25. POPOTOVANJE
PO LEVSTIKOVI POTI
TONE PARTLJIČ NA CILJU POPOTOVANJA
PO LEVSTIKOVI POTI |
|
DRAGI VSI NA POPOTOVANJU OD LITIJE DO ČATEŽA
Naj kar povem, da sem počaščen, da ste me izbrali za govornika
na 25. jubilejnem Popotovanju od Litije do Čateža, četudi sem
enkrat že imel čast govoriti tu na Čatežu in četudi so v teh
petindvajsetih letih, odkar organizirate ta pohod, govorili bolj
zaslužni in tudi slavni pisatelji, politiki in drugi … Hvala
tudi županom občin Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje ter
vodji Levstikove poti za vabilo in zato, da kakor njihovi
predhodniki tako vzorno in složno, kar je v Sloveniji res
redkost, organizirajo to popotovanje, ki je letos še malo bolj
slavnostno, saj je jubilejno. Da ste me izbrali za to častno
dolžnost, je najbrž vzrok, da so pred nami volitve in mislite,
boljše da nas nagovori komediograf, ki ne bo zganjal politike
ali predvolilne propagande. Saj je izstopil iz tega vlaka in ga
bolj zanima Levstik kot volitve. A tudi sam Levstik je le nekaj
let po Popotovanju na zabavi Dramatičnega društva povedal
naslednje besede: »Zdanja leta se med nami premalo čisla
leposlovje in sploh umotvorje. To izvira od tod, ker je
pozornost vsega sveta obrnjena v velika politična vprašanja«. In
pravi še nadalje, da »je vsa Evropa tako grozovita mrzla in
kakor mrlič brezčutna za vse, kar človeku plemeniti duh in srce
…« Morda ni čisto tako, a omenjam zato, ker mislim, da nam prav
te Levstikove besede govorijo, prvič, da ni nič novega na svetu
in da je že on takrat videl, kar vidimo danes mi. In daj bolj
spoštoval umotvorje …
Zato niti besede več danes ne o politiki, ne o volitvah, ne o
pohlepnosti po kapitalu. Ker smo na Levstikovi poti od Litije do
Čateža, recimo raje kaj o spisu, po katerem nosi naš pohod ime
in o Levstiku, da bomo osvežili spomin, zakaj je Popotovanje od
Litije do Čateža res neke vrste slovensko romanje, ki pohodnikom
krepi telo, a z mislijo na legendarni spis tudi duha.
Predvsem se mi zdi, da malo ljudi ve, da ni Levstik te poti
prehodil s prijateljem Radivojem na dan svetega Martina, ampak
si je sopotnika Radivoja izmislil, da je lahko bil potopis bolj
podoben kratkočasnemu pogovoru kakor monologu o literarnih in
slovenskih poteh. Levstik je sicer to pot res prehodil, ne sicer
prvič čisto do Čateža, ko se je podal jeseni 1855 za učitelja h
grofu Paceju na grad Thurn za domačega učitelja. Po Slodnjakovem
mnenju mu je res kazala pot in mu nesla prtljago stara žena
Tara. Danes, ko je to ime spet v modi, malokdo ve, da ga je
zapisal že Levstik. Vmes se je ustavil v gostilni v Moravčah in
že na tej prvi poti srečal spogledljivo Tono Zidarjevo in potem
nadaljeval pot do Thurna. Sem do Čateža je šel kdaj kasneje,
enkrat menda tudi v družbi grofa in njegovega sinu. Torej ni šlo
za enkratno potovanje od Litije do Čateža, ampak za sintezo
mnogih kasnejših obiskov pri Zidarjevih, sprehodih pri kmetih,
zlasti pa pri izobraženem čateškem župniku …Torej ni šlo za
pohod. A da ne bi mislili, da Levstik ni bil pohodnik. Kot veste,
se je istega leta 1955, ko je v jeseni hodil iz Litije k Paceju
in Turn odpravil peš iz Dunaja do Krškega, pot tudi prehodil in,
kot je znano, v mojem Mariboru vrgel zadnji krajcar v Dravo.
Zanimivo ne krajcarjev ne tistega mostu ni več. A iz teh poti po
okoliških dolenjskih vaseh in Čatežu je tri leta kasneje pisal
po poglavjih potopis in ga v petih nadaljevanjih objavljal v
celovškem Slovenskem glasniku. Pisal je sproti posamezne dele in
jih sproti pošiljal v Celovec … Popotovanje od Litije do Čateža
je neke vrste pravi literarni potopis, ker so bili takrat
potopisi v modi in jih najdemo zelo mnogo od Byronovega
Popotovanja Childa Harolda naprej. Drugo, kar bi lahko rekli za
Popotovanje, da je tudi neke vrste ljudska povest o Dolenjcih,
njihovih pogovorih in pivskih navadah … In s tretjo dimenzijo bi
lahko Popotovanje imenovali esej o slovenski književnosti …
Hodili ste torej po poti potopisa, ljudske realistične povesti
in eseja … Kot je videti iz Popotovanja so ga najbolj zanimali
ljudje, problem pismenosti in branja, torej človek, pravzaprav
bolj kot opis poti, vasi, zemlja.
V eseju pa svetuje pisateljem, kaj naj pišejo. Najbolj je
njegove nasvete spoštoval Jurčič, ko je pisal o desetih bratih,
janičarjih, tihotapcih itd. Kadar kritiki grajajo kako mojo
komedijo, da je preljudska, površna, premalo učena, jim tudi sam
postrežem z Levstikom, ki v Popotovanju pravi, »da bi nam jako
ustregel tisti, ki bi znal resnica zavijati v prijetne šale …«
Jaz ravno to počnem in če se boste na primer spomnili Mojega
ateja, socialističnega kulaka, sem tistim političnim varuhom, ki
so rekli, da je to slaba komedija in tistim literarnim kritikom,
ki so rekli, da je to ljudska igra, odgovarjal: »Jaz ne počnem
nič drugega, kakor resnico zavijam v prijetne šale, kar je v
Popotovanju svetoval že Levstik … On je kriv.« In zdaj bom sicer
tvegal zamero pri kolegih slovenskih pisateljih in pri
zagovornikih sodobne slovenske književnosti, ko bom rekel, da bi
morda malo več ljudskega jezika, namesto hermetičnih formulacij
s tujkami, prišlo tudi današnjim pisateljem prav, da bi našli
stik z bralci. Mnoge zapletene in vase egocentrično zagledane
moderne knjige ljudje zavračajo, ker se bojijo priznati, da ne
razumejo, kar berejo in da se bodo osramotili, če to priznajo …
Pisatelji, ki vzklikajo, mene bralci ne zanimajo, so na nekem
čisto drugem popotovanju kakor Levstik … Seveda ima vsak
pisatelj pravico uporabljati vse besede, ki jih Slovenci poznamo,
tudi tiste z dna in iz grobih in surovih odnosov, ampak ne smemo
zameriti ljudem, če želijo brati tudi kleno slovensko besedo, z
manjšo količino vulgarizmov, spolnih organov in natančnih
popisov intimnih nagnjenj. Ne, ne želim biti svetohlinec, ampak
morda se moramo vprašati, ali so za nebranje knjig krivi res
zmerom neuki bralci ali pa morda nekoliko tudi pisatelji …
Tožimo tudi, da ljudje in mladina ne berejo dovolj, literarnih
nagrad pa imamo skoraj toliko kot pisateljev … Med njimi pa je
na posebnem mestu Levstikova nagrada za mladinsko delo.
Pisatelj in ljudstvo ne moreta biti na dveh skoraj sovražnih
bregovih. Oba morata narediti kak korak drug k drugemu. Tudi
vzvišeni pisatelj. Levstik nas je torej v Popotovanju učil imeti
rad preprostega človeka in videti v njem dobro dušo, a tudi sam
je imel realistično distanco do ljudskih navad, izmikanj,
bogatenja …
Levstik velja tudi za prvega slovenskega pravega literarnega, a
tudi političnega kritika. Ljudje smo pač takšni, da ne maramo,
da nas kdo kritizira. Spet pa ni prav, da nas nihče ne opozori,
da delamo na primer napake. Levstik je, kot veste, napisal v
istem času in izhajala sta istočasno Popotovanje in Napake
slovenskega pisanja. V svojih dveh časopis Pavlihi in Napreu je
povedal, da bo kritiziral nemškutarje in narodnjake, če bodo
delali napake. Seveda so najprej odpadli naročniki nemškutarji
in rekli Pogine, naj pes. Narodnjaki pa ploskali, a ko so sami
prišli na vrsto, so bili užaljeni in mu niso odpustili. Seveda
je tudi sam naredil kako napake. Nismo se premaknili zelo daleč.
Danes je tako, da v politike nekritično kot ovce meketamo in
hvalimo »naše«, tiste, ki so na drugem političnem bregu, pa
obkladamo celo s sovražnim govorom ali napadamo njihove
partnerje, žene, otroke, očete. Kakšna naj bo kritika je pred
stopetdesetimi leti in več dobro pokazal prav Levstik.
Ne bi želel biti kak učitelj in gledati na vas, ki me poslušate,
kot na kake učence, ki jih naj jaz kaj poučim. Ne. A vseeno mi
dovolite, da povem, kolikokrat sem v parlamentu mislil na
Levstika, ki je zapisal »trd bodi neizprosen mož jeklen, kadar
braniti je časti in prave narodu in jeziku svojemu!« Smo trdno
jekleni, kadar gre za slovenski jezik, ki ga zavržemo takoj, ko
propagiramo svoje džuse, hot doge, makjate, wellnese. breakfaste
ipd. Branimo svojo pravdo, ko se ponujamo kot kako lahko dekle
Evropi in Bruslju, nekateri pa bi polizali roko ali še kaj
kakemu strateškemu partnerju iz tujine, da bi mu prodali
letališče, banko, hotele … Ste že videli kmeta, ki bi prodal
svoj grunt,da bi bil jutri na njem hlapec? Videli gostilničarja,
ki proda gostilno, sam pa je najemni delavec v njej, profit pa
pobere tujec in ga nese drugam …
Levstikovo Popotovanje na uči prav o tem … O spoštovanju in
ohranjanju našega in ne o metanju ponosa in lastnine skozi okno.
A politiki pravijo, prodajmo vse, kar je mogoče. Kakšen narodni
ponos izkazujemo, ko govorimo sami o sebi najslabše, da smo
hlapci za hlapce rojeni, narod tajkunov in kriminalcev,
samomorilcev in kaj še vse. To nam ponujajo tudi naši mediji,
zlasti televizija, ki v nobenem Slovencu ne vidi več zvitega in
močnega Krpana, ampak same reve. Poučen je Cankarjev Slovenec,
nad katerim se ja razjokal sam bog … Danes tu zbrani, se mi ne
zdite niti prehlajeni predmet zgodovine, hlapci, tajkuni,
butalci, ampak častni ljudje, ki ste v spomin na pokončnega
pisatelja opravili pohod, ki ni mačji kašelj … Odlični pa ste
tudi zato, ker ste mi prisluhnili in hvala vam za to. Upam, da
ste mi oprostili učiteljski ton in da na današnjem pohodu in
tudi v mojih besedah niste preveč pogrešali političnih strank,
konceptov, predvolilnih obljub v govoru … Hotel sem le reči, da
poleg spominov s 25. pohoda odnesite tudi nekaj Levstikovega
duha od tod.
|
|
|
OPOZORILA
Besedila na teh straneh niso uradne
vsebine, zato jih kot takšne ni dovoljeno uporabljati v uradne
namene. Za vsako drugo uporabo je potrebno soglasje avtorja.
Znak in ime Levstikova pot sta zaščiteni blagovni znamki, zato njuna
uporaba brez dovoljenja avtorja ni dovoljena. Zato bomo v takšnih
primerih ukrepali v skladu z zakonom. |
|
|