Nikdar ne zmisliš ti,
kako je to grenk˘,
gasˇt' plam‚n src ,
ki vse tak˘ gorˇ,
da se ugasˇt' ne da. -
Kako je to hud˘,
kako je to strašn˘!

Rotil sem se in klel,
da k tebi spet ne grem,
do groba da molčim
v temoti nevesel:
kak˘, zakaj trpim
trd, samoglav in nem,
osoren vsem ljudem.

Rotil sem se in klel
in tvojih tolažil:
cvetic in dragih las,
braniti se začel,
odvračal sladki glas
vseh tvojih naročil,
vseh tvojih pozdravil.

Brezumna, prazna stvar!
Ves tebi izročen
od zore v mrklo noč,
od noči v jutra žar
v lepote tvojo moč
brez upa sem utopljen,
brez upa izgubljen!

Nikdar ne zmisliš ti,
kak˘ je to grenk˘,
gasˇt' plam‚n src ,
ki vse tak˘ gorˇ,
da se ugasˇt' ne da. -
Kako je to hud˘,
kako je to strašn˘!

10. septembra 1869