LEVSTIKOVA POT - PODOBA ČASA |
Peter Avbelj:
ŠMARTNO PRI LITIJI
Šmartno pri Litiji je najmlajša med
slovenskimi občinami (193. po vrsti) a ne tudi najmanjša, saj se
denimo po številu prebivalcev (5.100) kot po površini (dobrih 100
km2), uvršča v zlato sredino. Občino sestavlja vsega skupaj 51
naselij, ki se nahajajo v osmih krajevnih skupnostih in sicer:
JABLANIŠKA DOLINA, JAVORJE, KOSTREVNICA, PRIMSKOVO, ŠMARTNO PRI
LITIJI, ŠTANGA, ŠTANGARSKE POLJANE in VINTARJEVEC. Večja naselja so
poleg Šmartna še Velika Kostrevnica, Zgornja in Spodnja Jablanica,
Gradišče pri Primskovem, Gradiške laze, Štangarske poljane, Štanga,
Zavrstnik in Javorje.
Občinsko središče, ki je obenem tudi
največje naselje v občini je Šmartno. Izoblikovati se je začelo v
manjši kotlini ob cerkvi sv. Martina in po njem dobilo tudi ime.
Gospodarski in kulturni razcvet je doživelo v srednjem veku, dočim
je število prebivalcev začelo rasti predvsem po II. svetovni vojni,
ko so se s središčem kraja zrasla naselja Cerkovnik, Ustje, Slatna,
Roje in posebej še Novo naselje. Tako se število prebivalcev počasi
a vztrajno pomika proti pol drugemu tisočaku.
Prometna pomembnost je bila od
začetkov ključnega pomena za razvoj kraja in še danes je Šmartno
pomembno stičišče cest proti Zasavju in Štajerski na eni in proti
Dolenjski in ljubljanski kotlini na drugi strani.
Ko govorimo o historičnem pregledu
območja se moramo ustaviti že v prazgodovinskem obdobju. Arheološke
izkopanine so pokazale prisotnost človeškega življa na obronkih
šmarske kotline (Tičnica, Oblak, Slatna), ter na območju Primskovega
v Jablaniški, Kostrevniški in Vintarjevški dolini. Prav slednji sta
že v pradavnini predstavljali pomembno povezavo južnega z vzhodnim
štajerskim delom današnje Slovenije; svoje je dodala še bližina in
pomembnost Vač s povezavo preko Debeč, v smeri Stične in Magdalenske
gore.
Naslednji, ki so zaznamovali
preteklost teh krajev so bili Rimljani, ki so pomembni predvsem iz
gospodarskega vidika, ker so že kopali rudo na hribu Sitarjevec. Na
tem mestu, ter na območju Cvingerja pri Jezeh se je gospodarstvo
razvijalo tudi v srednjem veku, ki ga zaradi omembe v pisnih virih
štejemo kot pravi rojstni datum kraja, ki se prvič, vendar
nepotrjeno, omenja v cerkveni listini iz leta 1135, ko naj bi
oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v Šmartno. Sv.
Martin je bil namreč eden od vikariatov pražupnije Šentvid pri
Stični, ki so leta 1389 pripadli stiškemu samostanu.
Že omenjeno rudarstvo je pomenilo eno
močnejših panog, kar dokazujejo ostanki topilnice na območju Slatne,
več zapuščenih rovov, domneva o povezavi z rudnikom v Maljeku (s kar
štiri kilometre dolgim rovom, dokončanim leta 1648) in dokumenti
rodbine Wagen, ki je zaradi gospodarske moči odigrala ključno vlogo
pri razvoju območja ob koncu 15 in v prvi polovici 16. stoletja.
Vendar rudarstvo ni bila edina gospodarska dejavnost s katero so se
v prejšnjih stoletjih ukvarjali Šmarčani; poglejmo si zapis o
Šmartnem iz druge polovice 17. stoletja kot ga nam v svoji Slavi
vojvodine Kranjske ponuja Janez Vajkard Valvasor:
»Šmartno leži štiri milje od
Ljubljane nedaleč od Save v prijazni in rodovitni ravnini. So sicer
samo štirje grunti, toda vsi razdeljeni v majhne hiše. Prebivalcev
je nad sto, med njimi mnogo tovornikov in vsake vrste obrtnikov, ki
človeku napravijo kar zahteva. Zlasti je mnogo usnjarjev, ki
izdelujejo črno usnje. Tudi precej gostiln je tu, in sicer letos, ko
pišem to topografijo, osemnajst, kajti tem ljudem mnogo bolj prija
vino kakor voda. Kljub temu imajo ribe, ki prihajajo iz vode, tako
radi, da ne morejo nekateri pustiti pri miru nobene vode, ki so v
njej ribe... med njimi so tudi takšni, ki ribarijo vedno ponoči,
redko podnevi.«
16. in 17. stoletje pomenita enega od
razvojnih vrhuncev. Na eni strani močna gospodarska dejavnost, ki so
jo povečini narekovale gospodarsko močne plemiške rodbine in že prej
omenjena ugodna prometna lega, so bile pogoj za hiter razvoj kraja,
ki je resnici na ljubo svojo podobo spremenil tudi na račun
znamenitega potresa (1511) po katerem so prezidavo doživele vse
pomembne stavbe od gradov, do sakralnih objektov; iz tega časa je
tudi najstarejša hiša v Šmartnem, Beneficiat, ki nosi letnico 1586.
In seveda cerkveno upravni pomen Šmartna. Če si še enkrat sposodimo
Valvasorjevo Slavo nam avtor v njej navaja da je vikariat sv. Martin
v drugi polovici 17. stoletja obsegal naslednje podružnične cerkve:
sv. Jurij na Blečjem vrhu, sv. Mohor in Fortunat na Libergi, sv.
Jurij pod gradom Pogankom, sv. Miklavž v trgu Litija, sv. Križ v
Brezju, sv. Marija Magdalena na Gradišču, sv. Peter v Vintarjevcu,
sv. Ana v Jablanici, sv. Benedikt v Kresnicah, sv. Katarina na
Bregu, sv. Marija na Javorju.
V tem razvojnem zagonu, se je območje
razvijalo vse do prihoda južne železnice v bližnjo Litijo sredi 19.
stoletja, ko slednja prevzame vlogo pri razvoju gospodarstva in v
upravne pristojnosti.
Šmartno od takrat delno stagnira, a
obenem doživlja razvoj na področju šolstva (glej spodaj), kulture in
društvene dejavnosti. K omenjenemu so največ pripomogli posamezniki,
če omenimo samo najpomembnejše: učitelj, organist in skladatelj
Franc Serafin Adamič (1829 – 1877), ki je bil pobudnik graditve
novega šolskega poslopja v letu 1876, naslednji je bil nadučitelj,
organist, skladatelj, Ivan Bartl, ustanovitelj Pevskega društva ZVON
Šmartno (1890), ter Josip Burger, ki je zaslužen za gradnjo nove
cerkve in razvoja šolstva. Bogata kulturna ponudba se je
nadgrajevala še v prvi polovici 20 stoletja, ko se je ustanovilo
Prosvetno društvo (imelo je svoj lastni dom in dvorano za
prireditve), na telovadnem področju pa sta se izkazala sokolsko in
orlovsko društvo. Po drugi svetovni vojni se je razvojni tok
dokončno obrnil navzdol, še najbolj je opazno pomanjkanje razvojne
iniciative, ki je z ukinitvijo občine v 50 letih dokončno zamrla.
Tako je ravno društvena dejavnost
dandanes izkaznica kraja, še zlasti na kulturnem segmentu: poleg
pevskega društva Zvon je treba omeniti, komorni pevski zbor Cum
anima, vokalno skupino Pavza, otroški pevski zbor Žvrgolevčki, in
moški pevski zbor Fantje od fare, ki delujeta v okviru Prosvetnega
društva Šmartno, folklorno skupino Javorje, gledališko društvo
Vajkard, na športnem področju z rezultati izstopajo rokometaši.
Gospodarsko sloni območje na Industriji usnja Vrhnika - obrat
Šmartno, SVEA - Lesna Litija, Kovini, Litijski mesariji Litija, del
prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom ali raznimi obrtnimi
dejavnotmi, veliko se jih na delo vozi v bližnjo Litijo in
Ljubljano.
ŠOLSTVO
Ustanovitev šole v Šmartnem –
enorazrednice, ki je imela svoj sedež v župnišču, sega v leto 1665.
Šola je po slabih dveh stoletjih, leta 1853, postala dvorazrednica,
že štiri leta kasneje trirazrednica. Pomemben mejnik predstavlja
leto 1868, ko je šmarski dekan Josip Burger v prostorih mežnarije na
sedanjem Staretovem trgu ustanovil prvo farno šolo. Ker je naraščalo
število učencev je bila s časom prostorska stiska tako velika, da so
že čez sedem let 1875 začeli graditi novo šolsko poslopje nasproti
cerkve, ga dogradili že v dobrem letu in istočasno razširili v
štirirazrednico, ki je bila takrat ena redkih štirirazrednic na
Kranjskem.
Leta 1926 so šolo razširili v
šestrazrednico. Vendar to ni bil edini mejnik na področju
izobraževanja v prvi polovici 20. stoletja. Namreč zaradi zelo
razvitega obrtništva in kmetijstva na šmarskem koncu je v šoli od
leta 1898 do začetka druge svetovne vojne delovala
obrtno-nadaljevalna šola in od leta 1927 do 1931 dvoletna kmetijska
nadaljevalna šola. Malo pred začetkom druge svetovne vojne, leta
1941, je šola postala sedemrazrednica, vendar je okupator (Nemci) še
istega leta izselil slovenske učitelje in na ta mesta pripeljal
svoje, poleg tega so sežgali večino knjig in uničili šolski arhiv.
Po drugi svetovni vojni je bila uvedena osemletka, naraščanje
prebivalstva pa je pomenilo tudi večje število učencev, kar je
vodilo v pomanjkanje prostora. Ravno zaradi tega so se leta 1958
odločili za gradnjo nove šole na zemljišču, ki ga je podarila
Župnija Šmartno. Gradnja je vse do potresa leta 1963 potekala
počasi. Ta okoliščina – poškodbe na starem poslopju pa so pripeljale
do tega, da so gradbena dela napredovala hitreje in učenci so lahko
s poukom v novi zgradbi pričeli v januarju 1964. Stavba je kasneje
doživela številne dograditve, leta 1991 je dobila novo šolsko
knjižnico, v letu 2001 se je pričelo z gradnjo prizidka, ki bo v
prihodnosti omogočil izvedbo devetletke. Poleg matične ima osnovna
šola Šmartno danes še štiri podružnice in sicer: Javorje, Primskovo,
Štangarske poljane in Velika Kostrevnica.
GRADOVI
Pomemben relikt preteklih časov so
gradovi, najstarejši izmed njih naj bi bile Roje, ki je svojo
funkcijo dokončno izgubil že v 16. stoletju. Dal ga je postaviti
Ulrik III. Spanheimski in se prvič omenja že leta 1265. Kasneje je
postal last grofov Apfaltrerjev, ki so po potresu 1511 grad opustili
in pod njim sezidali dvorec Grmače in ga imeli v posesti vse do
konca druge svetovne vojne. Žalostno usodo je doživel med vojno, ko
so ga požgali partizani in ga po vojni porušili do tal. Na mestu
nekdanjega grajskega parka se danes nahajajo objekti Kmetijsko
gozdarske zadruge Litija, v nekdanji graščinski konjušnici so
stanovanja. Grad Slatna se omenja v 14. stoletju kot last gospodov
Slatenskih, kasneje je hitro menjaval lastnike. Večjo prezidavo je
doživel v 17. stoletju, ko so ga razširili in uredili lep grajski
vrt. Njegov zadnji lastnik je bila od sredine 19. stoletja do 2. sv.
vojne rodbina Windisch-Graetz. Med vojno in po njej je doživel
podobno usodo kot Grmače. Grad Sela naj bi sezidali Verneški
gospodje v 16. stoletju. Enonadstropno poslopje je bilo povezano
preko trakta s trinadstropnim stolpom. Svoje svetle trenutke je
doživljal, ko je postal sedež okrajnega glavarstva in sodišča,
katera so preselili iz Stične, do prihoda železnice sredi 19.
stoletja. Graščina je večkrat menjavala lastnika in mogoče je ravno
v tem treba iskati vzrok, da je poslopje že konec 19. stoletja v
celoti propadlo. Danes so na tem mestu vidni le grajski vodnjak in
stoletna lipa z osemnajstimi vrhovi.
Graščina Črni Potok naj bi bila
zgrajena že pred letom 1578. Prvi znani lastniki so bili gospodje
Strassern z Rožeka na Dolenjskem. Leta 1672 jo je Janez Vajkard
Valvasor kupil od barona Jurija Kheysella in jo sedemnajst let
pozneje prodal. Zadnji lastnik je bila rodbina Medica. Po vojni so
graščino in posest nacionalizirali in kot takšna, prenovljena in
urejena, služi kot dom za starejše občane.
Predhodnik gradu Bogenšperk,
srednjeveški Lichtenberg – je romanska utrdba, katero so verjetno že
v 12. stoletju pozidali višnjegorski gospodje kasneje pa je bil last
oglejskih ministerialov. Potres v letu 1511 je grad dodobra
poškodoval, tako, da so njegovi takratni lastniki – Wagni material
uporabili za zidavo njegovega naslednika – Bogenšperka. Danes so na
mestu gradu vidni ostanki srednjeveškega palacija, v neposredni
bližini pa se nahaja kapela, ki so jo koncem 19. stoletja pozidali
zadnji lastniki Bogenšperka – rodbina Windischgraetz. »V deželnem
jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na
Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih
starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima
razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in
zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih,
preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem
peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in
rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.« Tako je že leta
1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal
znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je
na gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692).
Renesančni grad Bogenšperk eden najpomembnejših kulturnih spomenikov
na Slovenskem. Današnja oblika je dobil po letu 1511, ko močan
potres v bližini poškoduje srednjeveško utrdbo grad Lichtenberg, ki
je takratnim lastnikom gospodom Wagnom postala neprimerna za
bivanje. Tako je nastala renesančna stavba z značilnima okroglima
stolpoma. Bogenšperk je poleg svojih arhitekturnih prvin širši
javnosti poznan kot dom znamenitega polihistorja in raziskovalca
Janeza Vajkarda Valvasorja, do današnjih dni edinega člana Angleške
kraljevske družbe iz ozemlja naše države. Valvasor, rojen leta 1641
v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je imel Bogenšperk v posesti v
letih 1672 – 1692.
V času bivanja na Bogenšperku je po
večini nastal njegov znameniti opus, ki med drugim obsega: raziskavo
Cerkniškega jezera, izdajo več topografskih del, načrt za predor
Ljubelj, posebej se je proslavil z izdajo monumentalnega dela Slava
vojvodine Kranjske, ki so jo natisnili leta 1689 v Nürnbergu. Delo,
ki obsega preko 3.500 strani, nudi enkraten prikaz osrednjega dela
današnje Slovenije pred tristo leti in je pomemben vir za
strokovnjake, ki se ukvarjajo z zgodovino našega prostora v
preteklih stoletjih. Tako lahko upravičeno rečemo, da je ravno
Valvasor s svojimi raziskavami in izdajami knjižnih del ponesel
slavo Bogenšperka preko meja današnje Slovenije. Zadnji lastnik
grajskega kompleksa, ki je tekom stoletij pogosto menjaval lastnike
je bila od sredine 19. stoletja do italijanske kapitulacije
septembra 1943 rodbina Windischgraetz. Po letu 1945 je bil grad
popolnoma izropan, največje dragocenosti so ob svojem odhodu odnesli
že zadnji lastniki. V objekt se leta 1949 za petnajst let naselijo
jezuiti, ki grad vzdržujejo, da ni nadalje propadal. Po letu 1972 se
je pričelo s sistematično obnovo gradu, ki je danes v lasti Občine
Litija, z njim od leta 1998 upravlja Javni zavod Bogenšperk.
Kaj nam grad ponuja danes? Predvsem
vpogled v življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, za katerega
smo že zapisali, da je svoj obširen znanstveni opus povečini
ustvaril ravno na tem mestu. Valvasorjeva delovna soba je prostor za
katerega slavni polihistor v Slavi vojvodine Kranjske zapiše, da je
dal vanj postaviti štiri kamnite stebre, in ti še danes dominantno
zaznamujejo prostor. V njem je Valvasor pripravljal svoje projekte
in gradivo za knjižne izdaje. V tem smislu je soba danes tudi
urejena, saj so v njej – poleg stilske opreme, ki izvira iz konca
17. stoletja obiskovalcu na vpogled del njegovih knjižnih izdaj, kot
sodobno dela na tematiko o Janezu Vajkardu Valvasorju. Osrednji
eksponat zavzema original Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689,
njegovo življenjsko delo.
Bakrotiskarna Valvasorjevo grafično
delo je prikazano v dveh prostorih. V prvem lahko na opazujemo nekaj
njegovih del, ki so nastala v grafičnem zavodu. To dopolnjuje
sodoben tehnični prikaz njegovih grafik in panojska predstavitev
tehnike bakrotiska. Drugi prostor ponuja rekonstrukcijo tiskarske
delavnice, kakršna je obstajala na Bogenšperku za časa J.V.
Valvasorja. V sklopu prenove zbirke smo v začetku leta 2001 odprli
ročno delavnico papirja, ki dopolnjuje predstavitev bakrotiska in se
nanj neposredno navezuje, saj nam razkriva skrivnosti začetka
izdelovanja papirja do takrat, ko je le ta prišel v Slovenijo, to je
nekje v 16. stoletju.
Vraževerje predvsem vera v čarovnice
in s tem povezani procesi, doživijo na Slovenskem v drugi polovici
17. stoletja največji razmah. Posebej velja ta ugotovitev za
čarovniške procese, ki se pri nas začnejo s procesom proti Veroniki
Deseniški in doživijo v omenjenem času svoj največji “razcvet”,
končajo pa v obdobju vladavine Marije Terezije. Zbirka nam nudi
kratek sprehod skozi vraže na Slovenskem s poudarkom na predstavitvi
17. stoletja, ko primere le tega prav dobro v Slavi opišeta J.V.
Valvasor in Erazem Francisci. Osrednjo mesto zavzema vraža iz
Notranjske, ko Valvasor zapiše, da ljudje verjamejo, da sam hudič
polhe pase in zadevo obogati še z ilustracijo. Del zbirke je
namenjen vražam ob ženitovanju in ljudski medicini ter zagovarjanju
urokov. Zbirka je bogato opremljena s slikovnim in stvarnim
gradivom; obiskovalci lahko vidijo še sanjske knjige, lectove
figurice za zaljubljence, igralne karte, kocke, navodila za branje
iz roke, predpisi iz zdravniških bukev, hišni žegni,…….
Noše Postavitev zbirke sega v leto
1989 v sklop proslav ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske.
Ponuja nam enkraten vpogled v oblačilno kulturo naših prednikov iz
večjega dela današnje Slovenije v drugi polovici 17. stoletja.
Obiskovalec bo lahko občudoval nošo Gorenjca in Gorenjke, Kraševca
in Kraševke, ter Dolenjca in Brščice (okolica Trsta). Oblačila so
narejena iz podobnih materialov kot so jih uporabljali v 17
stoletju, prav tako so tudi barvana z naravnimi barvili.
Predstavljeni so tudi postopki izdelave oblačil tako pri nas kot
širše v Evropi.
Geološka zbirka predstavlja kamenine,
fosile in minerale zbrane izključno na ozemlju litijske občine. Gre
za svojevrsten primer med geološkimi zbirkami v Sloveniji, ko je v
eni zbirki predstavljena geologija celotnega ozemlja neke občine.
Geodetska zbirka je osrednja muzejska
postavitev s to tematiko na Slovenskem. Svoje mesto je na
Bogenšperku našla prav zaradi dejstva, da je bil eden prvih
kartografov in zemljemercev Janez Vajkard Valvasor, kateremu je s
sodelavci uspelo narediti zemljevid dežel Kranjske in Koroške ter
sosednjih hrvaških dežel. Predstavitev kartografije je zasnovana od
njenih začetkov – še v obdobju pred Rimljani do današnjih dni. Na
zbirko se nanaša tudi gravimetrična točka, ki se nahaja v bivši
grajski grobnici in je hkrati tudi potresna točka za meritev
potresov v osrednjem delu Slovenije.
Lovska zbirka predstavlja zbirko
trofej lovskih družin Zasavja. Ureditev zbirke je bila narejena v
sodelovanju Tehniškim muzejem Slovenije. Glavna atrakcija zbirke je
trofeja rjavega medveda, ki je bil uplenjen leta 1978 v okolici
Banje Loke na Kočevskem. S težo blizu 360 kg, ga prištevajo k eni
večjih trofej v tedanji Jugoslaviji.
Zbirka NOB Muzejska postavitev o
dogodkih NOB je najstarejša muzejska zbirka na gradu Bogenšperk, saj
sega odprtje v leto 1973, ko je bila zbirka prestavljena iz bližnje
Litije in obenem ustrezno dopolnjena. Prikazuje razvoj odporniškega
(partizanskega) gibanja v drugi svetovni vojni v osrednjem delu
Slovenije, kjer se nahaja tudi grad Bogenšperk. Posebej je
predstavljena pomembna zemljepisna lega tega dela Slovenije med
drugo svetovno vojno, saj je reka Sava predstavljala pomemben prehod
za partizanske čete.
SAKRALNA DEDIŠČINA
Območje občine Šmartno je zelo bogato
s sakralno dediščino, ki je v večini primerov stara okoli 500 let
(potres v letu 1511). Najpomembnejši spomeniki so: župnijska cerkev
na Primskovem, sv. Lucija v Mišjem dolu, ki se med drugim ponaša s
prenosnimi orglami, sv. Mohor in Fortunat na Libergi, cerkev sv Ane
v Jablanici, sv Peter in Pavel v Vintarjevcu, romarska cerkev sv.
Antona Padovanskega v Štangi in seveda cerkev sv. Martina v
Šmartnem. Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10.
stoletjem. Iz tega obdobja so tudi naše najstarejše cerkve posvečene
temu svetniku, podobno velja za Šmartno, kjer naj bi prvotno cerkev
postavili na mestu, kjer je na površje, za god sv. Martina, prišla
skupina zasutih šmarskih rudarjev. Letnica začetka zidave
predhodnice današnje župnijske cerkve nam ni poznana, najbolj
verjetna je domneva, da njen nastanek sega v obdobje po letu 1511,
kar priča več ohranjenih spomenikov, ki so bili vzidani v
notranjosti cerkve in so se ohranili do danes: Erazma Wagenberškega
iz leta 1522 v prezbiteriju, vikarja Jurija Smuka iz leta 1537,
nekaj kasnejši pa je bil od Erazma Lichtenberškega iz leta 1566 v
cerkveni ladji na ženski strani. Kot je bilo v navadi so cerkev
kasneje večkrat prezidavali in dozidavali, tako da je ostal od njene
prvotne zasnove le gotski prezbiterij, velika vrata in vhod v obe
zakristiji. Kasnejšega datuma sta bili zagotovo kapelici sv. Mihaela
in Rožnovenske Matere Božje in zvonik na zahodni strani cerkve.
Zanimivost prejšnje cerkve je bila tudi ta, da se je na sredini
cerkvene strehe dvigal nadstrešnik s tremi majhnimi zvonovi, ki so
tehtali skupaj 84 kg.
Pobudnik zidave sedanje župnijske
cerkve je bil Josip Burger, ki je bil leta 1836 imenovan za župnika
in dekana v Šmartnem, in tu deloval vse do svoje smrti leta 1870.
Skoraj vse svoje premoženje je zapustil za gradnjo nove šmarske
cerkve, približno 17.000 goldinarjev, znesek se je do leta 1895
početveril, kar je pomenilo dobro finančno osnovo za izpeljavo
gradbenega podviga. Priprave na gradnjo so stekle leta 1896, ko so v
Cerkovniku začeli z izdelavo opeke, vsega skupaj 1.050.000 kosov.
Hkrati z opeko so domačini žgali in gasili apno, vozili pesek in
mivko, pripravili gradbeni les, za temelje pa pridobili kamnite
bloke želežniškega mostu pri Pogoniku, ki so ga takrat nadomestili z
novim - železnim.
Avtor objekta je arhitekt Adolf
Wagner, profesor državne obrtne šole v Grazu (naredil tudi načrt za
filharmonijo v Ljubljani), ki je izvedel modifikacijo prvotnih
Jeblingerjevih načrtov in ustvaril izrazito neogotski tip zgradbe. S
polaganjem profilov za novo cerkev, ki leži v obratni smeri kot
stara cerkev, se je pričelo, 10. aprila 1899, s kopanjem temeljev pa
tri dni pozneje. Najgloblje je skopan temelj za velikim oltarjem, s
prizidkom vred je bil globok 4,23 m. Do konca leta 1899 je uspelo
obokati kapelice v cerkvi in obe zakristiji. Spomladi 1900 so
dozidali zvonika, oboke, okna, vrata, nad glavno in stranska
pročelja pa so postavili kamniti križ in križne rozete. Višina
zvonikov je 60 m, dva metra več, kot je v načrtu. Kronika gradnje
navaja, »da gre za preprosti razlog, da bi zvonovi viseli više in bi
se tako zvonjenje boljše slišalo.« domači mizarski mojster Josip
Izgoršek je postavil vsa vhodna vrata, ključavničarska dela pa je
opravil drugi domačin, Anton Verbajs. Znani steklarski mojster
Avgust Angola iz Ljubljane, je vstavil okna, ki jih je deloma
izdelal celo sam. Naslednje leto - spomladi leta 1901 so postavili
veliki oltar sv. Martina, delo ljubljanskega kamnoseškega mojstra
Feliksa Tomana, ki je izdelal tudi oba stranska oltarja -
Brezmadežne in sv. Antona Padovanskega, ter obhajilno mizo. Cerkev
je dobila še 48 hrastovih klopi; v stilu objekta jih je izdelal
šmarski mizarski mojster Josip Izgoršek. Cerkev je v letu 1901
doživela tudi posvetitev in sicer na praznik Marijinega imena, 15.
septembra 1901. Omeniti velja še notranja poslikavo cerkve, katere
se je v letu 1911 lotil umetniški slikar Anton Jebačin Na svodu med
ladjo in prezbiterijem je naslikal Oznanjenje Marije Device. Leta
1913 je dve freski v stranskih kapelah, in sicer: nad Marijinim
oltarjem sliko Marijin grob in njeno kronanje, nad oltarjem sv.
Antona pa zavetnike podružnic. Njegovo delo sta tudi emblema nad
vrati obeh zakristij - Jagnje božje in pelikan, zunaj, nad portalom
pa je naslikal sv. Martina na konju, vse na imitirani mozaični,
zlati podlagi. Na prižnico je naslikal Mojzesa, Kristusa in štiri
evangeliste na bakreno pločevino z imitirano zlato mozaično podlago.
Cerkev je prve večje obnovitvene posege doživela ob svoji 75.
letnici – sredi sedemdesetih let 20. stoletja.
|