Pod nebom strašne burje so vihrale;
oblake trgala je brza strela,
grozotno tromba gromova rohnela,
trepet majal celo je krepke skale.

Zverine so po jazbah se skriv le,
pod streho množica ljudi hitela;
le meni, ki si ti mi srečo vzela,
boječe niso misli trepetale!

Razgalil prsi, tekel v piš viharno
in klical blisk obupen v smrtni sili,
naj ljut raztrga moje srce žarno.

Po tleh so hrasti grčavi ležali,
macesni stari glave uklanj li;
a mene se nebeška moč ne usmili!