LEVSTIKOVA POT NEKOČ IN DANES |
BIVALNA KULTURA V LITIJI IN NJENI
OKOLICI
I.
Delavska stanovanja
Razgibano območje občine Litija v
osrčju Slovenije, prepreženo z griči in hribi, pokritimi z gostimi
gozdovi, med katere se je zasekala reka Sava in razdelila območje
občine na levem bregu Save na del zgodovinskega ozemlja Gorenjske,
desni breg pa na zgodovinski del Dolenjske, ni bogato samo z
naravnimi lepotami, saj se na 328 kvadratnih kilometrih občinskega
ozemlja kar vrstijo spomeniki etnološke dediščine.
Nekatere najbolj zanimive med njimi
smo poskušali pobliže spoznati, zato smo se učenci zgodovinsko
raziskovalnega krožka tega tudi lotili. Pozanimali smo se, kje na
območju naše občine še stoji kakšna zelo stara ohranjena domačija,
kdo prebiva v njej, v kakšnem stanju je in ko smo imeli zbrane prve
podatke, smo poprosili lastnike določenih objektov za ogled in
kratek razgovor. Našim prošnjam so le redki prisluhnili, zato smo se
morali zadovoljiti z ogledom, opisom in fotografiranjem le dveh
stanovanjskih objektov ter razgovori s številnimi poznavalci
delavskih stanovanjskih razmer.
Ob pregledovanju zbranega gradiva o
delavskih kolonijah v Litiji smo se odločili, da poskušamo z ustnimi
viri skromen opis teh stanovanjskih razmer dopolniti. Trud, ki smo
ga vložili v iskanje sogovornikov se nam je lepo obrestoval, saj smo
z njihovo pomočjo zbrali izjemno zanimive podatke o delavskih
stanovanjih, katerih opis predstavlja večji del naše raziskovalne
naloge. Slikovno gradivo je povzeto iz pisnih virov in izposojeno od
sogovornikov. Nekaj fotografij pa je sodobnih.
Poleg delavskih stanovanj smo
predstavili še pravo kmečko domačijo s Podbukovja št. 8 na Vačah in
najstarejšo litijsko "Kisletovo" hišo, ki nas spominja na tesno
povezanost in odvisnost kraja z reko Savo, ki je bila pomembna
prometnica že v starem veku, pa vse do zgraditve Južne železnice
leta 1849, ko se je dotlej živahni rečni promet pričel naglo
zmanjševati.
Kje
in v kakšnih stanovanjih so živeli litijski delavci
Predilnica je bila poleg topilnice
najstarejša litijska tovarna. Ustanovili so jo leta 1886, čeprav je
Tržačan Julius Schwarz pričel predilniško in tekstilno
proizvodnjo opravljati že leta 1880.
Leta 1883 se mu je pridružil Evgen
Zubin iz Manchestra in nato sta leta 1886 ustanovila družbo
(današnjo Predilnico), ki je bila tega leta vpisana v trgovski
register sodišča v Ljubljani.
Če je hotela tovarna, da bodo delavci
redno opravljali delo osem ali tudi več ur na dan ter da bo čim manj
bolezenskih izostankov, so morali poskrbeti za čim večje število
stanovanj. Dobra četrtina delavstva je živela izven Litije in je
prihajala na delo iz okoliških vasi. Zato je začela Predilnica
graditi večje število stanovanj za delavce. Že leta 1896 so začeli
graditi delavsko kolonijo, ki se je imenovala "Za Savo", in delavsko
kuhinjo ter enodružinske hiše za mojstre in uradnike. Leta 1906 so
zgradili tudi ambulanto. Leta 1907 je 51 delavcev stanovalo v
tovarniških stanovanjih.
Preden je bila zgrajena največja
stanovanjska kolonija "Na Stavbah", je tudi delavstvo bolj
životarilo kot normalno živelo. Mnogo ljudi se je že priselilo iz
okoliških hribov in tudi od drugod, ker so si našli zaposlitev v
tovarni .
Stanovali so v revnejših najemniških sobah v Gradcu in v Litiji, v
izredno slabih higienskih in zdravstvenih razmerah. Velik del
svojega zaslužka so morali odriniti za najemnino in si tako v tem
začaranem krogu niso mogli izboljšati življenjskih razmer.
Predilnica je začela graditi delavsko
kolonijo v Gradcu leta 1923. Da bi si zagotovila zadostno število
delavcev in si jih pridobila zase, si je družba prizadevala, da bi
jim na nek način zagotovila najosnovnejše potrebščine, to je
eksistenčni minimum. V interesu tovarne je bilo, da bi bilo
delavstvo čim bolj preskrbljeno, in da bi živelo v znosnih
okoliščinah, ker je bila od življenjskega standarda odvisna tudi
njegova storilnost.
Z gradnjo delavskih hiš je imela
družba štirikratno korist. Pridobila si je zaupanje delavstva, ki je
pri boljših življenjskih pogojih zvečalo delovno storilnost.Tu je
lahko vlagala in skrivala svoje prekomerne dobičke, ki bi jih sicer
mogla prenesti izven države, in deležna je bila davčne oprostitve za
novozgrajene stavbe.
To nam dokazuje dopis, ki ga je
poslala firma Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d. d.
Predilnica v Litiji, 11. julija 1925 leta davčni upravi :
"Na podlagi priloženih prilog...
prosi podpisana tvrdka za davčno oprostitev svojih dveh
novozgrajenih delavskih hiš v Gradcu na parceli št. 1345, k. o.
Hotič."
Gradnja hiš se je začela 9. septembra
1923. Petega februarja 1925 pa so bile zgrajene in prvega marca
delno vseljive. Petega februarja 1925 je komisija županstvu v Hotiču
pregledala novozgrajene hiše v tovarniški koloniji v Gradcu in
odobrila rešitev prošnje za davčno oprostitev.
Prvotni načrt delavske kolonije je
predvideval 7 stanovanjskih hiš in dekliški dom s potrebnimi
stranskimi poslopji ter vodnjakom. Od tega so bile 4 delavske hiše,
3 pa za mojstre; v vsaki so bila po 4 stanovanja.
Dekliški dom naj bi imel gledališko
dvorano, osem spalnic in bolniško sobo; tu bi bilo stanovanje za
okrog 120 deklet. Za večje družine sta bili predvideni dve sobi in
kuhinja, za manjše pa soba in kuhinja. Delavske hiše so imele tudi
več podstrešnih sob. Stanovanja so bila opremljena in preskrbljena z
vodo in elektriko. Vsako stanovanje je imelo zelenjavni vrt. Družba
je imela v Litiji okrog 48 hektarov zemlje, ki jo je nudila delavcem
v najem za minimalno odškodnino.
Načrti za gradnjo dekliškega doma so
bili izdelani 20. februarja 1924; županstvo v Hotiču pa jih je
odobrilo 24. septembra. Nadaljnji načrti hiš so še iz avgusta 1926.
V istem času so bili predloženi še načrti za mojstrsko in uradniško
hišo. Dokončni načrti s situacijskimi narisi nove kolonije in
vodovoda so bili izdelani avgusta 1926. Naredilo jih je gradbeno
podjetje Rudolf Exner, Celje.
Po uradnem poročilu uprave Predilnice
v Litiji, z dne 5. maja 1927, je stanovalo v tovarniških stanovanjih
62 odstotkov v tovarni zaposlenega delavstva, le 38 odstotkov jih ni
stanovalo v tovarniški koloniji. Od teh 38 odstotkov moramo odšteti
večje število delavcev, ki so bili doma iz Litije ali bližnje
okolice in so imeli lastna stanovanja.
Znotraj delavskega sloja so sčasoma
začele nastajati premoženjske razlike. Na samem začetku to še ni
bilo tako očitno. V primerjavi z delavci iz drugih tovarn so bili
litijski predilci v neprimerno boljšem položaju.
Delavci v Predilnici so si izborili
kolektivno pogodbo, ki je določala višino plač, zagotavljala ugodne
delovne razmere in socialno varnost. Kljub temu pa so se razmerja
med delavci in mojstri vse bolj poglabljala, kar je razvidno tudi iz
stanovanjskih razmer.
Stalen spremljevalec nastajanja
delavskega razreda je bil pojav alkoholizma. V začetni fazi se je
pojavljal zlasti med priseljenci, samskimi ženskami in moškimi. Ti
ljudje so prihajali s podeželja, kjer so bili navajeni družbenih
odnosov, ki so obstajali še v dokaj celoviti vaški skupnosti.
Osamljenost, odtujenost in prepuščenost samim sebi so bili zanje
problemi, ki jih je bilo težko premagati.
S problemom alkoholizma se je soočilo
že leta 1913 Katoliško slovensko izobraževalno društvo in je izvedlo
celo serijo predavanj "o alkoholizmu ". Ilustracija takih razmer je
tudi članek v klerikalnem slovenskem glasilu "Naša moč" z dne 20.
10. 1913:
"Žalostno je končala delavka v
predilnici 22-letna Alojzija Štih s Štajerskega. Dne 10. tega meseca
je pila pri Fortuni do polnoči, ker je bila colunga. Tam se je sprla
s svojim fantom Hrvatom in šla iskat rešitve pod vlak. Vlak ji je ob
1. uri ponoči strgal glavo in odtrgal roko. Prepeljali so jo v
Ljubljano pa se je že po poti izdihnila. Tako daleč pride mlada
dekle, ki zapusti Boga in se oklene zapeljivcev. Delavke, ali vidite
strašen opomin in izgled ?".
V sklopu delavske kolonije so bile
naslednje stanovanjske hiše:
- delavska kolonija "Za Savo",
- delavska stanovanjska bloka na Dobravi,
- delavski stanovanjski bloki na Stavbah z dekliškim domom,
- delavska stanovanja "na Štali ",
- stanovanjska hiša "Vila ",
- maister hause (hiša za mojstre),
- individualne delavske stanovanjske hiše v Gradcu.
Delavska kolonija "Za Savo"
Najstarejša delavska stanovanja so
bila zgrajena že leta 1896, v tako imenovani delavski koloniji "Za
Savo". Vseljiva pa so bila takoj po koncu 1. svetovne vojne.
Kolonijo je sestavljalo šest večdružinskih hišic.
Stanovanja, še zlasti podstrešna, so
bila precej slaba. Hiše so bile cele zgrajene iz lesenega ogrodja
(tramov), ki je bilo pozidano z opeko, kar je bilo zelo lepo in je
spominjalo na skandinavsko kulturo gradenj. Sistem gradenj je bil
podoben današnjim vrstnim hišam.
Hiše so imele vhode z zadnje strani,
tako da so za tisti čas velika okna gledala na cesto. Do vhodnih
vrat se je prišlo po nekaj stopnicah. Vsaka stanovanjska enota je
imela vrt - gredo, ki je bila ograjena z leseno ograjo. Pred
hišicami v zavetju so bile tudi preproste klopi, kjer so stanovalci
lahko posedali. Vsa stanovanja so bila pritlična s kletjo in
frčarami na strehi.
Sobe so bile od znotraj pobeljene z
apnom, na tleh je bil lesen pod, ki ga je bilo treba vsaj enkrat
tedensko ribati, če so hoteli ohraniti spodoben videz. Imeli so že
električno razsvetljavo iz tovarne, vsak dan razen nedelje do
enajstih zvečer.
Vode niso imeli v hišah, vsaka hiša
pa je imela svoj vodnjak - štirno. V stanovanjih, velikih približno
40 kvadratnih metrov, so se stiskale družine s pet do šest člani.
Nekateri so imeli v sobi celo
podnajemnike. To so bile bedne najemniške sobe, za katere bi se
težko reklo, da so bile sploh kako opremljene. Postelja, miza,
"štokrle", "lavor" - to je bila največkrat vsa oprema, ki jo je
premogla taka najemniška soba. Obleko, ki so jo najemniki premogli,
so ponavadi imeli kar oblečeno.
Stanovanja so bila sestavljena iz
dveh prostorov, od katerih je eden ponavadi služil kot kuhinja z
zidanim štedilnikom in soba. Imeli so zunanje stranišče "na štrbunk"
in skupno kopalnico. Zato je za red in čistočo v kopalnici skrbela
delavka, ki je pomivala kadi in razporejala uporabo kopalnice.
Vsakemu uporabniku je bil določen čas zadrževanja v kopalnici, ki je
bil omejen na 15 minut.
Nekaj let po vselitvi so v dveh hišah
stanovale samske delavke, ki so jim gospodinjile nune. Kolonija "Za
Savo" je bila že v hudo neuglednem stanju porušena v začetku
sedemdesetih let. Naseljena pa je bila vse do zadnjih dni. Tu so
bila daleč najslabša stanovanja v Litiji. Stanovalci prostorov niso
popravljali. Popravili so le tisto, kar je bilo zares nujno. V
zadnjih letih so imele hiše "Za Savo" bolj prehodno vlogo. Tu so
dobili prva stanovanja za silo delavci, ki so komaj začeli delati v
tovarni in so čakali, da bi dobili prednost pri dodeljevanju boljših
stanovanj.
Kolonija "Na Dobravi"
Leta 1920 sta bila zgrajena še dva
delavska bloka, ki sta dobila ime kolonija "Na Dobravi ". Bloka sta
dvonadstropna in imata na eni strani v obeh nadstropjih velika
balkona čez celo dolžino hiše. Balkon je bil pokrit in je imel
železno ograjo. Stanovanja so bila eno in dvosobna, podstrešnih
stanovanj ni bilo.
V stanovanjih je bil najprej
predprostor - veža, nato na levo ali desno kuhinja z zidanim
štedilnikom. Iz kuhinje je bil pogled na balkon, tako so stanovalci
prišleke lahko takoj opazili. Iz kuhinje so bila vrata v eno sobo -
spalnico. Druga je imela vhod iz veže. Na nasprotni strani
kuhinjskih vrat je bil vhod v "špajz". Kasneje so shrambo mnogi
preuredili v kopalnice s tuš kabinami.
Ob vselitvi stanovanja niso imela
stranišč in kopalnic. Tla so bila lesena. Vsako nadstropje je imelo
skupno stranišče na koncu balkona. Vodovoda v blokih ni bilo, zato
so se stanovalci oskrbovali z vodo iz studenca v bližini hiš. Ta
studenec se je imenoval "Klinčev", po tamkajšnjem mesarju Klincu.
V delavskih kolonijah so pred letom
1939 uporabljali petrolejke, saj so imeli električno luč le do
enajstih zvečer. Ob nedeljah pa jo sploh niso imeli. Večkrat so
svetili tudi s svečami. Plinskih svetilk niso uporabljali. Zunaj
hiše so svetili s smolnatimi trskami. Ob tem je pogosto prihajalo do
požarov.
Stanovanjska hiša Na Stavbah z dekliškim domom
Gradnja delavskih hiš na Stavbah se
je pričela 9. septembra 1923, 5. februarja 1925 pa so bile zgrajene
in delno vseljive. Stavbe so prvi primer, kjer so bile pri
projektiranju upoštevane tudi urbanistične zakonitosti.
Kolonijo sestavlja več blokov, ki sklepajo skoraj pravilen
pravokotnik. Dve stranici pravokotnika sestavljata kompleksa treh
stavb "vež", ki se držijo ena druge. Tretjo stranico pa oklepa
"dekliški dom" s sindikalno dvorano. Nekoliko izven pravokotnika pa
so, kot se spodobi, zgradili "Maisterhaus", kjer so stanovale
družine predilniških mojstrov in uradnikov. Vsekakor stavbe, ko so
bile zgrajene, niso prav nič spominjale na puste delavske kolonije v
drugih industrijskih krajih.
Bloki so dvonadstropni, imajo pa tudi
podstrešna stanovanja "kukrle". Arhitektura je dokaj pestra, s
stopniščem in verando ter balkoni, ki vodijo iz veže v vsakem
nadstropju. Fasada je bogato okrašena s preprostimi štukaturami
geometrijskih oblik v dveh različnih rjavih odtenkih.
Stavbe so bile velika pridobitev za
mnoge delavce, ki so prej živeli v mnogo slabših razmerah, še večjo
korist pa je imela od tega tovarna, saj si je pridobila mnogo nove
delovne sile in tudi njihovo zaupanje .
Stanovanja v delavskih blokih so bila
dvosobna v obeh srednjih vežah, v krajnih enosobna, vsako stanovanje
pa je imelo svoje stranišče v veži.
Razporeditev prostorov je bila zelo
različna.
Nekaj prvih blokov je imelo majhne
kuhinjske niše in ločene jedilnice, prav tako v kopalnicah ni bilo
banje, ampak le tuš.
Kasneje so začeli delati prostorne
kuhinje z zidanimi štedilniki, ki imajo hkrati funkcijo glavnega
bivalnega prostora. Oprema delavske kuhinje je bila preprosta.
Kredenca, miza stoli "štokerli" brez naslonjal in stoli "žesli" z
naslonjali ter "kolmkišta" za drva. To je bilo vse, kar se je
nahajalo v kuhinji. Tla so bila pokrita s "kolm lešem", nanj je bil
položen ladijski pod. Posodabljanje starih stanovanj je bilo
povezano z napeljavo vodovoda in elektrike.
Srednje veže so imele v kleti
"pekarijo", to je prostor z veliko krušno pečjo, ki je bila skupna
za vse stanovalce. Pri tem so morali upoštevati strog vrstni red, da
so se vsi zvrstili. Skupne pralnice so imele Stavbe v barakah,
drvarnicah, ena pralnica je bila za eno vežo in pol. Stavbčanke so
mnogokrat prale tudi v Savi.
Stanovanja na Stavbah so bila tam,
kjer je sedaj kinodvorana. Polovica te stavbe je bila za stanovanja
delavcev, polovica pa za dekliški dom. Vmes pa je bila gledališka
dvorana.
V dekliškem domu je dobilo sobe 120
deklet, imele so osem spalnic, jedilnico in bolniško sobo. To je
bilo v drugem nadstropju, v prvem nadstropju pa je bil vrtec.
Podstrešne sobice so uporabljale samohranilke in vdove z otroki.
Hiša
za mojstre (Maister Hause)
Hiša za mojstre (maister hause) se od
ostalih blokov po zunanjosti ni razlikovala . Notranji videz pa je
bil drugačen od navadnih delavskih stanovanj. Stanovanja so bila
večja in boljša. Imela so celo izolacijo.
Stanovanje je imelo predsobo, kuhinjo
in dve sobi. Tudi v teh stanovanjih še ni bilo kopalnic, zato so
imele vse stranke skupno kopalnico v zadnjem delu dekliškega
stanovanja. V njej so bile štiri banje in štirje tuši. Ker je veliko
ljudi uporabljalo to kopalnico, so za red in čistočo zaposlili
delavko, ki je čistila in razkuževala kadi in tuše. Sprva so imeli
stranišče zunaj stavbe v neposredni bližini. Ob posodabljanju ravno
teh mojstrskih stanovanj pa so napeljali vodovod in elektriko. Po
napeljavi vodovoda so ta stanovanja dobila stranišča na izplakovanje
"angleška stranišča", ki jih takrat niso imele niti meščanske hiše v
Litiji. Uporaba elektrike je bila brezplačna.
Stanovanjska kolonija "Na Štali"
Najslabša delavska stanovanja v
Litiji pa so bila "Na Štali ". Ime so dobila zato, ker so bile v
poslopju pred tem štale za konje predilniških furmanov.
Stanovanja so bila na hitro urejena v
tridesetih letih, ko si je tovarna zgradila od postaje ozkotirno
železnico in kupila vlak, zato furmanov ni več potrebovala.
Stanovanja so preuredili površno, tako da so tudi še kasneje zelo
spominjala na štale. Stavba ni imela skoraj nobene izolacije. Tla so
bila pokrita z deskami, v pritličju pa so bile deske položene na
plast "šodra" - savskega kamenja, ki je bil potresen na zemljo in
zalit z malto.
Hiša ni bila podkletena. Stranišča so
bila na "gankih" - dolgih lesenih balkonih, skupna za celo
nadstropje. Najslabša stanovanja so bila podstrešna, "v frčarah". Ti
stanovalci na podstrešju so bili izpostavljeni vsem vremenskim
nevšečnostim. Na Štalah so stanovali revnejši delavci in družine z
veliko otroki.
Stanovanjska hiša "Vila"
Vodilno osebje tovarne in višji
uradniki so stanovali v " Vili " bivšem ribiškem dvorcu grofov
Auspergov.
Do približno leta 1954 je bila
okolica vile lepa, predvsem pa zelo razkošna in zanimiva. Pod tistim
delom hiše, ki gleda na železniško progo, se je razprostiral
bazenski kompleks, saj je bilo poleg plavalnega bazena še nekaj
manjših. Eden je bil prav gotovo namenjen pranju nog, da se ni v
bazen prenašala umazanija. Dobro je bila vidna vodovodna napeljava,
cevi, ki so potekale po površini ob manjših bazenih. Okoli velikega
bazena so bile položene betonske plošče, sicer pa je bilo okrog
veliko zelenja, trave in okrasnega grmičevja, ki nato z leti ni bilo
več vzdrževano in je vse skupaj nezadržno propadlo. Vse je bilo
obdana z žičnato ograjo.
Na levi strani, gledano proti
železnici se je ta prostor končal z mogočnim drevoredom divjih
kostanjev.
Današnji pogled na vilo s ceste (kjer
je bil nekoč bazen) ni zanimiv, saj so vidna samo popolnoma enaka
okna, le na eni strani hiše se arhitektura spremeni, kajti v tem
delu je okrogli, stolpu podoben polkrog, v katerem je v notranjosti
soba s polkrožnim zidom. Ta nato prehaja v drugo steno hiše, ki je
zastekljena veranda. To je kombinacija lesa in stekla. Danes je to
predvsem navadno steklo, včasih pa so okna krasile raznobarvne šipe,
ki so se z leti pobile in so jih zamenjali z navadnimi.
Mnogo bolj raznolik je bil v opisanem
času vhod v vilo. Danes so sicer še vidne vse osnovne značilnosti
tedanjega razkošja. V vilo je bilo mogoče priti z desne ali leve
strani po betonskih, podestu podobnih stopnicah, ki niso bile
previsoke in prijetne za hojo. Po vsaki si naredil dva ali tri
korake.
S spodnje strani se je pot začela ob
velikem studencu - sezidanem vodnjaku, kjer so ljudje dobivali vodo,
prali solato in se pomenkovali. Tudi sicer so stanovalci pogosto
uporabljali studence in potoke pri " Vili "-Direktorjev studenec.
Direktorjev se je imenoval zato, ker so v vili stanovali direktorji
tovarne.
Stopnice so se dvigale proti velikemu
okroglemu balkonu. Na tej strani so bile zbetonirane iz velikh
kamnov in zato bolj zanimive, kot one na drugi strani, ki so bile le
betonske. Na levi strani stopnic je bila betonska ograja,
stebričasta, na desni se je bohotila akacijeva hosta, ki je v času
cvetenja okolici dajala prijeten vonj. Vhod na balkon so sprva
varovala vrata, ki jih kasneje ni bilo več. Dala so slutiti, da
vsakdo ni dobrodošel gost.
Na vrhu stopnic je obiskovalce
pričakal čudovit balkon v obliki kroga, z enako ograjo kot na
stopnicah in mogočnim drevesom. Do vhodnih vrat je vodil mostiček
nad cesto, ki je speljana spodaj in je bila proti Predilnici
povezava do "Štal ". Pod krošnjo drevesa je bila klop, na kateri so
se večinoma igrali otroci.
Vhod v vilo je skozi velika, lesena
dvokrilna vrata. Prvi prostor je zelo majhen predprostor, kjer na
desni vodijo zelo strme lesene stopnice na podstrešje, levo, skozi
bela, zgoraj zastekljena vrata pa naprej v notranjost. To je ozki
veži podoben prostor. Tla so obložena z belo modrimi keramičnimi
ploščicami, položenimi v vzorcu kare. Na koncu veže so vhodi v
stanovanjski del - desno, naravnost in levo. Desno in levo je bilo
potrebno priti še skozi ena vrata, prav tako velika, dvokrilna,
zastekljena in zgornjim zastekljenim delom. Torej so bila vrata iz
treh delov.
Za vrati je obiskovalce pričakal
dolg, temačnejši hodnik, ki je svetlobo dobival le skozi velika
zastekljena starinska vrata sob in okna pri dveh kopalnicah. Hodnik
se je nato nadaljeval še skozi ena vrata vse do polovice verande.
Tla so bila pokrita s parketom, ki so ga stanovalci lepo vzdrževali.
Levo je bilo stanovanje predilniškega
mojstra. Mislim, da so imeli dva velika prostora, v enem je bila
bivalna kuhinja z vzidanim štedilnikom in obloženim s ploščicami.
Temu stanovanju je pripadala ena kopalnica. Druga je bila last
stanovalcev z desnega dela hodnika, ki so imeli mnogo več prostora.
Njim je pripadal še notranji hodnik z vgradnimi stenskimi omarami,
dvema velikima sobama; ena je imela okroglino stolpa in bivalno
kuhinjo, z zidanim štedilnikom, shrambo in izhodom na verando, ki je
bila v prehodnih mesecih prijetno bivališče. Tam so se radi igrali
otroci. arket v sobah je imel ornamentne oblike in več barvnih
odtenkov.
Posebnost je bila kopalnica s
straniščem. V njej je bila kopalna kad na železnih nogah in peč na
drva za gretje vode in prostora v hladnih dneh. Tla so bila obložena
s keramičnimi ploščicami, prav tako tudi predprostor pred obema
kopalnicama, ki sta bila druga nasproti druge. Okna opisana
kopalnica ni imela.
Zanimiv je prostor, ki je bil
sestavljen iz hodnika z dvema velikima vgradnima omarama od stropa
do tal, s policami, ki so se zapirale z dvokrilnimi lesenimi belimi
vrati, dvema sobama in vhodom na drugo polovico verande. Prostori
niso imeli vode, torej niso imeli vsega potrebnega za bivanje in so
bili namenjeni nečemu drugemu - morda sobam za čistilke, osebju za
pomoč pri delu. Kasneje so v njih stanovali posamezniki, starejše
ženske, ki so vodo za pitje dobivali na studencu.
Na podstrešju sta bili dve zasilni
bivališči, kjer so stanovali posamezniki, ki so delali v Predilnici
ali na vrtnariji. To so bile skromne sobe, poleti zelo vroče, pozimi
mrzle, brez vode. Pogled so omogočala okna v obliki "frčar".
Ko je človek zapuščal vilo, se mu je pogled ustavil na drugi strani
balkona, na prostoru, še najbolj podobnemu gledališču na prostem, ki
je imel obliko polkroga, dvignjen za eno stopnico, nad katerim so se
vzpenjale divje vrtnice. Tu so bila vrata, ki so vodila v klet,
izkopano v hrib. Levo in desno so bile klopi za počitek in klepet.
S ceste, ki je povezovala "Štale" in
se vila do prehoda čez železniško progo, je bil še en vhod za
stanovalce v pritličju. Verjetno, da je bila spodaj podobna
razporeditev prostorov, saj so tudi tam stanovali predilniški
mojstri z družinami. Je pa bil vhod manj razkošen in tudi bolj
neugoden, saj je bil že prvi korak čez prag na cesto.
Individualne delavske hiše v Gradcu
Med obema vojnama so začele rasti
delavske hišice. Bile so večinoma pritlične, redke med njimi že
enonadstropne. Značilno je bilo, da je bil vhod dvignjen, do njega
pa so vodile stopnice , pogosto pa je bila pred vhodom tudi veranda
. Večina od teh hišic je imela razporeditev prostorov kot kmečke
hiše z belimi kuhinjami, shrambo, hišo, kamro ali štiblc. Stranišča
pa so imela največkrat zunaj "na štrbunk ".
Med vojnama so nekatere delavske
družine imele podnajemnike. Ponavadi so oddali v najem "štiblc".
Zato se je zgodilo, da je v tako majhni hiši občasno živelo tudi po
deset do dvanajst ljudi. Podnajemniki so kuhali in spali v štiblcu.
To so bili predvsem samski delavci ali pa družine, ki so se komaj
priselile in še niso prišle na vrsto za predilniško stanovanje.
Stanovanjska oprema
Zidan štedilnik in celo štedilnik z
bakrenim kotličkom za vročo vodo je postal nepogrešljiv v delavskih
kuhinjah. V kuhinjah so stale dvodelne, kasneje tudi trodelne
kredence. Tudi zaboji za premog in drva, nepogrešljive "kolmkište"
so dajale poseben videz delavski kuhinji. V delavsko kuhinjo je
spadala še miza, ki v preteklosti ni bila pregrnjena. Število stolov
je bilo odvisno od števila stanovalcev, dva ali trije so bili z
naslonjalom, ostali so bili brez, tako imenovani "štokerli".
V sobah so se prve omare pojavile po
letu 1900, to so bili predalniki in "ta nizki kostni". Čeprav so
bili še pred drugo svetovno vojno primeri delavskih stanovanj, ki
niso imeli ne skrinje ne omare za obleko. Te so jim nadomestili
žeblji, ki so bili zabiti povsod po stenah. To je veljalo predvsem
za stanovanja na "Štalah".
V Maister Hausu pa so se pojavili
težki dvodelni "kostni" iz češnjevega lesa. Kosten je bil kos
pohištva, ki je spadal v spalnico, kjer so nekateri imeli tudi
"psihe" - nizke omare, ki so imele vgrajeno visoko ogledalo. Tudi
predalnike za perilo so imeli v spalnicah. Uvajanje dvoposteljnih
spalnic je prav tako navezano na delavsko stanovanje. Seveda pa
ljudje niso spali le v spalnicah.
Divan je bil obvezen del pohištva v
kuhinji in tam so spali otroci. Med delavci tudi ni bil pred 2.
svetovno vojno v pogovoru izraz spalnica, rekli so enostavno soba.
Otroški koši so bili znani že v zadnjih letih 19. stoletja, prav
tako tudi otroški vozički, ki pa so jih imeli le v premožnejših
družinah. Med vojnama se je uporaba otroških košev in vozičkov
razširila tudi med delavstvom v Litiji. Imeli pa so tudi zelo
globoke vozičke, ki so bili celi leseni, na zelo majhnih kolesih.
Predilniški delavci so poleg
stanovanja dobili tudi brezplačno v obdelavo kos zelenjavnega vrta.
Prav ta dejavnost je dala glavni pečat delavski prehrani, ki se je
zato razlikovala od prehrane kmeta. Gospodinje so pripravljale
zelenjavo na vse mogoče načine. Sami so se večkrat pošalili na ta
račun in rekli, da imajo zelo pester jedilnik: "Opoldne krompir in
solato, zvečer solato in krompir; naslednji dan pa obratno."
II.
KMEČKE HIŠE
Kmečka hiša v Podbukovju pri Vačah
Hiša Štimac ali Štimec, ki je stara
približno 200 let stoji v Pdbukovju blizu geometričnega središča na
Vačah. Osnovni gradbeni material je bil les, kamenje in malta.
Stavba je delno podkletena in je
danes v velik meri prenovljena. Kljub prenovi je ohranila nekatere
elemente, ki nas opozarjajo na njeno starost.
Na vogalih objekta so v ometu vidni
šivani robovi. Okna poudarja v ometu izveden okvir, ki se na vrhu
polkrožno zaključi. Pod prenovljenimi okni je še ohranjena
dekoracija iz ometa. Pod slemenom je okrogla zračna lina. Streha
objekta je simetrična dvokapnica, kritina pa je opečni zareznik.
Hiša je povezana s podom.
Sprva je bila v hiši črna kuhinja z
odprtim ognjiščem, kotlom za kuhanje krme za prašiče, v enem kotu pa
še drugo ognjišče za žganjekuho. V kuhinji je bilo eno samo malo
okno. Strop je bil obokan. S stropa so viseli "kavlji", na katerih
so bile lesene palice, kjer so v času kolin sušili klobase in meso.
Pred približno tridesetimi leti so črno kuhinjo prenovili.
Poleg kuhinje je v stavbi še izba. V
kotu izbe za vrati stoji peč, okrog peči so klopi. Izbo so
stanovalci uporabljali kot dnevni bivalni prostor, poleg tega pa se
je v njej tudi spalo. Zato vidimo v njej posteljo in dvodelni
"kosten" iz češnjevega lesa.
V izbi stoji velika miza s stoli. Nad
mizo v kotu je postavljen oltar s Kristusom na križu, kipci Marije,
podobicami in svečami. Pozimi so tam stale jaslice. Tla so bila
pokrita z lesenim podom.
V izbi naj bi bila po pripovedovanju
še zibelka, ki smo jo našli na podstrešju in je stara približno
šestdeset let. Zibelka je še dobro ohranjena. Pozimi je v izbi spalo
več družinskh članov, še posebej pa jim je prav prišla topla peč,
kjer so v glavnem spali otroci.
Poleg izbe je bila shramba. Skozi
vežo se je po lesenem stopnišču prišlo na podstrešje. Podstrešje je
bilo predeljeno v dva dela. V enem je bila majhna sobica - kamra z
dvema posteljama, staro skrinjo in omaro. Skrinja, ki je v zelo
slabem stanju, še vedno stoji tam. Na njej smo našli zelo star
kovček z raznimi dokumenti in lončeno posodo.
Med dokumenti so bili najbolj
zanimivi naslednji:
- spričevalo o opravljenem hlapčevskem delu od 1.1. 1927 do 31. 12.
1933
- knjižica : Določbe z značajem ( Službenega reda ) za delavstvo pri
rudarskih in
fužinarskih podjetjih v LRS 1946,
- predujem za zaslužek od 1. do 15. decembra 1946,
- poziv na strokovni tečaj brigadirjev z dne 28. 12 1949,
- odpustnica iz vojske kot rudar , z dne 1. 8. 1945,
- napotnica za bolnico
- sporočilo volivcu k volitvam v konstituanto z dne 11. 11. 1945,
- odločba - sečno dovoljenje
Poleg skrinje stoji kosten, v katerem
so shranjevali pletenke z domačo pijačo, v glavnem žganje. V drugem
delu podstrešja "cimpru" je stal lesen zaboj za žito, fižol in razna
semena.Tu je našel svoj prostor lesen kolovrat iz leta 1800.
V hiši ni bilo elektrike in vodovoda.
Za umivanje in kuho so uporabljali kapnico, ki se je nabirala v
vodnjaku - štirni. Nosili so jo v lesenih vedrih. Stranišče na
"štrbunk" je bilo postavljeno ob hlevu.
Predniki so se preživljali s
poljedelstvom in živinorejo. Dokaz za to je še vedno ohranjeno
poljedelsko orodje, predvsem plug, brana, slamoreznica... Ker je bil
družinski dohodek mnogokrat odvisen od letine, so si ob skromnih
letinah pomagali s sečnjo in prodajo lesa. Po domače se je pri hiši
reklo "pri ŽIVC".
Gospodar je običajno hodil na delo v
rudnik, zato do družina ni trpela lakote. O tem obstaja tudi
dokument.
III.
NAJSTAREJŠA HIŠA V LITIJI
Kisletova hiša
Kisletova hiša je najstarejša hiša v
Litiji. Stoji v Podkraju, pred vhodom v nekdanji Sitarjevški rudnik
svinca. Tik pod hišo teče reka Sava, po kateri so do izgradnje Južne
železnice 1849 prevažali tovor z ladjami in splavi.
Prav ta prevoz po reki Savi in prehod
preko reke do zgraditve mostu leta 1852 je Podkraj povezal z
naseljem Gradec z brodom od Kisletove hiše. V tej hiši je živel
brodnik s svojo družino.
Kisletova hiša naj bi bila zgrajena
okoli leta 1700. Spodnji velbani kletni prostori so bili zgrajeni
namenoma tako, da so imeli pritrjene vrvi, s katerimi so vodili brod
oziroma privez za čolne. V kleti so strgali tudi kože. Poleg tega so
pletli vrvi oziroma so se ukvarjali z vrvarstvom. Tako so se
družinski člani te hiše preživljali z brodarstvom in vrvarstvom.
Družinska tradicija se je prenašala iz roda v rod.
V pritličju hiše sta bili dve sobi,
ki ju je ločevala črna kuhinja.
Po 35 lesenih stopnicah se je prišlo
v prvo nadstropje, kjer so bile poleg prenovljene kuhinje, dve sobi
- mala in velika. To poimenovanje je povzeto kar po velikosti sob. V
tem delu je bil tudi prostor, imenovan hiša, ki so ga uporabljali za
dnevni prostor. V njej je bila krušna peč.
Vsa tla v hiši so bila prekrita z
lesenim podom, zato je bilo vzdrževanje čistoče zahtevno in naporno
delo. Hiša sprva ni imela vodovoda ne elektrike. Vodo so dobili v
bližnjem studencu. Bila je brez kopalnice, stranišče na "štrbunk" pa
je bilo postavljeno blizu Save. Ob povečanem vodostaju se je večkrat
pripetilo, da je narasla reka stranišče preprosto odnesla.
Čeprav v hiši zaradi dotrajanosti ne
živi nihče, pa jo kljub precej slabemu stanju še vedno krasi lesena
veranda ali gank na njenem spodnjem delu. Zaradi bližine reke Save
so bili njeni kletni prostori pogostokrat poplavljeni, enkrat je
voda segala celo do lesenega ganka.
IV.
ZAKLJUČEK
Z učenci, člani zgodovinskega
raziskovalnega krožka smo se v šolskem letu 1999/2000 odločili, da
poskušamo zbrati čim več gradiva, s katerim naj bi prikazali
bogastvo bivalne kulture v našem kraju. Ker je med krožkarji največ
učencev šestega razreda, smo se za raziskovalno delo težko odločila,
kajti to delo je za šestošolce prezahtevno in zahteva ogromno
mentorjevega vodenja, da se ga sploh lahko izpelje. Ker pa so
vztrajni in polni idej, smo s skupnimi močmi začetniške težave
premagali in se dela tudi pridno lotili.
Sestavili smo program dela, se
pozanimali za najstarejše hiše na območju občine, obiskali smo
matično knjižnico in začeli najprej zbirati pisno gradivo, ki bi nam
bilo v pomoč pri nadaljnjem delu.
Ker nam literatura ni ponudila
tistega, kar smo iskali, so bili na vrsti ustni viri. Napisali smo
nešteto pisem. K sodelovanju smo povabili precej domačinov, predvsem
tistih, ki so lastniki starejših stanovanjskih stavb, vendar je bil
odziv zelo slab. Zato smo se odločili, da opišemo delavske
stanovanjske razmere, ki so se z nastankom in razvojem industrije v
Litiji, jasno pokazale v izgradnji prve delavske kolonije "Za Savo".
Vse večje potrebe po delavcih je Predilnico sililo k širitvi
stanovanj zanje, zato je v letih po prvi svetovni vojni teh vse več.
Stanovanja so seveda gradili za vse
strukture delavcev. Tako so navadnim delavcem zagotavljali le
življenjski minimum, ki je običajno vključeval poleg stanovanjskih
prostorov še del zelenjavnega vrta, vodo in brezplačno elektriko.
Mojstrom in uradnikom so zgradili udobnejša in za tiste čase kar
razkošna stanovanja. Hiša za mojstre - maister hause je že z
zunanjim videzom to dokazovala, prav tako stanovanjska hiša "Vila".
Spomini na ta delavska naselja so zelo zbledeli, zato smo bili
veseli vsake pripovedi.
Ta naselja so v drugi polovici 20.
stoletja postopoma propadla. Prvo med njimi "Za Savo", kmalu za tem
pa še najbolj revno "Na Štalah". Ostale so le skromne fotografije in
kratki opisi stanovanjskih razmer, ki smo jih zbrali iz literature
ter izvedeli od nekaterih predilniških delavk. Stanovanjska hiša
"Vila" je sicer še naseljena, njena današnja podoba pa si ne zasluži
več tega zvenečega imena.
Ostala delavska naselja so se v
zadnjih desetletjih 20. stoletja modernizirala in z gradnjo novih
blokov še dopolnjevala. Modernizacija pa ni v celoti izbrisala
spominov na preteklost. Pri obnovi fasad je bil delno upoštevan
prvotni izgled. Prav tako pa so se med starejšimi občani ohranila
imena teh stavb. Čeprav o teh delavskih stanovanjih ni veliko
napisanega, smo ob pomoči nekdanjih predilniških delavk, nekateri
stanovalk in poznavalk teh stanovanj, zbrali toliko zanimivih
podatkov, da jih je bilo vredno urediti in zapisati v nalogi.
V drugem delu naloge smo predstavili
tipično kmečko hišo z vsemi značilnostmi kmečke bivalne kulture.
Kisletovo hišo pa smo opisali iz dveh razlogov. Prvi se nanaša na
njeno pomembno vlogo v preteklosti in življenjske razmere brodnikove
družine ter starosti, ki ji jo pripisujemo, saj sodi med najstarejše
litijske hiše.
Drugi vzrok, ki nas je pri predstavitvi vodil, pa je povezan z
njenim nezadržnim propadanjem. Stavba je v tako slabem stanju, da se
notranjh prostov niti fotografirati ne da, čeprav je ohranjena še
originalna krušna peč in del pohištva, ki je očem obiskovalca iz
varstvenih razlogov nedosegljiv.
Neznane besede
register: lat. vpisnik, seznam,
imenik
eksistenčni minimum: najmanjši prejemki, ki so potrebni za
preživljanje
firma: ital. podjetje
tvrdka: trgovsko ime podjetja
colunga: plača oz. mezda
šterna: nem. vodnjak
štokerle: nem. stolček, kuhinjski stol brez naslonjala
lavor: fr. posoda za umivanje, umivalnik
stranišče na štrbunk: lesena uta - leseno zunanje stranišče
veža : hodnik
špajz: nem. shramba
kukrle: nem. podstrešna soba
štukature: umetniški plastični okraski iz mavca
niše: fr. vdolbina v zidu
kredenca: it. jedilna, kuhinjska omara
žesli: nem. stolček, kuhinjski stol z naslonjalom
kolemkišta:nem. zaboj za premog, drva
šoder: savsko kamenje
furman: voznik s konji
gank: nem. balkon
arhitektura: gr. umetnost stavbarstva
veranda: španska lesena zastekljena lopa, hišni prizidek s
steklenimi stenami, balkon
kamera: it. soba
štiblc: majhna soba lahko tudi shramba
kostni: omare
psiha: stoječe ogledalo
dekoracija: okrasitev, okraševanje
cimper: del podstrešja
kapnica: voda, ki se nabira ob dežju običajno v vodnjaku
velbani: obokani stropi, vhodi..
Viri
in literatura
Pisni viri :
Brilej, T. (1995), Spomini na Litijo;
Villa Litta klub - fondacija Litija,
Krajevni leksikon dravske banovine (1937), Ljubljana,
Kresal, F.: (1960), Razvoj Predilnice Litija, Litija,
Leksikon Cankarjeve založbe, (1988), Ljubljana,
Seznam naravne in kulturne dediščine v občini Litija, Zavod za
naravno in kulturno dediščino, Ljubljana,
Bunc, S. (1991), Slovar tujk, Maribor,
Zupančič, J. ( 1952 ) , Mesto Litija, Zasavska knjižnica .
Ustni viri:
Pripovedovali so:
- gospa Milena Dimec,
- gospa Marinka Groboljšek,
- gospa Fani Jere,
- gospa Slavka Ostrožnik,
- gospa Lea Rappl,
- gospa Anka Sedevčič,
- gospod Ivo Tomažič.
OSNOVNA ŠOLA LITIJA
CESTA KOMANDANTA STANETA 2
1270 LITIJA
Nalogo so v šolskem letu 1999/2000
pripravljali člani zgodovinskega krožka Osnovne šole Litija.
Pri zbiranju raziskovalnega gradiva
so bile najbolj prizadevne naslednje učenke :
- Saša Kokalj iz 8.a razreda,
- Ana Palčič iz 6.a razreda,
- Mateja Kržić iz 7.d razreda.
Mentorica: Fani Rovšek- Kosmač,
predmetna učiteljica zgodovine, zemljepisa in etike ter družbe
Jezikovni pregled: Milena Dimec
|