LEVSTIKOVA POT

      | LEVSTIKOVA POT HUMARJEVA POT | ORGANIZATOR|
| Novice | Popotovanje | Fotografije | E-knjige | Arhivi| Povezave | Kontakt|
E-KNJIGE LEVSTIKOVE POTI

LEVSTIKOVA POT NEKOČ IN DANES

Včerajšnja kultura za danes
(Osebnosti litijskega okolja skozi čas)

Primož Trubar velja za utemeljitelja slovenske kulture in književnosti, iz katere se je izoblikovala tudi nacionalna identiteta. Ob rojstvu moderne Evrope je tudi Slovence uveljavil kot subjekt v zahodnoevropski kulturi in civilizaciji.

Še pred nastopom Trubarja pa se je med prvimi v znanstvenem svetu uveljavil Matija Hvale, filozof, pisatelj in dekan dunajske fakultete. Njegova biografija ostaja precej neraziskana, znano pa je, da je postal profesor že leta 1500, da je bil deset let kasneje dekan dunajske filozofske fakultete in da se je podpisoval kot Matthias Qualle ex Watsch Carniolanus, kar pomeni, da se je ponašal kot Kranjec z Vač. S svojim delom se je vključil v humanistična prizadevanja tedanjega časa.

Kranjsko je v svojem času z izdajanjem knjig, ki govore o zgodovinskih in naravnih znamenitostih naših krajev, proslavil baron Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693). Ker je dognal, da svojega načrta brez bakroreznice in tiskarne za plošče ne bo uresničil, je na gradu Bogenšperk, kjer je bival, ustanovil lastno grafično podjetje, prvo te vrste na naših tleh, in tudi natisnil najslavnejšo Slavo vojvodine Kranjske. Valvasorjeva zapuščina je izredna, saj nam kaže kraje, gradove in samostane ob koncu 17. stoletja, dragoceni so prikazi noš in ljudskega življenja, vse to pa je dopolnil še z opisom. Valvasorjev življenjski opus uvrščamo med naše najpomembnejše stvaritve. Bil je evropejec po duhu in izobrazbi, Kranjec po domovinstvu, zato spada med najznamenitejše može, ki so živeli in delali na slovenski zemlji.

Marsikatero ime pa v zgodovini ostaja neznano. Kot župnik je v Šmartnu pri Litiji v letih 1733 - 1738 služboval Ivan Dizma Florjančič, cisterijanec, ki je večino svojega prostega časa posvetil matematiki, astronomiji in geografiji Kranjske. Deset let je pripravljal zemljevid in sam določal višino posameznih gor ter leta 1744 zemljevid tudi izdal.

Matevž Ravnikar (1776 - 1845) prvi tržaško-koprski škof, sicer ni deloval v naših krajih, je pa izšel iz Vač. Ravnikar ima izredne zasluge za slovenski jezik, sodeloval je pri novih prevodih Svetega pisma in vpeljal številne jezikovne izboljšave ter utrjeval pravice Slovencev v tržaških cerkvah. Zaradi svojega literarno-jezikovnega delovanja si je prislužil tudi kakšno bodico, med drugim Prešernov epigram, vseeno pa ga omenjajo vse slovenske literarne zgodovine.

V letu 1848 so v Ljubljani izvedli "pervo besedo Ljubljanskiga slovenskiga zbora" in naši predniki so spoznali, da ima zborovska pesem pomembno vlogo pri osveščanju in kulturni vzgoji, zato se je njihovo število vztrajno povečevalo. V Šmartnem pri Litiji je l. 1890 Ivan Bartl, glasbenik, skladatelj in pevovodja ustanovil pevsko društvo Zvon, ki deluje še danes, ter prvi tamburaški orkester na Slovenskem.

Pomembno je na kulturno zavest vplival glasbenik in učitelj Fran Ser Adamič (1830 - 1877), ki je kot učitelj služboval v Šmartnem pri Litiji in tu tudi ustanovil Čitalnico (1872).

V času slovenske pomladi (in po njej) je pomembno tudi politično in kulturno delovanje Luke Svetca (1826 - 1921). Kot kranjski deželnozborski poslanec je bil branilec deželne avtonomije, kot književnik in jezikoslovec pa je deloval v duhu slovenskega naroda in je odločilno prispeval, da so po letu 1848 pisatelji slovenskih dežel in pokrajin pričeli pisati enotnejši knjižni jezik. Bil je pravnik in je kot notar prišel v Litijo leta 1873. S svojim delovanjem je pomembno vplival tudi na kulturno življenje, oz. na kulturni razmah tistega časa. Bil je med ustanovitelji Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, tudi v Litiji je ustanovil njeno podružnico in ji tudi predsedoval. Iz tega društva sta izšli dve pomembni kulturni instituciji: moški pevski zbor Lipa ter bralno društvo, ki se je razvilo v Matično knjižnico Litija. V Litijo je pripeljal oz. oživel bogato kulturno delovanje. Luka Svetec je zaslužen tudi za izgradnjo litijske šole. Že za časa življenja so ga imenovali "starosta narodnih buditeljev", saj je imel jasen domoljubni politični program: ljudstvo umsko in gospodarsko dvigniti, da ne bo zaostalo, nevedno, siromašno ter zahtevali v ustavnih določbah zajamčene pravice enakopravnosti.

Za uspešnim moškim menda stoji še uspešnejša ženska. Ob Luki Svetcu omenjamo Ljudmilo Roblek (1853 - 1937), ki je kot uradnica delala v njegovi notarski pisarni. Ljudmila Roblek je pomembno prispevala k širitvi Ciril-Metodove družbe, saj ji je posvetila vse življenje in dajala pobude za ustanavljanje njenih podružnic na deželi.

Deželo pa so v tistem času oživljali še drugi pomembni posamezniki; napredni duhovniki, umetniki, raziskovalci, znanstveniki, politiki...

V Konjšici je štiri leta služboval duhovnik in začasni učitelj Anton Medved (1869 - 1910), morda prav zaradi svojega poklica manj znan pesnik in dramatik.

Na Primskovem, vasici v litijski občini, je kot župnik od leta 1876 naprej služboval Jurij Humar, ki je zaradi svoje skrivnostne moči zdravljenja zaslovel prek meja. Imenovali so ga Čudodelnik s Primskovega, o njem so pisali časopisi tedanjega časa, redki pa vedo, da je bil tudi kulturnik in zaveden Slovenec. Imel je poseben dar za jezike in je poleg slovanskih jezikov obvladal vse glavne evropske jezike: sestavil je mednarodni jezik na podlagi sanskrta ter slovanskih in romanskih jezikov, ki naj bi služil predvsem misionarjem. Spomin na župnika Humarja, na njegov dar zdravljenja in nesebičnost ostaja živ še danes.

Kot učitelj je v Litiji služboval Anton Funtek (1862 - 1932), pesnik, dramatik in prevajalec, ki je objavljal v raznih časopisih in časnikih (urejal je tudi Ljubljanski zvon), pripadal pa formalistični pesniški šoli J. Cimpermana, ki jo je generacija moderne ostro zavračala. Njegova dramatika je naturalistično zasnovana, pomembnejši pa so prevodi Shakespeara in Goetheja.

Viktor Parma (1858 - 1924) po izobrazbi pravnik in skladatelj je v Litiji kot okrajni glavar služboval v letih 1907-1919. Po tem je v Mariboru deloval kot častni dirigent Narodnega gledališča. Najbolj uspeli in priljubljeni operi sta Zlatorog in Ksenija, pisal pa je tudi operete, polke, valčke, skladbe za klavir in vokalne skladbe, kjer se je opiral na Prešernova besedila.

Železnica je v naše kraje pripeljala nove možnosti, odprla je nove poti, pripeljala pa je tudi Josipa Vandota (1884 - 1944), ki je nekaj časa pri Južni železnici kot uradnik služboval v Litiji. Nič kaj srečna niso bila zanj ta leta, saj ga je nenehno vleklo v pripovedni svet, k njegovim junakom.

V naših krajih so luč sveta zagledali ljudje, ki so krojili pogled na svet, vendar pa nekaterim imenom zgodovina preprosto ni bila naklonjena in ostala so domala pozabljena, a ne čisto. Davorina Hostnika (1853 - 1927) je skorajda doletela takšna usoda. Rojen v Podrojah pri Šmartnem je v Rusiji postal profesor na gimnaziji v Rilsku. Tam je delal in si ustvaril novo življenje, pisal je v liberalni Slovenski narod in ruske časnike, sestavil prvi rusko-slovenski in slovensko-ruski slovar in v Rusiji objavil slovensko slovnico. V svojih člankih za Slovenski narod je navduševal Slovence za slovansko vzajemnost, kar pa je v tedanji Avstroogrski veljalo za nepatriotsko in je bilo torej na meji dovoljenega. Nasprotno pa so v Rusiji Hostnikove zasluge za propagando slovensko-ruskega prijateljstva poveličevali.

Glasba pa ne pusti pozabiti pomembnega skladatelja in publicista Antona Lajovica (1878 - 1960), ki je izšel iz Vač. Nadarjeni mladenič se je šolal na Dunaju in sicer je ob pravu obiskoval še kompozicijo na konservatoriju. Bolj kot pravo ga je pritegovala glasba in tej je posvetil tudi globlji del svojega ustvarjalnega bistva. Njegova prva dela so orkestralna, nato pa se je posvetil vokalu: pisal je tako za zbore kot soliste. S svojim delom se je dvignil nad glasbeni amaterizem svojega časa in dvignil slovensko glasbeno ustvarjalnost na raven evropske umetnosti. Vplival je na ljubljansko Glasbeno matico in celotno slovensko glasbeno kulturo.

Litijo in njen kulturni utrip je v času svojega življenja globoko zaznamoval skladatelj Peter Jereb (1868 - 1951). V Ljubljani je obiskoval orglarsko šolo in prišel kot pomožni organist službovat v Litijo, kjer je kasneje opravljal še službo občinskega tajnika in organista več kot 40 let vse do upokojitve. Ves čas je Peter Jereb predano vodil pevsko društvo Lipa (izšlo iz Ciril-Metodove družbe), ki je povečini tudi prepevala njegove odlične posvetne skladbe, grajene v narodnem duhu na osnovi sentimentalne liričnosti slovenske ljudske pesmi. Zato so postale nadvse priljubljene v našem okolju in so jih zbori radi izvajali, še posebej je priljubljena Pelin-roža, naše mesto pa si je za svojo "vzelo" pesem O kresu in jo pevci prepevajo vsako leto na kresni večer.

Slikarka Mira Pregelj (1905 - 1966) v slovenskem slikarstvu nikoli ni imela vidnejše vloge. Bila je vse preveč drugačna, da bi jo v tistem okolju in času sprejemali kot sodobno, odprto in svobodno ustvarjalko, kakršna je nedvomno bila. Vendar pa si je poleg Ivane Kobilice pridobila sloves najpomembnejše slikarke medvojnega časa. Umaknjena v litijsko okolje se je za uspeh borila samo s slikarstvom, bila je ena izmed številnih, ki so dokazali, da nadarjenost in kakovost nista odvisni do umetnikove fizične oddaljenosti od Prešernovega spomenika. Slike na steklu, grafike in risbe so manjši del njenega ogromnega opusa, med slikami in gvaši. V Litiji in okolici je naslikala tudi nekaj cerkvenih fresk in s tem poudarila svojo lokalno pripadnost. Mira Pregelj ali Farbarjeva frajla je s svojim delom prehitevala pojmovanje okolice o slikanji, česar se je sama tudi zavedala, vendar pa je svojo pot nadaljevala zvesto po lastnih načelih in intuiciji.

Slovenci smo narod pohodnikov, končno to dokazuje tudi vsakoletna množična udeležba na Levstikovi poti. Ni pa zgolj Fran Levstik zaslužen za predanost planinstvu in zavidljivo razviti pohodniški kulturi v naših krajih. Vestno je vzgajal, propagiral in pisal o pohodništvu tudi Rudolf Badjura, ki se je leta 1881 rodil v Litiji (umrl 1963). Pravzaprav je oral ledino tako kot pobudnik in organizator slovenskega smučanja kot tudi pisec planinskih vodnikov. Sodeloval je pri ustanovitvi Planinske zveze Jugoslavije, praktični vodnik Jugoslovanske Alpe velja za njegovo največje delo, sodeloval pa je tudi pri Planinskem vestniku. Aktivno je uvajal in oživljal ljudsko izreko in izrazoslovje v svojih knjigah. Pri svojem načrtnem terenskem delu je velikokrat prehodil Zasavje in popisoval zaselke, vasi in hribe. Po njem se imenuje planinska krožna pot.

Zaslužen in predan planinec je bil tudi Ferdo Tomazin (1869 - 1937), Šmarčan, ki se ga je prijel vzdevek "mati narava", po njem pa se imenuje tudi planinska koča na Sveti Gori - Tomazinova koča.

Med zaslužne planince, ki so prispevali k razvoju in priljubljenosti pohodništva v naših krajih upravičeno prištevamo Ljudevita Stiasnyja (1862 - 1936), ki je na prelomu stoletja kot šolski nadzornik služboval v Litiji.

Med pripadnike planinarjenja bi nedvomno lahko prišteli tudi Jožeta Župančiča (1900 - 1970), ki se je po prvi svetovni vojni preselil v Litijo in tu zaživel. Vendar pa je njegova vloga daleč širša in pomembnejša od predanosti planinstvu. Bil je široko razgledan mož in predan publicist, ki je pisal v dnevno časopisje in revije. Pisal je o ljudeh iz litijske okolice, o njihovih navadah in običajih, o dogodkih v odročnih vasicah. Bil je tako "novinar" kot kronist, zbiratelj ljudskih izročil. Z ljubeznijo je odkrival zanimivosti naše zgodovine in iztrgal pozabi dragocene spomine na kulturne in prosvetne delavce, še posebej je bil pozoren na delo slovenskih književnikov. Brez njegovih zapisov ne bi uspeli zbrati gradiva, ki vam ga posredujemo na teh straneh.

Končujemo pa naš sprehod skozi zgodovino z umetnostjo, ki je vse bolj ljuba mladim generacijam. Filmska umetnost se enakovredno postavlja ob bok vsem ostalim. Iz Litije je izšel pionir med slovenskimi režiserji, "prvi, ki je znal v dokumentarnem filmu izraziti osebni odnos do izbrane snovi". Metod Badjura je skupaj z ženo Milko (montažerka) ustvaril nekaj najboljših slovenskih dokumentarnih del in bil med drugim nagrajen z beneškim levom in Prešernovo nagrado. Po njem se imenuje tudi nagrada za najboljše dosežke na filmskem področju.

Morda bi v našem pregledu "kulturnikov" lahko omenili še koga (da bi opravili temeljito delo, bi ga vsekakor morali). In omenjati jih moramo predvsem tu, doma, da slednjič le začnemo ceniti njihova prizadevanja, da jim damo priznanje, ki si ga zaslužijo. Veseli me, da so v naših mislih zaživeli ob Levstikovi poti.

Iz domoznanske zbirke Matične knjižnice dr. Slavko Grum zbrala, uredila (in še nekaj malega dodala) Andreja Štuhec 


 

:: LEVSTIKOVA POT NEKOČ IN DANES ::  

 


    

| Novice | Popotovanje | Fotografije | E-knjige | Arhivi| Povezave | Kontakt|

Copyright 1998-         Narava Bregar k.d.        Vse pravice pridržane.