POPOTOVANJE PO LEVSTIKOVI
POTI |
Fran Levstik
IZ MINULE SREČNE MLADOSTI
Z nekako milo otožnostjo se često
spominjam tistih mračno - srečnih dni, ko še nisem vedel, kakšen je
mali in kakšen je veliki A med črkami. Vrača se mi v spomin iz te
dobe mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, posmehujem z rosnim očesom.
Poznal sem edinega Pusta, Mater božjo sedem žalosti, pasji dan,
svetega Hieronima, kateremu so pri nas rekli Anjel, in svetega Gola
na pratiki. Ne, tudi za svetega Roka sem vedel, ker je bil cerkveni
pokrovitelj naše pobožne soseske. Ta učenost je res neizmerno
majhna, a sreča tistih let je bila tolika, da bi zanjo rad dal vse,
kar sem se pozneje naučil.
Kadar je bila na hribu pri samotni,
za dvema lipama stoječi cerkvici obrh Srobotnika na svetega Roka
nedeljo maša, sijalo je po navadi sonce tako lepo in smijajno (!),
kakor se je na tolikega svetnika praznik tudi spodobilo.
Kako sem bil neizmerno radosten, ko
sem nekdaj šel prvič k svetemu Roku na to nedeljo! V glavni cerkvi
sem že poprej bil nekoliko kratov, in to vselej na koru, kjer je
bila naša klop vzpored orgel. Oblekel sem se torej svetemu Roku na
čast in sebi na veselje, kar sem se najlepše mogel. Srajca je bila
tenka in bela, brezrokavnik pisan, samo hlače so se delale nekoliko
predolge, da jih je bilo spodaj treba malo zavihati, ker so rekli,
da tak, kakršen sem bil takrat jaz, naglo raste; a bile so nove ter
ne iz kozlovih kož nego iz kupljene progaste tkanine, da sa torej
pomižkovale nekoliko na gosposko plat, kar me je tako veselilo kakor
vsakega prostega Slovenca, ako more odsloviti staro nošo in hitro
leteti za novejšo. Nego kaj to de! Saj je tuja vsa zdanja obleka med
nami, katerih predniki so še za Trubarjeve dobe povečini izrekali
dal, kozel ter belo odeti hodili vsaj do Ljubljane, če ne morebiti
više gor. Na Dunaju se časi nameri kmet, po oblačilu vse podoben
Kranjcu, a vendar je doma iz avstrijskega velikega vojvodstva; na
Bavarskem in okoli Monakovega so pred ne mnogo leti nosili, ako jih
ne nosijo morebiti še zdaj, črne kožene hlače in škornje čez koleni
kakor naši brdki (*) mladi Gorenjci, katerim ta oprava tu ter tam
tudi že priseda. A treba je, da se povrnem zopet sam k sebi. Klobuk
mi je bil toličko preobilen, da se je na glavi sukal, kakor bi ga na
kolu sredi njive ptičem na strašilo zibala sapa; nego imel je
kosmato, živo dlako in svetlo, da-li svinčeno prego (šnodelj) na
traku. Čevljev in rokavnika ni potreboval moje vrste človek.
Odrineva torej po vrtu mimo jablane
pisanke čez prelaz jaz in oča. Z materjo sem nerajši hodil v cerkev,
ker se mi je zdelo, da je možem z možmi občevati spodobno.
Pod vasjo doideva skranjaškega nemaka
(mutca), ki ni videl, slišal ni govoril, a vendar natanko vedel za
vsak neprestopni in prestopni praznik in za vsako poletno nedeljo, v
katero je pri kaki podružniški cerkvi bila deseta maša. Vedel je
tudi, katero žito lepše kaže na polju in koliko ovočja obeta drevje,
ker je grede tipal ob sebi klasje po njivah in veje nad sabo po
jablanah, slivah in hruškah. Ob dveh velikih palicah se je premikal,
da je bilo podobno, kakor bi imel štiri noge, s katerimi se je
dovolj hitro gibal, akotudi z manjšimi koraki, pazljivo stopajoč,
kakor je sploh navada slepcem, ter vedno s palicama na levo in desno
posezaje, da ne bi kam v stran krenil. Ko se je bilo treba s ceste v
levico zaviti nizdol po ozki stezi, natanko je vse izdelal brez
voditelja.
Tukaj sva ga prehitela, naglo idoč
proti Srobotniku, vasici v znožju svetega Roka, ki je bil nad njo
pol četrti ure.
Na hribu najdeva vse črno moških
ljudi na tej plati in vse belo ženstva na oni, kajti naroda se je od
vseh obližnjih krajev nabralo vselej mnogo, ker je sv. Rok pomočnik
pomornim (kužnim) boleznim. Kovač "Favre", sajast po obrazu, potan
po čelu, držal je v krepki roki prižgano palico in je ob devetih jel
tako na vse mile kriplje streljati, da se je po dolini razlegalo, če
ne do samih Dobrépolj, vendar vsaj do Slevice, v Prelesje in
morebiti celo tja do Podsmreke, ako je stopo dobro napolnil. Otroci
smo si tiščali ušesa, kadar je poknilo, da so okna v cerkvi
zatrepetala, a vendar se v gostem roju gneli do kovača, kateremu nas
je bilo treba često odganjati.
(*) Tako na Goriškem še zdaj in prav
izrekajo to besedo namesto gorenjske pokvarjene oblike: brhek, kajti
h se je iz d enako porodil, kakor v besedah: svahko, gvahko itd.,
namesto: sladko, gladko.
Mladeniči so z dekleti bili v svojih
pogovorih, kajsi vem v kakih, ker so nas podili, ako smo od kod
blizu prišli, morebiti še bolj nego sam kovač "Favre". Žene so si
pripovedovale, po čem plenja žito, kakšen je lan, po čem daje krava
mleka in take stvari, a možaki gledali s hriba daleč okrog sebe po
deželi, koder je že kdaj hodil kateri izmed njih blago prodajat ali
dolgove terjat ali voli kupovat. Zlasti Sveti Kum so si radi kazali
pobožni krščeniki, med katerimi je bil posebno sloveč Gregorjev
Matiček, ki je vsako leto obhodil vsa proščenja. Največ in tudi
najveljavnejših mož, kakršen je bil Svetega Roka ključar Ilija,
retinski Jurko, Strmeščak in drugi; stalo je v častit ograbek
zbranih malo niže zakristije, kjer so gospoda na hrib čakali.
Kadar se je gospod pokazal še nizko
zdolaj na stezi pod staro bukvo, Jožnjakov Martin, ki je se zvonika
pol ure zvesto prihoda pazil, hitro malo pozvoni, kovač trikrat
ustreli in po vsem hribu je obenem slišati: "Gospod gredo!"
Skoraj potem se prikaže, ne župnik,
kateremu je tak hrib prezapóričen, nego kaplan z učiteljem Ivancem.
Ta blagosrčni mož je bil kasneje tudi moj prvi učitelj. Še živi, a
ne tam, kjer tista leta. Čakalo je i njega dovolj boja v življenju,
ker je imel obilo sovražnikov one vrste, ki človeku posebno znajo
dneve sladiti, ako se nanj spravijo. Mi otroci smo ga ljubili vsi
ter vedeli zakaj.
Učitelj in kaplan sta bila še v bregu
pod leskovim grmom, kakih deset korakov od čakajočih mož in že so z
glav leteli klobuki. Vsak ob svojo gosposko palico se opiraje
prideta na vrh, z njima nekaj dijakov in drugih odličnejših ljudi,
katerim sta se po sili pridružila tudi učiteljeva psa Hektor in
Kastor, izvrstna lovca. Gospodje se ustavijo v kmetski družbi, da se
malo oddahnejo ter obrišó pot s čela. Dijaki so molčeči, a kaplan z
učiteljem vred možem ponuja njuhalnega tobaka, vsak po svoje povesta
zdaj kako ozbiljno, premisleka vredno, zdaj kako šaljivo, smeha
vredno besedo, kar se kmetskim veljakom zdi bolje nego sam nevemkaj.
Kako nedosežno veliki, neizmerno
imenitni, kako učeni so bili meni vsi ti gospodje, posebno kaplan!
Izza očetovega hrbta sem jih strahoma s klobukom v roki ogledoval in
premišljal. Gosposki so govorili, vse drugače, vse lepše nego
najprvi kmetje! Nemški in latinski so znali, in bogve kaj še
drugega, kakor bi rezal, če je bilo treba. Kdo se jim ne bi čudil!
Njih obrazi so bilii mnogo belejši in vzornejši kmetskih, kar se je
videlo tudi na dijakih, ki so se bili vendar po bližnjih vaseh
porodili med kmeti. Nikakor nisem torej mogel razumeti, da so toliko
lepši od svojih bratov, ne vedoč, kako plemenito duševno delo tudi
obličju daje plemenitejšo podobo, kar očividno kaže kmetski dečak,
ki se že prvega pol leta iz mestne učilnice povrne z obrazom, vse
drugačnim, nego je bil poprej, dokler je krave pasel.
Jožnjakov Martin, ki je natanko znal
svojo sveto dolžnost in z zvonika vedno skrbljivo gledal, kdaj so se
gospod že dosti ohladili, stane pritrkavati, kar najlepše more, in
ljudje se jemó v cerkev snovati; kajti maša se ima pričeti. A ker
notri ni dovolj prostora, to se polovica pobožnih krščenikov
raztakne zunaj pod velikanskima lipama ter niže cerkve pod smrekami
po sencah, vsak po svoje Boga časteč.
Z očetom sva bila že malo poprej šla
gor na kor, od koder se je dalo vse izvrstno videti. Jezilo me je
nekoliko, da se je bilo nam moškim ljudem v cerkvi treba odkrivati,
a ženskim ne. Nikakor nisem vedel, kako je to, da ima tukaj večjo
pravico ženski svet, kateri je po vseh drugih stvareh povsod globoko
pod moškim.
Obeh stranskih oltarjev svete Polone
in svetega Blaža nisem nič posebno ogledoval, a tem bolj oči obračal
na veliki oltar, v katerem je stal ter nad kolenom kazal rano lep
sveti Rok, dolben iz lesa. Še mnogo bolj nego sam sveti Rok me je
zanimal njegov pes, ki je pred njim sedel in s “trento” kruha med
zobmi tako zvesto pazil na svojega svetega gospodarja, da je pozabil
snesti, kar je že v gobcu držal. Naš Turek bi tega ne bil storil.
Originalen je bil cerkveni strop iz
lesenih, črnih desak, s katerih je po ljudeh izmed nekako čudnih
perutnic gledalo mnogo angelskih, tako rejenih glav, da so imele vse
napeta lica, kakor bi naglas trobile; a meni so se zdele klasične
umotvorine. S kolikim spoštovanjem sem se vanje kvišku oziral!
Izvestno z obilo večjim nego oni dol name.
Orgel ni bilo, torj niti mehov ne, da
bi jih kdo vlekel! Tega je bilo meni vrlo žal, ker sem časi celo
moliti pozabil, premišljaje, kako je potegniti zdaj ta zdaj oni
remen, ki sta oba zopet lezla nekam noter, sam Bog vedi, kam! Zato
so tudi rekli nekateri, da je mehove treba tako po notah goniti,
kakor se orgla po notah, in kdo ne bi verjel. Edino to se mi je
zdelo po pravici čudno, ker vendar nad nobenim remenom nikjer nisem
videl not, kakršne je imel učitelj pred seboj.
Zlasti debelo sem v cerkvi izpočetka
ogledoval tisto, kar sem jaz v preprosti nevednosti imenoval čeber,
kateremu je res tudi zelo podobno, samo da ni zdolaj na tleh, kakor
je bil doma naš perilni čeber, nego v zraku, čudovito k zidu
pritisnjeno, kot bi stalo na sami božji moči.
Starejši svet me je nejevoljno karal,
da je greh tak zarobljen priimek zdevati napravi, ki se imenuje
prižnica, kar mi zopet ni hotelo iti v glavo, ker nikoli nisem
zapazil, da bi tam gori kdo po Ijudeh prežal. Da so mi rekli po
slovensko: propovednica, potem bi se morebiti ne bil spotikal,
propovedati (pridigovati) sem res često slišal s tega prostora. Kako
sem verno pazil na vsako propovednikovo besedico. Razumel res nisem
ničesar, razen da sta zmerom bila na vrsti Bog in hudič; a kadar je
prišla kaka sveta dogodbica, ostala mi je v glavi od prvega do
zadnjega konca. Danes je bilo govorjenje, kako je sveti Rok delal
čudo in bolnikom zdravil pomorne bolezni.
Samo ob sebi se umeje, da ni bila
tiha maša in je torej na koru prepeval učitelj, a pomagali so mu
dijaki, njegovi bratje in razna dekleta. Meni se je posebno dobro
zdelo, kadar se je na “per omnia seacula seaculorum” vselej po
dvakrat odpevalo: “amenamen!” in pri zauživanju bogve kolikokrat
ponavljalo: “dei gnado!”
Ljudje smo zdaj poklekovali, zdaj
zopet vstajali a molili vedno: ta na kake stare, umazane bukvice, ta
na brojanice (paternoster) ali tudi na same prste in kakor je kdo
hotel ali mogel, tako je bilo dobro. Posebno glasno je bilo starcev,
tu in tamkaj po cerkvi raztresenih, slišati o povzdigovanju, ko je
razen zvonca in streljanja utihnilo vse, tudi petje. Častitljivi
možje so z velikimi klobuki pod pazduho dreto svoje pobožne molitve
iz kosmatega grla vlekli tako počasi: “Če-šče-na-si-Ma-ri-ja”, kakor
bi se v hud klanec premikala hripava kolesa volovskega voza. Moj
stric Grmov Matiček je z lesenim mutcem darí pobiral, ne samo po
cerkvi, nego tudi zunaj okoli smrek in pod lipama; kajti svetemu
Roku je vsak rad podaril; ta mnogo, ta malo, ta rdeč, ta bel novec.
Grmov Matiček je vse spravil - za svetega Roka. Oh, kakor večino
tukaj omenjenih ljudi tako so tudi njega že odnesli v jamo, kjer ni
treba pobirati novcev ni po cerkvi ni zunaj cerkve.
Ko je maša minila, vse je zadovoljno
ven hitelo. Pod lipama je Kržinec točil vino in pivo; Oselniški
Jakob je v pletenem košu imel rdeče-rumene hruške naprodaj; sladka
srca in sladki konji so se tudi ponujali. Da sem tedaj imel novcev,
ne bi bil pogledal Kržinca, katerega bi zdaj morebiti počislal bolj
nego vse drugo; a z Oselniškim Jakobom bi se bila zmenila za
nekatero lepo hruško, ki smo jih sicer dovolj imeli doma; nego te so
bile kupilne, torej že zato boljše; z babami bi se bil pogodil za
nekaterega sladkega in lesenega konja, ki je znal iz repa tako
posebno piskati.
Dokler smo otroci lakomni oprezovali
okrog tega vabljivega blaga, imeli so svetega Roka odrasli soseščani
ves drug posel. Namreč vsak je pazil, kje zaleze kakega svojih že
povabljenih sorodnikov, da ga na gosti ujame. Povabljenci so se
izpočetka tako po robu stavili, da jih je bilo treba vleči; a
naposled so vendar šli nevlečeni. Tudi z našim očetom se je izmed
ljudstva prikazal moj ded materine strani, že nad osemdeset let star
mož, ki je med potjo meni obetal petico, in da bodeva z materjo v
nedeljo pri njem jedla orehov kruh ter pila "feredrajzgar", ako mu
doma povem vse, kar je gospod govoril o svetem Roku. |