Oni dan sem se šel sprehajat proti
dolenjski strani, kajti bilo je popoldne sonce predrlo gosto meglo,
ki tako rada pokriva naše slavne Atene, belo Ljubljano. Ta megla je
podobna tistemu vragu, ki je bil obsel raztrgano beraško malho. Imel
je hudobnež čudne lastnosti, kakor pripovedujejo stari ljudje, ki so
kaj izkusili po svetu. Če so ga namreč izgnali skozi vrata pri
motozu, pa se je zopet povrnil vanjo skozi okence kake luknje,
katerih je bilo vse polno. To se je pa zato godilo, ker pravijo, da
je bila ta vreča beračeva, ki je hodil prosit od hiše do hiše, doma
je pa imel pod veženim pragom zakopan velik zaklad. Niso mogli
peklenščka nikakor drugače prijeti v strah, morali so malho sežgati.
Ljubljanski močvir tudi zmerom žgemo, ali megla vendar še ni
pobegnila. Imeli smo nekdaj učenega profesorja; stanoval je zunaj
mesta; pa v meglenih dnevih nikoli ni šel ne od doma ne domov brez
magnetne igle; bal se je revež, da ne bi se po megli izgubil.
Toda upamo, da megla menda vendar
ne ostane zmerom enako gosta, ker sicer bi ne vedeli, zakaj se po
nebu vozi rumeno sonce, ki je ustvarjeno, da nam ubogim zemljanom
deli gorkoto, život in luč. Nekoliko žarkov te sladke nebeške luči
bi se časi rado ukralo na pobožna tla našega bogaboječega mesta; ali
svet je tako narejen, da Bog neče nikomur dati vsega, ker potem bi
nevarnost bila, da ne bi se prevzel oholi, grešni človeški zarod.
Bog že ve, kateri kozi rog krati. - Te in take misli so me obhajale,
ko sem popoldne dol po Kurji vasi lezel, ker nisem imel boljšega
opravka.
Zdajci srečam hitro idočega človeka
male, tršate postave. Bil je precej okrogel in kakih 38 let je moral
imeti na hrbtu. Njegovi obleki se je videlo, da bi rada bila
gosposka, ali vendar ne tiste vrste, katera je zdaj v navadi med
salonskim svetom, kakor bi rekel Valentin Zarnik. Hlač ni bil
oblekel tako širokih, da bi v njih bil izgubil človeka, kakor se
izgubi pšenično zrno v prazni vreči, ampak ozke je mož nosil. Zdolaj
so bile pa že tudi precej objedene, jako blatne in lahko bi se bila
nit za nitjo preštela, ko bi kdo bil toliko neumen, da bi si
nakopaval na glavo posel, starim hlačam rebra šteti. Gospodje
velikih mest dandanes obilo čislajo tolike suknje, da se za njimi
vlačijo po tleh; ali moj človek ni bil tako spačen, ne tako
ničemuren: suknjica mu je komaj in komaj skrivala nekoliko tistega
dela, ki mora v šoli največ trpeti. Rokavi so bili pa tako ozki, da
se nisem čudil malo in dosti ne, ko sem videl, kako mu na komolcu
srajca sili iz tesne zaprtije. Posebno vrednost pa je dajalo mojemu
človeku to, da je obsenčeval njegovo čelo črn klobuk, zelo visokega,
samo nekoliko potlačenega oglavja. Po Trstu sem nekdaj tolikih
klobukov dosti videval in vselej sem do njih imel veliko
spoštovanje, sam ne vem zakaj, menda zato, ker pravi Kurnik, da mož
se ne meri od nog do temena, ampak od nosa do vrha. Je li človek
imel kaj za vratom ali ne, to je še zdaj velika uganka, ker je bil
zapet gor do brade; samo to dobro vem, da že od daleč se mi je zdel
jako čuden, ko je hitro prestavljal rjave, raztrgane čevlje pa belo
culico nesel na opaljeni gorjači.
Ustavi se, ko pride predme, vzame
iz ust gorenjsko lulo, dolgega vratu pa kratkega repa ter zavpije na
vse grlo, da so v bližnji hlev pobegnile s petelinom vred vse
kokoši, ki so prej razkopavale po cesti: »Bog te sprimi ! Kako je
kaj ?«
Jaz moža gledam od nog do vrha, od
vrha do tal, pa vendar nisem precej mogel vedeti, kdo bi to bil.
Nato pravi on: »Kaj me gledaš ko cigan sekiro. Kaj ne veš, da sva v
šesti šoli sedela v tretji klopi, jaz na koncu, ti na sredi?«
Jaz: »Menda vendar nisi Jurij
Zlatorepec?«
On: »Zakaj pa ne? Morda meniš, da
me je sram svojega imena? Moj oče je bil Andrej Zlatorepec pa je
pošteno preganjal kozle s Hrvaškega na Gorenjsko, na Kras in celo
tja proti Vidmu, ki je še daleč za Gorico.«
Jaz: »Skoraj bi te ne bil več
poznal, jako si se spremenil.«
Zlatorepec: »Misliš, da se ti nisi?
Kje so tisti dolgi kodrasti lasje, ki jih je s takim veseljem
ogledovalo mlado ljubljansko ženstvo, da smo te samo zato neradi
jemali s seboj v krčme, ker si nam bil pri točajkah povsod napoti.
Kam je zginila tvoja tenka rast? Ne vidiš, da skoraj že komaj suknjo
zapenjaš ?«
Jaz: »Dragi Zlatorepec, tempora
mutantur!"
Zlatorepec: »Nos et mutamur in
illis! No, pa reci, če moreš, da sem vse pozabil, kar nam je kričal
naš učitelj !«
Jaz: »Od kod pa vendar greš ?«
Zlatorepec: »Naravnost iz Novega
mesta, če Bog hoče.«
Jaz: »Kaj pa si delal tam ?«
Zlatorepec: »Že Job je nekdaj
pričal, da naše življenje na zemlji je veden boj, kar sem vam tudi
jaz umno razlagal, ko smo osmošolci zvečer slovo jemali v krčmi Pri
dveh rokah. Ne veš, kako je tedaj Miha Kričaj na stolu govoril,
Trobar pa tako pijan bil, da je vrgel Kričaja in stol, oboje kmalu,
skozi okno ? Ubogi si.romak je potem ves odrt in obezan hodil mesec
dni, če ne več. Kadar ga je pa kdo vprašal, kaj mu je, nikoli ni
povedal resnice, ampak prisegal je, da mu je ranocelec izdrl zdrav
zob namesto bolnega.«
Jaz: »To še dobro vem, kdo bi kaj
takega zabil.«
Zlatorepec: »Takrat sem vam tudi
bil razodel, da sem deseti brat, da torej gotovo ne bodem nikdar
imel na zemlji miru in pokoja, kakor ga ni še imel nikoli noben
deseti brat, kolikor jih je bilo od začetka sveta do današnjih
časov. Kar sem prerokoval, to se je tudi zgodilo; saj bodeš kmalu
videl sam. Učilnice pustivši sem se najprvo ubijal po raznih
cesarskih pisalnicah. Ali nikjer mi ni bilo obstanka. Potlej sem
služil v Trstu pri kupčiji, kjer mi zopet ni dala miru desetina.
Tedaj sem se v samostan umaknil posvetnemu hrupu; tam pa nisem še
posebno mogel nikakor prebiti. Kaj mi je bilo početi ? Bogat graščak
na Gorenjskem je iskal učitelja svojim otrokom. Zvedel je zame in
lotil sem se pretežavnega, najnehvaležnejšega dela na zemlji. Res je
bil hlebec, ki sem ga imel pred seboj, iz bele moke in dobro velik,
toda s pelinom zamešen. Z otroki po vrtu skakal, kolca prepeljaval,
na oslu jezdaril, o prilikah na lov hojeval, ptiče lovil, spomladi
časi tudi bučele ogrebal, uklanjal se, pri jedi molčal, ko bi
najraje bil govoril, otroke v Ljubljano k izkušnjam vojeval, s kmeti
v mlinu ob nedeljah popijal, .kričal, lasal, klečat deval, svaril in
svarjen in križan sem bival dve leti, pet mesecev in tri dni.
Kar leta 1859 na Laškem boben
zapoje. Vrgel sem učiteljsko palico v kot, da se je razletela na tri
ali štiri kose, vzel telečjo kožo na pleči, puško na ramo pa urno
tekel na bojišče. Brate, s tem ni tudi nič! Zato sem pa tudi gledal,
kakor sem vedel in znal, da so me precej po bitvah pustili domov,
kar mi je prizadelo mnogo otepanja in ohodkov.
Bil sem že spet na Dolenjskem, ko
je začel po južni Italiji rogoviliti Garibaldi. Kaj sem hotel?
Pogledal sem na vreme ter nabiral papežu vojakov. Takrat smo pač
dobro živeli, takrat; ampak tudi to je minilo, kakor na zemlji vse
mine. Ko sem bil prekobilil in poskusil toliko sveta, sedem enkrat
nad Višnjo goro na hribu pod veliko, staro hruško menda je bila
tepka, če se ne motim - in začnem tiho premišljati : kaj pa je
vendar ta spačeni, malopridni svet? Ali je vreden, da mu služi
pameten mož bistre glave in svobodnega srca? Vračuje li trude,
prečute, bridke noči, težavne, grenke dneve, sovraštvo in
zaničevanje, ki na človeka preže kakor pajek na muho? Nikdar ne! Vse
na zemlji je tlaka, prazna tlaka! - Bogastvo je sama neumnost! Po
mojih mislih je Diogen bil največji, edini mož na svetu! - Ljubezen,
ki se tudi modremu v srce ukrade, kakor pravi Homer, ki pametne
ljudi in častite sivobradce zapeljuje v take smešnosti, da se vedo
kakor slepa kura, ni vredna bolečin, katere zadaja; njena radost je
svetla, pa votla pena, vzdigne se v zrak in poči ! - Kaj pa čast ?
Plačuje li znoj, s katerim obliva, preden se iz ohole visokosti
poniža do človeka? Skrb, zavist, vedna bojazen, da bi ta draga
Ijubica ne pobegnila od nas, pa sto in sto drugih peklenskih sester
jo spremlja. Čast je ničemurna ženska v širokih obročih; vsa
drugačna je videti, nego je v resnici. - Tudi slava je prazna
beseda! Kdo ti je porok, da bi se zopet ne zmel svet, kakor se je že
bil, ko so roji neštevilnih narodov šumeli iz Azije v Evropo ?
Katera usta so prisegla, da se nikdar več v naravi ne vzdigne hrup,
ki utegne prevrniti, kar koli imajo dragega, velikega, slavnega,
krasnega vse dežele, kolikor jih obliva široko morje? Aleksandri,
Napoleoni, kje bode potem vaša nesmrtna slava ? V grobu tihe pozabe
! Cezar, Cezar, sicer pameten mož, kako si bil ti neumen tačas, ko
si prelival gorke solze zato, ker nisi bil še nič storil za slavo !
- Nekateri pa tekajo posebno za učenostjo. Tudi ti so bedaki.
Učenost je njiva, katera malokdaj redi moža, ki jo orje. - Najhujši
na zemlji pa je tisti gotovi boj, ki ga je imeti noč in dan z
oholimi neumneži. Ljudje te vrste niso videli nič, niso slišali nič,
poskušali nič, pa vendar hote vse vedeti, vse znati! Gorje ti, če se
po robu postaviš .takemu človeku, s katerim se celo bogovi zastonj
bore! Bolje bi ti bilo, da si na vrat obesiš mlinski kamen ter
skočiš v morsko globočino. Komur je znana plehkoba dolgočasnega,
krivičnega, v hudobije pogreznjenega sveta, mora, če hoče govoriti
resnico, naravnost povedati, da največja modrost vsega slovenskega
slovstva so Kančnikove besede: ,Auf der Welt ist alles sauer, pust
je ves ta svet.`«
Jako sem se čudil Zlatorepčevim
besedam, ki so mi kazale, da je zelo spremenil svoje misli, kar se
nisva videla. Nato mi reče: »Veš kaj? Če me že tako rad poslušaš,
pojva sest!« in bližnjo krčmo pokaže z lulo, ki jo je vedno v roki
držal, ko je govoril. Ker se je tudi meni že predolgo zdelo stati na
cesti, spremim ga v gostilnico, ki je bila odprta pred nama, da tam
dovrši, kar je bil skuhal nad Višnjo goro pod veliko, staro hruško.
Sedeva za mizo in Zlatorepec pripoveduje dalje:
»Ko sem sedel v globokih mislih,
kar je mimo mene pastir prignal čedo pa trobil je. Dejal sem : ta
pastir je gotovo zadovoljnejši od najmogočnejših vladarjev na
zemlji. David je tudi hodil za jagnjeti svojega očeta in Kopitar se
je z radostjo opominjal tistih dni, v katerih je pasel čedo. -
Sijalo je pomladnje sonce in visoko nad menoj na hruški je prepeval
star, lep ščinkavec; bil je tistih, ki se jim pravi ropočev, katerih
je tako malo, da Krakovčan, kadar ga zasliši, gre za njim, dokler ga
ujame, pa ko bi imel raztrgati dvoje podplate. Tudi kos in drozg sta
se oglasila. To se mi je zdelo dobro znamenje, torej vstanem, oprtim
svoje breme, vzamem grčavo palico, zažvižgam proti Novemu mestu,
pridem blizu Novega mesta v neko vas, kjer so iskali čednika in,
dragi moj prijatelj, v osmih dneh sem že krave pasel!«
Jaz: »Tedaj si krave pasel ?«
Zlatorepec: »Voli, krave, ovce in
koze kakor David, Paris in srbski kraljeviči. Imel sem krivo palico,
umazano torbo, debele čevlje, plašč iz lipovega ličja in trobento,
povito s češnjevim lubjem.«
Jaz: »Ali menil bi, da to je bila
premajhna služba.«
Zlatorepec: »Poleg tega sem tudi
iskal ptičjih gnezd, smolo drl pa kresilno gobo nabiral po gozdu.
A'li že modri Salomon pravi, da vsaka stvar na svetu je prazna
slama. Tudi pastirstvo ni vredno, da bi ga za psom vrgel. Pustil sem
čedo in pastirsko torbo, zopet vzel svojo staro palico v roke in
zdaj grem v Ljubljano, kakor vidiš. Ker se pa v slovenskih Atenah
mislim za trdno ustaviti, zato sem vzel s seboj vse blago, kar mi ga
je Bog dal pa vrag ne vzel.«
Jaz: »Kaj pa meniš početi v
Ljubljani?«
Zlatorepec: »Slišal sem, da bode
izhajal nov časnik pa sem dejal: kaj nisem tudi jaz nekdaj prebiral
Kastelčeve Bučelice? Kaj niso kake Novice sem ter tja prišle tudi
meni v roke? Celo na paši za grmom sem jih prebiral pa ovsen kruh
sem jedel. Kaj nisem z učenci prepeval tudi jaz narodnih pesmi,
poleg drugih najraje tisto, ki ima samo dve vrstici: ,Za domovje se
vzdignimo` ? Vzdignil sem se torej z božjo pomočjo za domovje in
prišel sem v Ljubljano, kjer se menim kakemu časopisu prodati.«
Jaz: »Prodati vendar ne!«
Zlatorepec: »Koliko dni pa je tega, kar sem bil pri branjevcu kupil
sira, zavitega v zadnji list nemškega časopisa? Veš, kaj sem bral na
zadnji strani tega zadnjega lista? Nekdo je naglas prodajal sam
sebe: ,Ein junger Mann zu kaufen!`, to se pravi: ,Mlad človek,
moškega, spola, prodaja sam sebe, kdor hoče, naj ga kupi.` Če imajo
drugi to pravico, zakaj bi je pa jaz ne imel ? Ali nisem svoboden
človek ?«
Jaz: »Neseš tedaj sam sebe na
semenj, pa le kakemu časniku; drugim poštenim ljudem nisi naprodaj
?«
Zlatorepec.~ »Zdaj še ne.«
Jaz: » Ali si pa dobro pretehtal,
kaj je to : časnik uredovati ? Meniš, da je tako delo, kakor smolo
dreti ali pa kresilno gobo nabirati?«
Zlatorepec: »Tega ne menim, ker
nisem tako neumen, ampak dobro vem, da je še laže. Smolarja zapro,
če ga zaleze logar ali kmet, časnikar pa lahko brez vse skrbi smolo
dere iz drugih listov, knjig, dopisov itd. pa vendar ga nihče ne
toži; po gobo moraš plezati visoko na bukev in če se veja odčesne,
lahko padeš, ulomiš si vrat, roko ali nogo, časnikar pa zmerom lepo
doma sedi, pozimi pri peči, poleti pri oknu pa duhan puši, celo v
oblake mu ni treba kakor pratikarju, ki mora iti vsako leto vsaj
enkrat na vreme pogledat.«
Jaz: »Ko bi urednik samo pušil, kdo
bode pa delal namesto njega?«
Zlatorepec: »Drugi ljudje.«
Jaz: »Kdo ti je pa to povedal ?«
Zlatorepec: »To sam vem; pa tudi ni
dolgo, kar sva v Novem mestu pri Stenovcu kozarec vina pila z
Brlogarjem, ki me je oblekel od nog do glave, kakršnega me zdaj
vidiš. On me je opravil, preden sem se izpustil čez jordansko reko
novega upanja. Brlogar ti ni znan, ali verjemi, da je modra glava.
Brlogar je dejal: ,Zlatorepec, ko smo še paglavci tukaj hodili v
šolo, slovenski meniti se pa smeli nismo, ti nikoli nisi zato lonca
na hrbtu nosil, ker si raje molčal, kadar nisi vedel po nemško
odgovoriti. Meniš, da to ne kaže političnega človeka? LQnčarskemu
konju si bil tudi ti poteknil kopriv pod rep, da je moral poskočiti.
Nikoli tega ne pozabim, kako je rep stiskal in vstajal na sprednje
in zadnje, da je potrl vse lonce, kar jih je imel na sebi, rumenih
in črnih. Tačas je učil nas pater Frumencij, Bog mu daj nebesa. Ko
pridemo potem zopet v šolo, ti pa naravnost k mizi, kjer je sedel
Frumencij, pa si dejal: ,Zunaj stoji Ribničan, ki bi me rad zatožil,
da sem njegovega konja pohujšal.` Pater Frumencij te je mislil nekaj
vprašati, kar smo vsi dobro videli, najbrž je hotel zvedeti, kako je
treba narediti, da se konj pohujša - kar se odpro vrata in v šolo
stopi lončar Krzne, star dedec, rdeče pasice, jako ohlapnih hlač in
širokega klobuka. Ti si pa rekel: ,Tale mož pravi, da sem jaz
njegovega konja pohujšal.` Krzne odgovori: ,Saj si ga res in si ga!`
Takrat pa smeh po šoli! Pater Frumencij, Bog mu daj dobro, sam on se
ni smejal, ampak le namuznil se je, ker nas je vedno učil, da moder
človek se nikdar ne smeje, če se namuzne pa je že dosti, kar je več,
to je napak. Lončar je pa začel kričati in prisegati, da pojde v
Ribnico po pečat vsemu Novemu mestu in posebno patru Frumenciju, ki
ni hotel verjeti, kar bi vsaka baba verjela. Tako srdito je vrata
zaprl za seboj, da se je vsa šola zdrznila pa je šel; pečata pa še
zdaj ni iz Ribnice.
Vidiš, kako si bil to osnoval pa se
bojiš, da nisi politična glava. Zveži culico, pojdi v Ljubljano in
pogodi se s časnikarjem. Tamkaj ti bodo ptičke pele, da se bode vse
treslo. Drugi bodo pisali, ti pa sestavke zametal ali tiskarju
pošiljal in svet poreče: ,Ta slavni mož je tisti Zlatorepec, ki je
pasel krave, smolo drl in kresilno gobo nabiral.` To so Brlogarjeve
besede; jaz pa sem rekel: Če je takisto, pa le pojmo, saj do
ljubljanskega mesta ni tako daleč in pot za menoj se tudi ne
zaraste, da ne bi mogel nazaj.«
Jaz: »Danes te vidim posebno dobre
volje. Kaj si zmerom tak še zdaj ?«
Zlatorepec: »Zmerom, kadar sem pri
vinu.«
Jaz: »Tedaj si prav zares namenjen
ustaviti se pri časnikarju ?«
Zlatorepec: »Ali ti nisem povedal
?«
Jaz: »Jako pametno sta res govorila
z Brlogarjem, toda vsega pa vendar nista presodila. Kako pa, če list
na naglem ustavijo?«
Zlatorepec: »Tega se nič ne boj,
ker sem politična glava, kakor je rekel Brlogar, in ker mislim biti
pohleven kakor jagnje; takim ne branijo pisati, za druge se pa ne
menim, naj skrbe sami zase.«
Jaz: »Časi po nevedoma uide kaka
beseda.«
Zlatorepec: »Ko bi se kaj takega
namerilo, povedal bi jim: beseda ni konj! pa bi me gotovo pustili
čez tisti prag nazaj, čez katerega noter.«
Jaz: »Ne vem, ali bi ali ne, ker
morajo delati po zakonu.«
Zlatorepec: »Kdo bi se zakona tako
bal! Stari Mišnjek je rekal: ,Zakon ima veseli in žalostni del,
veseli naj bode tvoj, žalostnega pa ženi pusti.` Ne veš, kako je
Veliki Groga poročal v Udnjem gozdu rokovnjače pod krivo brezo?
Takole: ,In nomine patre, poročam te na kvatre.` Tudi jaz menim
časnikarju naravnost povedati, da sem deseti brat in da pri njem
ostanem le, dokler se mi to delo ne pristudi.«
Jaz: »To je že pošteno, ali ti me
nisi razumel. Zakon se pravi temu, kar se po navadi imenuje postava.
Kaj pa - če te smem vprašati - ali si zadosti olikan in učen ? Znaš
to in ono, česar je treba dobremu časnikarju ?«
Zlatorepec: »Kar znam, to znam;
učiti se ne morem več, ker sem prestar. Tudi me ta reč kaj malo
skrbi. Zakaj ? Zato, ker se mi časnik zdi, če ima srečo, podoben
lepo namazanemu vozu, ki navzdol teče po gladkih železnih šinah,
urednik pa zad čepi ter nič ne brani, da ga nese voz, kamor hoče.
Jaz: »Kaj pa, ko bi te zaprli?«
Zlatorepec: »Tega se tudi ne bojim.
Zaprt časni- kar ima vsaj stanovanje, dokler sedi.«
Ko sva se z Zlatorepcem takisto
pogovarjala, pridere v krčmo nekaj mestnih veseljakov. Seli so k
drugi mizi in prav glasno so rajali; videlo se je, da to ni bila
danes njihova prva pijača. Rečem svojemu nekdanjemu součencu: »Sveče
že prižigajo, treba da vstaneva.«
Zlatorepec: »Tega pa ne, tega!«
Jaz: »Zakaj ne ?«
Zlatorepec: »To se lahko dopove ob
kratkem. Prvič vidim pri le-oni mizi veselo družbo. Dragi moj,
vesela družba velja več od zlata in srebra; to lahko verjameš meni,
ki sem že marsikaj poskusil in premislil na zemlji; drugič pa je
tudi tista, da nikakor ne grem ponoči v mesto.«
Jaz: »Ali se morda bojiš okraden
biti?«
Zlatorepec: » Vacuus coram latrone
cantat viator. Ta reč je pravzaprav takale: Tvoje vedno izpraševanje
obudi v meni marsikako drobtinico dobre misli, katere bi gotovo ne
bilo, ko ne bi me ti vedno sukal in drezal. Jutri o belem dnevu
pridi pome, da pojdeva proti Sv. Florijanu, če je še tam, kjer je
bil, kajti slišali smo, da se je v Ljubljani marsikaj premenilo.
Tega mi vendar menda ne odrečeš, ker sva domača. Po poti mi bodeš pa
razlagal, kaj se je zgodilo v mestu, kar ni bilo mene v Ljubljani.
Tega je že prav dobrih pet let.«
Jaz: »Daj mi vsaj culo, da je ne
bode treba jutri nositi po mestu.«
Zlatorepec: »Kogar je moje cule
sram, tega je mene sram; culo pusti v kotu za mizo! Če mi pa vendar
le meniš biti po sili prijazen, storiš mi lahko drugo ljubav, ki ti
bode gotovo prizadevala dosti manj težave.«
Jaz: »Zakaj ne, če se da?«
Zlatorepec: »Kaj bi ti pravil, saj
ti sam dobro veš, da se nobenega desetega brata cesar nikoli rad ne
drži, torej menim, da ne bode napak, če pogledaš, koliko imaš pri
sebi, da ti ne vzamejo po cesti drugi ljudje, kateri ti niso ne v
peto ne v šesto; midva pa sva stara pajdaša.«
Zlatorepčevi prošnji se ni bilo
ustavljati, ker je bila tako sramežljivo osnovana. Ko je v culo
spravil, kar se je bal, da ne bi jaz po cesti izgubil, prime
kozarec, trči najprvo s krčmarico, debelo ženo, ki je bila prišla
svečo otrinjat, potem pa še z menoj, rekoč : »Prazna mošnja, boječ
mož ! Ti se mi pa lepo zahvali, da pojdeš lahko brez skrbi domov.
Bog te živi!« Potem vzame iz cule prazen mehur pa ga obrne narobe
ter na mizo iztrese nekoliko prahu, katerega je potlej podrgnil v
lulo. Moral sem obljubiti, da pridem ponj drugo jutro in poslovila
sva se za tisto noč. Komaj stopim čez prag, že se je skozi okence
razlegala iz krčme na cesto glasna pesem hripavega grla: »Za
domovje!« -
O blažena leta vesele mladosti,
zlata doba učilniškega življenja, kam si pobegnila? Nikoli več se ne
vrneš. Utonila si! Sreča vseh poznejših let ni vredna toliko,
kolikor samo en dan tistih časov, ko vse težave, vse skrbi in
prečute noči niso mogle učencu omračiti lica. Okrog živega mladeniča
pisani svet prijazno pleše, kakor spomladi plešejo sončni žarki nad
zelenim poljem, prihodnost se mu smeje iz rdečih oblakov in veselo
upanje mu napaja zdravo srce. S kakim plamenom gori mladeniču
viharna ljubezen, s kakim žejnim grlom on pije sladki tok šumečega
življenja! Kako se mladi učenec po dovršenem delu veseli doma
počitka! O zakaj pač je zlata zora naših dni tako zelo kratka! Pa
vendar vsak veljaven mladenič željno hrepeni po truda polni moški
dobi. Ko bi vedel, kaj ga v njej pričakuje, nikdar se je ne bi tako
veselil, prosil bi, naj se ustavijo ure cvetnega življenja, kakor je
bil Jozva nekdaj sonce ustavil na nebu, da bi morju ne pripovedovalo
sramote zmaganih bratov; znal bi, da se veselo ozira mož v leta za
seboj, ki bi se vanja tako rad povrnil, in da se boji bodočih dni, o
katerih govori pismo : »Niso mi pogodu.« Prijatelji, ki sem z vami
trpel in veselil se, prepeval in kozarce praznil, kje ste ? Ljubili
smo se bolj nego rojeni bratje. In zdaj ? Le redko se kdo oglasi, le
časi katerega srečam samotnega na cesti bridkega življenja,
vzdihujočega pod bremenom grenkih skrbi. Po vseh deželah široke
zemlje ste razkropljeni, dragi bratje ! Marsikdo naše nekdanje
vesele tovarišije bi dal rad sam Bog ve kaj, da bi se zopet kje
mogli sniti, kakor smo bili časi zbrani. Ali to je nemogoče. Mnogo
jih že počiva pod hladno odejo črne zemlje. Na njihov zgodnji grob
naj kane solza prijaznega spomina! Koliko pak je popolnoma dovoljnih
in srečnih izmed živečih, ki smo bili tako neskrbni, tako
dobrovoljni, ukaželjni, tako vneti za vse, kar je lepega in dobrega?
Oh, dosti jih nima celo svojega domu, še kruha ne, kakor ta
Zlatorepec, ki je bil zmerom najbistrejša glava med nami, živ kakor
iskra, mehkega srca kakor nežna deklica, lep, da se mu je vse
čudilo;
zdaj pa je tako pal kakor izgubljeni sin v evangeliju. Roga se vedno
sam sebi, le da bi si nekoliko utešil nemirno srce, zvijačno modrost
svojega uma kliče na pomoč, da bi se tolažil, ker je zgrešil pravi
pot svojega življenja - toda gotovo zastonj, kakor se mu dobro vidi.
Zalezla so ga leta, v katerih se več ne more človek lahko učiti, več
lahko ne more postati, kar ni bil še dosihdob, v katerih za njim
hodi le kesanje, pred njim pa strah namesto nekdanjega zlatega upa.
Zato se klati od dežele do dežele, od mesta do mesta, kakor pravi
deseti brat, in z omotnim pitjem ziblje v pozabo spomin tistih let,
v katerih se je zamudil prijeti kakega trdnega posla. Koliko bi on
bil storil, da bi zadel na pravo stezo, katera mu je bila odločena!
In zdaj? Če ni še izgubil pameti, gotovo je ne bode več dolgo imel.
Koliko velikanov na duhu bi lahko rodila naša zemlja, ko bi mogel
biti vsak to, za kar je najpripravnejši!
*Te in take misli so me spremljale
domov gredočega in še dolgo niso mirovale, ko sem bil že v postelji.
Ugasnem torej luč, da bi laže zaspal; toda nikakor ni bilo mogoče.
Zopet vžgem svečo in v roko primem knjigo; ali tudi brati se mi ni
dalo. Torej zopet svečo pihnem in res naposled zadremljem; toda bila
je že davno ura na gradu odbila polnoči.
Ko se drugo jutro zbudim, skoraj
sam sebi nisem prav do dobrega verjel, da se je zares včeraj godilo
vse, kar sem videl in slišal. Mislil sem skoraj, da se mi je le
sanjalo, kajti od osme šole nisem čul nikdar več, kje ali kaj bi
utegnil biti Zlatorepec. Vendar so me nazadnje preverile vse
okolnosti, da se mi ni sanjalo. Začnem tedaj presojati, ali bi šel
na Dolenjsko cesto po desetega brata ali ne. Bal sem se, ker je bil
tako nestanoviten, da se je zopet vrnil dol nazaj, od koderje
prišel. Konci vsega premišljanja pak sem rekel: bodisi kakor koli,
Zlatorepec je res jako samoglav, da ni hotel sinoči z menoj; ali
pogledati moram zanj, ker sva bila součenca. Odpravim se torej mimo
Sv. Florijana. Ura je brenkala osem in vreme je precej hladilo, ker
smo bili že na koncu grudna meseca, ko se je godila ta resnična
povest. Radovedno sem se pomikal preko lesenega mosta, ki je zdaj
narejen za silo ondi, kjer smo nekdaj zidanega imeli. Z mosta sem pa
šel dalje proti Rudniku. In glej, kmalu srečam Zlatorepca, ki je
pušil tudi zdaj, pa ne iz gorenjske lule, temveč ostanek smotke je
žgal, culo je pa zopet na gorjači nesel kakor sinoči, samo da je
nekako mežikavo gledal. Videti mu je bilo, da je moral še dolgo po
mojem odhodu prepevati: Za domovje! Ko me ugleda, naglo zavpije:
»Dobro jutro! Že sem za trdno mislil, da te ne bode. Čakal in čakal
sem; ker te pa le ni bilo spregledati od nobene strani, potlej sem
pobral, kar vidiš dobrega in slabega na meni, ter izpustil se proti
mestu, kjer sem hotel brez tebe poiskati sreče.«
Jaz: »Ne jezi se! Nisem znal, da
tako zgodaj vstajaš.«
Zlatorepec: »Kdo bi pa dolgo spal
po vašem prekletem bolnoglavniku? Možgane mi hoče raznesti, pa
vendar preveč nisem pil. Meščanje pač ne morete v hramu trpeti vina,
kakršnega je dal Bog Dolenjcu, od katerega vem, da ga kupujete.
Morate ga popravljati, morate ga bloditi, sicer vam ne miruje vest.
Pridi v zidanico, tam bodeš videl, kakova je čista kapljica.«
Jaz: »Vem, da imate po kmetih
marsikaj boljšega nego mi, ki med ozidjem prebivamo; zato se pa jako
čudim, kako je, da nisi ostal med nepokvarjenim svetom, da nisi
ostal med vinom, ki je samo na sebi.«
Zlatorepec: »Drugo nedeljo po
svetem Jakobu menda bi utegnilo biti sedemnajst božjih let, kar
nisem videl niti jaz tebe niti mene ti in vendar že komaj čakaš, da
bi se ti pobral izpred oči. Morda te je celo sram hoditi z menoj ?
Skoraj bi rekel, da sem bil zapazil nekaj takega že sinoči, ko je
bilo na vrsti važno vprašanje o culi. Dragi moj, verjemi, da si
zašel na slabe poti, kamor so prazni ljudje vabili tudi mene; ali
jaz, hvala Bogu, nisem kakor ti! Prah sem otresel pred njihovim
pragom od podplatov svojih nog in krepko sem korake zasuknil, koder
je možu spodobno. Ako te je v resnici sram starega znanca, pa ne
samo znanca, temveč prijatelja, tudi ne samo prijatelja, ampak celo
součenca, moram ti naravnost povedati, da je le mene po pravici
lahko sram takega pajdaša, kakršen si ti. Nobeden mojih drugih
součencev bi se tako ne previjal, kakor se kača v precepu in ti
danes. Ne morem ti povedati, kako mi je žal, da te je tako zelo
popačil hudobni svet! Morda si napihnjen zato, ker ti je Bog podaril
boljše rokave nego meni? Hm, kar se tega tiče, brate, hodil sem že
opravljen, kakor se nobeden minister nikoli ne opravi; pa vendar se
nisem sramoval, da se je v Trstu na velikem trgu v nedeljo opoldne
ogovoril Triplat, ko sem za desno podpazduho peljal bogato, mlado,
lepo gospodično, za levo pa njeno mater in za nami sta šla brat in
oče. Moj poprejšnji znanec Triplat je bil tako slabohlačen in
votlobuten, da so celo Židje bežali, ko so ga videli.«
Jaz: »Čudno se mi dozdeva, kako
moreš ti, ki si vedno bil razumen, dolžiti me takih reči, katere mi
celo niso bile v mislih.«
Zlatorepec: »Če je tedaj res, da se
ne sramuješ, na, pa vzemi ter nesi po Starem trgu do Sv. Miklavža
namesto mene culo na gorjači.«
Tako je rekel in že mi je podajal
breme, katerega se zdaj ni bilo mogoče braniti, dasitudi se ga nisem
gotovo nič veselil. Kar se Zlatorepec naglo ustavi in reče: »Ti, ali
nimate v Ljubljani Slovenci nekakove čitalnice ali kako se že
imenuje?«
Jaz: »Imamo.«
Zlatorepec: »Ali hodi vanjo dosti
Ijudi?«
Jaz: »Dosti.«
Zlatorepec: »Kdaj ? In kakšnih je
največ ?«
Precej se mi je zdelo, da najbrž
deseti brat že spet kaj napačnega kuha, zato mu tudi nisem hotel
vsega naravnost povedati, ampak rekel sem, da gospodje največ hodijo
po kosilu.
Zlatorepec: »Kdaj pa gospe in
gospodične?«
Jaz: »Kadar je ,beseda` ali ples.«
Zlatorepec: »Pojutrnjem kaže
nedelja na pratiki. Morda boste imeli pojutrnjem kaj takega?«
Jaz: »Ta mesec ne še.«
Zlatorepec: »Bodisi! Jaz nisem
tistih, da bi nikjer ne odnehal, če imam s poštenim človekom
opravek. Zdaj, ko veš, da se za trdno menim ustaviti v Ljuljani,
vidiš, da prav lahko počakam prihodnjega meseca. Ti pa moraš javno
pokazati pred svetom, da se me res ne sramuješ. To je dolžnost,
katero dopolniš do starega prijateljstva. Kadar boste imeli prvo
,besedo` ali ples, pojdem s teboj v čitalnico, da me seznaniš
najprvo z gospodičnami, potlej z gospemi, nazadnje pa še z gospodi,
če se mi bode zdelo potrebno.«
Jaz: »Prav rad ! Posoda tvoje
velike modrosti se do tedaj lahko tudi že nekoliko preliči.«
Zlatorepec: »Kakova posoda? Kaj se
preliči? Ali ti nisem rekel, da si zašel na slabe poti ? Dobro me
poslušaj ! Nikakor ne pojdeva brez cule in brez gorjače, ki je že v
Rimu videla papeža in svetega Petra cerkev, na Dunaju pa cesarja. Če
pa zame ne maraš, v tem hipu se ločiva! Ponujati nečem nikomur
samega sebe kakor krušnjarica hlebec.«
Težko je bilo uganiti, ali se le
šali deseti brat ali je vendar sitna resnica, kar tako moški
pripoveduje. Soditi je, kolike zadrege bi me bili neprijetno obsule,
ko bi ples ali beseda bila že ta ali prihodnji večer. Ustavljal bi
se mu za zdaj ne bil, ker ga ni kazalo dražiti, če je zares kaj
takega mislil; še dosti manj pa je kazalo ustreči njegovi smešni
glavi. Edina tolažba je torej bila to, da se »besede« ali plesa
nisem tako hitro nadejal; zato mu dovolim vse čisto, na tihem pa
sklenem skrbeti, da se ga pozneje primejo pametnejše misli, če
ostane v Ljubljani. Tedaj mu rečem: »Iznebiva se teh malih stvari
ter pojdiva naglo v mesto, ker mene čaka delo. Preveriti se moraš
kmalu, da jako čislam prijatelja in součenca, posebno pa tebe.«
V teh pogovorih sva prišla do
mitnice.
* Nadaljevanje, namenjeno za
eno številko Napreja.
|