Primskovec je pripovedoval : »Ko sem bil še mlad, nisem hodil po svetu, kakor zdaj hodim. Tudi hišo in ženo sem nekdaj imel. Ženo mi je vzel Bog, a hišo hudič. Bodisi, kakor je. Še mal dečak sem bil in krave sem pasel ter za birmo hodil k nauku. Učil nas je gospod Pokljuk. Oči je imel krotke kakor bečelica. Vsi smo ga radi imeli. Nikoli nikogar ni udaril ni po glavi ni po roki, vse je naučil zlepa in skrotka. Na svetu vse mine; tudi Pokljuku je bilo treba iti iz našega kraja. Kadar se gospod kam drugam premice, tedaj vselej slovo jemlje. Peklenski bi pisano gledal svojih ovCic, ako bi od njih šel brez slovesa. Tudi Pokljuk je slovo jemal. Bolj sem ga želel poslušati, nego po svetu pogledati. Prosil sem očeta in matere, a rekli so : ,Zjutraj ženi past, ob desetih pojdi k maši.` Jokal in branil sem se, a vse nič ni pomagalo. Treba je bilo zjutraj iti past. Doba je bila jesenska, torej rosa zarana in za večera zelo mrzla. Vendar sem bos gnal živino. V prste me je zeblo, da sem poskakoval, in kadar je katero živinče kaj gorkega kje vrglo od sebe, naglo sem tekel in vstopil z obema nogama, da bi se ogrel. A vse to bi neizmerno rad bil pretrpel, samo da bi mi bilo slišati slovo gospoda Pokljuka. V cerkvi, katera je bila majhne pol ure od mojega pašnika, pozvoni, in vedel sem, da se zdaj začne pridiga. Kaj bo govoril gospod Pokljuk ? Ali bo kaj slovesa jemal tudi od nas, ki nas je tako rad imel ? In kako ga bode jemal ? Morebiti nas je že vse pozabil? - Vse to mi je šlo po glavi. Bridko sem jokal. Ako bi bil imel peruti, zletel bi bil v cerkev, a kaj pomaga, saj bi vendar ne bil smel. Krave in voli bi v tem času naglo zavili v sosedovo repo, ki je bila še na njivi, in to zelo blizu ondukaj. Vse nič ni pomagalo. Na paši je bilo treba ostati in - jokati. Mine dobre pol ure in zopet pozvoni. Nu, zdaj je pridiga minila, re~em ter ves miren zakurim ogenj, kar mi poprej ni prišlo na misel, ter se jamem greti in korun peči.

Gospoda Pokljuka nisem doma potem nikoli videl. Ko sem zrastel, hodil sem po svetu; kupčeval sem namreč. Pridem v Ljubljano ter zvem, da je gospod Pokljuk na Dobravi za župnika. Veljaj, kar velja, videti ga hočem in hitro se odpravim na Dobravo. Gospod Pokljuk je bil že star, vendar še podoben tistemu, ki smo ga otroci tako neizmerno ljubili. Ko se dogovoriva, reče, kako je ponosen in kako vesel, da ga tako živo in hvaležno pomnijo možje, kateri so v otroških letih njegov uk poslušali. Ustavi me torej in prenočil sem na Dobravi. K večerji pride tudi kaplan, gospod Kračiln, zopet znan, kajti pred poldrugim letom je bil tudi on pri nas. Po večerji smo bili veseli, v božjem strahu kozarce nagibali in govorili to in to. Prišli smo tudi na strahove. Ta je povedal to, oni je povedal ono, a vsi smo povedali vse, kar je bilo tamkaj na vrsti. Vse sem že pozabil, tega vendar še ne, kar je pripovedoval gospod Kračun. Rekel je : Ko sem bil v Mirni peči, prišli so ljudje k izpraševanju za velikonočno izpoved, kakor vsako leto hodijo, koder se svet še kaj Boga boji. Meni so bile tisto leto v delež dane žene. Tako se nameri, ko neko dopoldne zvršim izpraševanje, da odido vse domov, samo ena, gospodinja znane hiše, plakaje ostane pri meni. »Nu, mati! kaj novega, da plakate?« rečem. Ona jame pripovedovati : »Kaj bi ne ! Še nikoli nisem slišala kaj takega, kar je nas letos zadelo. Če nam vi, gospod, ne pomagate, sama ne vem, kam se denemo!« Jaz odgovorim: »Povedite vendar, kakova je ta preglavica, ki vas tako tare?« Ona: »Oh preglavica je res, da bi rajša trpela vsako drugo.« Jaz: »I povedite nu, kakšna je ta preglavica!« Ona: »Tako čudna je, da se bojim povedati, ker me je strah, da bi ne verjeli, a vendar je vse res, kakor bodem pripovedovala.« Jaz : »Kako je torej ?« Ona : »Nekakšno čudno znamenje nas preganja že tri leta. To je ruta za vse štiri vogle zvezana v zveženj.« Jaz: »To bi čudno bilo, da bi se takega zvežnja tako bali, da plakate!« Ona: »Vendar je res. Najprvo ga on dobi neko nedeljo jutro pozimi v hiši na mizi, ko se je prvi maši odpravljal. Prinese k moji postelji, ko sem še ležala, ter mi reče: ,Kaj si to na mizo dela ta zveženj?` ,Jaz nisem nič dela? Kaži, kaj je!` Odvežem in v ruti dobodem stare, platnene ženske rokave iz tistih časov, ko so nosile še za vratom in za pestjo modre, trakovom podobne obrobke. Jaz gledam in ga vprašam : ,Na mizi si to dobil?` On reče: ,I lejte si, na mizi! Ali ti nisem rekel ?` Odgovorim mu : ,Kaj deš, čigavo je to ? Jaz takega nimam, dekla ne, a druge odrastle ženske ni v hiši, prenočil zdaj tudi že štirinajst dni nobeden ni pri nas. Ali so bila okna zaprta?` On: ,Lepo te prosim! Pozimi so okna podnevi zaprta, a kam li, da bi ne bila ponoči.` Sama nisem vedela, kaj bi si mislila. Naposled rečem možu: ,Vrzi pod kad in pojdi k maši, da ne zamudiš.` On vrže, kakor sem rekla, ter odide.

Ves dan mi ta zveženj ni šel z uma; vendar sem se ga bala pogledati. Potem je bilo pokoj mesec dni. Ob mesecu nekega jutra dekla vstane ter hiti v kuhinjo, da bi za kosilo zakurila, in vsa plašna priteče z lučjo nazaj v hišo, kjer sem jaz bila že oblečena. ,Oh mati, pojdite gledat, kaj je na ognjišču.` Jaz grem ter zopet najdem sredi ognjišča - strahoviti zveženj. Ustrašim se, da bi se zeleje ne bila mogla nobene stvari; a dekli vendar nisem hotela povedati in zatorej rečem: ,Daj sem, vem, kaj je! Nekaj umazane preobleke, v perilo pripravljene.` Možu zopet vse povem. On reče : ,E kaj ! Kje je rovnica, da z njo sneg odkopljem ter jamo naredim pod hruško kravajnico, ki je že stara in gnoja potrebna.` Res je šel in sveženj pod kravajnico zakopal. Mir je bil zopet mesec dni. Doba je šla že na pomlad, ko neko jutro hlapec prinese zveženj v hišo in reče: ,Sam ne vem, kako je to moglo biti, da sem to stvar na podu v pridevku s senom izpulil davi, ko sem živini klajo narejal.` Spogledava se mož in jaz. Vendar se on hitro domisli in hlapcu reče: ,Daj sem, daj ! Jeseni je v senu spala tista stara sbmenarica, ki vselej pri nas nočuje, in vem, da je sirota nekaj takega imela s sabo, kar je potem sirota pozabila na pridevku.` Hlapec je verjel in oddal, a dekle na srečo ni bilo ondukaj. Mož hitro vzame rovnico, odkoplje kravajnico in res pod njo zvežnja že ne najde. Ko se vrne, vse pove in mi reče: ,Vzemi in vrzi ga v žitnico, v tisti predal, ki je zmerom prazen.` Storim; a zveženj si je bil v glavo vtepel, da ne bode miroval med nami. Kaka dva, tri krati sem ga strahbma v žitnici pogledala, in res je pokojno ležal, kamor je bil položen. Kaj se ob mesecu zopet zgodi? Hlapec in dekla sta bila zjutraj oba vkupaj v hlevu ter najdeta zveženj v jaslih. Zdaj že ni bilo mogoče zakrivati. Povedala sta si, kar je že vsak njiju poprej o tem zvežnju vedel, in plašna sta v hišo priletela oznanjat. Prijeti se ga ni drznil nobeden. Mož, ki je bil zmerom pameten, reče z glasnim smehom: ,Ne vem, kateri je večja baba, dekla ali hlapec, da se mrtvega zvežnja tako bojita.` Ide ter meni za sabo namigne. Reče mi, naj z družino o tem nič ne govorim. Skril je zveženj v ulnjak pod bečelne panji, v seno, misleč jutrodan iti v gozd in tamkaj ga sežgati. Ko zjutraj pride ponj, vidi bečelne panji vse razmetane, a zveženj je bil na vrhu, kakor bi se hotel veselo režati : mislili ste me v strah prijeti, a ne dam se ne! Mož panji poravna, ide potem vendar v gozd, zakuri ter zveženj vrže na ogenj. Zgorel je res, a grozno je smrdelo, kakor je rekel.

* Mnogi. izmed čitateljev me povpraša, kaj je to zveženj. Ob kratkem hočem povedati, da je zveženj domača, po Istri in Primorju navadna beseda, katera znači: zvezane stvari, torej Heft; Faszikel - in tudi, kar mi kranjski Slovenci z nemško besedo imenujemo culo. Tukaj nam zvež,enj rabi namesto cule.