ŽIVLJENJEPIS FRANA LEVSTIKA
|
Pisatelj, pesnik in kritik Fran
Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah 28. 9.
1831 in umrl 16. 11. 1887 v Ljubljani. Šolal se je v Velikih
Laščah in v Ljubljani, kjer je 1853 končal gimnazijo. Študiral
bogoslovje v Olomoucu (1854-55), izključen zaradi
"pohujšljivosti" pesniške zbirke Pesmi (1854). Na Dunaju je
hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil
domači učitelj pri Paceju (grad Turn) in Vilharju (grad Kalc),
nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej,
1864-65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal
pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha,
nazadnje delal pri prevodu državnega zakonika (1871-72) in kot
skriptor v licejski knjižnici.
Fran Levstik je začel pesniti v gimnaziji, prva pesem Želje je
izšla v listu Slovenija, neohranjeni pa so dramatski poskusi iz
tega časa. Pesmi je pred izdajo zbirke objavljal v Ljubljanskem
časniku, Slovenski bčeli in drugje. V Olomoucu je prevajal iz
slovanskih literatur (Kraljedvorski rokopis, 1856), predvsem
besedila ljudskega slovstva. Na Dunaju se je seznanil z
Lessingovimi pogledi na kritiko in z mladonemško poezijo. V času
Levstikovega učiteljevanja je nastal prvi od dveh ciklov njegove
najlepše ljubezenske poezije (Tonine pesmi, Vodnikov spomenik
1859, Mladika 1868); drugi ciklus, Franjine pesmi, je nastajal
od 1869 (objavljen v LZ 1870). Pisal je tudi prigodnice
(Slovenskim svatom z dopisom poslane zdravice), satirične pesmi
(Ropotec, Breznova pesem), elegije (Reka), epske pesmi (Ubežni
kralj) in še zadnje pesmi za Franjo (Nje družba, Nje zadnje
želje, Razstanek). Med Levstikovimi literarnimi besedili je
pomemben njegov prispevek k mladinski književnosti. V Vrtcu,
"časopisu s podobami za slovensko mladino", kjer je kot
sodelavec že prej jezikovno urejal mladinske tekste, je Levstik
1880 objavil (pod šifro M-1-) ciklus petnajstih pesmi Otročje
igre v pesencah, ki so s svojo svežino in neizumetničenostjo
presenetile tedanje poznavalce Levstikovega dela (Stritar:
"pravi biseri otroške poezije"). Pesmi iz otroškega sveta in
narave so nastale ob delnem vplivu motivov ljudske pesmi in z
njenimi oblikovnimi značilnostmi (Gosli, Otrok sedi očetu na
kolenu, Kadar otrok lovi luno in zvezde).
Vsestransko Levstikovo kritično, publicistično in uredniško
delovanje je močno vplivalo na literarno razpoloženje in na
ideološke ter estetske spopade njegovega časa in generacije
literarnih ustvarjalcev, kar se je kazalo v živahnih, ostrih
literarnih polemikah in satiričnih člankih, v bojeviti
korespondenci in v razhajanjih, ki so usmerjala snovna in
oblikovna izhodišča za razvoj slovenske književnosti in gradila
tudi nasprotujoče si poglede na literarno ustvarjanje
najpomembnejših pisateljev tega časa. Levstikov prispevek k
usmerjanju slovenske realistične pripovedne proze je esej
Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), v katerem je poleg
pogovora o pomenu ljudskega izročila v ospredju predvsem
avtorjevo razmišljanje o primerni, privlačni knjigi za
slovenskega bralca, ki bi služila domoljubni vzgoji. Tovrstnemu
namenu naj bi pisatelji ustregli z novelami, romani in dramatiko
0 junaških trenutkih slovenske zgodovine (boji s Turki) in o
socialnih temah ki so značilne tudi za ljudsko epiko
(rokovnjači, desetnica), s humorjem in s poudarjeno
karakterizacijo in fabulo ("Prvo je značaj in znanje človeškega
srca in pa, kako se zgodba razplete in razdrasa"). Svoja
kritiška stališča je Levstik zapisal tudi v kritiki Ciglerjeve
povesti Sreča v nesreči (SG 1858) in Cegnarjevega Pegama in
Lambergarja ter v kritičnem spisu Objektivna kritika (SN 1868),
v katerem zahteva brezobzirno spoštovanje do resnice, kakor je
pokazal že sam v Napakah slovenskega pisanja (Novice 1858), kjer
je potrdil tudi svoje stališče, da je izvir prave slovenščine
"kmet in ljudstvo zunaj mesta". Svoje jezikoslovne poglede na
slovenščino je objavil v razpravi Die slowenische Sprache nach
ihren Redetheilen (Dunaj 1866). Kot primer uresničitve svojih
literarnih načel in napotkov za pisanje proze je Levstik napisal
povest Martin Krpan z Vrha (SG 1858). Vsem je dobro znana
zgodba, ki jo pripoveduje star kmet, o močnem, iznajdljivem in
prostodušnem Martinu in njegovi kobilici, ki tovorita
pretihotapljeno sol in kresilno gobo po cesti, po kateri se
peljejo cesarske kočije, pa kako je zaradi svoje - pri
prestavljanju kobilice s tovorom vred opažene - velike moči
Martin povabljen na cesarski Dunaj, kjer doseže vse, kar hoče,
ko ga dvor potrebuje za obrambo pred nepremagljivim velikanom
Brdavsom. Motiv tihotapljenja torej, motiv Davida in Goljata,
motiv klenega, pametnega, zvitega in zmagovalnega slovenskega
značaja, ki ne mara za blišč in zaničljivo vzvišenost cesarskega
Dunaja, saj se mu toži po skromnem, a domačem zapečku na Vrhu
pri Sv. Trojici. V skladu s svojimi pogledi na potrebe slovenske
književnosti je Levstik napisal še veseloigro o ženitnih
zapletih na vasi (Juntez, 1855) in priredil in dopolnil
Jurčičevo zgodovinsko tragedijo Tugomer (1876). |