POPOTOVANJE PO LEVSTIKOVI
POTI |
Josip Stritar
LEVSTIK (odlomek)
Levstika nisem še videl, ko mi je
bilo dobro znano že ime njegovo. Ne pravo ime, “Rétinski” so mu
dejali samo, pozneje tudi “Rétinski gospod”; in govorilo se je o
njem kakor o neki čudoviti prikazni. Vse, kar sem slišal, vzbudilo
mi je v otroški duši močno željo videti in poznati skoraj tega tako
slavljenega junaka. Ta želja se mi je spolnila, še preden sem začel
hoditi v šolo. Neko nedeljo, ko smo šli po deseti maši iz cerkve,
pokazali so mi ga mati s prstom in besedo: “Rétinski”. Naša mati so
ga posebno čislali in povzdigovali, zlasti meni v oči, menda ne brez
posebnega namena. Videl sem ga samo od zad, a bilo je dovolj. Še
zdaj ga vidim, kako koraka po trgu, bilo je ravno mimo šole, mesta
slave njegove. Tako nisem nikoli ne prej ne pozneje videl stopati
nikogar; tako krepko in odločno, tako moško in samosvestno! Tako je
znal korakati samo Levstik! – Dolgo sem gledal za njim, da mi je
izginil izpred oči.
Da bi bil součenec njegov, te časti
mi sreča ni privoščila. Jaz v laško šolo, on pa v Ljubljano. Pač me
je pozneje nekdaj o počitnicah ogovoril, a tako na kratko in malo
prijazno, da nisem mogel biti sreče svoje popolnoma vesel. Ko sem
prišel pozneje v Alojzijevišče za njim, bil je že, dasi stoprav v
četrtem razredu, če se ne motim, pravo duševno sredotočje, duša
vsemu življenju in gibanju v tem zavodu, kjer so se tedaj nahajale
najbistrejše glavice gimnazije ljubljanske. In bilo je tisti čas res
veselo življenje in gibanje, kakršnega morebiti ni bilo ne prej ne
pozneje med mladino slovensko na gimnaziji, sosebno pa v deškem
semenišču, kakor so zlasti duhovni gospodje radi imenovali naš
zavod. Tisti čas je vladal, to moram posebno poudariti, v
Alojzijevišču neki duh, kakršen ni navaden po enakih zavodih. Tu ni
bilo tiste duhomorne tesnoprsnosti, tistega samostanskega sómraka,
ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju. Neko
blagodejno sonce je sijalo nad nami ter z gorkoto in svetlobo svojo
budilo veselo mlado življenje. Lepo so skrbeli za naš dušni in
telesni razvoj in prostost se nam ni omejevala po nepotrebnem. Še
tega niso pisano gledali, če je kdo, tudi brezplačno odgojen v
Alojzijevišču, napotil se na Dunaj, a ne v semenišče, ki je bilo
vendar tako blizu; samo da je kaj poštenega postal pa je bilo dobro!
Levstik je imel v Alojzijevišču lepo
število zgolj odličnih sošolcev; žal, da skoraj vsi niso imeli
pozneje v življenju nič prave sreče. Pomrli so zgodaj; nekateri celo
ponesrečili se in neslavno sklenili svoje življenje. Opasen dar
božji je mlademu človeku genialnost, ako ni krepke volje, neutrudne
pridnosti in jeklene značajnosti. Vendar ne sodímo nikogar!
Bistroglavi mladeniči so bili
Levstikovi součenci, ali prava glava, vodja in poveljnik jim je bil
on; njega so radi imeli, ponašali so se z njim slušali in so ga vsi
brezuporno, radovoljno. Ne samo oni, vse mu je bilo pokorno; vsa
hiša je bila njegova in on je često gospodoval precej prešerno in
poredno. Sploh, to naj omenim že tu, imel je Levstik to, včasi
precej neprijetno posebnost, da je moral vedno imeti svojega
“psička”, kakor smo rekali tedaj, človeka, navadno bolj kratke
pameti, s katerim se je igral ter bril svoje burke, iz katerega je
kresal iskre svojih dovtipov. Vsa hiša, pravim, bila je njegova; da,
od samega vodje noter dol do hišnega hlapca; nič ni bilo njemu
nedotično. Katerega se je bilo bolj bati, vodje ali hlapca, ne vem;
on je spravil oba na oder: vodjo in slugo. Četrto- ali petošolec,
spisal je prizor, v katerem sta bila ta dva moža glavni osebi. Kdo
drug bi si bil kaj takega upal! Vodja, visoko izobražen mož in,
poleg vseh slabosti svojih, plemenita duša, pozneje vladika
ljubljanski, ta bi se bil še dal pregovoriti, ali sluga, sluga, ki
ni bil ni eno ni drugo, pač pa je bil krepkih pesti in silno nagle
jeze! In mogočen je bil tudi! Ko je Aristofan na oder spravljal
svoje “Kónjike”, ni si noben igralec upal igrati v tej komediji
strahovitega Kleona. Kaj je storil Aristofan? Sam ga je igral. Tako
tudi naš Levstik! Sam je prevzel vlogo našega Kleona, in kako jo je
igral! Levstik – to sem imel še boljšo priliko videti pozneje – imel
je nenavadno komično žilo. Obraz je znal brez kakega pripomočka
spremeniti, da bi ga ne bila poznala rodna mati. Govoriti je znal in
gibati se karakteristično, vlogi primerno kakor najboljši igralec.
Mi smo gledali in strmeli, kako je kaj takega moči, pa veseli smo
bili in privoščili smo oblastnemu možu, da se tako neusmiljeno
smeši. Drugi dan je bilo hudo ropotanje; sluga je kar rohnel od
jeze, vendar tepeža, menim, da ni bilo. Tudi vodja je bil, kakor smo
slišali praviti, nejevoljen, a brez vidnih nasledkov za našega
mladega Aristofana. Igra tista se ni več ponavljala. A zato je
Levstik spisal drugo: “Razbojniki” imenovano, žaloigro, po kateri je
vse strašno vrelo in kipelo. Precej robato se je govorilo vmes in
klelo se je tudi. Zaradi kletve je pogumnega pesnika, dramaturga in
igralca hudo prijel neki posebno pobožen, zdaj že pokojni mladenič
iz Idrije, češ da je to velika pregreha, bogokletstvo in kaj vem še
kaj. Sam sem slišal, ko se mu je Levstik odrezal kratko in krepko:
“Kaj hočeš, da naj razbojniki govore kakor svetniki, káli?”
Tisti čas mi je prišlo, ne spominjam
se več kako, nekoliko Levstikovih pesmi v roko. To pa vem še, da so
bile med njimi najlepše, kar jih je zložil kdaj. Tako mlad ni tako
po obliki dovršenih pesmi do sedaj pisal še nobeden pesnik
slovenski. To je tudi ena in ne najslabša posebnost Levstikova.
Če pravim, da je bil Levstik vedno
prvi v svojem razredu, vem, da to ni še bogve kaj. Tega častnega
mesta ne zavzemajo vedno najbistrejše glave. Ali Levstik je bil v
resnici in po pravici in brez ugovora prvi med svojimi vrstniki. Ali
vendar – in to je bilo usodepolno za vse življenje njegovo – on ni
nikoli opravil tistega strahovitega zrelostnega izpita! Zbolel je
bil nekoliko pred rokom, ko mu je bilo stopiti pred poslednjo sodbo.
Ko je ozdravel, tisto leto še ali pozneje, ne vem več, ni si upal –
kakor se je govorilo, ker je hotel po vsi sili izpit napraviti z
odliko; a bal se je matematike, s katero sta se že prej nekako
pisano gledala. Nesrečna častilakomnost pri sicer tako pametnem
človeku! In ko je enkrat pravi čas zamujen, kako rad je zamujen za
vselej! Tako se je godilo tudi Levstiku. Ali nekoliko, in še precej,
samoglav je bil tudi! Kako so mu prigovarjali prijatelji, celo
učitelji, vse zastonj! Mnogo pozneje še je bilo vse pripravljeno in
naravnano; kar šel naj bi na Reko, pa oglasil se – čakali so ga tam
narodni učitelji in zakonu bi bilo ustreženo. Ali Levstik ni hotel!
Človek kar misliti ne sme, kako drugače bi se obrnilo Levstikovo
življenje, ko bi se mož v nesrečni svoji trmi ne bil branil
izpolniti, kar, po pameti ali nespameti, zahteva zakon od mladih
ljudi, ki hočejo iti na vseučilišče. Toda kaj sem rabil tisto trdo
besedo! Možno tudi, da je bil naposled izgubil pogum.
V svoji obupanosti menda je storil
čuden, skoraj nerazumen korak. Šel je v Olomuc, v nemški viteški
red; pač tako, kakor stopi popotnik, ko ga zadene nevihta na polju,
pod prvo bližnjo streho, ki jo ugleda. Ali tu Levstik ni našel
zaželenega zavetja pred hudo uro. Toda ne od tujih ljudi ga je zadel
novi udarec. Prijazno je bil sprejet v svojem pribežališču; vse ga
je rado imelo, kakor mi je tolikrat ginjeno in hvaležno
pripovedoval; tovariši – večinoma Čehi – kakor tudi “prefekt” in
vodja sam. Mirno in zadovoljno je živel ter učil se pridno, zlasti
slovanskih jezikov. Z južne strani, kamor so mu pač često uhajale na
tihem misli in želje, iz drage domovine pripodil se mu je
pogubonosni oblak!
Pesmi njegove so bile vtem prišle v
Ljubljani na svetlo. Zastonj bi vam, častita gospoda, popisoval,
kako so bile te pesmi sprejete, sosebno med mladino, med nami. Jaz
sem bil tedaj v osmem razredu, ne več v Alojzijevišču. Izstopiti sem
hotel že prej, konec šestega razreda, ker nisem nameraval iti v
semenišče, ali vodja me je bil pregovoril, naj ostanem še eno leto.
Bil sem torej prost in nič mi ni več branilo družiti se s tovariši
svojimi. Slovenska pesem, dobra pesem, bila je tedaj kaj drugega
nego je v naših časih. Čisto naravno. Težko si torej mislite, kako
hlastno smo zgrabili, kako slastno smo brali drobno knjižico:
Levstikove pesmi. To vam je bil pravi prevrat v šoli. Druge knjige
so imele mir tisti čas kakor o počitnicah, doma in v šoli. Tudi v
šoli; kamor si pogledal, videl si tisto rdečkasto knjižico v rokah.
Ta jo je bral zase, ta drugemu. Učili so se pesmi na pamet in
deklamovali jih v slovenski uri. Ali to se ni videlo rado.
Bilo je tedaj v Ljubljani nekoliko
mož, sosebno duhovnih gospodov – eden na gimnaziji naši – ki niso
bili tako navdušeni za mladega pesnika. Ne samo to; v slepi
gorečnosti svoji in bogoslužnosti so videli v nevarnosti domovino in
vero! Delati je bilo treba in delali so urno!
V gimnazijo je udarila prva strela.
Nekega dne pride naš vodja v razred; dolg človek in roke so mu
sezale do pod kolena; Čeh po rodu in po imenu; suh život, suha duša.
Bil je dober človek, ali brez svoje volje. Voljo, krepko voljo je
imel – zase in zanj – gori v misel vzeti gospod, pravi vodja; vse se
je sukalo po njegovi volji. Bog mu daj mir in pokoj, on nam ga ni
dal. Jaz sem se mu bil posebno zameril – in odpustil ni on nikoli –
ker se mu nisem dal nikakor pregovoriti, da bi šel v semenišče.
Posebnega popisa vreden bi bil prizor, kako sva hodila po sobi na
njegovem domu, kamor me je bil poklical, in kako mi je on
prigovarjal, obetal, naposled tudi pretil. Toda to ne spada sem!
Vodja torej pride nekega dne k nam ter nas vpraša, nekako čudno
prijazno, kateri izmed nas imajo Levstikove pesmi. Oglasimo se z
nekim veselim ponosom – bila nas je večina. Mož si zabeleži imena,
nato nam ukaže z uradno strogim glasom, da naj prinesemo drugi dan
vsi svoje izvode. Spogledamo se: Kaj je to? Čul se je nejevoljen šum
po klopeh, mož nam še enkrat zabiči svoj ukaz, nato odide. Drugi dan
pride zopet ter bere zaporedoma zabeležena imena; in kakor je bil
kateri poklican, korakal je moško s svojim Levstikom v roki proti
katedru ter položil ga krepko nanj, češ tu-le ga imaš, pa beri ga,
jaz si že drugega kupim. Tako nekako smo so mislili vsi; ali drugega
ni kupil nobeden.
Po šoli smo šli naravnost v tiskarno,
kjer se je prodajala knjiga. Dva, posebno gorečna, hitela sta
nekoliko pred nami. Ko smo tako korakali v pogovoru, kar nam prideta
naproti od tiskarne: “Nič več Levstika, vse razprodano!” Take novice
se pač nismo nadejali, vendar smo se tolažili z mislijo, da se je
knjiga tako hitro razprodala! Vsaj jaz sem tako mislil in po sebim
sodim druge. Ali nič res, nič ni bilo vse razprodano, kakor smo
zvedeli skoraj pozneje. Udarila je druga strela, sedaj v tiskarno!
Možu se je bilo reklo kratko in odločno: “Ali Levstika v zapor ali
pa ne bode več zaslužka od nas!” Možu obrtniku – kdo ga bode obsojal
zato? – bil je zaslužek več nego Levstik. Da si ohrani zaslužek,
zaprl je Levstika in zapečatil. In tako je ostal ubogi pesnik v
temini, leto za letom, dokler ni prišel od nekod z Nemškega vitez,
ki pa ni bil bogve koliko vreden, ter ga rešil. Če pravim Levstika,
pesnika menim seveda, knjigo njegovo. On sam je mirno živel v svojem
Olomucu. Toda ne dolgo; udarila je tretja strela, sedaj v starodavno
mesto moravsko, v Levstikovo pribežališče!
Ni čudo, da se je mladi pesnik živo
zanimal, kako se godi njegovim prvencem. Pridno mi je dopisoval ter
me povpraševal, jaz sem mu pa odgovarjal ravno tako pridno.
Dopisaval je, pravim, meni; ali prejemnik nisem bil jaz sam, vsak je
hotel biti in je tudi bil vsakega lista deležen. Kadar je prišlo
pismo iz Olomuca – kdo bi ne bil spoznal tistega tako lepega in
moškega pisanja Levstikove roke! – moral sem gor na kateder, kakor
hitro je bila prilika, ter glasno ga brati vsemu razredu. Tako
pozornega poslušalstva ni imel noben učitelj, tudi ne učitelj
verozakonski! Če je bil prej ropot, da ni bilo čuti grmečega Boga,
ko sem nastopil s pismom v roki, bilo je mirno in tiho vse kakor v
cerkvi.
To ni bila že več nepokorščina, to je
bil upor! In upor se kaznuje z najhujšo kaznijo, ki jo ima šola.
Neki dan, ko je bilo zopet táko branje, bil je večkrat že v misel
vzeti gospod ravno v fizikalnem kabinetu poleg naše sobe. Ko je po
navadnem ropotu med urami mahoma nastala tišina, mislil si je, kaj
pač to? Uho torej nasloni na ključavnico vrat med sobama, in ker je
bilo branje dovolj glasno, ni mu ušla nobena beseda. Zdaj je bil
črni oblak nad mojo glavo. V sveti jezi svoji je šel mož, tedaj
vsemogočen, od tovariša do tovariša; vsak mu je moral dati besedo in
roko, da bode v prihodnjem posvetovanju glasoval za moje izpahnjenje
iz šole! Pregovoril jih je, samo enega ne. Ta – bil je naš učitelj
latinščine in grščine, z Nemškega – šel je ravno tako od tovariša do
tovariša, da naj glasuje zame. In res, pri prvem učiteljskem
zborovanju je bila zame večina; in tako sem bil rešen!
Vse to se vam čudno zdi, kajne,
častita gospoda, meni samemu sedaj, ko se zamišljam nazaj. Ali bili
so tedaj časi, ko so se godile druge čudne, skoraj neverjetne
stvari. – Kako jaz vse to vem? Nič čudnega; po prav naravnem potu
sem, precej časa pozneje, zvedel, kaka nesreča mi je pretila.
Rešitelj moj je bil iz Ljubljane premeščen na Dunaj. Tu me je nekega
dne poklical k sebi na dom, po nekem rojaku, ki živi, in z veseljem
moram reči, prav dobro živi tam doli nekje na Dolenjskem; upam, da
se bode še spominjal tega dogodka. Iz ust omenjenega učitelja sem
slišal vse to tako, kakor sem tu povedal. Toda dovolj in preveč že o
meni; vrnimo se v Olomuc k Levstiku.
Nekega dne ga pokliče vodja k sebi.
Pravi mu, kako ga osebno čisla in rad ima, kako mu je žal – ali
pomagati mu ne more; posebni razlogi, višji oziri – skratka:
prisiljen je, dati mu slovo. Levstik seveda hoče po vsi sili vedeti
zakaj. Naposled mu vodja pomoli knjižico, dobro znano Levstiku; bile
so pesmi njegove. Ali kakšne so bile te pesmi! Vse rdeče ob kraju,
popisane z raznimi opazkami in opombami: bogokletje, nevera,
razuzdanost, pohujšljivo, frivolno itd. po nemško seveda. Kako bi
Levstik ne bil vzplamtel o tem pogledu! Vse ni nič pomagalo! Vodja
mu je res zagotavljal, da mu verjame, ali – iti je moral vendar. In
šel je še tisti dan. Rosne so mu bile oči, ko mi je pripovedoval,
kako se je poslavljal od “prefekta” svojega, kateri ga je posebno
čislal in rad imel, kako so ga tovariši vsi, v dolgi vrsti, spremili
daleč ven iz mesta.
Popotoval je peš, mudil se je
nekoliko časa med Slovenci na Dunaju in prišedši v Maribor, je
vrgel, kakor je pravil, zadnji svoj krajcar v Dravo!… Ko se oziram
nazaj v preteklo življenje svoje, ko premišljam in primerjam, kaj mi
je dobrega prineslo in kaj hudega, tožiti pač nimam pravice. Mnogo
lepega sem užil v mlajših letih svojih, ali morda ničesar se ne
spominjam tako rad, s tako čistim veseljem, kakor tistega zlatega
časa, ki sem ga nekoliko potem o počitnicah z Levstikom preživel v
ljubem svojem rojstnem kraju! Levstik je bil prišel domov z
Dolenjskega, kjer je bil za odgojitelja v neki graščini.
Z Dolenjskega torej je bil prišel
Levstik domov, jaz pa z Dunaja. Roditelji njegovi so bili sicer
prodali domačijo svojo v Rétjah ter preselili se tja nekam dol na
Dolenjsko; ali Levstik ni šel za njimi, ni se mogel ločiti od ljubih
svojih Lašč. Tudi mu ni bilo sile. Sosed njegov “Ilija”, ki ga je
posebno rad imel, odkazal mu je prijazno sobico za stanovanje in
sploh skrbel zanj kakor za svojega sina. Starejši sin njegov ga je
rad imel, da je bil kar zaljubljen vanj, pa ponosen je bil, da ima
takega vrstnika, takega soseda. Jaz nisem še nikoli videl tako
ginljivega prijateljstva na kmetih!
Rekel sem, da sem tu tako lepe čase
preživel z Levstikom, ali kako naj vam popišem to življenje? Bogve
kakih zanimivih, romantičnih dogodkov pričakujete vi in kako je bilo
v resnici vse preprosto, navadno, a vendar meni tako milo, tako
ljubo, tako lepo! Naj vam popišem en dan, saj so bili skoraj vsi
enaki, ali pravzaprav en popoldan. Kadar je bilo vreme količkaj
ugodno, napotil sem se po južini k njemu – zakaj ne prej? Zato, ker
bi me bil zapodil gotovo. Mož je bil silno priden in ni se dal
motiti, preden ni končal svoje dnevne naloge. Zameriti mu nisem
smel, če kdaj ni slišal mojega pozdrava, ko sem stopil v izbo.
Pridno je pisal pa pušil je iz lončene pipe z ono dolgo cevjo! Kadar
ni bilo še delo dokončano, pokazal mi je molče z roko… stol, njemu
nasproti, naj sedem, in pa hleb črnega kruha, naj si ga urežem z
velikim nožem, ki je ležal poleg njega. Ne govoril bi resnice, ko bi
dejal, da sem bil posebno prijatelj tistemu črnemu kruhu, vendar se
ga nisem smel braniti, če nisem hotel, da bi me, kakor je imel
navado, pital z aristokratom! Kruha sem si smel,da, moral
privoščiti; ali listov, ki so ležali raztreseni po mizi – največ
pesmi, nedovršene – nisem se smel dotakniti; te pravice mi ni
pritegnil poleg vse svoje staroslovanske gostoljubnosti. Levstik
namreč ni kar iz rokava stresal svojih lepih verzov, kakor bi človek
mislil; predelaval jih je, gladil in pilil neutrudno, nikdar sam s
sabo zadovoljen. V tem je bil popolnoma neenak meni, kar mi je često
poudarjal.
Zgodilo se je večkrat, da sem dlje
časa tako sedel ter čakal, da je položil pero ter sklonil se krepko
pokonci. Za druščino sem imel samo veverico, ki je smela, koder je
hotela, skakati po sobi; a te živalce nisem bil kaj posebno vesel,
ker me ni tako rada imela kakor svojega gospoda. Ni čudo, on je imel
vedno kaj dobrega zanjo, kak oreh, lešnik, želod ali žir, jaz pa
nikoli nič.
Tudi ko je bilo delo njegovo končano,
ni bilo kakega posebno živega pogovora med nama. Zapustila sva
prijazno izbico, jaz ne nerad; kakor je bila prijazna, posebno
prijetno ni dišalo po nji, ker Levstik ni pušil najboljšega tobaka!
Šla sva v vežo, kjer je vedno stala
košara – s krompirjem. Levstik je razgrnil ruto na tla ter nabral
nanjo – vsakega je dobro ogledal – tega plemenitega sadeža. Nato sva
korakala v bližnji gozd na pripravno mesto. Tam mi je zopet molče z
roko odkazal parobek, naj sedem nanj ter mirno čakam. On je urno
nabral suhih vej in korenin ter znesel jih na kup. Jaz mu nisem smel
pomagati pri delu, ali so branili gostoljubnostni zakoni ali sem se
mu pa zdel preneroden. Ko je bilo drv dovolj nalomljenih in
nanesenih, ukreše, prav po staroslovansko, ogenj – žveplenke, dejal
je, niso zato – vtakne tlečo gobo v kepo suhega mahu, katero je nato
v krogu vihtel toliko časa, da se je prikazal najprej dim in potem
plamen za njim. Čudovito je bilo, kako lahko je naredil ogenj, kako
rada so mu gorela drva, tudi če so bila kar mokra po dežju. Ko je
tako ogenj veselo gorel in prasketal, ovezal si je namesto klobuka
ruto okoli glave – nikoli brez tega – potem si je izrbral in
priredil priročno palico ter z njo izbrskal izpod ognja in razgrebel
rdečo žerjavico. Potem pa krompir nanjo! Lepo ga je bilo gledati,
kako skrbno in s kako resnim, modrim obrazom je prevračal s tisto
dolgo palico krompir, da se je lepo opekel, a ne sežgal. Kadar je
vedel, da je čas, sunil je enega s palico izmed drugih, pobral ga,
ostrgal, stisnil in razklal ter podal ga molče meni, ki sem mirno
sedel pa čakal na svojem parobku. Ta duh pa ta slast! – Velik
jezikoslovec, dasi samouk, bil je Levstik; krepko, jedrnato prozo
nam je pisal kakor nobeden pred njim, ne za njim; prelepe pesmi nam
je pel – slava mu večna za vse, kar nam je storil, ali kdor ni
okusil njegovega pečenega krompirja, ne ve, kaj je dobro na svetu!
Ali je človeštvu izgubljena ta draga spretnost in umetnost našega
rojaka? Upam, da ne. Mnogo stvari sem se jaz učil od Levstika, ali
nobene menda s tolikim uspehom kakor te slovanske umetnosti. Tu sem
skoraj dosegel svojega učitelja. Od mene se je učil Radovan, gospoda
Mirodolskega prijatelj, drugega učenca težko da bi imel kdaj.
Ko sva se lepo napasla in nasitila
tega božjega daru, napotila sva je – in tedaj stoprav so se začeli
najini pogovori – naravnost v gostilno! Kam bi pa neki šel drugam
mlad človek o lepem poletnem večeru, ko je malo prej sonce zašlo in
tihi mrak zagrinja gozd in log. Spat iti, to bi bilo vendar še
prezgodaj!
Zunaj Lašč ob cesti proti Ribnici
stala je in menda še stoji prijazna bela hišica. V nji je
gospodarila ter ljudi – popotne in domače – gostila stara, malo
grbasta ženica, na eno oko slepa – dovolj, kajne – popisovanja!
Vendar je vse kazalo, da je bila žena nekdaj lepa, vsaj po obličju.
Toda to je bilo malo mar njenim gostom. Ali poštena ženska je bila
in dobra krčmarica. K nji sva zahajala zvečer tudi midva; ne
tolikanj zaradi pitja – ali tako prijetno se je bivalo pod to
gostoljubno streho, kjer ni bilo tistega neprijetnega, včasi
surovega hrupa in vpitja, kakor je navaden po takih hišah. Žena,
rekali smo ji sploh gospa, ker je bila vdova po laškem zdravniku,
skrbela je za red in spodobnost v hiši svoji. – Tu sva sedela največ
časa sama ter pogovarjala se. – Imel sem priliko govoriti z mnogimi
razumnimi, duhovitimi in učenimi možmi – vsakemu svoje! – ali
Levstik je bil vendar le Levstik. Kake zdrave, rekel bi, poštene
misli, kaka krepka, določna, jasna beseda! Tu je bilo vse pristno,
izvirno, nič pogretega, ponarejenega, nič sleparskega, nič fraze!
Kar je rekel, to je bilo rečeno; kar je postavil, to je stalo. In
znal je biti vesel, šaljiv, dovtipen; po otroško naiven in zbadljiv,
toda brez hudobnosti; Levstik je bil plemenita duša in podlost je
bila daleč od njega! – O čem sva govorila? O vsem, kar more zanimati
poštenega, izobraženega človeka, iskrenega rodoljuba, Slovenca in
Slovana! Največ, seveda, o jezikoslovstvu, o slovenščini stari in
novi, o slovstvu, o pesništvu tujem in domačem. Kako je on umel
svojega Shakespeara, Goetheja, Prešerna, kako zlasti srbske narodne
pesmi! Te so mu bile že celo prava svetinja. Vuk mu je bil pravi
“hodizmano” - vademecum. Kolikokrat ga je potegnil iz žepa v
pogovoru ter bral kaj posebno lepega iz njega! Lepo ga je bilo
poslušati, lepo govoriti z njim o resnih stvareh, ali tudi v veseli,
glasni druščini ni mogel nihče tekmovati z njim; vesel je znal biti,
šaljiv in norčav do prešernosti. Tudi katero debelo je včasih
zarobil, nesalonsko, ali – in to je vredno posebnega poudarka –
nikoli ni zvonil tistega – zvonca, ki se tako pogostoma zvoni v
mladih druščinah in – starih.
Ni čudo torej, da je imel svoje
posebno veselje s “Pikinim Jožkom”. Ta človek – Pika se je dejalo
materi njegovi, kakor je sam pravil – pol trubadurja, pol berača,
ustavil se je, kadar je prišel zopet v naš kraj, vselej v naši
gostilni. Vse ga je rado imelo, tudi “gospa”, menda zato, ker ji je
tako lepo in brezplačno kratkočasil goste; stregla mu je kakor
drugim popotnim ljudem in dajalu mu prenočišča, četudi v senu ali
slami!
Imenoval sem ga berača, a tega
priimka bi mu človek ne bi smel dati v oči, tudi ga nisem nikoli
videl, da bi bil prosil, vzel je pa rad, kar se mu je dalo. Sam se
je imenoval “generala kranjskih beračev” in nikoli ni nobenemu
dovolil, da bi vpričo njega beračil pri gostih. Če je kateri glavo
pomolil skozi vrata, skočil je Pikin Jožek takoj, dal mu sam kaj,
porinil ga ven ter vrata zaprl za njim. Kruha si je služil in –
žganja s petjem, piskanjem in raznimi norčijami, ki jih je uganjal.
Pel je narodne, Kančnikove in – svoje. Zaradi ene je bil, kakor
Ovidij, pregnan iz rojstnega svojega kraja, sosedne nam Ribnice.
Zložil jo je bil rojakom svojim, Ribničanom v nečast, in zato so mu
prepovedali stopiti kdaj na ribniška tla. To je starega moža hudo
bolelo, a niso mu nič pomagale vse prošnje. Tudi pesmi tiste ni rad
pel; in če se je že dal pregovoriti in se je prepričal, da ni
Ribničana blizu, treba mu je bilo položiti prej “groš” na mizo;
druge je pel po “črnem” krajcarju. Še neko drugo je pel samo po
grošu; in ta je bila Levstikova. V tistem času so bile občine po
deželi znova osnovane in gospodje župani so bili silno moški in
oblastni. Levstik pa je bil mož, ki ni rad zamudil prilike osmešiti
kako nerodnost, in človeku, ki je bil potreben, pod nos pokaditi.
Zložil je torej zabavljico županom – to je on znal kakor malokdo. In
ko je bila zložena in lepo prepisana, šel je, kakor je sam dejal,
“izgubit” jo, seveda tja, kjer je vedel, da jo skoraj kdo najde. In
res jo je našel nekdo, a kako je prišla pravemu možu, Pikinemu
Jožku, v roko, to sem že pozabil. Tudi te ni pel nikoli, da bi ne
bil prej dobro pogledal po hiši, če ni kje kakega župana. Bili so
namreč strašno razkačeni na ubogega trubadurja. Ko sem ga vprašal
nekdaj, zakaj jo poje samo po grošu, odgovoril mi je: “O, vi ne
veste, koliko časa sem vznak ležal za plotom, da sem se je naučil in
pa zložil ji napev!”. To je Levstika silno veselilo!
Toda pustimo že Pikinega Jožka, dasi
se ga z veseljem spominjam in bi imel še mnogokatero veselo povedati
o njem.
Najrajši pa je Levstik občeval z
laškimi “fanti”. Med njimi v kotu za mizo, to je bilo pravo mesto
njegovo; tu je sedel široko in oblastno kakor vojvoda med svojim
ljudstvom. Mladi Laščanje – in tudi stari vmes – so ga pa gledali
kakor zamaknjeni pa poslušali! Kar samo se jim je smejalo od veselja
in ponosa, da imajo takega gospoda med seboj, takega moža, rojaka!
Tu se je kazalo naše ljudstvo v vsi svoji ljubeznivosti. Ti ljudje
gotovo niso vedeli, kaj je pesnik; še imena tega niso morebiti
slišali nikoli, a slutili so in čutili, da je človek, kakršen je
Levstik, neka posebna prikazen, mož, ki ga ni smeti meriti z
navadnim merilom. Levstik in jaz – tudi z menoj so ravnali tako,
sosebno pozneje – sva smela vse; dovoljena je bila nama vsaka
razposajenost in prešernost, tudi take, za katere bi bil kak drug,
sosebno gosposki človek, kaj drugega dobil. Menda sem se jaz prav od
Levstika učil tako z veseljem zahajati med preprosti narod in čutiti
z njim. Spominjam se še, kako je neki večer prilomastil v stransko
sobo, kjer sem sedel med laško gospodo – uradniki so tudi zahajali v
našo gostilno – ter zgrabil me, potegnil izza mize, porinil me v
véliko izbo ter posadil v kmečko druščino, govoreč: “Kaj boš tam?
Semle sedi, duša, da boš videl, kaj je Laščan!”
Povsod se čisla junaštvo in
korenjaštvo; posebno ima pogum in telesna moč veljavo svojo med
kmečko mladino. Tudi na to stran je bil Levstik Laščan od nog do
glave. “Metati se” je znal in rad se je metal kakor kateri si bodi,
za šalo in tudi zares, če je bilo potreba. Tekel ni nikoli. Z
veseljem in ponosom je pripovedoval, kako je bil na tla treščil
nekega mladega dolgopetca, ki mu je zabavljal in ga nadlegoval na
poti iz Vodmata v Ljubljano. – V našo gostilno je zahajal tudi
poveljnik žandarmerijskega oddelka v Laščah, silno dolg človek,
Korošec; Levstik mu je bil komaj do rame. Pa se je govorilo o
metanju. Kar sta se imela, on in Levstik! Malo se zavrtita in zdajci
ga položi Levstik kakor žrd na tla in v znamenje zmage poklekne
nanj! Nato vstane mirno, kakor bi se ne bilo nič posebnega zgodilo;
samo suknja mu je bila razparana, da je bilo treba takoj šivanke. To
bi samo ob sebi ne bilo še nič tako hudega; ali polno omizje mladih
Laščanov je videlo ta prizor! Vedeti je treba, kaj so bili tedaj po
deželi žandarji in potem si je lahko misliti, kaj so čutili
gledalci, ko so videli mogočnega, ne posebno ljubljenega orožnika na
tleh, Levstika pa na njem! To je bila zmaga, to je bil junak! – Še
neko drugo znamenito dogodbo so tisti čas Lašče zapisale v kroniko
svojo. Igra, gledališka igra, se je igrala, menda tedaj prvič v tej
pošteni vasi. Imenovala se je “Juntez”, spisal jo je bil Levstik, a
igrali smo jo: on, jaz, neki uradnik, neki dijak, pa neka znana
deklica iz Kočevja. Za gledališče je bila naša gostilna. Nekaj dni
pred tistim večerom in nekaj dni potem se ni skoraj nič drugega
govorilo po laškem okraju. Ko je prišel čas, privrelo je bilo
ljudstvo od vseh strani, od daleč in od blizu. Hiša je bila
natlačena, da ni bilo gibati se moči; po cesti in po vrtu so stali
ljudje ter vzpenjali se, da bi kaj videli ali vsaj slišali skozi
odprta okna.
Igrali smo, dejal sem, igro. V
resnici smo mi drugi kaj malo igrali. Ko je nastopil Levstik,
govoril je skoraj sam, mi smo bili kakor statisti, ali bolje rečeno,
sami smo bili bolj gledalci in poslušalci nego igralci. Ali kakšen
je pa tudi bil in kako se je vedel in govoril! Jaz sam ga nisem
spoznal takoj, ko sem ga ugledal, tako je bil našemurjem. Povsod
okoli je, kakor nam je pozneje sam pravil, iskal potrebne oprave za
starega kmeta, kakor si ga je on mislil. Ali takega klobuka, iz
preteklega stoletja, z onimi širokimi mahajočimi kraji, pa tudi res
nisem videl ne prej ne pozneje. In za tisto zakrivljeno palico je
več časa lesa iskal po gozdih. In kako se je grdo jokal in pel stari
Juntez! Ko je naposled mož, truden in malo vinjen, naslonil glavo na
mizo ter zaspal, začul se je hrup v stranski izbi. Kaj je bilo? Neki
kupec gorenjski, ki se je bil tisti večer ustavil v gostilni in je
gledal čudni prizor, menil je, da se vse res tako godi. “Ne, tega pa
ne!” vpil je srdito! “Ti potepuhi – dva dijaka pa gospod ´komisar` -
so upijanili moža, zdaj ga bodo pa okrali.” (Juntez je bil namreč,
preden je zaspal, svoje srebro – bile so res okrogle črepinje – iz
pasa raztresel po mizi.) Komaj so ljudje udržali Gorenjca, da ni šel
ter vse razpodil. Tudi ko je bila igra končana, ni se dal
pregovoriti. “Kaj menite, da sem tako neumen, da ne vem, kaj vidim,”
srdil se je poštenjak. In krčmarici je rekel: “Veste, gospa,
tolikrat sem se že ustavil pri vas, a nikoli več se ne bom. Mislil
sem, da je vaša hiša poštena hiša, zdaj pa vidim, da ni, ker se take
reči v nji godé.” In ko se mu je Levstik pokazal, da je on tisti
Juntez, ki so ga upijanili ter mu vzeli hčer, Žefrančku namenjeno,
da se je poročil dijak z njo, bil je strašno hud, da ga imamo za
takega tepca.
Lepa večerja, katero nam je bila
napravila hvaležna krčmarica, končala je lepi večer. Obenem smo tu
obhajali Levstikovo slovo. Odhajal je na Pivko za odgojitelja k
znanemu, jako čislanemu pesniku in skladatelju slovenskemu. Tu je
imel priliko, seznaniti se s krepkim ljudstvom na Pivki in
nepopačeno govorico njegovo. Ali tudi omenjenemu možu ni bilo
bivanje njegovo na Pivki brez posebne koristi, sosebno pa pesmim
njegovim. Levstik sploh ni mogel nikjer bivati nekaj časa, da bi ne
zapustil dobrotnega sledu za seboj; tudi to je bila neka posebnost
njegova. Sosebno pa, kdor je hotel poslati pesmi ali tudi kako drugo
knjigo po svetu, a si ni prav upal, tu ni bilo boljšega pomočnika,
ranocelnika in zdravnika, nego je bil Levstik. Svet slovenski bi
strmel, ko bi se mu odkrila in razodela vsa ta skrivna delavnost
Levstikova; ali kdor je iskal pomoči njegove, on je molčal, Levstik
pa tudi.
Minila so leta. Jaz sem bival na
Dunaju, Levstik v Ljubljani. Želja, toliko časa gojena in
premagovana, premagala me je naposled, želja, videti domovino svojo,
sosebno pa videti Levstika! Čudno se Vam bode zdelo, a vendar je
res: z večjim hrepenenjem ne hiti mladenič dragi svoji naproti kakor
jaz svojemu Levstiku! Ko izstopim, pridem na kolodvor, oziram se po
množici zbrani, nič Levstika! Kako je to mogoče! Saj sem mu vendar
pisal, naznanil dan in uro prihoda svojega! Gotovo je bolan!
Žalosten se napotim sam proti mestu.
Ko sem šel nekaj korakov, kar ga ugledam, ki koraka počasi proti
meni. Hladan pozdrav! Naj ne bodem hud, ure gredo navzkriž! - Kaj je
to posebnega! Ali mene je vendar v srce bolelo. Takega sprejema se
nisem nadejal, da, zdelo se mi je, da ga nisem zaslužil! Kar tu naj
že naravnost povem, kako je bilo med Levstikom in menoj. Lepo,
ginljivo bi bilo, ko bi govoril o nekem vzornem prijateljstvu med
nama; lepo, ginljivo bi bilo, a ne resnično. In resnica me vodi tudi
v mojih spominih. Prijateljstvo, katero naju je družilo, bilo je
enostransko. Rekel sem: prijateljstvo, bolje bi bil rekel: ljubezen,
to je bila prava, srčna ljubezen! Jaz sem Levstika rad imel, da,
ljubil sem ga, ne pravim: strastno, a prav iz srca sem ga ljubil. On
me je čislal, tudi rad me je imel, ne pravim, da ne; a ne tako kakor
jaz njega. Neka stena, ne vidna, ali tolikanj bolj čutna, bila je
vedno med nama. Levstik je bil, kakor sem sam v sebi dejal z nekim
žalostnim humorjem, edina moja nesrečna ljubezen. In vendar so bila
zopet trenutja, ko me je, rekel bi skoraj, strastno objel in
poljubil, a potem je bil zopet hladan kakor prej. - Toda nazaj v
Ljubljano! Kako sem se veselil na Dunaju lepih pogovorov s svojim
Levstikom, ki ga nisem videl toliko časa! Vse bode zopet kakor prej;
z njim preživim še enkrat tiste lepe čase, ki so se mi bili še
zlepšali v spominu! Ali človeku ni dano, da bi stopil dvakrat v eno
reko, kakor pravi globokoumni modrijan! Pogovor se ni hotel nikakor
ogreti, Levstik je bil čuden, ne neprijazen, hudomušen, ali beseda
ni hotela nič prav iz njega. Nerazumno se mi je zdelo zlasti to, da
me ni hotel nikakor vesti v znane domorodne kroge, tudi v čitalnico
ne. Vselej, kadar sem kaj takega sprožil, obregnil se je nejevoljno.
“E, kaj boš!” Čakalo me je še nekaj neveselega! Prinesel sem s seboj
pisano knjižico - bile so moje pesmi, komu naj bi jih bil pokazal
prej nego njemu? Pod Golovcem sva hodila nekod, ko se ojunačim in mu
pomolim knjižico: “Na, poglej, kaj je to, če so pesmi, káli”. -
Nikakega veselja ni bilo videti na obrazu njegovem. Ko ni vedel, kaj
bi storil s knjižico, prosim ga, naj jo vzame s seboj, pregleda o
priliki, pristavi opomnje in opazke, kakor se mu zdi, ter pošlje mi
zopet na Dunaj. Spravi jo, nič prav zadovoljen; potem ni bilo več
govora o tistih pesmih, ne ustno ne pismeno, dolgo časa. Čez leto in
dan sem dobil, skoraj s silo, knjižico nazaj, táko, kakršno sem mu
bil izročil. In še eno veselje mi je šlo po vodi. Zdavnaj že sem
želel popotovati z Levstikom na Bled, ki ga tako ljubim. Kako bo to
lepo, z Levstikom na Bledu, kaj si moreš želeti še, srce? Prosil sem
ga, rotil - seveda bi bil jaz za vse skrbel - vse zastonj! Šel sem
sam, ali Bled ni nikoli tako malo ugajal mojim očem.
In minila so zopet leta. Živela sva
kakor prej; jaz na Dunaju, on v Ljubljani. Meni se je dobro godilo,
njemu slabo. Sovraštva, preganjanja mu še ni bilo konec. Prevzel je
bil tajništvo pri “Slovenski Matici”, mesto, kakor stvarjeno zanj in
zanje on. Delal je, kakor je znal delati samo Levstik. To bi se mu
bilo še odpustilo, ali hotel je tudi živeti. Tega pa ne, suhe skorje
ne temu človeku! In izpodrinili so ga, izgnali! - In zgodilo se je
čudo. Dalo se je pravemu možu pravo delo v roke! Levstiku se je
izročil slovar. Kdor ve, kaj je slovar in je poznal Levstika, reči
je moral, da je Levstik res kakor rojen za to imenitno nalogo.
Človeku se res zdi, kakor bi bila nebesa v milosti svoji nalašč za
to poslala nam Levstika na svet. A to se ni zdelo tako možem,
katerim je šla beseda. Bili so kakor otroci, ki ne morejo čakati, da
bi bilo jabolko zrelo. Vedno so popraševali in drezali, kdaj pride
vsaj prva črka na svetlo; sploh jim Levstik ni bil po volji. Koliko
je treba študij in preiskav za tako delo, o tem niso imeli pojma.
Ime “Grimm” jim je bilo pač popolnoma neznano. Jaz vem, kako se je
Levstik pripravljal na to delo, koliko se je učil jezikov in
narečij, od bavarskega noter do albaneškega, kako korenite so bile
njegove preiskave! Dobro mi je znano da so neki učenjaki,
jezikoslovci pri nas, kateri imenujejo Levstika z nekim milovanjem,
da ne rečem: zaničevanjem, samouka. Jaz pa pravim: Bog nam daj mnogo
takih samoukov ali pa vsaj enega! Levstik si je bil postavil
vzvišen, vzoren smoter s svojim slovarjem; njemu je bil posvečen ves
trud, vse življenje njegovo; nanj so merile vse misli njegove in
skrbi. Srce mu je bilo navezano nanj in tisti čas, ko so ga siloma
ločili od njega, bilo je končano pravo življenje njegovo. Ta rana mu
je krvavela do zadnjega trenutja. Živel je po tem zbegan, izgubljen,
brez pravega smotra, brez veselja. Res, da tega ni kazal očitno,
zato je bil premoški, ali jaz sem mu videl na dno srca. To sem
posebno spoznal takrat, ko mi je v svojem stanovanju na Dunaju
pokazal velik zaboj, poln raznoterih spisov ter rekel: “Glej,
siromak sem, nič nimam; a tegale, kar tu vidiš, ne dam, če se mi je
pri tej priči položi dvajset tisoč zlatov”. Bili so zgolj spisi za
slovar. In to je bilo rečeno s tako globokim prepričanjem, da bi mu
bil verjel najhujši sovražnik!
Ko sem zvedel, da je ta pravi narodni
mučenik brez podpore, brez upanja v nehvaležni domovini svoji, zdelo
se mi je, da je prišla prava prilika, ko se mi uresniči želja,
katero sem gojil že dolgo časa. Živeti, delati z Levstikom,
sprehajati, pogovarjati se z njim, kaj si morem želeti lepšega na
svetu!
Neki rojaki moji, ne najslabši možje,
so mi prigovarjali, da, prav silili so sem, naj začnem izdajati
lepoznanski list slovenski. Jaz nisem bil nikoli za taka podjetja, a
tisti čas so bile razmere moje tudi take, da nisem imel dovolj časa
in moči za tako težko nalogo. Vendar sem se naposled odločil; mislil
sem si: “Morebiti pa bode kaj pametnega iz tega”. In ko je bilo
podjetje na trdnem, ko je “Zvon” imel toliko podpore - hvaležen sem
za to še sedaj rojakom svojim - da je mogel pošteno živiti svojega
lastnika, poklical sem Levstika - tisti dan je bil eden najlepših v
življenju mojem - naj mi pride pomagat. In prišel je, ali kar sem
želel in nameraval, ni se mi spolnilo. Ko se mi je zdelo, da je čas,
šel sem k njemu na dom ter prosil ga, naj gre malo sprehajat se z
menoj. Ko sem ga imel na svoji strani, rekel sem mu: “Glej,
ustanovil sem `Zvon`, toda ne zase; jaz nisem za to. List je bil
zate ustanovljen, tvoj je. Toliko ima že zdaj naročnikov, toliko je
dobička. Bog daj srečo!” Levstik, da ne! Nikakor ne! - “Zakaj ne?” -
“Za teboj jaz ne morem prevzeti in uredovati lista”. - “Prazne
besede!” - “Nikakor ne!”.
Vse tisto popoldne sva
hodila po Lichtensteinovem parku pa pregovarjala se, da so naju
čudno gledali ljudje. Vse zastonj. Silno nejevoljen sem se vrnil
domov. Torej vse zaman! Pa bodi! “Zvon” pa je bil ustavljen; minilo
me je bilo vse veselje. Tako menda ni bil še nikoli list ustavljen
niti ustanovljen. Zakaj pa ni Levstik nikakor hotel “Zvona”? Prišel
je bil na Dunaj z namenom, da hoče izdajati humorističen list. Kaj
sem si jaz prizadel, da bi mu iz glave izbil to nesrečno misel! Vse
besede moje so bile bob v steno! Mož je bil kar zagrizen v to misel.
Preveč žolča se mu je bilo nabralo in Levstik ni lahko odpustil!
Naposled sem mu moral celo obljubiti pomoč pri novem listu. Ta pomoč
ni bila velika. Kar je mojega v “Pavlihi”, to je naslov sam in pa
uvodna pesem v prvi številki.
Čez leto ni bilo ne “Zvona” ne
“Pavlihe”. Dolžnost moja je bila skrbeti za Levstika. Posrečilo se
mi je spraviti ga za silo pod streho. V državnega zakonika pisarno
je prišel, kjer jc delal več let, s konca v mojem, pozneje v svojem
imenu. In kako je delal! Jaz sem bil pravi lenuh proti njemu. Delo
je bilo njemu veselje, poklic, mene je samo silila dolžnost. Še zdaj
ga imajo v pisarni v dobrem spominu. - To je bilo nekaj, za silo;
ali treba je bilo kaj zadostnega, stalnega. Tudi to se je posrečilo.
Káko veselje je bilo med dunajskimi Slovenci, ko je prinesel
“Dunajski časnik” - prvikrat tedaj nam ni bil dolgočasnik -
imenovanje njegovo na knjižnico ljubljansko! To je bil zopet lep
večer, ko smo - vsa družina je bila zbrana v njegovem imenu -
obhajali imenovanje njegovo, a zaeno tudi odhod. Težko nam je bilo
res, da ne bodemo več videli ljubega Levstika med sabo; a kaj mi!
Mož je bil preskrbljen za vse življenje svoje! Bog mu ga daj še prav
dolgo in veselo! –
Tu sem zopet enkrat videl rojake
svoje, da sem jih bil vesel - nikoli se mi niso videli tako
ljubeznivi, nikoli jih nisem imel tako rad; na obrazih se jim je
bralo vsem, kako ljubijo svojega Levstika!
Spremil sem ga v vozu do Badna -
treba se je bilo posloviti, ločiti; Levstiku se je milo storilo. -
Objame me solzan. V živem spominu so mi še besede, ki sva jih
govorila ob slovesu - bile so zadnje! - - “Veš, prijatelj, toliko si
storil zame - nikoli pozabil - vse povrnil!” - “Levstik, ali si ti
prijatelj moj ali nisi?” - “Kako moreš tako govoriti!” - “Prijatelj
ne posoja prijatelju, ti mi nisi nič dolžan, bognedaj!” - “Zbogom!”
- “Zbogom!” - Nisva se več videla na tem svetu! - -
Več let ni dal glasu
od sebe. Pisal sem mu večkrat, prijazno, naj se me vendar včasi malo
spomni, poroči mi, kako se mu godi, da mi ne bode treba vedno drugih
popraševati. Nič odgovora! To me je bolelo, kaj bi tajil. - Še več -
naj se tu očitno spovem za pokoro - bila so trenutja, ko sem začel
skoraj dvomiti o značaju, o moštvu njegovem. Nisem ga več nadlegoval
z dopisovanjem. Lepo se je maščeval. Ko sem se ga najmanj nadejal,
pride mi od njega pismo in z njim tri sto goldinarjev. Oprostite,
častita gospoda, da govorim tu o novcih - to ni lepo, imenitno, vem.
Ali potrebno je tukaj, brez tega bi podoba Levstikova ne bila
resnična, popolna. Pravica me sili govoriti. - Sedaj mi je bilo vse
jasno; to pismo, ves Levstik je bil v tem pismu! Boga hvali s konca,
da mu je dal doživeti to trenutje; zdaj more zopet govoriti z menoj.
Bral bi vam to pismo, ali ne morem, lahko bi mislil kdo, da hočem
samega sebe poveličevati. In vendar poveličuje to pismo najbolj
Levstika. Solze so mi prišle v oči, ko sem ga bral. Čez leto mi je
prišlo drugo pismo, zdaj je bilo priloženih dve sto goldinarjev.
Obljubil mi jih je bil v prvem pismu in poslal sedaj, nič ni
pomagalo vse moje protestovanje. Kdor pozna svet, vedel bode, kaj je
to, jaz vem. Tu mi morebiti poreče kdo: Vse lepo, ali tega pa ne
veš, kaj je morebiti prav o tistem času govoril o tebi po Ljubljani!
Vem, vem; slišal sem praviti mnogo čudnih stvari o Levstiku,
morebiti več, nego je bilo res. In bodi, da je bilo vse to res in še
več; vse to mene čisto nič ne moti.
Levstik je bil bolan, dolgo je že
nosil bolezen svojo v sebi; in to je bila bolezen, ki dela človeka
posebno hudomušnega, nezadovoljnega. Naposled se je prijela, kakor
je znano, tudi njegovega duha. Pisava moja, katero je prej tako
povzdigoval, bila mu je sedaj mehkužna, neslovanska! Spisov, pesmi
mojih prej ni mogel prehvaliti; ko je zapustil Dunaj, preobrnilo se
je mahoma vse na slabo. Kaj je slovansko, to vprašanje mu je rojilo
vedno po glavi. Pravega slovanstva je iskal povsod, v jeziku, v
poeziji, v mišljenju in dejanju. In čim bolj ga je iskal, tem bolj
je bežalo pred njim! Naposled ni mu bilo že nič več slovansko; tudi
svoja pisava ne! (S tem je Levstik pri nas mnogo zakrivil.) Kdor ne
ume te patologične prikazni, temu se bode mnoga stvar kar nerazumna
zdela v Levstikovem življenju. In kar je tu posebno žalostno, da,
res tragično: blagi, plemeniti mož, ki je tako iz srca ljubil narod
svoj - saj ni imel druge ljubezni - njemu je posvetil vse svoje
moči, vse življenje svoje; njemu je zvest ostal, ko ni našel mesta,
kamor bi položil glavo, v svoji domovini - ta mož ni bil brez nekega
nesrečnega vpliva, zlasti naš mladi rod, poslednji čas svojega
življenja! Tisto nesrečno radikalstvo se je rodilo ne daleč od
njega. Ali to naj nam ne kali nikakor v spomin svetle, jasne podobe
tega vzornega moža, moža, kakršnega jaz nisem videl in ga ne bodem!
-
Završimo! Toliko lepega je podaril
Levstik svojemu narodu; pesmi njegove so pravi dragi biser; proza
njegova čisto zlato. In vendar najlepši dar, ki ga je podaril
Levstik domovini svoji, bil je on sam, značaj njegov. Levstik je bil
mož; kaj so proti temu vse tiste male hibe in slabosti njegove!
Moško je bilo na njem vse: obličje in hoja, mišljenje in dejanje,
govor in pisanje. Podla misel, zvijača ni imela mesta v srcu
njegovem. Kar je rekel, to je stalo, fraze ni bilo iz njegovih ust,
niti iz peresa! Klanjal se ni; ni se mogel, pretrd mu je bil vrat.
In kar je največ: zgled, kako ljubímo svoj narod, zapustil nam je
Levslik, sijajen zgled; Levstik je bil vzor rodoljubja za vse časel
– Rodoljubje! Življenje nam kaže dve različni vrsti rodoljubov; eni
vpijejo, drugi delajo; eni se gosté za mizo, drugi strežejo; eni
imajo sad, drugi trud; enih je mnogo, drugi so redki. Med te,
imenoval bi jih tihe rodoljube, ne med one glasne, spadal je Levstik
ves čas življenja svojega in med njimi je bil prvi. Imenoval sem ga
“narodnega mučenika”; to ime mu ostani! Med narodne svetnike -
mučenike zapišimo Levstikovo ime. Sonca potrebuje plemenita
rastlina, da se veselo razvija; sonca je imel Levstik premalo v
življenju; od tod, kar je neveselega, trpkega na njem. Preden
sklenem, še eno besedo v svojem imenu:
Levstik! - če gledaš iz jasnih svojih
višav, s poštenim svojim, ljubim obličjem, dol na nas, ki smo zbrani
nocoj v tvojem imenu, name, ki se te v ljubezni in hvaležnosti
spominjam pred svojimi rojaki: jaz sem te tako rad imel od tistega
trenutja, ko mi je mati moja prvič te pokazala: “Rétinski”- a ti mi
nisi spolnil zadnje prošnje moje! Glej, ko sem si gradil hišico
svojo, nisem zábil tebe. Pod streho gori se je zidala prijazna
sobica, nekako taka, kakor tista tvoja v Retjah, kjer si tako pridno
pisal in pušil. Namenjena je bila tebi. Ko je bilo vse gotovo, pisal
sem ti: Pusti vse ter pridi in živi z menoj; skupaj, prijatelj,
preživiva dni, kar nama jih ostaja. V življenja svojega večerni
zarji hočeva sprehajati se družno, pogovarjati se prijazno. Pod eno
streho končajva svoje dni! Nič nisem dobil povoljnega odgovora;
vendar sem upal in čakal! Zdaj je vse minilo! - Nobene želje nimam
več zate. Pač, še eno: Narod tvoj, ki si ga ljubil tako, ki si mu
posvetil vse: ljubezen svojo vso in svoj trud, svojo srečo in
življenje svoje - ta narod naj te spozna in časti, kakor si vreden.
Posnema te naj in vodijo naj ga povsod zlate besede tvoje:
“Skrbi záse, ljubi brata,
dvigni ga, odpri mu vrata,
in sodnik naj bo srcé!” |