LEVSTIKOVA POT - PODOBA ČASA |
Simona Jaklič:
LITIJA
Na sprehod po Litiji sem odšla,
povsod se ji zob časa pozna,
podhod na železnici res je nov,
a zvečer si ne upam tam domov.
Pri Lapu prav nič se ne dogaja,
Pošta nasproti sramota postaja,
no ja, imamo tudi semafor,
ki ne koristi temu, ki je nor.
Knjižnica dolgo čaka novo obleko,
postrgali bodo blagajno izžeto,
Kulturni center je že lepo ime,
a potreben prenove, to se že ve.
Se pa kar nekaj prireditev zgodi,
so otroci veseli in tudi mi,
v soboto matineja, v nedeljo še kino,
tudi v gledališču imamo se fino.
Pot me nese po mostu čez Savo,
reko, ki povzroči tudi poplavo,
prometa preveč v obe je smeri,
pod težo se trese most in trpi.
V svojem jedru se Litija duši,
avtomobili, pešci, vse nekam hiti,
znanec me povabil je na kavo,
drugi pa raje obrnil je glavo.
Cerkev, trgovine in bankomat,
nič nam ne manjka, ni se za bat,
upravna enota odbija, raje ne grem,
da v kakšni vrsti tam ne umrem.
V športni dvorani se tudi dogaja,
in že se mi novo vprašanje poraja.
Se bomo v bazenu že kmalu zmočili,
ali bomo prej samoprispevek dobili?
In kaj bi lahko mi sami storili,
da se bomo v Litiji lepo počutili?
Takole si mislim, ko hodim domov,
vsak posadi naj petdeset cvetov. |