Domov  -  Popotovanje  -  E-knjige  - Fotografija -   Povezave  -  Kontakt 

Brane Praznik: LEVSTIKOVA POT SE NE KONČA NA ČATEŽU

 

Dograditev dolenjske železnica je bila za kraje ob Temenici, tudi nekoliko višje ležeče kraje, nekakšno »okno v svet«. Po dolini Temenice zaradi močvirja in pogostih poplav ni bilo boljših cest, višje ležeči kraji pa so bili slabo poseljeni in zato tudi slabše prometno povezani.

Po terezijanskih reformah 1748 so bile na Kranjskem ustanovljena okrožja oziroma kresije, le-te pa so imele okraje, kjer so uresničevali okrajni komisarji tudi sodno oblast. Okraje (pri nas je bilo to Trebnje) so sestavljale občine, ki so nastale iz nekdanjih komun. Čatež je sodil v občino Velika Loka, v njej je bil še Šentlovrenc (kjer je bil tudi sedež občine). Znotraj občin so imele pomembne vloge še župnije in šole. V občini Velika Loka sta bili dve župniji. Prva je bila v Šentlovrencu (ustanovljena 1768) in druga na Čatežu (1785). V obeh krajih sta bili tudi šoli enorazrednici.

Vseh prebivalcev je bilo v Levstikovih časih, torej v drugi polovici 19. stoletja v občini 2208, šole pa je skupaj obiskovalo okoli 250 otrok.

Ko je Fran Levstik leta 1858 v Slovenskem glasniku, objavil literarni potopis Popotovanje iz Litije do Čateža najbrž ni vedel kaj se bo dogajalo čez desetletja ali čez stoletje, čeravno je bil širok v svojih pogledih. V prvem delu namreč popisuje kratko pot, ki jo je s prijateljem prehodil od Litije prek dolenjskih gozdov in vinogradov do Čateža. Govori o ljudeh, ki sta jih srečala na poti, in razmišlja o gospodarskih, družbenih in kulturnih razmerah. V nadaljevanju govori o ostankih ljudskega slovstva, o piscih samoukih, na koncu pa preide v esejistično razpravo o nalogah, zvrsteh in motivih sodobne slovenske literature.

O slednjem so se razpisali poklicani, pretehtali učinke in posledice njegovega ubesedovanja in še marsikaj je ostalo za rodove, ki prihajajo. Žal mu ni bilo dano, da bi naše kraje spoznaval bolj temeljito že takrat ali pozneje. Našel bi še prenekatero temo, ki bi jo rad opisal… Komunikacijske poti danes omogočajo drugačen pogled na tedanji čas, na ljudi in zgodovinska dejstva, čeravno ne morejo nadomestiti neposrednih stikov, doživetij in opažanj. Na osnovi izkušenj lahko domnevamo, da bo v prihodnje raziskovanje zgodovine morda še bolj uporabno in bolje dostopno kot je.

Dolenjska je bila vse do leta 1894, ko je bila zgrajena železniška proga do Novega mesta, slabo povezana z večjimi kraji. Pravzaprav je bila najbolj uveljavljena povezava - tako kot je pot opravil Levstik – peš. Pretok informacij je bil zato počasen. Ko je dogodek, ki se je ustvaril v nekem kraju že šel skoraj v pozabo, je v naše kraje prišel kot najbolj sveža novica. Zavoljo tega Levstik ni mogel vedeti, da se je v dolenjskem podolju in gričevju takrat že dogajal proces, ki je zaznamoval marsikateri pot Slovencev.

Prav okoli revolucionarnih let 1848/49 (in nekaj desetletij kasneje) se je v naši krajih rodila ali živela cela vrsta Slovenk in Slovencev, ki so kasneje dajali pečat narodnemu razvoju. Nekateri zgolj na lokalni ravni, prenekateri pa v širšem prostoru.

Ivan Šašelj, v naši krajih kar premalo znani kronist in zapisovalec časa od začetka dvajsetih do sredine štiridesetih let 20. stoletja, je v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja na Čatežu »odkril« izjemno nadarjenega žal takrat že pokojnega in premalo znanega ljudskega pisatelja ter pesnika Alojzija Škoda, ki se je pod svoje pisne izdelke podpisoval kot Vekoslav Zaplaški.

Alojzij Škoda je bil rojen 14. decembra 1850 pri Sv. Križu in je umrl na Zaplazu v bratovi hiši 23. februarja 1928. Bil je preprost kolar, ki se je ob delu ukvarjal še s pisanjem in pesnikovanjem. Osnovno izobrazbo je dobil v Sv. Križu, današnji Gabrovki, kjer so tedaj poučevali tudi nemški jezik. Po končani šoli se je zaradi svoje nadarjenosti naučil še nekoliko italijansko (laščine) ter se nenehno samoizobraževal. Pisal je lepo in tekoče tako, da je bil v pomoč številnim sokrajanom pri ubesedovanju pisem, kupnih pogodb, pritožb, pobotnic, prošenj… Pisal je tudi za različne časopise, na katere je bil tudi naročen, predvsem za Dolenjske novice, Domoljub, Vrtec, Danica… Kot je mogoče prebrati, je bil »ud Mohorjeve družbe« več kot petdeset let. Nekatere pesmice v čast zaplaški Materi božji pa je zapisoval tudi v Spominske knjige romarjev. V njegovi zapuščini se je našla pesem »Lipa pri Starem gradu«, ki opisuje starodavno lipo na Griču v Primskovški župniji, kjer je stal nekdaj grad.

Alojzij Škoda: Lipa pri Starem gradu

Le ti, o lipa še tu samotariš,
z gradom edina pradedom se pariš,
tlrugi izginil je sleherni sled,
kar je tu bilo že davno popred.

Malo le listov iz sebe poženeš.
gineš, razpadaš ter veneš in veneš.
vigred več zate pač nima moči.
ker starodavno ti deblo trohni.

Ali, ko bila košata si, mlada,
k tebi zahajala v senco je rada
družba vesela, bivalci gradu,
kojega ostanek je rušnja zidu.

V tebe se nemo jaz starko oziram,
v čase nekdanje oči si upiram,
ti bi mi znala povedati vsaj
nezgode, katere prestal je tvoj kraj.

Tebi so časi še burni odkriti,
ko je lomastil Turčin siloviti,
pustošil deželo in grabil je plen.
Mnogo prestal je vsled tega Sloveti.

In preživela si mnoge nezgode,
narod tvoj tlačen je bil brez svobode;
doni bi tvoj davno bil roparjev svel,
da ga ni branil naš slavni praded.

Časa kolo se obrne na bolje,
jenjalo biti je roparjev polje,
ki je krvavo pojilo naš dom,
prišel je narod sovragu v okom.

Tebi sedaj zgodovina je znana,
lipa, slovensko drevo, spoštovana:
v čislih nam bodeš vedno le ti.
vek in na vek, dok naš narod živi!

Drugi ljudski pesnik, ki smo ga »našli« v naših krajih je Janez Andoljšek, ki je bil rojen leta 1877 (1959) v Trnju pri Veliki Loki. Delal je kot dninar, po naše sebejak, vendar je znal številne obrti in tako preživljal ženo ter deset otrok. Bil je visoke rasti, bistroumen in iskriv. Žal se je za njim ohranilo malo zapisanega. V celoti pa je ostala pesem iz leta 1912 o Velikoloških lovcih in njihovem lovu ter nam tako ohranil tudi nekatere tedanje lovske šege in navade. Med drugim je v njej zapisal:

In gospod župnik,
Na dražbi je tud' bil
Ker lovski je zakupnik,
Je on tud' lov delil.

V tej kitici je denimo povedal, da je bil v veljavi zakupniški sistem lova in da je zato župnik, ki je bil zakupnik na lov vabil goste ali drugače povedano – lov »delil.« V pesmi je povedal med drugim tudi, da je bil lov in ribolov v teh krajih nekoč veliko bogatejši.

Med prvimi slovenskimi karikaturisti je bil Franc Zorec, rojen 15. novembra 1854 na premožni kmetiji (doma je bil iz Lužarjeve kmetije v Stehanji vasi op.: bp) v Šentlovrenški župniji na Dolenjskem. To, da je marsikje zapisano, da je bil doma iz Šentlovrenca, je posledica tega, da je Stehanja vas – tako danes kot takrat – sodila v šentlovrenško faro. Stehanja vas je danes v sestavi Krajevne skupnosti Veliki Gaber. Starši so Franca Zorca - verjetno so ga klicali tudi Franjo, ker se je tako kasneje podpisoval na karikature - leta 1868 poslali najprej v ljudsko šolo nato pa še v gimnazijo v Novo mesto, ki jo je končal 1875. Že na gimnaziji se je veliko ukvarjal z risanjem in slikanjem. Marsikatera karikatura in posrečena slika je že takrat izšla iz njegovih rok. Med počitnicami je na več krajih kazal svojo umetnost s tem, da je kmetom slikal na hiše sv. Florijana in druge svetnike.

Po maturi so mnogi Zorca nagovarjali, da bi si raje slikarske sposobnosti »usovršil« - tako so tedaj uporabljali izraz - na slikarski akademiji na Dunaju. Odločil se je za semenišče, kamor je vstopil leta 1875 in doštudiral bogoslovje ter bil 1879 posvečen. Za tem je služboval v različnih krajih, od 1917 pa je živel v Gornjih Sušicah kot župnik v pokoju.

Že med študijem bogoslovja ga je »našel« Jakob Alešovec in pritegnil k svojemu humorističnemu listu Brencelj. Zanj je Zorec risal karikature po naročilu in svojih zamislih. Od leta 1875 sta bila Alešovec in Zorec nerazdružna sodelavca »Brenclja« do njegovega konca. Nekaj let je bil Zorec edini risar in so skoraj vse slike njegovo delo. Zorec sodi med prve slovenske (če ni bil celo prvi) karikaturiste.

Ivan Šašelj se je rodil v Mokronogu na Frengi. Leta 1883 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je deloval v Beli krajini in na Dolenjskem, med drugim je bil med leti 1883 do 1889 kaplan na Otočcu ter med leti 1899 do 1922 župnik v Adlešičih. Kot župnik je raziskoval cerkveno zgodovino ter zbiral ljudsko izročilo. Za Deželni muzej v Ljubljani pa je zbiral ljudska oblačila. Leta 1887 ga je Osrednja komisija za ohranjanje zgodovinskih spomenikov imenovala za dopisnega člana. Pisal je tudi članke za časopise (Slovan, Drobtinice in Dom in Svet), napisal jih je okoli 170 in veliko knjig. Bil je tudi odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono.

Svoja stara leta je preživel kot kaplan v Šentlovrencu, kjer je tudi umrl (1944). Pesmi, poročila, pregovore, reke in pripovedke je objavljal v časopisih in revijah. Blago iz Bele krajine je izdal v 2 knjigah Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada. Iz območja župnij Šentlovrenc in Čatež je zbral številne dokumente, ki še danes nudijo oporo za številna etnološka in zgodovinska raziskovanja. O Šentlovrencu je zbral presej obširno dokumentacijo najdb iz rimskega obdobja.

Anton Oblak je bil duhovnik in skoraj petdeset let župnik v Šentlovrencu ter velik strokovnjak za prašičjerejo, * 12. junij 1871, Horjul, † 8. april 1953, Šentlovrenc.
Oblak je študiral teologijo v Ljubljani in bil leta 1894 posvečen v duhovnika. Med leti 1905 do 1953 je bil župnik v Šentlovrencu na Dolenjskem, kjer je spodbujal razvoj zadružnega kmetijstva. V Šentlovrencu so na njegovo pobudo 1907 ustanovili zadružno mlekarno in 1913 dogradili veliko pitališče za prašiče, ki je bilo dolgo vrsto let središče moderne prašičjereje na Dolenjskem. Oblak je avtor življenjepisa o sv. Frančišku Serafskemu, leta pa 1927 je izdal strokovno knjigo Naša prašičja reja.

Marija Kmet je bila slovenska učiteljica, pisateljica, prevajalka in novinarka, rojena 31. januar 1891, Šentlovrenc na Dolenjskem, † 1. november 1974, Ljubljana. Marija Kmet se je rodila v učiteljski družini. Meščansko šolo je obiskovala pri Uršulinkah v Ljubljani. Po uršulinski šoli se je vpisala na učiteljišče. Leta 1910 se je odpravila v Trst in se tam zaposlila kot učiteljica na Ciril-Metodovi šoli pri svetem Jakobu. Trst je zapustila maja 1916 in se preselila v Ljubljano. Leta 1920 se je zaradi bolezni upokojila in začela pisati članke za Mladiko, kjer je bila sourednica. Prevajala je tudi knjige iz ruščine in nemščine.

Ivan Lavrič, avstroogrski generalmajor iz Prapreč je bil eden redkih Dolenjcev, ki je dosegel plemiško ime oz. naslov - plemeniti Zaplaški. Čin in naziv podmaršala je dosegel v nekdanji Avstriji in ni nikdar zatajil svojega slovenskega porekla. Samo ugibamo lahko, zakaj si je izbral plemiški naslov Zaplaški?

Rojen je bil 30. avgusta 1850 kot sin Jožefa in Neže Lavrič v Dolnjih Praprečah pri St. Lovrencu ob Temenici na Dolenjskem, kjer so imeli njegovi starši svoje posestvo. Končal je vse možne vojaške šole, prav tako tudi njegova sinova, v Jugoslovanski vojski. Umrl je leta 1941 v Zagrebu.

Marija Terbuhovič pl. Terbuhovič roj. v Widerkhern zum Widerspah, vdova po pokojnem majorju Marku Terbuhoviču pl. Von Schlachtschvvert, je živela v gradu na Mali Loki kot zadnja potomka in lastnica gradu. Rojena je bila 12. marca 1846 v Mariboru, kjer je bil njen oče Leopold drž. vitez Widerkhern polkovnik. Gospa je prišla leta 1866 v grad na Malo Loko, kjer je bila njena sestrična Justina Widerkhern posestnica tega gradu in vsega njegovega posestva. Gospa Terbuhovič je imela veliko zaslug, da se je na Mali Loki ustanovila gospodinjska šola, ki je več desetletij izobraževala slovenska dekleta. O gospodinjski šoli na Mali Loki je nedavno izšla izjemno dokumentirana knjiga.

Ko je začel voziti vlak med Ljubljano in Novim mestom se je začel razvijati takratni turizem. V Ljubljani in v Novem mestu so delali številni uradniki in obrtniki, ki so bili po poreklu iz krajev v naši okolici. Železniška postaja Šentlovrenc je bila sicer majhna, saj zaradi lege kraja (in številnih nasipov po dolini) niso mogli izdelati večjo, vendar je bila kot izhodišče zelo pomembna. Tu naj opomnimo, da postaje v Gabru sploh ni bilo.

Zaradi tega je bil Šentlovrenc zelo primeren za izstop in izlete v okolico Sela Šumberka, Primskovega, Čateža in predvsem Zaplaza, pa tudi v druge kraje. Šentlovrenc je imel še to prednost, da so bile v samem kraju štiri gostilne, v okoliških vaseh pa kup »točilnic«.

Ljubljančani, nekdanji domačini, ki so prihajali z vlakom, so se največkrat odpravili v omenjene kraje peš, čeravno so imeli v večini primerov gostilničarji tudi zapravljivčke - tako so poimenovali lažje vozove za par konj. Ti so pogosto prav prišli ob vračanju, ne toliko zaradi naporne poti in teme, kot zaradi opojnosti.
Makadamske državne ceste - kolikor toliko vzdrževane - so bile redke. Iz Šentlovrenca je vodila do Sela Šumberka cesta skozi Martinjo vas in Medvedjek, na Zaplaz oziroma Čatež pa prav mimo gradu Mala Loka in nato po gozdu mimo Mačkovca. V druge kraje so bile ceste tako slabe, da se je dalo peljati po njih samo s težkimi vozovi.

Josip Lavtižar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, skladatelj, zgodovinar in potopisec (* 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče), je v časopisu SLOVENEC, ki je izhajal V Ljubljani, 26. julija 1900 objavil naslednji zapis (kot je v originalu, le da brez uvodnega dela in zaključnega opisa cerkve)


Na Zaplaz!

L j u b l j a n a !


Iz vagonov se usujejo potniki in vratarja imata v drenju mnogo opravka, da dobita vozne liste nazaj. Vprašam več znancev, do katere postaje se je treba peljati, da grem odtod na Zaplaz. Toda živa duša ne ve odgovora in tudi železniškim uradnikom je ime neznano. Zaplaz seve ni Brezje, toda toliko krajevne znanosti sem prisojal vsaj enemu izmed tolikega števila.

Slednjič ogovorim čakajoče dolenjskega vlaka:

»Ali je kdo doma blizu Trebnja«?

Tedaj se odzove starikava ženica:

»Jaz sem iz Mirne Peči; kjer so Bergant, gosp. Valentin Bergant za župnika«.

»A dobro, z gospodom sva znana že veliko let. Povejte mi torej, prosim, do katere postaje naj se peljem, da pridem na Zaplaz? Jutri je tam velik shod in rad bi bil navzoč«.

»I nu, to pa lahko povem. Vzemite karto do Šentlovrenca ali do Velike Loke. Od tu naprej je še eno uro do Čateža, od Čateža pa dobro četrtinko, saj bote videli na hribu cerkev, ki ima tri stolpe«.

»Hvala, da ste povedali«.

Vozni listek vzamem do Šentlovrenca in kmalu potem kroži vlak ob jugo-vzhodni periferiji mesta ter nas pritira čez Ljubljanico in kanal do postaje blizu Kurje Vasi. Nerad sicer, a povem vendar, da se peljem danes prvič po tej progi, zato me je zanimala toliko bolj. Samo ta grozni naliv, saj veste, kako je deževalo binkoštni ponedeljek proti večeru. Ob okna bijejo debele kaplje, precejajoč se doli po šipah, da se kar nič ne vidi skozi. Ne ostane druzega kakor razgled po sopotnikih, ki so napolnili prostor.

Da se pelješ na Dolenjsko, pove ti ljudska govorica, katere niso vajena gorenjska ušesa. Četvorica fantov se pogovarja, kako mora biti takrat »čudno«, ko trčita dva vlaka skupaj. Najmlajši se mi je zdel tudi najbolj nedolžen, trdil je namreč, da to ni nič posebnega: stroja priletita eden proti drugemu in se morebiti nekoliko poškodujeta, vlaka se ustavita, pa je vse. Take pojme je imel mladič v glavi, toda oni trije so mu dokazovali z zgledi, da se zgodi lahko še kaj hujšega.

Moja soseda je preštevala denar in prepevala, kakor bi bila doma. V roki je vrtela svetli srebernjak, novi »finfar«, ker ga vidi danes menda prvikrat. Rad bi bil začel pogovor z mladim frančiškanom — ne vem, ali je bil pater ali frater — toda zrl je tako zamišljeno, kakor bi bil vtopljen, zato ga nisem hotel motiti. Na postaji G r o s u p l j e odide več ljudi v drug vlak, ki je popelje v ribniško dolino, mi pa čakamo, kedaj so poljubi utrujeni lokomotivi, da odrinemo po naši progi dalje.

A dolgo ni bilo rešitve. Rekli so, da ima vlak iz Novega Mesta veliko zamudo; vtem času bi bili lahko prevozili precejšnjo daljavo in se srečali ž njim na kaki drugi postaji, toda prav tu smo morali čakati nanj. Davno je že odzvonilo v bližnji cerkvi angeljevo češčenje, ko pripiha zakasnelec in se začnemo zopet pomikati naprej.
Že se je naredila noč, ko ropotajo kolesa skozi dolg, skalnat presek med Žalno in Višnjo Goro. Večina potovalcev je odšla na domovanje, le nekaj otrok iz Šentvida nam še dela zabavo z igračami, katere so jim nakupili botri pri birmi v Ljubljani. Sprevodniki izklicujejo postaje s ponemčenimi imeni: Sittich, St. Veit, Uadockendorf!

O ironija! Na Dolenjskem, kjer nobenega Nemca ni, kjer prebiva narod, kateremu je nemščina neznana reč, še tu se vsiljuje ljudstvu potujčena krajevna imena. Tako prodira germanizacija s počasnim toda gotovim korakom, in skoro bi človek izgubil nado, da pridemo Slovenci kedaj do narodne samostojnosti. Ko polože slednjič železni tir tudi skozi Karavanke, tedaj se zlije ž njim še prava povodenj na naše ozemlje.

Kakor za nameček ali v potrdilo temu premišljevanju zadoni zunaj krepek glas:
S a n c t L o r e n z ! Tu stojim sedaj poleg male čuvajnice ter ugibam, kje se dobi prenočišče. Mahnem jo kar po progi — saj druge poti menda ni — in kmalu sem v Sentlovrencu pred cerkvijo. Najraje bi potrkal na župnijska vrata, pa skoro ne upam, ker je že ¼11. zvečer. Ta preteti vlak, da ima tako zamudo, kakor bi ne bilo nobenega voznega reda!

Povsod tema, nikjer luči, vse tiho. V bližnji gostilni pri M(artinu). se ne oglasi živa duša, ko prosim, naj me vzamejo pod streho. Prav tako tudi drugod; nikjer odgovora, čudni ljudje! Od daleč se sliši fantovsko petje, ki kljubuje vsaki glasbeni tehniki; naši Gorenjci, zlasti Dolinci, so drugi tiči v tem oziru. Slednjič poskusim srečo se na oni strani mostu, in tu dobim vsaj odgovor, a kakšen ? »Ni j prostora, pa ko bi tudi bil, moškemu ne odpremo nobenemu«. Tako sedaj me imajo za navadnega ponočnjaka. Ostalo je še zadnje upanje, katero me ni goljufalo. Prijazno me sprejmejo v župnišču, dasi je šla ura že proti polunoči.

Drugo jutro je bilo treba zgodaj vstati. Ko si ogledam šentlovrensko cerkev, visoko, ozko stavbo z originalnim osmerovoglatim zvonikom, zdrčiva z g. župnikom na vozičku skozi temeniško dolino. Proti severo zapadu ugledaš na zmerni višini podružnico sv. Križa (Dolga Njiva), v ozadju pa se svetli z visokega hriba župna cerkev Primskovo. Ob zelenih travnikih se vije brez vsakega šuma kalna Temenica. Z rujavo vodo jo oskrbujejo mali pritoki, ki izpirajo rudečkasto prst, katera te spominja na »terra rossa« v Istri. Nekdaj je bivalo v njej veliko rakov, menda pravih eksemplarov, a dandanes ni enega več.

Cesta krene kmalu na levo ter vodi po klancu navzgor proti Mali Loki. Tu stoji graščina, velika močna zgradba, poleg nje je zapuščena kapela. Grajski hlapci so žagali drva na dvorišču, nekateri pa skladali nakošeno mrvo v kozolce. V soparnem jutru se prav dobro prilega senca skozi zaraščen gozd. Vsa pot od Male Loke do Čateža je namreč naraven park, ki ga delajo hrasti in gabri s pomešanim smrečjem; tu imaš sprehod, da si ne moreš želeti boljšega. Ob koncu goščave čepi na levi strani nekaj hiš, pod njimi se raztezajo v strmem bregu vinogradi, eden je tudi šentlovrenškega gosp. župnika, in takoj potem zazre oko na višini t r i s t o l p n i Zaplaz. Ime je dobil od sivih drč, ki se vidijo kakor peščeno skalnate plasti, sicer pa je gora večinoma zaraščena in semtrtje lepo obdelana.

Vbrano zvonjenje se razlega iz čateškega zvonika, ker prihajajo ravnokar procesije. Pojoč in moleč s svojimi duhovniki stopa v dolgih vrstah mnogo ljudstva proti vrhu. Tu so zbrani župljani od sv. Križa, Dol, Polšnika in Šentjurja, da se priporoče zaplaški Materi božji; med njimi je videti veliko mladine Marijine družbe. Lep prizor! Kjer se začenja ob koncu čateške vasi prava pot na Zaplaz, stoji na vsaki strani piramida in poleg nje na eni strani kip Marije - kraljice, na drugi kip sv. Josipa. Dohod je zložen in cesta dobro izpeljana; celo voziti so smejo po njej, toda kakor nam pove napis, samo romarji.

Sedaj smo na hribu, ki se vzdiguje 609 metrov nad morjem. To je pač malenkost v primeri z našimi gorskimi kraji (Dovje 653 m, Kranjska Gora 804 m, Rateče 865 m), a tukaj, kjer je svet veliko nižji, se relativno vže lahko vpošteva taka višina. Iz vzhodnega stolpa se glasita dva drobna zvončeka, vabeč božjepotnike v cerkev. Stopimo vanjo

Dasi je cerkev velika, napolnjena je do zadnjega prostora in še zunaj mora stati nekaj naroda. Težko se je pririti do velikega oltarja, kjer ugledaš na tabernaklju Marijino podobo t. j. kip, predstavljajoč Mater božjo kot kraljico z Jezusom v naročju in žezlom v roki. Ob straneh stojita sv. Joahim in Ana, nad oltarjem pa čitaš napis : »Devica usmiljena, prosi za nas !«

Kot posebnost omenjam, da stoji v tronu soha Marijinega srca, tretjo podobo imajo pa v stranskem oltarju; katera je torej prava ? Rekli so, da ona na tabernaklju. Ob taki liturgiški nepravilnosti človek pač ne more ohraniti zbranega duha. Na oboku svetišča gledamo več zgodb iz Marijinega življenja (naslikal plem. Goldstein l. 1851).