PRIMSKOVO – ZGODOVINA KRAJA

Primskovo se prvič omenja leta 1258, in sicer z imenom Prinskau. Skozi stoletja se je oblika imena seveda spreminjala: Primskgov (1261), Primgew (1341), Prymsko (1400), Printzkha (1406), Primczka (1444), Primska (1505).

V preteklosti je bila to občina s sedežem Gradišče. Občina je obsegala prisojno gričevje nad sotočjem Bratnice in gornje Temenice v smeri proti razvodju s Savo, znana zlasti po stožčasti Primskovi gori z znamenito božjo potjo in po številnih vinogradih. Naselja so bila majhna in raztresena: Dolnji vrh, Gornji vrh, Sevno, Gradišče, Ježce, Ježni vrh, Menguš, Mišji dol, Mulhe, Obla gorica, Poljane, Primskovo, Razbore, Vinji vrh in Višnji grm.

V bližini vasi Gradišče so odkrili hallstattsko gradišče z nasipom in grobovi. Pri župni cerkvi so naleteli na sledove ilirsko-venetske naselbine iz 6. in 5. stol. pr. Kr. Poleg nje znamenita stara lipa s kamnitimi sedeži, stara naj bi bila okrog 400 ali celo 500 let.

Na Primskovem je živel od 1876 do smrti 1890 župnik in homeopat Jurij Humar, ki je slovel kot čudodelni ljudski zdravnik.

GRADOVI

O gradu Obla gorica (Wolchenberg), ki je nekdaj stal na Podškalski skali na hribu Gradce pri istoimenski vasici blizu Poljan pri Primskovem, danes ni več sledu. Pičle razvaline, ko so bile pred sto leti še vidne, so končale kot gradbeni material v okoliških hišah. Krški škof Roman I je dal grad pozidati že pred letom 1161, upravljali pa so ga njegovi ministeriali vitezi z Oble gorice; to leto je omenjen vitez Herman. V zgodovinskih virih je grad Obla gorica omenjen leta 1167. Kasneje je grad prešel v oglejske roke, zadnja omemba sega v leto 1343, ko je grad verjetno že propadel.

V Zagriču pri Primskovem je nekdaj stal gradič Grič (Gritsch), sprva last Gallov pl. Gallensteinov, od sredina 17. stol. pa baronov Lichtenbergov. Konec 19. stol. so imeli dvorec preddvorski baroni Wurzbachi pl. Tannenbergi, po prvi svetovni vojni pa ga je kupil Valentin Perme, posestnik iz Kostrevnice. razpadajoče enonadstropno poslopje so podrli še pred drugo svetovno vojno in razvaline porabili za gradnjo hiš. Danes o Griču ni sledi. Janez Vajkard Valvasor pa ga je upodobil v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske. Danes stoji na tem mestu lovska koča.

ZGODOVINA IN RAZVOJ ŠOLSTVA

Od 1864 do 1891 je bil na Primskovem zasilni pouk. Prvi, ki je poučeval čitanje, je bil organist Matevž Draksler. Šola ni bila redna. Kasneje so to delo opravljali župniki, ki so službovali tukaj. Pouk je potekal kar v župnišču.

Leta 1891 so ustanovili prvo zasilno šolo. V šolsko stavbo so preuredili staro cerkev sv. Nikolaja, v kateri je bila ena učilnica. Ta le 1903 pogorela, a so jo kasneje obnovili, toda šola še vedno ni bila redna. Leta 1911 je bila odprta prva redna šola – enorazrednica. Prvi redni učitelj je bil Srečko Kavčič, ki je med prvo svetovno vojno padel nekje na Primorskem. Šola je bila vse do 1930 enorazrednica, istega leta pa je postala dvorazrednica. Pouk je še vedno potekal v stavbi, ki je bila prej cerkev. V kraju so si prizadevali za novo šolsko poslopje, a so bili neuspešni, ker je bila občina prerevna. Tudi sicer je bil ves šolski okoliš reven. Vsako leto je potekalo obdarovanje najpotrebnejših otrok, in to z obleko, perilom in obutvijo. Učiteljski kader se je pogosto menjaval.

V času vojne 1942 – 1946 na Primskovem ni bilo pouka. Uničeno je bilo šolsko poslopje in tudi ves arhiv. Šola je bila ponovno ustanovljena 1946, pouk pa je potekal po zasebnih hišah: na Gradišču 4 pri Jakobovih in na Gradišču št. 3 pri Hribarjevih.

Šolski odbor in domačini so si zelo prizadevali, da bi dobili novo šolsko stavbo. Tako so v občinskem domu uredili šolske prostore. V letu 1957/58 je pouk potekal v isti stavbi, kar je bilo za učitelje in učence vsekakor boljše.

Naslednja prelomnica je šolsko leto 1957/58, ko se je začel kombiniran pouk. Kombinirani oddelki so bili številčno zelo močni. Leta 1958 je v šolski stavbi prvič zasvetila žarnica. Tedaj je bila zgrajena tudi cesta, na Kopačiji pa so odprli trgovino.

Krajani Primskovega so se ves čas trudili za izgradnjo novega šolskega poslopja in za izboljšanje pogojev učencev in učiteljev. Zaradi oddaljenosti so imeli tudi probleme z učiteljskim kadrom, ki se je še vedno neprestano menjal.

Leta 1969 je bil razpisan referendum za prvi občinski samoprispevek, v programu je bila tudi gradnja podružničnih šol. Vsi Primskovčani so se na referendum še posebej pripravili, zato je bil ta uspešen.

Leta 1971 sta šolski odbor in KS Primskovo ustanovila gradbeni odbor za gradnjo nove šole. Izbrali so lokacijo na Gradišču. Pri gradnji nove šole so se domačini ponovno izkazali in 2. oktobra 1972 se je začel pouk za vse učence od 1. do 8. razreda v novi šoli. Pouk je bil dvoizmenski in še vedno kombiniran. Edina težava pri organizaciji vzgojno-izobraževalnega dela so bile tudi v novih prostorih še vedno kadrovske vrzeli in problem strokovne zasedenosti na predmetni stopnji glede na zahtevnost popolne osemletke.

Naslednja prelomnica šolstva je bilo leto 1975/76, ko je bila ukinjena osemletka in so učenci višje stopnje začeli obiskovati pouk na centralni šoli v Šmartnem. Uvedli so avtobusno šolsko progo, ki so se je razveselili tudi mnogi krajani, saj so bile tako tudi njim dane možnosti in ugodnosti prevoza do občinskega središča.

Tako sedaj poteka pouk na Primskovem za učence od 1. do 4. razreda v kombinaciji. Število učencev je vedno manjše. Za ilustracijo: v letu 1946/47 so šolo obiskovali 103 učenci, največ jih je bilo v letu 1949/59 – 121, sedaj pa število komajda presega 10.

Vir: Pod primskovško lipo, Raziskovalna šola, Primskovo, 2. 10. – 4. 10. 1997