POPOTOVANJE IZ LITIJE DO ČATEŽA |
Bilo je letošnjo jesen o svetem
Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga
imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo
ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki
tega komaj čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi
ne bodo.
Zjutraj ob osmih odrineva iz
Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot
kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne
po tej poti; bila je tedaj obema neznana.
Iz Litije se pride najprvo v
Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala
trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti
Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno
stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so
vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela,
mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po
grdem kolovozniku, da še kmet ne vem kako drva po njem
izpeljava; pa vendar je dejala baba, da pride časi celó kočija
sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin pelje do Litije,
potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo
krajša, pa vendar ne bo imela tako zaprtih klancev.
Koračila sva z debelimi gorjačami
po strugah in jarkih; babúza pa je pravila to in to, vendar nič
takega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem
kraju ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedela povedati; le
v Šmartnem je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega
trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih
takih.
Poezija našega naroda umira; samo
kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi.
Naselile so se med nami, posebno v Gorenjcih, kratke vrstice,
zložene po nemški navadi. S pravljicami je skoraj tudi ravno
taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do
zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega. Ako bi
mi tudi imeli Vuka, nimamo pesmi, da nam bi jih zbiral, in ko bi
prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je
cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati neslovenec - Korytko.
Pot je bil zmerom enak. Šli smo
zdaj skozi borovje in smrečje, zdaj po golem nizkem grmovju.
Malokje je stala majhna kočica revnega osebenjka. Za nami so se
dvigali ono stran Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako
tudi na levo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih
gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvico. Najbliže ti je
grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnom, tikoma ravnine,
strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsokega hriba,
ki je enak seneni kopíci. Nekdaj ga je imel Valvasor in
slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba
Valvasorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez
Windischgrätz, ki je nedavno kupil to graščino.
Poldrugo uro od Litije klanec
nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si
je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše,
tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi vinogradje in
vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še
kisla; svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu
kraju se pravi na Libergi. Tik pota stoji cerkvica brez
duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem videl na kmetih
tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in
posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne
vem, je li cerkovnik tako domiseln ali imajo ljudje toliko
spoštovanja do mrtvih.
Kolovoznik se je obrnil kmalu
spet navkreber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukovja.
“To je hosta turenske graščine”,
pravi bábina.
Radivoj odgovori: “Saj se precej
pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela nobena
stvar tolikega nepokoja kakor lep, zaroden les. Nima prej miru,
da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod že tako malo drv.
Prejšnje čase je bila marsikje dana kmetom pravica na grajskem
sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kako
se je ravnalo! Povénil je, potlej pa pustil, naj segnije na
mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še
celó, kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel na dolgo bukev
omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjo? Da le
ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Videl sem
nekdaj Laha, ki je bil zalezel visoko na okleščeni, lepi smreki
vranje gnezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsej sili
drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali
so: `Drv ne bo nikoli pomanjkanja.` Pa že zdaj mora na kupílu
kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenjska stran. Pa kaj
šele bo?”
Modrovanju svojega prijatelja sem
se jako začudil, baba pa še bolj.
Vprašam je, kako se tukaj pravi.
“Na Preski,” odgovori.
Slovenec ima dosti krajev,
posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Bržkone so bili ondod
nekdaj preséki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev,
od tod menda ime.
Dalje grede smo videli tri grmade
eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj
prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne, jemali jim, kar se
je zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili
ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na
tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen
ter se govori: 'Bog se usmili tvoje duše!' Lepo je, da se miluje
še po smrti človek, ki je moral nehotoma pustiti zemljo; morda
še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do
neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in siromak, pobožen in
hudoben. Vselej sprelete človeka bridke misli, kadar ide mimo
take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti
ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na
onem svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašit in klicat,
dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni
pastirji zanetijo ogenj ali pa razmečejo veje; pa kmalu pride
kdo, ki v novo suhovine in kamenja navrhováti. Ta šega je še
gotovo ostanek iz poganskih časov.
Ko do razpotja pridemo, vpraša
žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovju.
Radivoj odgovori: “Le na Gobjek!
Pravijo, da je krajša pot, in tudi je Gobjek najbolj sloveča
vinska gora, kar jih je tukaj v obližju.”
Hrib se je prevalil. Kakor je
bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo
je blato in pot še neprijetnejša zato, ker ima skoraj ves ta
hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem. Hosta je kmalu
nehovala; samo še kak dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam
je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred
nami dolenjska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severu
Kum, ki teh krajev prehude burje in mraza váruje; pred nami pa
se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi
zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib z
rdečo streho nove romarske kapele; na levo v dolini pojo zvonovi
svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem
kraju, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenjskem. Širokih polj,
velikih travnikov ni; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med
hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene,
večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bliže vinograda,
ondi si kmet najraje stavi poslopje, da le more in sme. Nekatera
vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam
raztaknjenih koč.
Ura je bíla enajst. Nismo šli več
dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval
svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo
ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike.
Gledali so in kazalo je, da bi nam radi veleli pit; pa menda si
vendar nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani.
Idemo dalje, pa ne predolgo;
kmalu najdemo drugo zidanico odprto. V nji so bili trije možje
nakrižne dobe. Starec, hramu gospodar, pokliče najino ženico:
“Tara, ne pojdeš pit? Danes ga pije, kar leze in gre, da ga le
ima. Ne veš, da martínovamo? Nocoj ga bomo krstili, če je božja
volja.”
Tare je mikalo, pa vendar ni
vedela, kaj bova midva rekla.
Starec, dejali so mu Bojec, brž
vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne: “Menda se tudi
gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. - To bom
sam izpil; potlej bomo pa drugega.” S temi besedami nagne leseni
vrč, dleskne z jezikom in pravi: “Letos je dobro, hvala bogu!”
Bojec je bil čuden mož. Lice je
imel rdeče, pa tako nabrano kakor suha hruška. Trdno se je držal
stare noše, zato pa tudi ni imel oprt in platnene hlače so mu
nizko opletale. Dandanes je že malo takih dedov. Zginili so
klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo
oglavje bolj visoko. Veselil sem se časi že od daleč, ako je od
kod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in
sonca; veselil sem se rdeče opasíce in čevljev, ki so imeli
golenice proti gležnju zavihane. Živel je pri nas možiček, stara
grča, ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarju, v nobenem
sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všeči. Kaj stori? Ureže
si palico in gre noter v Kranj pa si ga da tamkaj delati. Mi se
trdoglavo držimo starih reči, zlasti pa Gorenjci, ki imajo
pregovor: “Stara petica, staro žito pa star mož!” Rad bi vedel,
ali se Ločanje še nosijo tako, kakor so se nekdaj. Imeli so
hlače do pod pazduhe, na hrbtu je pa čepela majhna záplata, ki
so ji rekli jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v
brenti prinesel.
Rečem Radivoju, da le pojdiva za
Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo
dosti razvlake: trije sodje, poldruga motika, stoli; tu in tam
kak vinjak, pol banjke, vrči; miza na treh polomljenih nogah;
držala je vse polno drobtin, črnih in belih, pa tudi polovico
orehove potice in lep kos gnjati. Dade nama vsakemu svoj stol in
pila sva iz obilega vrča.
“Letos je lahko dobro,” veli
Končina, prav nizek možič kakih tridesetih let. “Saj smo pa tudi
imeli vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je trgal šele po
deževju, tisti ga ima več, kaj da je tudi bolj vodeno.”
“Štiriintridesetega, to je bila
pijača, to! Letošnje vse nič proti onemu,” pravi Hostnik, človek
pri petdesetih letih, pa še jako trden in zelo velik. - Tukaj so
ljudje bolj majhni, ali čvrsti in zatrepáni.
“Enajstega je bilo pa še boljše,”
zavrne Bojec. “Štiriintridesetno je imelo preveliko moč, da je
vznak metalo; še mrli so od njega, mrli; ono pa dobro v ustih,
zdravo v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnikih; nikoli ne
bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico
ti pa še kdo poleg tebe, kdor si bodi, od jutra noter do večera;
nazadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petice, tekma se ni
rado sešlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo: brodnikov ni več,
vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smrti bomo že
kako! Petinosemdeset let niso mačkine solze, kaj menite!”
“Pa ste še dečko še,” pravi
Končina. “Če Bog da, še ga bomo zdravi pili, da bi le trta spet
rodila. Vinstvo je bilo že dolgo ničevo. Letošnjemu res ne more
človek, da bi dejal: 'Žal ti bodi!' Samo premalo ga je. Midva z
babo ga imava dve mali vedri manj od lani.”
Bojec odgovori: “Po tistih gorah,
ki leže bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil dosegel
mraz,* tam ga je res nekaj manj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil
še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vendar več od lani; moj
nograd je dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je lega za
trto, vidiš!”
Hostnik se oglasi: “Bojec, ne
bodi hud, ako rečem, da je moje boljše, daravno mi nograd ne
leži tako v zglavju gobenske gore kakor tvoj.”
Te besede niso ustregle. Dolenjec
ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kadar
si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer
mu ne ugodiš. Tudi Bojec ni molčal.
“Hostnik,” pravi, “ti še ne veš,
kako je dobremu vinu ime! Kaj meniš, da tisto velja, ki je dolgo
sladko? Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš
ti takega? Res je bolj reznó, pa bo tudi bolj držéče. Vaša
sladkál vam bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vendar
pámetujem nekaj let, pa ne vem takega, da bi se bil mošt grénca
branil tako dolgo kakor letos nekateri, pa ne vsak. Gospodje
tudi vedo, kaj je dobro; le čaki, zdaj bomo pa onega.”
Urno podstavi leseno posodo in
natoči beline, potem pa zopet začne ponujati naju: “Le v slast
ga! Saj ga je Bog dal, ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali
potvice bi tudi menda ne bilo odveč; saj imamo, hvalo bogu,
oboje, kar komu bolj dobrí. Po jedi se grlo nekako zaželi
mokrote. Ali ni res dobro ?”
Hvalila sva, daravno se je
upiralo, ker je bilo še dopoldne; pa tudi se je nama zdelo
premlado. Dolenjec pa ga ne pije nikoli tako rad kakor jeseni,
nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje,
malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od
hrama do hrama okoli prijateljev. Tako je do blizu božiča. Šele
potem, ko sod poje, začno tudi skopovati z
* T. J. slana; Dolenjec nima te
besede
vinom. Po vinskih krajih so
ljudje sploh bolj radodarni - še preveč. Manj rezní so, bolj
prijazni od Gorenjca, pa tudi pokornejši. Človeka v suknji so
veseli v hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje, vendar ga
ovínijo, ako le morejo, ker je to górniku in njegovemu
pridelanju velika čast, pa ne bom rekel, da bi se jim tudi
smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi kakor oní, ki so iz
mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenjec tako malo
poje! Po nogradih je časi jesensko nedeljo popoldne vse živó
pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic - ali
petja vendar ni; malokateri zauka ali pa zakroži poldrugo
vrstico od nove gorice. Brez pesmi uživajo zlato kapljico možje
in mladeniči, še žene so ž njimi; celó dekleta ne ostanejo doma.
Nekatere med njimi so prav zale in silo postrežljive; tudi jim
ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah, v krčmo, ako je v hramu
poteklo. Kdo bi jim zameril? Vsaka dežela ima svoje šege in
običaje.
Možje so si napravili tobaka in
Bojec pravi: “Star kotar sem, pa vendar ga rad piti dajem.
Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič
drugega kakor ta božji dar; vse prejme sin ali hči.”
Radivoj vpraša: “Pa vendar ne
obdelavate sami? Le vino je menda vaše, kolikor si ga
izgovorite!”
“Kaj še,” pravi starec, “nograd
je moj. V zemljo ga s sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel.
Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo
ž njima pri eni mizi; to je tako gotovo kakor amen. Pri nas je
malo hiš, da bi se ne delili.”
“To ni lepo,” rečem jaz, “pri nas
vkupaj žive do smrti.”
“Tako je le; kaj pa čemo?”
odgovori oni. “Svet je hudoben; mladi ljudje radi zaničujejo
starega človeka; ne pomislijo, da stara kost je modrost. Po
naših deželah pa le vino gospodari; zanje skrbimo bolj kakor za
vso drugo poljščino. Zato pa izgovori vsak oče kos nograda sebi
v last, da ga uživa in dene, kamor hoče. Koliko je osebenjkov,
da nimajo razen koče in nograda nič, pa vendar hranijo sebe in
družino, če niso letine preslabe. Kadar pride ujma na trto,
potlej seveda je bogpomagaj! Pa saj zdaj tudi več radi ne dade‚
ženiti se na sam vinek.”
Na to pravi Radivoj: “Dolenjci
ste dobri ljudje zlatih rok; ali varovati znate premalo.”
“Zakaj?” odgovori Hostnik. “Tačas
ga pijemo, kadar je pa kadar smo ga vajeni. Saj mora človek
trpeti, preden ga dene v sod: jeseni je plastíti, spomladi se
kolí, obrezuje in koplje prvič in drugič; nazadnje je pa
trganje. Tega se res ne boji nihče, pa vendar je dovolj
opravka.”
“Veste kaj,” pravi Končina, “jaz
bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preúrili.
Za najtežje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga
kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za
motiko brez pijače; saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi?
Kupujemo ga prekleto dragó! V košnji in mlatvi je ravno taka.”
Na to veli Radivoj: “Pozimi pa
imate časi hrame odprte na stežaj; kdor mimo ide, pij ga, rad
ali nerad. Nekateri še celó kurijo po zidanicah in vsi mraza
premrti delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati,
gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomagačev, da bi dejal:
`Pozimi si ti meni, zdaj bom pa jaz tebi!`”
“Človek ne sme zapustiti ne sebe
ne prijatelja,” zavrne Hostnik. “Ali vsega pa tudi ne popijemo
sami, s čim bi potlej davke plačevali?”
“To je tako,” pravi Bojec. “Kako
bo človek jeseni brez vina? Zakaj sem pa trpel in guzo napenjal?
Poleti je voda dobra; jeseni bi je ne pil za ne vem kaj. Vsakemu
najbolj prav služi tako, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj
sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil
zavoljo toče; pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima? E,
pojte, pojte!”
Tara ni poslušala, kaj mi
govorimo; menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne
zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so peljale
kure v Ljubljano. Dve sta vlekli, tretja pa rinila. Ena izmed
njib spozna Taro in reče: “Tara, tebi se dobro godi. Me pa
vlečemo za žive in za mrtve, nihče nam ne veli: `Pojte pit!`”
“Pa pojte,” veli Bojec.
Babe hitro podlože voziček in vse
tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijo vsaka enkrat,
ali pa morda še ne, kar zlodej prinese paglavca, ki je držal
bučo vina v roki. Ker je voziček stal brez varuha, naglo odpre
kurnik pa izpusti kopune in kokoši, ki so zagnale veliko
kokotanje. Raztaknile so se po brajdah in po trtju. Ko babe to
začutijo, planejo vse tri čez prag. Kure so ráhtale, babe
regljale; pa še Tara jim je pomagala, da se ni vedelo, kdo bolj
vpije, babe ali kure. Paglavec se je pa smejal; tudi mi si nismo
mogli kaj. Ena srdito poišče ocepek ter ga zakrepelí na vso moč;
ali za dečkom vendar ni potekla; menda je vedela, da ga ne
dojde. Tara pa ni le vpila ž njimi, temveč tudi loviti je
pomagala. Vse štiri so nekaterikrat zaklicale: “Pit, Pit!” in
poskočile sem in tja po nogradih, preden so vgnale družino do
zadnje čopaste jarice, ki v noben kup ni hotela k rokam zato so
jo pa tudi srdito preklinjale. Prva reče: “Bog daj, da bi te
lisica požrla!” Druga pristavi: “Pa da bi tudi lisici nič ne
zalegla!” Videč, da je vsa lov zastonj, primeta dve za ojesce in
najstarejša med njimi se zaroti, da nikdar več ne pojde k Bojcu
pit, ako bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, že jako rdeča, teka
in mencoriti sem ter tja. Kazalo je, da bi šla rada v tovarišiji
domu; pa ker je bila najeta do Čateža, ni vedela, kaj bi in kako
bi.
Kar mimo nas pride človek srednje
dobe, ki so ga vsi veselo poklicali: “Mrtolaz, pojdi pit!” Imel
je na sebi ponošeno gosposko suknjo in kapo z motiko na glavi.
Ravno sem jaz velel Tari: “Vem, da te pomiče; le pojdi z babami,
saj si lahko sama odnašava do Čateža.”
Mrtolaz pravi: “Baba, le zgubi
se, kamor češ; jaz bom odnašal, jaz, ki bolj vem, kje je Čatež
kakor ti.”
Z nobeno rečjo bi se ji ne bilo
bolj ustreglo kakor s temi besedami. Plačava ji komaj, pa že
skoči za kokošaricami ter pomaga riniti.
Ko so bábine zginile v hrib, veli
Bojec: “Prav je, da so šle. Ena med njimi je vešča, pa ne povem
katera. Bojim se, da mi bo kaj nagodíla, ker mislijo, kakor ste
vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega.”
Ali hitro se oglasi Mrtolaz:
“Kogá bo neki nahudíla? To je vse vkup nič, le meni verjemite!”
Hostnik veli: “Bogvedi kako je
vendar? Duhovni res uče, da ni treba verjeti; drugi ljudje pa
drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če; jaz ne verjamem dosti.”
Na to odgovori Končina: “Kaj bi
se to menil, kar ni besede vredno. Raje pijmo!”
Ali Bojec jih zavrne: “Kar vem,
to vem; saj nisem še pozabil, kar mi je razkladal rajni Peckón,
Bog mu daj dobro!”
Po teh krajih nekoliko gine
babjeverstvo, posebno pri mladem zarodu; starci pa se še trdno
držijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je prijatelj
narodovega izobraženja, gotovo želi, da bi se zatrle prazne
vere; pa vendar je tudi res, da s takimi vražami zginejo obenem
vsi narodni zakladi: pesmi in pripovedke, po nekaterih deželah
celó pobožnost.
Menila sva oba z Radivojem, da
Mrtolaz gotovo govori nemški in to je bilo tudi res; zato mi
reče v latinskem jeziku, da pojdiva dalje, pa tega človeka ne
jemljiva, ker je že previnski. Ali on se oglasi nama: “Quoque
ego possum latinum linguam, pijan pa nisem.” Začudila sva se mu,
daravno je tako slabo krpal in tolkel. Pravil je potem, da je v
“mestu” (*) sedel tri leta v latinskih klopeh, potlej pa učenost
obesil na kljuko in poprijel se šivanke. Ali kadar je vrhá
dorastel, pride tudi njemu vrsta, da je moral na vojsko. -
“Cesarja sem doslužil,” veli; “zdaj se pa tu po hribih šivaje
ukvarjam in otepljem z revščino. Tako se godi vsakemu, kdor išče
boljega kruha, kakor je bel. Ravno imam delo tukaj v obližju pri
bogatem domačinu - k revnim ne hodim rad - pa kdo bo na Martinji
dan vbadal in krpúcal?”
Zahvaliva se górniku za pijačo
ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je
bilo treba skregati, preden sva se mu izpulila. Tudi Mrtolazu ni
bilo pogodu. Kislo se je držal, čeprav ni vedel zakaj; gotovo ga
je že imel vrč ali dva čez mero. Ko vidi Bojec, da vse nič ne
pomaga, natoči zadnjič in nama prinese razhódnjo. Pokusiva,
potem pa odrineva urno. *
Mrtolaz je vzel, kar sva imela s
sabo, in tedaj se obrnemo zopet navzdol po kolovozniku.
Dovolj hramov je bilo odprtih in
voditelja so nama vabili tu in tam na kozarec vina; toda on se
je le naju držal, akoravno ga je težko stalo. V neki zidanici je
sedelo mnogo žensk in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V
teh krajih je po kmetih dosti
*To je v Novem mestu
Rozalik, Cen, Konrád, Lojz; ravno
tako se marsikateri moški imenuje Karel, Rihar, Rafael itd. Ne
bom pozabil, kako je bil pobožen kmet v Laščah nekdaj razkačen,
ko je hotela njegova ženica sina krstiti za Silvestra, ker je
bil ravno starega leta dan rojen. - “Kaj?” pravi mož, “ali se ne
bojiš, da bi te Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v pratiki
dovolj ponižnih imen, ki so med nami v navadi? Dokler se bo meni
mezinec gibal na moji roki, tako dolgo - dobro si zapomni, ne
boš ti krstila otrok po svoji glavi, ne! Jurij naj mu bo ime!”
In tako se je tudi zgodilo.
Čez majhne pol ure pridemo s
hriba v raven. Pod hribom stoje Moravče, vasica, jako
raztresena; pa ima vendar nekoliko prav zalih hiš. Zasuknemo se
iz te vasi na desno cesto po ozkih, močvirnih travnikih, ki leže
med hribi, pa ne trtonosnimi; vsi vinogradje ostanejo zadaj ali
pa v strani.
Kmalu smo prišli do graščine, ki
se ji pravi Turen. Bila je v nekdanjih časih dédina slovečih
baronov Galov, zdaj pa je že na mnogih rokah.
Ne prav dolgo potem se je pot na
Čatež zopet krebri obrnil. Mrtolaz pa se je menil po nemško in
zmerom od pijače, kar je Dolenjčev najljubši pogovor, ki ga ne
konča tako hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal je naju, da
naj zloživa imenitno pesem letošnjemu vincu na čast.
“Že sam sem se prtil ž njo.”
pravi, “pa mi ni po volji, kar sem zverižil. Časi je bil
Kančnik; tudi šmarski šomašter je zaokrožil katero: zdaj ga pa
ni, da bi kaj znal. Kar sta le-ta dva pomrla, nimamo kaj peti;
stare so se pozabile, novih ni!”
Da se mi ne zameri, ako govorim
nekoliko o pevcih, katere je imenoval Mrtolaz. Kančnik je imel,
kakor je slišati, v mladosti čudno usodo. Bil je dobro dolgo
proti koncu svojega života učitelj in orglar v Dobrépoljah, kjer
je tudi umrl leta 1841 ali 1842. V pesmih pravijo, da je vsakega
prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsak praznik in vsako
nedeljo novo pesem; dajal je sam besede in napeve, ki so si bili
pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po
Dolenjskem. Poleg svetih je zdelal mnogo drugih, posebno
zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v
katerih kaj rad šéška žené; pa vendar si ni mogel kaj, da bi se
ne bi trikrat poročil. Prepevajo se nekatere njegove še zdaj po
Dobrepoljah, po Laščah in po Ribnici. Najimenitnejše so: Od
svinjárjev, Od lončarjev, Mož in žena, Od uši in bolhe, Kaj
nevesta prinese k hiši (posebno smešna in posebno - kosmata).
Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi Od zvonov, zložena
takrat, ko so Dobrépoljci napravljali nove zvoní k cerkvi.
Gotovo ni bil praznoglav; ali uka
je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je spisal; in
vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec - zatorej tudi
niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske umetnosti.
Nekoliko je natisnjenih med narodnimi; toda najsmešnejše se
pogrešajo, ker jih Korytko morda ni slišal ali pa, kar je še
bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je
v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove
pesmi. Skladal je časi tudi verze (to ime jim je sam dajal),
katerih pa ni pel, ampak samo govoril, zlasti pri vinu, ki ga je
vrlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza sta mi
znana. Prvi vbada učene poete ter se glasi:
Vi pojete takó,
da vas nihče zastopil ne bó;
mi pa pojemo takó,
da nas zastopi vsaki lahkó:
filozofi in poetje
in vsi drugi kmetje.
Drugi pripoveduje, kako v Laščah
zvoni:
Vse stvarí
Bogá častí:
jerebíca,
kukavíca,
vsaki dán
tud' podgan;
še jaz ga bom - bom!
Pri zadnji vrstici je vselej
izpraznil korarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo,
ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo
enkrat primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši,
ko so ljudje ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo
poskočnico. Dobrépoljci se ustavijo in vlečejo na uho, kaj ti
bo. Hitro jim zabása (debelo grlo je imel) čudno pesem, polno
smeha. Toži jim, da ga zebe še celó za pečjo, ker nima pri hiši
toliko polena, da bi ga za psom vrgel. Kmalu so mu napeljali
veliko skládovnico drv.
Kakor vsak imeniten mož, tako je
imel tudi on posnémalce, toda zadela jih je navadna usoda -
nobeden ga ni dosegel. Enega izmed njih sem poznal. Reklo se mu
je Bravinec in bil je kmet, blizu Turjaka doma. Znal je brati in
pisati, še orglati za silo. Ali gotovo bi Kančnik ne bil nikdar
zapel kaj takega, kakor je ta:
Častimo svetega Jurja
po suhem in po murji!
Njegove najslavneje pesmi pa
vendar nisem slišal od kraja do konca, ker je sam več ne poje -
zdi se mu prehudobna, drugi je pa tudi nihče več ne zna. Bila je
zabavljica Pikcu (nekakemu biriču), ki je ubogega siromaka
preganjal in lovil, ko se je po hostah in brlogih skrival pred
vojaščino. Takrat si je obilo hudega skusil, kar pripoveduje še
dandanes, ako ni umrl. Dve leti je, kar sem zadnjič videl jako
postaranega.
Od šmarskega šomaštra, ki je
bržkone tudi Kančnikov posnémalec, ne vem nič razen kakih pet
vrstic žalostne pesmi, zložene o prezgodnji smrti njegovega
sina, ki so mu ga bili vzeli na vojsko:
tam je muzicíral,
pa se je ferdérbal,
ker je prešvah prsi bíl.
Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj
slové tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne
čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške
smešnice, ki so ravno po Ribnici najbolj znane; ampak Slovencu
je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti
ljudje v Novicah radi bero, kar piše Kurnik; in ravno le-ta
pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celó veselje nad
Lažnivim Kljukcem (Münchhausen) in Nemškim Pavlihom v slovenski
obleki (Eulenspiegel), daravno je oboje le prestavljeno, pa še
zelo po vrhu.
Kaže nam vse to, da bi jako
ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim
pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo
veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v
domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec
videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.
Takemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne ve, kako ljudstvo misli in
govori, kaj ga razveseljuje, kaj žali; kakove so mu kreposti,
kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš najprvo jezik
imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo; moraš do dobrega
poznati narod - sicer je vse puhlo, kar pleteničiš, akoravno
morda, sam sebe in svoje bistroglavnosti čez mero vesel, meniš,
da tvoje delo je s tem bolj izvrstno in gotovo nesmrtne slave;
da je vredno tvoje pero, naj bi se obesilo v kako cerkev ali na
široko razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali
pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še
zdaj čudimo velikemu ajdovskemu rebru, ki visi na Gorenjskem v
Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali
morda še tudi kaj drugega; toda čas je veter, ki pleve razpiháva
in le zrno pušča.
Marsikdo večkrat zavpije med
nami: “Za ljudstvo, za ljudstvo!” Ali vprašam: koliko je
pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni
ugajajo dušnim potrebam v narodu in vsi naši tiskarji, ako so
imeli kaj dobička, gotovo si niso z drugimi knjigami tako
opomogli kakor s pobožnimi. Koliko natisov je učakala sama Dušna
paša! Ne sme se oponašati, da Slovenec brati ne zna in noče, in
kadar kaj v roko prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah
kakor po samih pobožnih. - To ni tako! Res je, da starci po
kmetih večidel še črk ne poznajo; ali starci mrjó in mi tudi ne
pišemo zanje, ampak za mladi zarod, ki se mora učiti; trudimo se
zanamcem v korist, da bi oni dovršili, česar prednjimcem ni bilo
moči. Akotudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj gleda po
strani, to je samo zato, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne
vsake bukve, če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti
predrzen, da bi se prvi pripognil in kamen pobral zavoljo te
misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v
slast prebirali Svetina. (*) Komaj so dobili knjižico v vas, in
brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo
pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu.
Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala
narodna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo
gotovo hitro zmanjkalo prvega natisa, kajti dandanes je ni več
dobiti naprodaj; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova
povest je prostemu človeku jako pogodu, ali - jezik, jezik
bralca straši! Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko pisava
pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesen sem
videl kmeta, ki je srdit vrgel knjigo pod klop, ker je zavoljo
prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu nosila
lažnivo ime: za prosto ljudstvo. Na Dolenjskem sem naletel
domačina, ki je imel celó Robidovo Fiziko; skrbno me je
izpraševal, česar ni mogel sam razumeti. Iz tega, kar se je
opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da Ijudstvo bi že bralo, ko bi
le imelo kaj, In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig,
tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih.
Res, da smo v veliki zadregi, kar
se tiče snovi, katero naj bi izdelovali.
Za igre nam ne manjka drugega nič
kakor zgodovinske podlage, igrališča in jezika. Sam širokopleči
kmet brez težave pripoveduje svoje proste misli v prosti besedi
in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po
življenju in po naravi. Kaj ti bo gospoda, ki je vsa potujčena?
Zato pa tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omikane
osebe. Zdelo nam bi se gotovo preomledno, ako bi mlade mestne
šogice po slovenskih knjigah, s čašico kave pred sabo, v našem
“novojeziku” čudile se Prešernovim “visokomislim” in govorile od
“slavohrama slavitih Slavjanov”; smeh nam bi uhajal, ko bi se
gospodičem prilizovale s čisto slovenščino “ljubomile”,
* Ta knjiga se pravzaprav imenuje
Sreča v nesreči, ali popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov.
Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim. Spisal in na
svitlobo dal Janez Ciegler, fajmošter per s. Tilni v Višnjigori,
1836.
“krasnozorne” ali “zornokrasne”,
“nežnomlade” lepote, katerih “makordeča” usteca še ne znajo
izrekati črke ž, bilo bi neverjetno, ako bi uradnik v pisarnici
kmeta vprašal: “Kakšne so bile tiste vile?” namesto: “Kako so
tiste vile ven videle?”, ako bi klicarji po mestnih trgih ne
vpili za bobnom: “Ferlovtpórung! Na znanje bo dano!” itd. Kadar
bi te reči pisali drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak,
da bi obraževali čas, kakršnega ni med nami; ali vse to pa nam
bi lahko dajalo krasne zabavljice in šale. Ni mi treba
opominjati, da poezija naj bo idealna tudi v jeziku.
Vse ima svoje mejnike. Pevčevo
delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu
narodskega života; sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na
pajčino zidanemu.
Ko bi gledišče imeli, morda bi se
naredile kake vesele igre iz kmečkega življenja; pa samih oračev
in mlatičev bi se tudi naveličali kmalu. Kotzebue v svoje igre
ni jemal kmetov, ampak prapornike, tajnike itd., in vendar so mu
očitali Nemci: “Kaj se pa more velikega zgoditi le-tej
siromačiji?” Gotovo pa bi imel Slovenec dosti veselja do
gledišča, ako bi vedel, kaj se govori, kaj se počenja. Igrali so
pred tremi leti v Laščah učenci kratko burko v domačem jeziku in
videl sem, kako so prosti ljudje na uho vlekli in kazali, da jim
je všeč.
Skorajda ravno tako malo snovi
imamo za roman; ali dejal bi, da tukaj nam stojita odprti vsaj
dve poti. Prva je pobožno-narodna, po kateri je pisan Svetin;
druga bi morda bila nekoliko zasuknjena po zgledu Župnika
Wakefieldskega - ki je prestavljen že tudi v ilirsko narečje -
na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak
veljaven domačin in k njemu bi se vrstile druge manj pomenljive
osebe, kakršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vemo vsi, da
šaljivi Ribničan obide križem svet; da imajo Gorenjci dovolj
pravljic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in
šumah; vsa naša dežél pripoveduje še dandanes, kako so nekdaj
lovili mlade moške in dajali jih po sili na vojsko. Celó
rokovnjači in deseti bratje so narodna lastnina, akoravno zlasti
prvih nihče ni vesel.
Dosti laže bi narejali povesti,
ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravljic,
zlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj
samostojno kakor bodisi kadar koli hoče poprej ali pozneje; zato
so pa tudi naše najlepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa
zgodovina teh časov pri nas leži še zdaj v celini. Dela je
dosti, a moža ni, da bi se ga lotil.
Morda bi ne bilo odveč, ako se
opomni pri tej priložnosti, da mi naj bi povesti ne skladali,
kakor imajo navado vse duhovne hrane že presiti Francozje pa
tudi Nemci za njimi. Junak naj dela in misli; njegovo dejanje ga
naj znači. Gotovo ni glavna reč, kako mu je nos urezan, kakovo
ruto je del za vrat; koliko ima las v brkah; kolikokrat se
oddahne in odrgne čevlje, preden prime za kljuko pri durih. Prvo
je značaj in znanje človeškega srca in pa, kako se zgodba
zaplete in zopet razdrása. Ogibali naj bi se tudi silo obširnega
popisovanja krajev še tako lepih, ako ni potrebno in v pravo
mesto postavljeno. Mislil bi, da je vsakemu umetniku človek prva
reč; vse drugo ima le toliko veljave, kolikor je dobi po njem.
Pesmi srbskega naroda nas bi naj učile, kako se popisuje. Moral
bi znati vsak slovenski pisatelj izmed vseh narečij najprvo ali
vsaj tudi srbščino.
Če tenko preudarimo, res ne
moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo
majhno. Saj imamo še povsod le trdo ledino; sama lirika se je
nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z
enim občutkom človeškega srca: z ljubeznijo; le redko se prime
kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s tem lepše, vendar je
vse v koséh, celega velikega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki
ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega
tudi že lastno, polno literaturo. Še manj pa je v tem obziru
vredno to, kar je prestavljenega iz tujih jezikov. Čas je, da bi
se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj. Posebno mladi
pisatelji, up naše književnosti, naj bi tega ne pozabili,
nestorji se ne dadé in tudi ne morejo več zasukniti iz navadnega
pota. V narodu je snovi dovolj, zlasti za šaljivo pisanje; ali
da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: učimo se
jezika in ljudstva!
Kančnik je nas jako zamotil; čas
je, da se vrnemo.
Mrtolaz je bil kaj vesel, ko je v
Čatežu zagledal Roštanovo krčmo, ki stoji nekoliko niže od
cerkve tako, da se je videla že iz doline. Tudi ta vas je na
hribu, ki je precéj strm, zlasti na tej plati, od koder smo mi
prišli.
“Čast in hvalo Bogu,” veli
šivalec, “Sante Roštan se je pokazal. Zdaj bomo po debeli uri
hoda prišli spet na mokro. Malo takega vina, kakor je Roštanovo.
Pokusiti ga moramo, če vse ne vem kaj! Saj človek ni za vek; te
ure, ki jih imamo, pa bi se kislo držali? Popred bo nas konec,
preden vina. Trta rodi vsako jesen; pa če je starja, boljo
kapljico ima. Pri človeku pa ni tiste lastnosti; če je starji,
kisleje se drži; in ko bi se časi ne presladil z vinom, dobro
vem, da bi nazadnje bil tak kakor vrisk!”
Radivoj reče: “Vendar je greh, da
niste v šolah ostali! Vi bi bili modrec, da malo takih!”
“Jaz tudi pravim, da,” odgovori
Mrtolaz. “Posebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil
prišel na konec, da bi se čudili vsi malovedneži na zemlji,
zlasti pa kar jih je tod okoli Svetega Križa in Čateža. Kaj se
pa če? Saj veste, kako pravijo: 'Ti župan, jaz župan; kdo bo pa
konja sedlal?' Časi, kadar grem zvečer iz kakega hrama, pa tako
premišljujem pri svoji neumni pameti. Saj to je vendarle čudno,
kako so te zvezde! Menda imajo kako vojvodo kakor bučele v
panju. Kaj pa tista, ki je v Skrivnem razodenju pelin imenovana?
Pisano je, da bo na zemljo pala. Tačas bo čudna prikazen zavoljo
naših grehov.”
Na to rečem jaz: “Ho, ho! Mrtolaz
ve tudi sveto pismo!”
Oni odgovori: “Človek mora vendar
premisliti, kaj bo za duše! Morda vi res nič ne verjamete? Saj
sem že slišal, da pri učenih ne išči vere. Pa jaz tudi še nekaj
vem, akoravno dosti ne.”
V takih pogovorih smo prišli do
Čateža. V tej vasi imajo duhovnega. Hiše so zopet raztresene,
kakor je Dolenjcem navada; le za cerkvijo bolj zdržema stoje.
Opomniti pa se mora, da zlasti na Dolenjskem po vinskih krajih
ni take nesnage, kakršno tujci radi očitajo; šele dobro čedno je
po stranicah, kjer ni prevelikega uboštva.
Pred Roštanovo hišo sta v glasnem
pogovoru stala dva človeka: oče Roštan, rejen mož, pa še nekdo
srednje postave in dobe pa rdečega obrazka, ki se mu je vedno
držal na smeh. Imel je opaljeno hruškovo gorjačo, na spodnjem
koncu okovano; usnjata, umazana torbica mu je visela ob strani.
Mrtolaz ga hitro nagovori: “Kje si pa bil, Selšček?”
“E, saj veš,” pravi ta, “da mi
smo le tam, kjer se kaj nápak naredi. Drméljeva krava si je bila
črevo prevrgla, pa so bili pome pisali.”
Iz teh besed smo precej videli,
koga imamo pred sabo. Mrtolaz dalje vpraša: “Kam pa zdaj?”
Oni odgovori: “Naravnost v grad
na Kapijo, poltretjo uro hoda od tukaj. Še ne morem poliča vina
izpiti, akorawo me Roštan jako priganja.”
“Kaj pa je tako silnega tamkaj?”
veli Roštan.
“Neki da gospodično v gradu zob
hudo boli; pa tudi junčka imajo, ki je že velik.”
“Koliko vam bodo pa dali?”
vprašam jaz.
“Dve smreki: od gospodične eno,
od junca eno pa bo dobro.”
“Ali imate klešče, da boste zob
izdrli?” reče Radivoj.
“Slab zdravnik bi bil, ako bi
tega ne imel,” odgovori oni ter privleče iz umazane torbe majhne
klešče, z grdo capo ovite.
“Selšček,” pravi Roštan, “to pa
že ne vem, če bo kaj. S temi kleščami ne bo dala gospodična po
ustih brbrati, če ne boš cunje stran vrgel.”
Selšček: “Cunja mora biti; če se
boji tega, pa naj ima zob v čeljustih! Mi imamo za vse ljudi ene
same klešče.”
Na to pravi oče Roštan: “Pa
vendar ne pojdeš mimo nas, da bi ne pokusil, kakšnega je Bog dal
Čatežanom?”
Mrtolaz veli: “Te misli sem jaz
tudi. Veseli bodimo, dokler še kraljujemo. Saj smo slišali, kako
pravijo, da po sedaj ne bo smel živine ozdravljati nihče, kdor
se ni v Ljubljani učil. Kaj bo, Selšček, če te primejo?”
“Kogá bo? Jaz imam pisma! Saj so
me že skušali taki, da tudi kaj vedo. Meniš da rajnik Bogotáj ni
znal, koliko je dve in tri? Pa me je bil enkrat poklical:
'Selšček, pogledi, pogledi! Živina mi je obolela. Ampak jaz ti
ne povem, katero je bolnó. Zdaj bomo videli, če kaj poznaš ali
ne?' - Jaz pa naravnost repe tipat! Šlatam, šlatam od prvega do
zadnjega pa besedice ne žugnem. Bogotaj si je mislil: 'Rad bi
me, ali me ne boš!' Kadar je bilo vse čisto potipano, veli
Bogotaj: 'No kaj boš povedal?' - Gospod, rečem jaz, vi menite,
da je samo en vol bolan; jaz pa tako pravim, da sta dva: plavec
pri kraju ima žabico, le-onemu roginu v sredi se pa dela
notranja bula! Dobro me poslušajte: samo še poldrugi dan bo rad
jel; čez tri dni bo pene tiščal, osmi dan ga boste pa iz kože
devali, če mu ne pomagam. To je tako gotovo, kakor bi odrezal;
pa je mir besedi! - Gospod se ustraši in reče: 'Pa si ga upaš?'
- Kaj bi si ne! V petih dneh vam ga bom v jarem dal! In tako se
je bilo tudi zgodilo. Pa mi je bil tudi naredil tako pismo, v
katerem vse le-to stoji od kraja do konca. Škoda je, da ga nimam
s sabo; videli bi, da nisem še vsega povedal. A sina bom pa dal
v Ljubljano, sina, da bomo tudi ljubljanski zmazek imeli pri
hiši. Ne da bi se koga bal; temveč svet je dandanes tak, da več
verjame papirju kakor glavi in rokam in očem. Tako je ta reč.”
“Selšček,” pravi Mrtolaz, “na vso
to jezo ga bomo poliček ali dva, kajne? Danes bo vse mene
bolelo, kolikor bomo zapili.”
Zdravnik odgovori: “Ne vem, kaj
bo rekel zob na Kapiji.”
“Kaj bo rekel?” zavrne Roštan;
“ne bo ti ušel ne, tega se ne boj! - Pa prav dobrega imam;
takega nisi še letos pil.”
Selšček odgovori: “E ti je šlo!
Pa naj zob nocoj še potrpi; že vidim, da se vam ne ubranim. Kaj
pa je, če gospodična enkrat malo zacvili? Saj taki ljudje tako
ne vedo, kaj se pravi hudo na svetu.”
Plačala sva Mrtolazu, ki se je
delal, kakor bi ne hotel vzeti, pa je vendar z veseljem roko
nastavil. Potem jo nameriva naravnost v farovž.
Čateški fajmošter je gospod Kobe,
znan vsem, ki bero Novice. Že marsikateri lep in koristen
sestavek je bil iz njegovega peresa tiskan. Posebno marljivo
zbira in razglaša narodne reči. Bil sem že popred znan ž njim;
tudi z Radivojem se nista prvič videla, zato je pa naju prav
dragovoljno sprejel. Hitro je poprašal, je li naju pot kaj
užejala.
Odgovoriva, da ni ravno prevelike
sile, ker stoje vsi hrami odprti.
“Pa vsaj malo prigriznilo bi se,”
reče on ter naglo pokliče kuharico: “Mica!”
Mica je prišla. In kmalu smo se
po moško gostili. Noter do poznega večera smo imeli pogovor. To
in to je bilo na vrsti. Pretresali smo jezik, po navadi
sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je Kobe poslušal,
posebno Bele Kranjce, od koder je doma; pa tudi se je videlo,
koliko imajo tamkaj besed, katerih ni pri nas, in sam ne vem,
zakaj se jih branimo v pisanje. Prišle so tudi srbske pesmi na
met in pravil je, da jih je mnogo slišal za mladosti doma in
kako se je čudil, ko je bral potem ravno tiste med Vukovimi.
“Tudi pri Laščah,” pravim jaz,
“ni tega še dosti let, ko smo večkrat čuli srbske pesmi. Res, da
jih niso peli domači ljudje, ampak Beli Kranjci - Laščanje so
jim dejali Kostelci - ki so hodili s tovori v Ljubljano po
kramo. Nabralo se jih je osem, deset pa tudi več. Konjiči so šli
pred njimi, možje pa za njimi, prepevaje Kraljeviča Marka.
Oponašali so jih otroci: 'Kraljeviča majka, zelenega pajka!' In
marsikrat je v smehu kateri poskočil za njimi. Dandanes pa ti
možje blago le raje vozijo in zdaj v kratkem jih več nisem videl
toliko zbranih, da bi v tovarišiji peli.”
Zasuknilo se je govorjenje tudi
na Dolenjce in Radivoj reče: “Pri vseh napakah so pa vendarle
umételni. Čevljarji, šivarji se dobe sem ter tja med njimi, ki
še gospodu za silo napravijo obutal in obleko. In če pomislimo
Ribničane: kje se naredi toliko lénec in lesene robe! Res, da se
vedno drže starega kopita pri svojem delu; to pa le zato, ker
jih nima kdo podučiti.”
Že enajsta ura je tekla, ko smo
šli spat.
Drugi dan je bila maša na
Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad
Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh
krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo
hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli. Zato sva
imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet
nekoliko odprl.
Po maši sta nas čakala pred
kapelico dva možaka, cerkvena ključarja: Plotar pa Kamnikar.
Obrnemo se počasi dol v Čatež. Ko pridemo k cerkvi, pravi
Radivoj: “Okoli farovža je pa kaj olikano; tudi stolp je nov.”
Na to reče Kamnikar: “To so
naredili vse le-ta gospod. In pa še kako hitro! Tam nekako okoli
velike noči 1855 so prišli k nam in še tisto jesen smo v griču
pri farovžu lomili kamen za turn.”
“Hitro se je bilo zvršilo,
hitro,” veli Plotar. “Precej svečana drugega leta je bil posekan
les, kolikor ga je bilo treba, in prvi dan velikega travna smo
začeli zidanje ter o Mihelovem je imel turen že streho; samo
beljenje se je bilo odvleklo noter do spomladi.”
“Pa vendar je stolp dobro visok,”
rečem jaz.
Gospod mi odgovori: “Širjave ima
tri sežnje, visok jih je pa enajst brez klobuka, ki ima sedem
sežnjev.”
Kamnikar veli: “Tudi zvonove smo
nove napravili, pa še tri. Ljubljanski zvonar se nam je kaj
obnesel; tako pojo ko strune; posebno klenkajo prav lepo,
klenkajo! Ali vsak jim ne ve glasu. Jožnjekov Martin je mojster;
tako jih ubere, da nihče tako. Šole pa menda še nista videla
gospoda? Le-ona velika hiša je le, ki se je ravnokar mimo nje
šlo. Menili smo, da bo to jesen že gotova, pa je vendar še nekaj
dela ostalo. To je tudi prav, da smo jo napravili, vsaj naši
otroci ne bodo nam enako rastli brez uka, ravno ko jurček med
grmovjem.”
Gospod Kobe pravi: “Leta 1856 je
bila hiša naprodaj, ko nalašč za to postavljena: pa tudi nisem
si mogel kaj, da bi je ne bil kupil. Kajpak, da je bilo treba še
nekaj prezidovanja, ker ni bila dovolj prostorna, in Čatežanov
res ni veliko; pa Bog nam bo vse pomagal!”
Iz teh pogovorov se je videlo, da
se gospod Kobe ne trsi le s peresom za književnost, ampak tudi z
dejanjem za božjo čast in za omikanje našega ljudstva.
Ključarja sta naju vabila v hram;
ali izgovorila sva se, da ne utegneva.
Po zajtrku se zahvaliva za
postrežbo; vzameva slovo ter odrineva: Radivoj k svojemu bratu,
ki je ondi blizu stanoval, jaz pa dalje proti Novemu mestu.
Preden se ločiva, kdo primiga ves potolčen, z odrtim nosom, z
blatno suknjo in potlačeno kapico? Mrtolaz je bil. Pravil je, da
je hotel iti sinoči od Roštana, pa kar naglo mu je zmanjkalo
ceste in vsega ter od tod je vsa ta nesreča!
|