Marjan Jelen

Mehkoba in lepota dolenjskih gričkov 

Mehkoba in lepota dolenjskih gričkov me je pred več kot dvema desetletjema, privedla do Levstikovega Čateža in me tako prevzela, da je tu zgrajena počitniška hišica postala moj drugi dom. Ves čas sem z veseljem in vnemo raziskoval okolico, prehodil vse bližnje gričke in doline, spoznaval odprtost in darežljivost tukajšnjih ljudi ter imel velikokrat priložnost doživeti resnično gostoljubnost in širino dolenjske duše. Ta gostoljubnost je šla do razmer, ki jih do tedaj nisem poznal, saj je bila pomoč pri gradnji nekaj povsem običajnega, da znane gostoljubnosti, ki jo popotnik doživi v zidanici, sploh ne omenjam.  

V navado mi je prišla pot od Čateža do Primskovega, ki sem jo vsa ta leta redno prehodil dvakrat do trikrat na leto. Nudila mi je veliko pohodniških užitkov, saj je na poti veliko lepega, od neponovljive kmečke arhitekture, prijaznih ljudi in krajinsko bogate, za oko in srce prijetne narave, saj se pot vije po gozdu, med vinogradi, zaselki, povsod pa je lep odprt pogled, ki sega od Krima do Snežnika. Na poti ne  manjka niti duhovnih užitkov, ki so prepleteni s pogovori s prebivalci teh zaselkov ob poti (Razbore, Zagrič, Sevno, Kopačija, Primskovo). Zlasti starejšimi, ki znajo z zanosom in ljubeznijo do tega trdega in težkega, napol »hribovskega« življenja, povedati marsikatero zgodbo. Zlasti o tem, kako je nekoč bilo. Svoje je k temu bogato prispeval župnik – zdravilec Jurij Humar, ki je pred davnimi leti služboval na Primskovem, v sedaj zelo lepo prenovljeni cerkvi na Primskovem. 

Primskovo, na levi Primskova gora, na desni slikovita vas Sevno 

In prav ta pot je vzrok, da sem se lotil tega pisanja. Med avgustovskim dopustovanjem sva se z ženo vračala s Primskovega po spodnji poti, ko sva se v Sevnem zapletla v pogovor s tamkajšnjim domačinom, ki je skupaj s sinom pridno razvažal zemljo. Ob ugotavljanju kakšen bo letošnji pridelek v sadovnjaku in vinogradu, poizkusili smo lanskega, vrečko čudovito lepih hrušk viljamovk, pa sva odnesla domov, je prišlo do besed: ali se midva ne poznava od nekod?. In sva se. On je bil Rudi Bregar, organizator v slovenskem merilu poznanega Levstikovega pohoda od Litije do Čateža, jaz pa tisti, ki je daljnega leta 1987 predlagal, da se ta pot označi in organizira pohod ob sodelovanju obeh občin po katerih pot poteka, Litje in Trebnjega. 

Rudi Bregar me je pozval, da o tem, kako je prišlo do ideje za ta pohod,  kako ga doživljam po tolikih letih uspešno in množično izvedenih pohodov, napišem nekaj svojih misli in občutenj. 

Velikokrat sem na svojih sprehodih po bližnji okolici v smeri Čatež – Moravče srečeval pohodnike, predvsem študente slavistike, učitelje in druge zanesenjake Levstikovega potovanja, ki so pot ubirali kar tako »po čez«, brez kakršnega koli pripomočka, ki bi jih na poti usmerjal in pomagal, da se izognejo prašnemu makadamu in uživajo po označeni poti prek lepih dolenjskih holmov, mimo zidanic, lepih »nogradov«, zaselkov in obronkov gozdov.  

Takrat sem bil član predsedstva takratne RK SZDL ter zadolžen za občine ljubljanske regije, kamor je sodila tudi Litija. Prijateljeval sem, to počnem še danes, z znanim Litijanom Ivanom Godcem. Skupaj sva pripravila načrt, kako po Levstikovih sledeh prehoditi pot od Litije do Čateža. Najprej sva preslikala Levstikovo potopisno pripoved od Litije do Čateža in na zemljevidu skrbno označila vse kraje, ki jih Levstik omenja, sestavila ekipo in uskladila čas pohoda.  

Pohodniki tega pohoda so bili Vinko Hafner, Marjan Oblak, Ivan Godec, Jože Vencelj in podpisnik tega prispevka. Pohod smo izvedli 5. septembra 1987. Minil je prijetno in v zadovoljstvo vseh udeležencev, le del poti od Moravč do Čateža je bil pod pritiskom temnih oblakov, ki pa na srečo niso popustili. Jože Vencelj je datum tega pohoda vrezal v palico, ki jo kot »relikvijo« hranim še danes. Na seji Občinske SZDL Litija (žal sem pozabil datum, zapisnik seje pa je arhiviran), ki ji je predsedoval Mirko Kaplja, sem predlagal, da se Levstikova pot od Litije do Čateža označi (markira) ter ob sodelovanju občin Litija in Trebnje organizira Levstikov pohod, ki naj bi postal tradicionalen. Občinska konferenca je predlog soglasno sprejela in ob sodelovanju obeh občin je prišlo do prvega organiziranega pohoda, katerega levji delež sta opravili mladinski organizaciji obeh občin. Pohod  je bil organizacijsko uspešen in za začetek kar množičen. Prvi slavnostni govornik je bil Tone Anderlič, ki je za govorniški oder imel kar »lojtrski« kmečki voz. 

V vseh naslednjih letih se je poviševalo število udeležencev pohoda. Pohodi so postali vsebinsko bolj zanimivi, saj jih je skozi celo pot spremljala pozornost organizatorjev, ki so skrbeli za dobro počutje pohodnikov, njihovo spoznavanje avtohtonih navad in jedi in za bogat kulturni program Razhodnje na vaškem trgu na Čatežu. 

Čatež in Razhodnja Levstikove poti 

Prebivalci Čateža in okolice so to prireditev vzeli za svojo, za svojo promocijo kraja, saj vsakoletne priprave zahtevajo veliko dela, denarja in odgovornosti. Vključeni so vsi organizirani lokalni dejavniki, društva, krajevna skupnost in večina posameznikov. Gostoljubnost kraja in prebivalcev ni izkazana samo z brezplačnim čajem, kozarcem pristnega posebneža - cvička, merico pečenega kostanja, ampak v odnosu, ki jih organizatorji in tukajšnji ljudje in ljudje ob celotni poti namenjajo pohodnikom, saj je še posebej ob lepem vremenu pohodnikov toliko, da pot in vaški trg «kar pokata po šivih«. Poskrbljeno je prav za vse, za dobro počutje, prehrano, varnost in za prevoze do železniške postaje v Litiji ali do Velike Loke, četudi je potrebno počakati kakšno uro.  

Čatež, cilj popotovanja po Levstikovi poti 

Veliko ljudi ima zasluge, da so Razhodnje na Čatežu organizirane uspešno in varno, a vseeno bom tvegal in na čateški strani izpostavil dve dami, Mijo Benedičič in Tatjano Bregar ter nekaj organiziranih subjektov; turistično društvo kot organizator Razhodnje, vinogradniško društvo, krajevno skupnost in seveda tovarno TEM Čatež, ki je od samega začetka Razhodnjo – zaključno prireditev na Čatežu ljubeznivo gmotno in organizacijsko podpirala. 

Letošnja prireditev bo bogatejša za pomembno pridobitev, saj je vinogradniško društvo ob vaškem trgu odprlo nove prostore in tako dodalo kamenček v arhitektonsko podobo vaškega trga. Vse čestitke! 

Po mojem mnenju nas množica pohodnikov, ki obiskuje to pot, širina duha poeta, po katerem se pot imenuje in naša skupna pripadnost tem krajem, zavezuje še k širšemu pogledu na razvoj tega lepega vaškega okolja, tudi v smislu varovanja kulturne in naravne dediščine. In tu je še marsikaj za storiti. Pa naj začnem pri sicer lepo zasnovanem vaškem trgu, ki bi bil potreben obnove. In kako lepo bi bilo, če bi bil obogaten, denimo z vaškim vodnjakom ali kakšno drugo stvarjo arhitektonsko - etnološke vrednosti, z obnovitvijo vaške sušilnice sadja, ki se nahaja v bližini, z obnovitvijo hiš na trgu (že leta nakopičena opeka za adaptacijo ni ravno prispevek k lepši podobi), potrebno je najti vsebino za prazno vaško trgovino in še kaj se bi našlo.

Nemogoče je iti mimo nesaniranega peskokopa niti mimo romarske cerkve na Zaplazu, ki jo skozi vse leto obiskuje množica ljudi. Peskokop je kot odprta rana, lepa cerkev pa že kaže znake propadanja in zahteva potrebo po obnovi. Vem, da je vse povezano s sredstvi, ki jih je težko dobiti, vendar se sprašujem, ali smo storili dovolj, da bi pridobili občinska ali republiška, morda celo evropska sredstva. Za kaj takega je potrebno imeti načrte, vsaj idejno zasnovo, do katere bi lahko prišli v sodelovanju s stroko in spomeniškim varstvom. Prepričan sem, da bi že diplomska naloga kakega študenta arhitekture privedla do sprejemljive rešitve. Zaplaz je tako lep, da bi ga bilo vredno zaščititi kot kulturni in naravni spomenik. Človek mora planirati svoje življenje, misliti na to kaj bo zapustil zanamcem in imeti sanje. 

Levstikova pot naj še naprej združuje ljudi ob vsej njeni poti, vse tri občine in vse pohodnike popotovanja od Litije do Čateža.  

Vljudno vabljeni vsi ljubitelji narave in lepega okolja. Če ne morete na dan Levstikovega pohoda, pridite kadarkoli, saj ima Čatež označenih več vinogradniških pešpoti, ki so krajše in primerne tudi za družine z manjšimi otroki. Večino teh poti je označil in zanje dal pobudo Jože Vencelj, čateško vinogradniško društvo pa je izdalo lepo zloženko z zemljevidom, na katerem so vse poti označene. Več informacij poleg dobre hrane lahko dobite v kateri koli vaški gostilni. Pridite, pričakujemo vas.