Domov  -  Popotovanje  -  E-knjige  - Fotografija -   Povezave  -  Kontakt 

Likovnik in publicist Brane Praznik

Od obveščevalne službe do umetnosti

 

(Brane Praznik je avtor več besedil v letošnji knjigi Levstikove poti)

 

MULTIKULTUROLOG

Če bi hoteli z eno besedo napisati, kdo je Brane Praznik s Kragulevega hriba, kakor domačini rečejo vzpetini nad Mačjim Dolom pri Šentlovrencu, bi imeli veliko težav, kajti njegova vsestranskost in radovednost sta ga že od nekdaj vodili na najrazličnejša področja. Praznik je publicist, likovnik, režiser, fotograf, lovec, kinolog, organizator pohodov, raziskovalec lokalne zgodovine, pa tudi bivši varnostno - obveščevalni častnik slovenske vojske.

Od svojega 14. leta do upokojitve leta 2005 je živel v bližini prestolnice, potem pa se je vrnil na tisti košček Dolenjske, od koder izhaja, kajti rojen je bil v Žubini, dobršen del otroštva je preživel v Šentlovrencu. Danes ga domačini poznajo kot duhovitega sogovornika in gostitelja, kajti pri njem se vsako leto ustavijo pohodniki, ki obhodijo KS Šentlovrenc, in vedno jim pove kakšno zanimivo zgodbo iz njihovih koncev. Praznik tudi ne manjka na nobenem dogodku v domači krajevni skupnosti, pogosto pa se s svojim obveznim spremljevalcem – fotoaparatom odpravi v soseščino in potem lokalnim medijem pošlje novice.

Kdor prebira Praznikove članke in druge zapise, mora priznati, da njegovo pisanje nikakor ni dolgočasno, ima izjemen občutek za besede. »Ko sem delal v medvoškem Donitu, sem bil zadolžen za stike z javnostmi, v prostem času pa sem se ukvarjal z novinarskim in uredniškim delom,« pove in mimogrede omeni, da so v Medvodah med prvimi ustanovili lokalno televizijo, kjer je bil novinar in urednik, pisal je tudi za občinski časopis.

Svoje čase je igral kitaro, bil je soustanovitelj lovskega pevskega zbora v Medvodah, glasbo pa zdaj raje posluša kot ustvarja. No, o kakšnem koncertu rad tudi kaj napiše. »V vsako stvar se rad vtaknem,« komentira svoje delo.

SLIKA ZA DUŠO

Njegovo domovanje je polno slik, takih, ki čakajo, da jih pridejo iskat naročniki, in takih, ki jih je Praznik naslikal zase. »Slikam že vse življenje, a se ne ženem preveč, ker delam za svojo dušo.« Pred dvema letoma je bil med pobudniki ustanovitve Društva likovnikov Trebnjem, zdaj je njegov predsednik. Njegov cilj je, da ne bi člani pridobivali le znanja o tehnikah, ampak tudi o drugih vrednotah, ki sodijo zraven. »Pomembno je, da se naučijo gledati umetniška dela, opazovati naravo in vse skupaj vrednotiti.« Ker v Trebnjem vsako leto poteka tabor likovnih samorastnikov, se člani omenjenega društva lahko družijo tudi s priznanimi ustvarjalci iz vsega sveta, kar je velika prednost.

Ker ga zelo zanima lokalna zgodovina, se rad zakoplje v stare arhive. »Če ne veš, od kod si, ne veš, kam greš,« kratko pojasni svoje vodilo. Kot smo že zapisali, svojim sokrajanom rad pove kakšno zgodbo iz domačih logov, pozimi bo pripravil tudi predavanje, v prihodnosti pa namerava napisati tudi krajevno zgodovino. Nekatera odkritja o okolici Šentlovrenca bodo za marsikoga, ki misli, da mu je vse jasno, zagotovo fascinantna, je prepričan in omeni, da je podatke iskal v topografiji stiške zemlje, različnih arhivih, veliko si pomaga z zapisi nekdanjega župnika v Šentlovrencu in zgodovinarja Ivana Šašlja.

TRGOVALI Z OROŽJEM

Zelo zanimiv in pester del njegovega življenja je bilo delo v teritorialni obrambi. Dvajset let (od 1971 do 1991) je bil rezervni častnik na področju kontraobveščevalnega dela (KOS), potem se je v vojski zaposlil in tam delal do upokojitve. »Vzeli so me zato, ker sem bil že izšolan kot rezervni oficir in ker nisem bil ekstremen po političnem delovanju, sprejemljiv sem bil za tedanji DEMOS,« ugotavlja. Kako se je trgovalo z orožjem med letoma 1991 in 1993 je podrobno opisal v dveh zelo odmevnih knjigah Branilci domovine. Pripoved o teritorialcih v letu 1991 (izšla leta 2000) in Branilci domovine. 2, Trgovci s smrtjo (izšla leta 2007). »Osamosvojitev je nekaterim ponudila dimenzije, ki jih niso pričakovali, dobro so zaslužili na račun nove države,« je prepričan, o podrobnostih ne govori, meni, da si jih lahko vsakdo, ki ga zanimajo, prebere v knjigah.

Čeprav živi mirno ustvarjalno življenje, daleč od politike, prizna, da ga služba v vojski še vedno spremlja. »Boli me kaj, kar nismo prav naredili in je bilo krivično do ljudi,« pravi in na vprašanje, kaj denimo bi lahko sodilo v ta okvir, omeni izbrisane.

Janja Ambrožič
Živa, priloga Dolenjskega lista, oktober 2012
www.dolenjskilist.si