IZ KNJIGE 2009 - za pokušino

Knjiga z naslovom LEVSTIKOVA POT je Srce Slovenije je v pripravi. Izide na dan popotovanja, 14. novembra 2009. Za pokušino pa nekaj iz vsebine.

Sabina Bešič
ZNAČILNOSTI IN UČINKI MNOŽIČNIH POHODOV NA PRIMERU POHODA OD LITIJE DO ČATEŽA

POHODNIŠTVO 

 »Pojem pohodništvo v prvi vrsti opisuje aktivnost hoje, ki se lahko izvaja v različnih okoljih in skozi vse leto. Zato pod pojmom pohodništvo v turističnem smislu ne moremo in ne smemo razumeti le planinskih in hribovskih poti v naravi, temveč tudi vse tematske poti in druge pešpoti (sprehajalne, gozdne, …). Skupino tematskih poti sestavljajo npr. vinske poti, kulturne poti, orientacijske poti, kulinarične poti, geološke poti, gozdne in druge učne poti, ipd.« (Vesenjak et al., 2005, str. 7). 

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pohod definiran kot »hoja večje skupine ljudi pod vodstvom, na večje razdalje z določenim namenom«. Pohodništvo tako imenujemo gibanje in doživljanje človeka, ki hodi. Pohod pa je časovno, daljinsko in zmogljivostno zahtevnejše pešačenje. Pohodništvo se odvija predvsem v kulturni krajini (vasi in zaselki, samotne kmetije, obdelana zemlja, gozdno gospodarstvo, …), kjer je prisoten človek in sadovi njegovega dela. Pohodništvo je najpogostejša oblika aktivnih počitnic, kamor spadajo tako sprehajalne poti v naravnem okolju, ki so primerne za otroke, za družine in vse tiste, ki želijo občudovati naravne lepote brez velikega truda, kot tudi zahtevne planinske ture, za katere so potrebne izkušnje in primerna oprema (Vesenjak et al., 2005). 

Pohodništvo kot turistični proizvod pa lahko definiramo po eni strani kot športno in rekreativno aktivnost, ki temelji na hoji, po drugi pa tudi kot spoznavanje naravnega okolja ter aktivno doživljanje raznovrstnosti kulturno-etnološkega bogastva pokrajine, na vnaprej določeni, urejeni in označeni trasi. Pretežno predstavlja enodnevno aktivnost, lahko pa tudi večdnevno povezano hojo s presledki, za spoznavanje zanimivosti okolja (npr. transverzale, povezane regijske poti, ali evropske pešpoti, ...) (Vesenjak et al., 2005). 

Ponudbe pohodništva v Sloveniji

 »Obstoječa ponudba pohodništva v tržnem smislu, (predvsem v obliki konkretnih proizvodov, ki bi se uspešno primerjali in tržili predvsem na tujih trgih) je v Sloveniji izredno skromna, na ostalih (ljubiteljskih) ravneh pa obširna, a nesistematična. Zato je tudi njena identifikacija, organizacija in možnost trženja, bolj ali manj prepuščena odločitvam posameznih organizacij oziroma posameznikov v njihovih okvirih« (Vesenjak et al., 2005, str. 11). 

Ponudbe različnih poti, transverzal in tur so v veliki meri namenjene predvsem domačim gostom z namenom razgibanja življenja in skrbi za zdravje. Zaradi pregoste mreže pohodniških poti v Sloveniji in ker ne obstajajo neki skupni kriteriji za uvrstitev neke poti med pohodniške, je nemogoče govoriti o natančnem številu poti. Zbiranje tovrstnih podatkov pa bi pomenilo združevanje urejenih poti z neurejenimi, ki so bolj ali manj znane pretežno prebivalcem lokalnega okolja (Vesenjak et al., 2005). 

Po podatkih Planinske zveze Slovenije obstaja v Sloveniji preko 7.000 km urejenih (vzdrževanih in markiranih) planinskih (gorniških) poti, ki so speljane po gorah ter po hribovitih in gričevnatih predelih Slovenije. Pohodniške poti so v nekaterih delih območja večkrat združene tudi s kolesarskimi, konjeniškimi ali drugimi potmi in so v večji meri načrtovane tematsko. Obstajajo pa tudi številne množične pohodniške prireditve, kot so pohod od Litije do Čateža, različni novoletni pohodi, organizirani nočni pohodi z baklami,... (Vesenjak et al., 2005). 

MOTIVI LJUDI ZA UKVARJANJE S POHODNIŠTVOM

Pri pohodništvu se človek giblje samo s hojo in nič drugače, hoja pa predstavlja trend v športu. Ljudje vedno bolj spoznavajo njen pozitivni pomen in vpliv na dobro počutje tako telesa kot duha. S hojo pridobivamo kondicijo, krepimo srce in pospešujemo krvni obtok, hkrati pa se lahko sproščamo in lažje premagujemo stres. Predstavlja odličen šport za ljudi, ki ne želijo velikih naporov, radi pa uživajo v naravi in na svežem zraku (Vesenjak et al., 2005). 

Ukvarjanje s pohodništvom kot eno izmed rekreacijskih dejavnosti se je močno povečalo v zadnjih letih (Lynn, Brown, 2003; Vesenjak et al., 2005). Razširjenost te rekreacijske dejavnosti pa je povezana s tem, da se z njim lahko ukvarja vsak, v vsakem letnem času in da je večina naravnega okolja primernega za to dejavnost (Lynn, Brown, 2003). Ljudje se ukvarjajo s pohodništvom, da bi zadovoljili določene potrebe in dosegli določene cilje (Chhetri, Arrowsmith, Jackson, 2003). Na tak način zadovoljijo potrebo po avtonomnosti, spontanosti, svobodi, samoti, izzivu in tveganju (Lynn, Brown, 2003) ter ohranjajo dobro počutje, aktivno in sproščeno preživljajo prosti čas v naravi, nabirajo energijo in ohranjajo psihično in fizično vitalnost (Vesenjak et al., 2005). Tako lahko zbežijo enoličnosti vsakdanjega življenja (Chhetri, Arrowsmith, Jackson, 2003). Sedaj lahko izpostavimo tri razloge, in sicer sprostitev, pristnejši stik z naravo in ohranjanje in izboljšanje psihofizične kondicije (Od načrtovanja do sestopa, 2009). Med motive pa spadajo tudi raziskovanje, spoznavanje novih krajev, kulture in običajev, ter druženje z domačini  (Vesenjak et al., 2005). 

Pohodnike bolj privlačijo čiste, urejene in varne poti. Biti morajo vzdrževane, dostopne, označene, z urejenimi razglednimi točkami, koši za smeti in podobno (Vesenjak et al., 2005). 

Vplivi na okolje so večji na bolj obiskanih poteh, posledično pa vplivajo tudi na kakovost izkušenj pohodnikov, ki so seveda bolj zadovoljni, če je bila njihova izkušnja prijetna, sproščena in razburljiva (Chhetri, Arrowsmith, Jackson, 2003). To so pokazale različne študije. Na  kakovost pohodnikovih izkušenj ima največji vpliv onesnaženost, sledijo pa ji vplivi na spremembe rastlinstva, bolj široke in globoke poti, erozija površja in blatnost poti. Se pravi večja kot je npr. onesnaženost bolj negativno pohodniki vrednotijo kakovost pohoda (Lynn, Brown, 2003). Na njihovo počutje pa vpliva tudi samo okolje, npr. gostota in velikost dreves in podrasti v gozdu, prisotnost ali odsotnost shojenih poti, glasnost oziroma hrup ob poti, … (Chhetri, Arrowsmith, Jackson, 2003). 

VPLIV POHODNIŠTVA NA OKOLJE 

Večina rekreacijskih dejavnosti, ki se odvijajo v naravnem okolju, močno vpliva na samo okolje. Najbolj vidni učinki pohodništva v naravnem okolju so tako psihološki in ekološki, kot tudi estetski (Lynn, Brown, 2003). Pohodništvo vpliva na vegetacijo, živalstvo, površje in vodne vire (Olive, Marion, 2009). 

Vedno večje zanimanje in ukvarjanje s to dejavnostjo se kaže v vedno večjih vplivih na naravne ekosisteme (Lynn, Brown, 2003). Moč vplivov je odvisna od intenzivnosti, pogostosti, trajanja in tipa uporabe poti, okoljskih pogojev in morfoloških značilnosti vegetacije (sposobnosti regeneracije) (Törn et al., 2009). Vplivi na okolje so skoncentrirani na majhnih območjih, kjer je pogostost in število pohodnikov večje. Se pravi na bolj priljubljenih poteh in poteh, kjer poteka vsakodnevna rekreacija (Olive, Marion, 2009; Lynn, Brown, 2003).  

Pohodništvo zelo močno vpliva na degradacijo poti in površja nasploh. Vpliva na teksturo zemlje, topografijo, klimo, oblikovanje in vzdrževanje poti (Olive, Marion, 2009). Najpogostejši so učinki na povečano erozijo prsti, blatnost poti, nastajanje bolj širokih in globokih poti, uničevanje vegetacije in onesnaževanje (Lynn, Brown, 2003). 

Največji problem je erozija poti in površja. Zelo močna erozija lahko povzroči nastanek težje prehodnih in tako tudi bolj nevarnih poti, posledično pa lahko vpliva tudi na bolj oddaljena območja, kjer se erodiran material akumulira. Na moč erozije vplivajo pozicija in naklon poti, odtekanje vode, ter pogostost in način uporabe poti. Erozija je večja tam, kjer se pohodniki ne držijo ustaljenih poti in kadar uporabljajo poti v slabem vremenu, ko so tla bolj namočena. Zaradi večje teže in posledično povečanega pritiska na zemljo imata še večji vpliv na pojav erozije hoja s konji in uporaba motornih sredstev. Erozijo lahko zmanjšamo, če so poti pravilno speljane po grebenih ali v dolinah ob potokih in rekah, če so na večjih naklonih urejene stopnice, če je urejeno zadostno število odtočnih jarkov, z nanašanjem peska na trše površine in z zmanjšanjem uporabe poti s konji in motornimi sredstvi. (Lynn, Brown, 2003; Olive, Marion, 2009). 

Pohodništvo vpliva tudi na uničevanje vegetacije in večjo blatnost poti (Lynn, Brown, 2003; Olive, Marion, 2009). Teptanje tako poškoduje vegetacijo, odstranjuje humus in stiska prst. Na teptanje so še posebej občutljive alpske, arktične in tundrske rastline, pa tudi severni borealni gozdovi, ker imajo kratko dobo rasti in ker rastejo počasi (Törn et al., 2009). Tudi vplivi na vegetacijo in večjo blatnost prsti so večji, če poti uporabljajo kolesarji, konjeniki in motoristi. Zadnji pa vplivajo na okolje še z onesnaževanjem zraka z izpušnimi plini in s hrupom, ki ga povzročajo (Lynn, Brown, 2003; Olive, Marion, 2009). 

Večina pohodnikov meni, da ne vplivajo bistveno na onesnaženost okolja in poškodbe vegetacije. Menijo, da imajo večji vpliv na erozijo prsti ter na nastajanje širših in bolj globokih poti, blatnost pa vidijo bolj kot posledico padavin in ne toliko kot posledico teptanja pri hoji (Lynn, Brown, 2003).  

Določena stopnja vpliva pohodništva na okolje je še sprejemljiva, vendar bi morali biti ti vplivi čim manjši. V prihodnosti je potrebno poiskati najboljši način, ki bo združil varovanje naravnega okolja in rekreacijo, ki se odvija v njem. 

DEFINICIJA PLANINSKEGA POHODA

Prvo opredelitev planinskega pohoda (imenuje ga spominski pohod) je objavil Tomo Grgič leta 1983. Hkrati je objavil tudi prvi seznam 23 spominskih pohodov in zapisal da seznam ni popoln. Na njegovo definicijo se je naslonil Odbor za planinske obhodnice in akcije pri objavi nekoliko razširjene definicije dvajset let kasneje (Guid, 2008, str. 41). Ta definicija je nastala za nekoliko specifične potrebe Planinske zveze Slovenije in velja samo v Sloveniji. Da jo predstavim sem se odločila, ker večina njenih določil velja tudi za pohod od Litije do Čateža (za ta pohod ne veljata točka 2 in 8). 

»Planinski pohod je planinska množična trajna akcija (organizirana dejavnost z določenim ciljem), s katero je obveščena Komisija za planinske poti Planinske zveze Slovenije (PZS) in izpolnjuje naslednje pogoje:

1. Je speljan v celoti, večinoma ali samo delno po ozemlju Republike Slovenije ali pa teče po slovenskem etničnem ozemlju v zamejstvu.

2. Pohod organizira planinsko društvo, ki je član PZS.

3. Pohod je množičen.

4. Pohod je organiziran praviloma vsako leto ob »istem« času ne glede na vremenske razmere. Tudi časovni interval začetka in zaključka pohoda je predpisan s strani organizatorja.

5. Pohodnik ima praviloma točno predpisano pot. Nekatera društva pa včasih traso poti tudi spremenijo. Običajno se mora pohodnik javiti na startu, dostikrat tudi na vmesnih kontrolnih točkah in seveda na cilju. Če je pohod voden, mora pohodnik hoditi v skupini.

6. Planinski pohod mora imeti svoj dnevnik. Če pohodnik zadosti predpisanim pogojem in odtisne predpisane žige v dnevnik pohoda, dobi posebno priznanje za udeležbo na enem ali več pohodih. Pohodnik mora prejeti najmanj eno priznanje v desetih letih, za večkratne pohode pa lahko prejme priznanje višje stopnje.

7. Za pohodnika ni nujno, da se udeleži pohoda vsako leto. Pomembno je, da zbere določeno število pohodov kot pogoj za priznanje.

8. Skrbnik vodi evidenco o udeležencih in podeljenih priznanjih« (Guid, 2008, str. 54, 55). 

Poleg planinskih pohodov z dnevnikom in priznanjem (spominčkom), poznamo tudi planinske pohode brez dnevnika, planinske pohode brez priznanja in planinske pohode brez dnevnika in priznanja (Guid, 2008, str. 56). 

ZGODOVINA IN OBJAVE O MNOŽIČNIH POHODIH 

»Do danes najbolj popoln seznam pohodov z osnovnimi podatki (naziv, mesec, v katerem se izvaja pohod, vrste pridobljenih značk, organizator) je objavil Hinko Lebinger iz Litije že davnega leta 1987. Tudi on piše o spominskih pohodih. V njegovem seznamu naštejemo 104 pohode« (Guid, 2008, str. 41). Seveda je danes seznam pohodov v knjigi Planinske obhodnice in pohodi mnogo daljši, saj je naštetih kar 232 pohodov znotraj in zunaj PZS, ter slovenskega planinskega društva in drugih društev v zamejstvu. 

Za prvi množični pohod na Slovenskem izven PZS lahko štejemo pohod Po poti ob žici, ki ga prireja Mestna občina Ljubljana že od leta 1957. Prvi medijsko najbolj podprt pohod v gore je bil pohod Sto žensk na Triglav, ki je bil prvič izveden leta 1966. Prvi planinski množični pohod  je bil Spominski pohod na Stol, ki je bil organiziran za javnost leta 1969, udeležilo pa se ga je 207 pohodnikov. Drugi najstarejši obstoječi pohod izven PZS so prvič organizirali leta 1975, imenoval pa se je Pohod večno mladih fantov na Stol. Najstarejši planinski pohod v okviru PZS pa je Spominski zimski pohod na Porezen, ki so ga prvič organizirali leta 1976 (Guid, 2008, str. 42, 43). 

Prispevek je del seminarske naloge »Značilnosti in učinki množičnih pohodov na primeru pohoda od Litije do Čateža, ki jo je pod mentorskih vodstvom docenta dr. Dejana Cigaleta v okviru študijskega programa geografije in zgodovine na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani izdelala Sabina Bešič. Za objavo je Rudi Bregar pripravil in opremil s slikami, celotno besedilo seminarske naloge pa je objavljeno na naslovu http://www.levstik.si/2009/seminarska.htm.

OPOZORILO: Za spletne knjige veljajo iste zakonske uredbe o intelektualni lastnini ter avtorskih pravicah kot pri standardnih knjigah in drugih registriranih publikacijah. Besedilo spletne različice knjige je na voljo vsem uporabnikom spleta zastonj (freeware). Dovoljeno je tiskanje na domačih ali službenih tiskalnikih in uporaba besedila za osebno rabo, prepovedano pa je spreminjanje oziroma kakršenkoli vsebinski poseg v besedilo; ter razširjanje besedila v javnost za komercialne in podobne namene. Prepovedano je tudi kopiranje in razširjanje slikovnega gradiva. Avtorji in založba Narava Bregar k.d. si pridržujejo vse ostale, avtorske in druge pravice.