VOZLIŠČE POTI IN ZGODOVINE - DOBRODOŠLI V OBČINI
ŠMARTNO PRI LITIJI
Prelepa je ta šmarska fara,
še lepši je ta šmarski zvon.
lepo mi poje, oj, ta šmarski zvon,
svet' Martin je njegov patron.
Prav lepi so ti šmarski fantje,
Še lepše pa so Šmarčanke.
Če te kdo vpraša: »S'KOD S'PA TI DOMA?«
Povej, da si iz Šmartnega.
Planine sončne zrejo dol na nas,
Na to prelepo šmarsko vas.
Ljudska
Dva
zvonika, kazalca poti in davne želje Šmarčanov, da sežejo
visoko. Leta 2002 so se občani odločili, da se Šmartno pri
Litiji kot občina odcepi od Litije in zaživi svoje življenje.
Občina Šmartno pri Litiji se je leta 2006 pobratila z
italijanskim mestom Telgate, ki se nahaja v neposredni bližini
Bergama. Most, ki povezuje obe mesti je naš skupni rojak,
znameniti kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, saj
njegove rodbinske korenine izhajajo iz Telgata. Občini dobro
sodelujeta in poglabljata prijateljstvo preko kulturnih in
šolskih izmenjav ter z izmenjavo gospodarskih izkušenj. Na 94,9
km2 površine danes v občini Šmartno pri Litji prebiva nekaj več
kot 5200 prebivalcev.
Matija Greischer, Portret
Janeza Vajkarda Valvasorja, naslovni bakrorez iz knjige: Johan
Weichard Valvasor, Die Ehre deβ Hertzogthums Crain, Ljubljana –
Nürnberg 1689
Začetki naselbine Šmartno segajo v starejšo železno dobo.
Razprostirala se je od vzhodnega pobočja Roj do Kusovne, kjer so
našli dele prazgodovinskega in zgodnjesrednjeveškega posodja. V
teh krajih so že Rimljani kopali rudo zato je bilo rudarstvo ena
močnejših panog. Med gospodarskimi panogami je bilo nekdaj zelo
razvito tudi železarstvo, fužinarstvo, trgovina in različne
obrti (usnjarstvo, čevljarstvo, kovaštvo). Poleg tega Janez
Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske poroča, da je imel
kraj konec 17. stoletja nad sto prebivalcev večinoma kmetov,
precej tovornikov in obrtnikov (največ usnjarjev) in pa veliko
gostiln – kar 18, kjer pa gre najbrž za kmetije, ki so obenem
prišlekom postregle s pijačo in hrano.
Johan Weichard
Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Ljubljana – Nürnberg
1689
16. in
17. stoletje pomenita enega od razvojnih vrhuncev. Na eni strani
močna gospodarska dejavnost, ki so jo povečini narekovale
gospodarsko močne plemiške rodbine in ugodna prometna lega, so
bile pogoj za hiter razvoj kraja, ki je resnici na ljubo svojo
podobo spremenil tudi na račun potresa (1511) po katerem so
prezidavo doživele vse pomembne stavbe. Na drugi strani je imel
Šmartno tudi velik cerkveno upravni pomen. Če si še enkrat
sposodimo Valvasorjevo Slavo nam avtor v njej navaja, da je
vikariat sv. Martin v drugi polovici 17. stoletja obsegal 11
podružnic. Postopni razvoj se je nadaljeval vse do prihoda južne
železnice v bližnjo Litijo sredi 19. stoletja, ko slednja
prevzame vlogo pri razvoju gospodarstva in upravne pristojnosti.
Občinsko središče, Šmartno pri Litiji, se je razvilo na trgu
okoli veličastne neogotske cerkve sv. Martina, ki so jo po
načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja gradili med letoma 1899 in
1901 (naredil tudi načrt za filharmonijo v Ljubljani). Čaščenje
sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. stoletjem. Iz
tega obdobja so tudi naše najstarejše cerkve posvečene temu
svetniku, podobno velja za Šmartno, kjer naj bi prvotno cerkev
postavili na mestu, kjer je na površje, za god sv. Martina,
prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Stavba ima gotski,
baročno rebrast obok in dve baročni kapeli. Najstarejša hiša v
Šmartnem ima vzidano letnico 1580. V njej sta bila v drugi
polovici 17. stoletja grafična in slikarska delavnica Mollerey.
Tu sta delala Valvasorjeva sodelavca Andrej Trost in Jernej
Ramschissl. Med zanimivejše zgradbe, vredne ogleda, sodi tudi
nekdanji Sokolski dom, v katerem je danes Kulturni dom Šmartno,
ter nekdanja šola v kateri od lanskega leta domuje nova
knjižnica. Danes je Šmartno kulturno in športno središče občine
z bogato in dolgoletno društveno dejavnostjo. Njegova ugodna
geografska lega predstavlja pravo prometno vozlišče, saj se v
njem križajo prometne poti proti Dolenjski, Ljubljanski kotlini
in Zasavju.
V smeri proti Dolenjski se vrh vzpetine nahaja eden
najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem – renesančni
grad Bogenšperk.
Grad Bogenšperk
Z
gotovostjo lahko rečemo, da so Bogenšperk, kot ga poznamo danes,
po letu 1511 začeli zidati gospodje Wagni. Omenjenega leta jim
je namreč močan potres poškodoval bližnji Lichtenberg,
srednjeveško utrdbo, ki je s tem postala neprimerna za bivanje.
Tako je nastala renesančna stavba z značilnima okroglima
stolpoma. Bogenšperk je poleg svojih arhitekturnih prvin širši
javnosti poznan kot dom znamenitega polihistorja in raziskovalca
Janeza Vajkarda Valvasorja, do današnjih dni edinega člana
Angleške kraljevske družbe iz ozemlja naše države.
Valvasor, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693,
je imel Bogenšperk v posesti v letih 1672 - 1692. Omenjeno
obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju.
Valvasorjevo delo v tem času je predstavlja izdajo knjige Slava
vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689, raziskavo
Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane
angleške kraljevske družbe (Royal Society), ustanovitev prvega
grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678, izdaja več
topografskih del, načrt za predor Ljubelj, načrt in izvedba nove
tehnike ulivanja brona. To so za našo kulturo in znanost izjemna
dela, s katerimi si je Valvasor zagotovil odlično mesto ne samo
v slovenski, ampak tudi v avstrijski in širše evropski kulturi.
Zadnji lastnik grajskega kompleksa je bila od sredine 19.
stoletja do italijanske kapitulacije septembra 1943 rodbina
Windischgraetz. Po letu 1945 je bil grad popolnoma izropan,
največje dragocenosti pa so ob svojem odhodu odnesli še zadnji
lastniki. Po letu 1970 se je pričelo s sistematično obnovo
gradu, ki danes predstavlja - zaradi Valvasorjeve dediščine -
enega najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem, saj je
bil v letu 1999 razglašen za spomenik državnega pomena.
Danes je v gradu več muzejskih zbirk, ki nudijo vpogled v
življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja. Obiskovalci si
lahko ogledte Valvasorjevo delovno sobo z originalom Slave
vojvodine Kranjske, bakrotiskarno, zbirko vraževerja in noš,
Slovensko geodetsko zbirko, geološko zbirko ter lovsko sobo. Med
sprehodom po grajskih hodnikih boste odkrili knjižnico, skrito
sobo, stalno razstavo akad. slik. Jožeta Megliča, grajsko
kapelo, rekonstruirano viteško sobo ter grajsko galerijo.
Valvasorjeva knjižnica,
danes poročna dvorana na gradu Bogenšperk
Grad
je tudi protokolarni objekt v katerem zaročencem pripravimo
nepozabni poročni obred in slavje, grajski prostori in park so
edinstveni za pripravo poslovnih srečanj, konferenc, kongresov
ali osebnega praznovanja. Organizacija raznovrstnih kulturnih
prireditev ima na gradu Bogenšperk zelo bogato tradicijo in
pomeni pomembno dopolnitev turistične ponudbe v tem delu
Slovenije.
Kjer se Posavsko hribovje počasi preveša v dolenjsko gričevje,
stoji mogočna Primskova gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene,
vidne daleč naokoli, ki jo krasi 600 let stara lipa. Kraj je
močno zaznamoval zdravilec in čudodelnik Jurij Humar
(1819-1890), po katerem so domačini poimenovali tudi svojo
pohodno pot. Mnogi verjamejo, da je v cerkvi in njeni okolici
čutiti močne energetske tokove.
Po hribu, severno od naselja Velika Štanga, so domačini
poimenovali zahodni del občine ob meji z mestno občino Ljubljana
– Dežela pod Kamplovim hribom. Pokrajina, ki nudi obilico
možnosti za rekreacijo v neokrnjeni naravi, gozdnih sadežev in
domačih dobrot, je prepredena s številnimi pohodnimi potmi.
V Šmartno pri Litiji se je vredno odpraviti na izlet tudi s
kolesom, konjem ali peš, saj je doživetje narave tako še večje.
Številni vzponi so vredni truda, saj je vedno poplačan s
čudovitimi razgledi. Utrujenost bo kmalu pozabljena, nepozabni
trenutki pa vas bodo kmalu spet pripeljali nazaj………
POMEMBNE OSEBNOSTI, KI SO SE RODILE, ŽIVELE IN DELOVALE NA
OBMOČJU OBČINE ŠMARTNO PRI LITIJI
Janez Vajkard Valvasor, polihistor, raziskovalec, znanstvenik,
edini član iz ozemlja naše države ene najstarejših akademij na
svetu - Angleške kraljevske družbe
Fritz Pregl, fizik, edini slovenski nobelovec
Slavko Grum, dramatik, avtor dela »Dogodek v mestu Gogi«
Ivan Bartl, ustanovitelj pevskega društva ZVON
Jurij Adlešič, ustanovitelj gasilskega društva v Šmartnem
France Stare, arheolog in raziskovalec
Franc Serafin Adamič, učitelj, organist in skladatelj
Jurij Humar, »čudodelnik« (bioenergetik), župnikoval na
Primskovem v drugi polovici 19. stoletja
Josip Burger, župnik v Šmartnem zaslužen za gradnjo nove cerkve
in razvoj šolstva.
OPOZORILO: Za spletne knjige veljajo iste zakonske uredbe o
intelektualni lastnini ter avtorskih pravicah kot pri
standardnih knjigah in drugih registriranih publikacijah.
Besedilo spletne različice knjige je na voljo vsem uporabnikom
spleta zastonj (freeware). Dovoljeno je tiskanje na domačih ali
službenih tiskalnikih in uporaba besedila za osebno rabo,
prepovedano pa je spreminjanje oziroma kakršenkoli vsebinski
poseg v besedilo; ter razširjanje besedila v javnost za
komercialne in podobne namene. Prepovedano je tudi kopiranje in
razširjanje slikovnega gradiva. Avtorji in založba Narava Bregar
k.d. si pridržujejo vse ostale, avtorske in druge pravice.
|