Rudi Bregar

20 POPOTOVANJ PO LEVSTIKOVI POTI 

Mineva 19 let od izvedbe prvega pohoda od Litije do Čateža. Tiste jeseni leta 1987 smo mladi v okviru Centra interesnih dejavnosti mladih Litija razmišljali o svojem programu dela. Ker sem vedel, da so v tedanji občinski SZDL govorili tudi o pohodništvu – o tem v tej knjigi piše tudi Marjan Jelen - sem predlagal, da se odpravimo na to pot.  Priprave so stekle in še isto jesen smo se s prijatelji odpravili v smeri, ki so jo leta pred tem označili člani Planinskega društva Litija. 

V spominu so mi ostali nekateri dogodki, mnoge sem pozabil. Tudi imena nekaterih posameznikov, s katerimi sem začel utirati Levstikovo pot od Litije do Čateža, ki je v zadnjih letih postala najmnožičnejša tovrstna športna prireditev daleč naokoli. Spomnim smo se, da smo na ogledu grizli kolena skupaj s Petrom Jugovicem in Miranom Medveškom. Šli smo skozi Primskovo in popravili kakšno oznako, ki je morda že obledela. 

Spominjam se navdušenja mladinskih funkcionarjev Alenke Urbanc iz litijske in Nika Borštnarja iz trebanjske mladinske organizacije. In Sonje Bregar na Čatežu. V teh letih je in še vedno sodeluje kar precej Bregarjev in za večino še do danes nisem uspel najti sorodstvenih vezi. 

Že tedaj sem se v prostem času ukvarjal z novinarstvom, zato smo svojo trdno voljo, da pohod izpeljemo, sporočili tudi medijem. In že 14. novembra 1987 se je na pot odpravilo 397 pohodnikov iz vse Slovenije, največ iz domačega okolja. Med udeleženci je bilo precej znanih ljudi, ki so v teh letih postali še bolj znani, saj bo skoraj deset pohodnikov letos zanesljivo že dvajsetič na pohodu. Tudi tedanji miličniki s konji so šli. 

Nemogoče je opisati vse spomine popotništva na Levstikovi poti. Toliko se je zgodilo, toliko ljudi je sodelovalo, toliko zanimivih zgodb smo razdrli v teh letih. In po prvem pohodu skozi Primskovo je na cilju na Čatežu kar na kmečkem vozu pestro množico prijateljev hoje pozdravil Anton Anderlič, tedaj slovenski mladinski funkcionar, danes pa redni udeleženec popotovanj po Levstikovi poti. Med pohodniki je bil tudi danes žal že pokojni Hinko Lebinger, Fatima Mušič, mama mnogim znane pevke Deje Mušič in Namestnik iz Litije in mnogi drugi. In mnogi od njih bodo letos dvajsetič na cilju.  

Od tod naprej so se začeli načrti hitro razvijati. Ni me sram samopohvale, da sem bil vsekakor gonilna in idejna moč pri nadaljnjem razvoju Levstikove poti. Takoj po končanem prvem pohodu sem sklenil, da nadaljujemo in da moramo naslednje leto poiskati pot, ki jo v svojem potopisu opisuje tudi Fran Levstik. Seveda so me pri tem podpirali mnogi posamezniki in organizacije. 

Poleti 1988 smo se skoraj desetkrat odpravili na pot iskanja zaklada. Na pot iskanj prave poti skozi Gobnik in Moravče do Čateža. Prvič smo se zgubili že sredi Grmad čeprav smo imeli s seboj specialno karto in kompas. Do Gobnika skozi goščo tisto soboto nismo prispeli. Piskanju poti in kasnejših nasvetih nam je pomagal tudi Albin Jesenšek, tedanji predsednik litijskega planinskega društva in mnogi domačini starejše generacije, ki so nam v pogovorih obujali spomine na pretekla leta. Na to, kako težko je bilo življenje tod okoli in tudi bogato pa duhovni plati. Kako so v pletenih naramnih koših iz Moravč proti Litiji in naprej proti Ljubljani nosili češnje prodajat. Tisto leto smo opravili neprecenljivo delo iskanja in utiranja Levstikove poti proti Čatežu. Največkrat smo na Čatež prišli tako utrujeni, da smo popadali v spalne vreče, ki smo jih namestili v seniku pri Sonji Bregar. 

Tega leta sem poiskal tudi dr. Matjaža Kmecla, literarnega zgodovinarja, ki je že leta pred tem na 11. november, ko se po navadi mošt spremeni v vino, na to pot vodil svoje študente s filozofske fakultete. Levstikovo pot smo označili s posebnimi lesenimi tablami, ki smo jih dobili v Lesni industriji Litija in Joži Jamšek je ob tej priložnosti izdelala tudi zaščitni znak in celostno podobo Levstikove poti, ki je zdaj znana daleč naokrog. 

Tedanji direktor podjetja ELMA na Čatežu in predsednik KS Čatež Jože Bregar se je vključil v priprave na zaključno prireditev, ki smo jo poimenovali Razhodnja z vsemi krajani in zaposlenimi v podjetju. 12. novembra 1988 se je prireditve udeležilo že blizu 2.000 pohodnikov, Levstikovo pot pa je uradno odprl dr. Matjaž Kmecl. Vsa leta se je prireditve udeleževal tudi Milan Kučan, v začetku slovenski partijski predsednik, kasneje kot državnik. Vedno pa je poudarjal, da prihaja kot Milan in ne kot funkcionar. 

Leta 1988 je bil izdan prvi zemljevid Levstikove poti v brošuri Po kulturno-zgodovinski Levstikovi poti, leto kasneje pa je izšla prva knjiga z naslovom Popotovanje od Litije do Čateža, v kateri smo natisnili Levstikov potopis, knjiga pa je bila posvečena dnevu mladosti in slovenskemu prizadevanju za kulturno samoohranitev in suverenost. Istega leta je Zlatko Krnc iz Kresnic organiziral slikarsko kolonijo Arhitekturna dediščina Levstikove poti od Litije do Čateža, ki so se jo udeležili slikarji iz Slovenije, Hrvaške in Bosne, kasneje pa so slike potovale na mnoge razstave nekdanje Jugoslavije. 

Število udeležencev pa je iz leta v leto raslo. Slovenci smo v tem času dočakali osamosvojitev, menjavo političnega sistema, nastopa političnih strank v slovenskem prostoru in mnogih drugih političnih in družbenih sprememb v Sloveniji. Levstikova pot pa je do danes ostala predvsem kulturno, športna, turistična in etnološka prireditev, četudi sem se v teh letih moral spreti z nekaterimi posamezniki, ki so želeli iz te prireditve narediti politični miting. Je pač tako, da so bile skoraj vsako leto ravno v tistem času ene ali druge volitve. 

Na Levstikovo pot smo pripeljali mnoge znane osebnosti, saj so v teh letih pohodnike spremljali in pozdravljali tudi akademik Ciril Zlobec, Boršnikova nagrajenca igralec Polde Bibič in igralka Milena Zupančič, dva predsednika Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar in Franci Ekar. Med nami so bili tudi Zoran Janković nekdanji direktor Mercatorja, dolgoletnega pokrovitelja popotovanja, predsednik Športne zveze Slovenije dr. Rajko Šugman, predsednik Turistične zveze Slovenije dr. Marjan Rožič, pisatelj in satirik Tone Partljič in mnogi drugi. 

Nemogoče je našteti vse posameznike in organizacije, ki so v teh letih tako ali drugače pomagali pri prireditvi. Vsem pa velja iskrena zahvala za ves trud, ki so ga vložili v uveljavljanje Levstikove poti od Litije do Čateža. In iskreno upam, da se bodo tega enkrat zavedli tudi tisti, ki soodločajo o morebitnih vlaganjih v ta del slovenskega podeželja. 

Prireditev je vsako leto bolj množična, zato smo na pobudo notranjega ministrstva vsaj v drugem delu udeležence usmerili po dveh poteh, po severni in južni poti. Vsak udeleženec se lahko odloča glede na želje in svoje zmožnosti. Vedno poudarjam, da je južna pot turistična varianta Levstikove poti, ki ima že mnogo let pred pohodi po Levstikovi poti dolgo tradicijo zaradi svoje krajinske slikovitosti in severna pot tista, ki jo v svojem potopisu opisuje tudi Fran Levstik. 

Po kateri koli se že boste podali, ne samo na množičnem popotovanju, hitite počasi in odnesite tisto najlepše, kar lahko doživite na tem območju med Zasavskim hribovjem in Dolenjskim gričevjem. Pridite kdaj tudi med letom, saj se bodo takrat domačini še bolj posvetili vašemu obisku.