LEVSTIKOVA POT NEKOČ IN DANES |
Včerajšnja kultura za danes
(Osebnosti litijskega
okolja skozi čas)
Primož Trubar velja za
utemeljitelja slovenske kulture in književnosti, iz katere se je
izoblikovala tudi nacionalna identiteta. Ob rojstvu moderne Evrope
je tudi Slovence uveljavil kot subjekt v zahodnoevropski kulturi in
civilizaciji.
Še pred nastopom Trubarja pa se je
med prvimi v znanstvenem svetu uveljavil Matija Hvale,
filozof, pisatelj in dekan dunajske fakultete. Njegova biografija
ostaja precej neraziskana, znano pa je, da je postal profesor že
leta 1500, da je bil deset let kasneje dekan dunajske filozofske
fakultete in da se je podpisoval kot Matthias Qualle ex Watsch
Carniolanus, kar pomeni, da se je ponašal kot Kranjec z Vač. S
svojim delom se je vključil v humanistična prizadevanja tedanjega
časa.
Kranjsko je v svojem času z
izdajanjem knjig, ki govore o zgodovinskih in naravnih znamenitostih
naših krajev, proslavil baron Janez Vajkard Valvasor (1641 -
1693). Ker je dognal, da svojega načrta brez bakroreznice in
tiskarne za plošče ne bo uresničil, je na gradu Bogenšperk, kjer je
bival, ustanovil lastno grafično podjetje, prvo te vrste na naših
tleh, in tudi natisnil najslavnejšo Slavo vojvodine Kranjske.
Valvasorjeva zapuščina je izredna, saj nam kaže kraje, gradove in
samostane ob koncu 17. stoletja, dragoceni so prikazi noš in
ljudskega življenja, vse to pa je dopolnil še z opisom. Valvasorjev
življenjski opus uvrščamo med naše najpomembnejše stvaritve. Bil je
evropejec po duhu in izobrazbi, Kranjec po domovinstvu, zato spada
med najznamenitejše može, ki so živeli in delali na slovenski
zemlji.
Marsikatero ime pa v zgodovini ostaja
neznano. Kot župnik je v Šmartnu pri Litiji v letih 1733 - 1738
služboval Ivan Dizma Florjančič, cisterijanec, ki je večino
svojega prostega časa posvetil matematiki, astronomiji in geografiji
Kranjske. Deset let je pripravljal zemljevid in sam določal višino
posameznih gor ter leta 1744 zemljevid tudi izdal.
Matevž Ravnikar (1776 - 1845)
prvi tržaško-koprski škof, sicer ni deloval v naših krajih, je pa
izšel iz Vač. Ravnikar ima izredne zasluge za slovenski jezik,
sodeloval je pri novih prevodih Svetega pisma in vpeljal številne
jezikovne izboljšave ter utrjeval pravice Slovencev v tržaških
cerkvah. Zaradi svojega literarno-jezikovnega delovanja si je
prislužil tudi kakšno bodico, med drugim Prešernov epigram, vseeno
pa ga omenjajo vse slovenske literarne zgodovine.
V letu 1848 so v Ljubljani izvedli "pervo
besedo Ljubljanskiga slovenskiga zbora" in naši predniki so
spoznali, da ima zborovska pesem pomembno vlogo pri osveščanju in
kulturni vzgoji, zato se je njihovo število vztrajno povečevalo. V
Šmartnem pri Litiji je l. 1890 Ivan Bartl, glasbenik,
skladatelj in pevovodja ustanovil pevsko društvo Zvon, ki deluje še
danes, ter prvi tamburaški orkester na Slovenskem.
Pomembno je na kulturno zavest
vplival glasbenik in učitelj Fran Ser Adamič (1830 - 1877),
ki je kot učitelj služboval v Šmartnem pri Litiji in tu tudi
ustanovil Čitalnico (1872).
V času slovenske pomladi (in po njej)
je pomembno tudi politično in kulturno delovanje Luke Svetca
(1826 - 1921). Kot kranjski deželnozborski poslanec je bil branilec
deželne avtonomije, kot književnik in jezikoslovec pa je deloval v
duhu slovenskega naroda in je odločilno prispeval, da so po letu
1848 pisatelji slovenskih dežel in pokrajin pričeli pisati enotnejši
knjižni jezik. Bil je pravnik in
je kot notar prišel v Litijo leta 1873. S svojim delovanjem je
pomembno vplival tudi na kulturno življenje, oz. na kulturni razmah
tistega časa. Bil je med ustanovitelji Družbe sv. Cirila in Metoda v
Ljubljani, tudi v Litiji je ustanovil njeno podružnico in ji tudi
predsedoval. Iz tega društva sta izšli dve pomembni kulturni
instituciji: moški pevski zbor Lipa ter bralno društvo, ki se je
razvilo v Matično knjižnico Litija. V Litijo je pripeljal oz. oživel
bogato kulturno delovanje. Luka Svetec je zaslužen tudi za izgradnjo
litijske šole. Že za časa življenja so ga imenovali "starosta
narodnih buditeljev", saj je imel jasen domoljubni politični
program: ljudstvo umsko in gospodarsko dvigniti, da ne bo zaostalo,
nevedno, siromašno ter zahtevali v ustavnih določbah zajamčene
pravice enakopravnosti.
Za uspešnim moškim menda stoji še
uspešnejša ženska. Ob Luki Svetcu omenjamo Ljudmilo Roblek
(1853 - 1937), ki je kot uradnica delala v njegovi notarski pisarni.
Ljudmila Roblek je pomembno prispevala k širitvi Ciril-Metodove
družbe, saj ji je posvetila vse življenje in dajala pobude za
ustanavljanje njenih podružnic na deželi.
Deželo pa so v tistem času oživljali
še drugi pomembni posamezniki; napredni duhovniki, umetniki,
raziskovalci, znanstveniki, politiki...
V Konjšici je štiri leta služboval
duhovnik in začasni učitelj Anton Medved (1869 - 1910), morda
prav zaradi svojega poklica manj znan pesnik in dramatik.
Na Primskovem, vasici v litijski
občini, je kot župnik od leta 1876 naprej služboval Jurij Humar,
ki je zaradi svoje skrivnostne moči zdravljenja zaslovel prek meja.
Imenovali so ga Čudodelnik s Primskovega, o njem so pisali časopisi
tedanjega časa, redki pa vedo, da je bil tudi kulturnik in zaveden
Slovenec. Imel je poseben dar za jezike in je poleg slovanskih
jezikov obvladal vse glavne evropske jezike: sestavil je mednarodni
jezik na podlagi sanskrta ter slovanskih in romanskih jezikov, ki
naj bi služil predvsem misionarjem. Spomin na župnika Humarja, na
njegov dar zdravljenja in nesebičnost ostaja živ še danes.
Kot učitelj je v Litiji služboval
Anton Funtek (1862 - 1932), pesnik, dramatik in prevajalec, ki
je objavljal v raznih časopisih in časnikih (urejal je tudi
Ljubljanski zvon), pripadal pa formalistični pesniški šoli J.
Cimpermana, ki jo je generacija moderne ostro zavračala. Njegova
dramatika je naturalistično zasnovana, pomembnejši pa so prevodi
Shakespeara in Goetheja.
Viktor Parma (1858 - 1924) po
izobrazbi pravnik in skladatelj je v Litiji kot okrajni glavar
služboval v letih 1907-1919. Po tem je v Mariboru deloval kot častni
dirigent Narodnega gledališča. Najbolj uspeli in priljubljeni operi
sta Zlatorog in Ksenija, pisal pa je tudi operete, polke, valčke,
skladbe za klavir in vokalne skladbe, kjer se je opiral na
Prešernova besedila.
Železnica je v naše kraje pripeljala
nove možnosti, odprla je nove poti, pripeljala pa je tudi Josipa
Vandota (1884 - 1944), ki je nekaj časa pri Južni železnici kot
uradnik služboval v Litiji. Nič kaj srečna niso bila zanj ta leta,
saj ga je nenehno vleklo v pripovedni svet, k njegovim junakom.
V naših krajih so luč sveta zagledali
ljudje, ki so krojili pogled na svet, vendar pa nekaterim imenom
zgodovina preprosto ni bila naklonjena in ostala so domala
pozabljena, a ne čisto. Davorina Hostnika (1853 - 1927) je
skorajda doletela takšna usoda. Rojen v Podrojah pri Šmartnem je v
Rusiji postal profesor na gimnaziji v Rilsku. Tam je delal in si
ustvaril novo življenje, pisal je v liberalni Slovenski narod in
ruske časnike, sestavil prvi rusko-slovenski in slovensko-ruski
slovar in v Rusiji objavil slovensko slovnico. V svojih člankih za
Slovenski narod je navduševal Slovence za slovansko vzajemnost, kar
pa je v tedanji Avstroogrski veljalo za nepatriotsko in je bilo
torej na meji dovoljenega. Nasprotno pa so v Rusiji Hostnikove
zasluge za propagando slovensko-ruskega prijateljstva poveličevali.
Glasba pa ne pusti pozabiti
pomembnega skladatelja in publicista Antona Lajovica (1878 -
1960), ki je izšel iz Vač. Nadarjeni mladenič se je šolal na Dunaju
in sicer je ob pravu obiskoval še kompozicijo na konservatoriju.
Bolj kot pravo ga je pritegovala glasba in tej je posvetil tudi
globlji del svojega ustvarjalnega bistva. Njegova prva dela so
orkestralna, nato pa se je posvetil vokalu: pisal je tako za zbore
kot soliste. S svojim delom se je dvignil nad glasbeni amaterizem
svojega časa in dvignil slovensko glasbeno ustvarjalnost na raven
evropske umetnosti. Vplival je na ljubljansko Glasbeno matico in
celotno slovensko glasbeno kulturo.
Litijo in njen kulturni utrip je v
času svojega življenja globoko zaznamoval skladatelj Peter Jereb
(1868 - 1951). V Ljubljani je obiskoval orglarsko šolo in prišel kot
pomožni organist službovat v Litijo, kjer je kasneje opravljal še
službo občinskega tajnika in organista več kot 40 let vse do
upokojitve. Ves čas je Peter Jereb predano vodil pevsko društvo Lipa
(izšlo iz Ciril-Metodove družbe), ki je povečini tudi prepevala
njegove odlične posvetne skladbe, grajene v narodnem duhu na osnovi
sentimentalne liričnosti slovenske ljudske pesmi. Zato so postale
nadvse priljubljene v našem okolju in so jih zbori radi izvajali, še
posebej je priljubljena Pelin-roža, naše mesto pa si je za svojo
"vzelo" pesem O kresu in jo pevci prepevajo vsako leto na kresni
večer.
Slikarka Mira Pregelj (1905 -
1966) v slovenskem slikarstvu nikoli ni imela vidnejše vloge. Bila
je vse preveč drugačna, da bi jo v tistem okolju in času sprejemali
kot sodobno, odprto in svobodno ustvarjalko, kakršna je nedvomno
bila. Vendar pa si je poleg Ivane Kobilice pridobila sloves
najpomembnejše slikarke medvojnega časa. Umaknjena v litijsko okolje
se je za uspeh borila samo s slikarstvom, bila je ena izmed
številnih, ki so dokazali, da nadarjenost in kakovost nista odvisni
do umetnikove fizične oddaljenosti od Prešernovega spomenika. Slike
na steklu, grafike in risbe so manjši del njenega ogromnega opusa,
med slikami in gvaši. V Litiji in okolici je naslikala tudi nekaj
cerkvenih fresk in s tem poudarila svojo lokalno pripadnost. Mira
Pregelj ali Farbarjeva frajla je s svojim delom prehitevala
pojmovanje okolice o slikanji, česar se je sama tudi zavedala,
vendar pa je svojo pot nadaljevala zvesto po lastnih načelih in
intuiciji.
Slovenci smo narod pohodnikov, končno
to dokazuje tudi vsakoletna množična udeležba na Levstikovi poti. Ni
pa zgolj Fran Levstik zaslužen za predanost planinstvu in zavidljivo
razviti pohodniški kulturi v naših krajih. Vestno je vzgajal,
propagiral in pisal o pohodništvu tudi Rudolf Badjura, ki se
je leta 1881 rodil v Litiji (umrl 1963). Pravzaprav je oral ledino
tako kot pobudnik in organizator slovenskega smučanja kot tudi pisec
planinskih vodnikov. Sodeloval je pri ustanovitvi Planinske zveze
Jugoslavije, praktični vodnik Jugoslovanske Alpe velja za njegovo
največje delo, sodeloval pa je tudi pri Planinskem vestniku. Aktivno
je uvajal in oživljal ljudsko izreko in izrazoslovje v svojih
knjigah. Pri svojem načrtnem terenskem delu je velikokrat prehodil
Zasavje in popisoval zaselke, vasi in hribe. Po njem se imenuje
planinska krožna pot.
Zaslužen in predan planinec je bil
tudi Ferdo Tomazin (1869 - 1937), Šmarčan, ki se ga je prijel
vzdevek "mati narava", po njem pa se imenuje tudi planinska koča na
Sveti Gori - Tomazinova koča.
Med zaslužne planince, ki so
prispevali k razvoju in priljubljenosti pohodništva v naših krajih
upravičeno prištevamo Ljudevita Stiasnyja (1862 - 1936), ki
je na prelomu stoletja kot šolski nadzornik služboval v Litiji.
Med pripadnike planinarjenja bi
nedvomno lahko prišteli tudi Jožeta Župančiča (1900 - 1970),
ki se je po prvi svetovni vojni preselil v Litijo in tu zaživel.
Vendar pa je njegova vloga daleč širša in pomembnejša od predanosti
planinstvu. Bil je široko razgledan mož in predan publicist, ki je
pisal v dnevno časopisje in revije. Pisal je o ljudeh iz litijske
okolice, o njihovih navadah in običajih, o dogodkih v odročnih
vasicah. Bil je tako "novinar" kot kronist, zbiratelj ljudskih
izročil. Z ljubeznijo je odkrival zanimivosti naše zgodovine in
iztrgal pozabi dragocene spomine na kulturne in prosvetne delavce,
še posebej je bil pozoren na delo slovenskih književnikov. Brez
njegovih zapisov ne bi uspeli zbrati gradiva, ki vam ga posredujemo
na teh straneh.
Končujemo pa naš sprehod skozi
zgodovino z umetnostjo, ki je vse bolj ljuba mladim generacijam.
Filmska umetnost se enakovredno postavlja ob bok vsem ostalim. Iz
Litije je izšel pionir med slovenskimi režiserji, "prvi, ki je znal
v dokumentarnem filmu izraziti osebni odnos do izbrane snovi".
Metod Badjura je skupaj z ženo Milko (montažerka)
ustvaril nekaj najboljših slovenskih dokumentarnih del in bil med
drugim nagrajen z beneškim levom in Prešernovo nagrado. Po njem se
imenuje tudi nagrada za najboljše dosežke na filmskem področju.
Morda bi v našem pregledu
"kulturnikov" lahko omenili še koga (da bi opravili temeljito delo,
bi ga vsekakor morali). In omenjati jih moramo predvsem tu, doma, da
slednjič le začnemo ceniti njihova prizadevanja, da jim damo
priznanje, ki si ga zaslužijo. Veseli me, da so v naših mislih
zaživeli ob Levstikovi poti.
Iz domoznanske zbirke Matične knjižnice dr. Slavko Grum zbrala,
uredila (in še nekaj malega dodala) Andreja Štuhec
|