu Bogenšperk zelo bogato tradicijo in pomeni pomembno dopolnitev turistične ponudbe v tem delu Slovenije.

Kjer se Posavsko hribovje počasi preveša v dolenjsko gričevje, stoji mogočna Primskova gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene, vidne daleč naokoli, ki jo krasi 600 let stara lipa. Kraj je močno zaznamoval zdravilec in čudodelnik Jurij Humar (1819-1890), po katerem so domačini poimenovali tudi svojo pohodno pot. Mnogi verjamejo, da je v cerkvi in njeni okolici čutiti močne energetske tokove.

Po hribu, severno od naselja Velika Štanga, so domačini poimenovali zahodni del občine ob meji z mestno občino Ljubljana – Dežela pod Kamplovim hribom. Pokrajina, ki nudi obilico možnosti za rekreacijo v neokrnjeni naravi, gozdnih sadežev in domačih dobrot, je prepredena s številnimi pohodnimi potmi.

V Šmartno pri Litiji se je vredno odpraviti na izlet tudi s kolesom, konjem ali peš, saj je doživetje narave tako še večje. Številni vzponi so vredni truda, saj je vedno poplačan s čudovitimi razgledi. Utrujenost bo kmalu pozabljena, nepozabni trenutki pa vas bodo kmalu spet pripeljali nazaj………


POMEMBNE OSEBNOSTI, KI SO SE RODILE, ŽIVELE IN DELOVALE NA OBMOČJU OBČINE ŠMARTNO PRI LITIJI
Janez Vajkard Valvasor, polihistor, raziskovalec, znanstvenik, edini član iz ozemlja naše države ene najstarejših akademij na svetu - Angleške kraljevske družbe
Fritz Pregl, fizik, edini slovenski nobelovec
Slavko Grum, dramatik, avtor dela »Dogodek v mestu Gogi«
Ivan Bartl, ustanovitelj pevskega društva ZVON
Jurij Adlešič, ustanovitelj gasilskega društva v Šmartnem
France Stare, arheolog in raziskovalec
Franc Serafin Adamič, učitelj, organist in skladatelj
Jurij Humar, »čudodelnik« (bioenergetik), župnikoval na Primskovem v drugi polovici 19. stoletja
Josip Burger, župnik v Šmartnem zaslužen za gradnjo nove cerkve in razvoj šolstva.