Leta 2007 je spletni gigant Google začel kot dodatek spletni aplikaciji Google Zemlja dodajati storitev Street View – Ulični pogledi. Ta metoda dokumentiranja, večinoma zaradi metode dela omejena na ceste, je postala znana in priljubljena kot orodje za vpogled na geografsko lokacijo. Toda Google ni bil prvi, ki je začel z »Uličnimi pogledi«. Ljubljana je imela z metodo prostorskih slik skorajda v celoti dokumentirane ulice in interiere pomembnejših inštitucij že leta 1998. Projekt se je imenoval Ljubljana kot muzej na prostem – Virtualni muzej Ljubljane. Bila je ideja, da se Ljubljana pokaže kot muzej, ulice kot muzejski hodniki, stavbe pa muzejske vitrine, ki si jih obiskovalec muzeja ogleduje na daljavo. Projekt je zaživel kot pomemben učni pripomoček za učenje na daljavo. Zelo priljubljen je postal tudi med Slovenci po svetu, ki si lahko domače kraje v navidezni resničnosti ogledajo preko svetovnega spleta.

Že nekaj let je v meni tlela želja, da bi se podal po opisu Levstikove povesti Popotovanje od Litije do Čateža in jo geografsko dokumentiral z metod prostorskih slik. Letos oktobra sem se na spodbudo žene, ki je profesorica informatike na Gimnazija Litija odločil, da projekt končno izvedem. Tudi ona je namreč navdušena nad možnostmi, ki jih omogoča ta relativno nova metoda dokumentiranja in je že leta 2000 naredila prostorski prikaz Litijske gimnazije. Litijska gimnazija je tako tudi prva slovenska šola in med prvimi v svetu, ki je z metodo prostorskih slik v celoti prikazana na svetovnem spletu.

Levstikova pot poteka po razgibanem terenu, zato sem se na terensko izvedbo temeljito pripravil. Pot za pohodnika ni težka, vendar nošnja skoraj 20 kg opreme in hkratno delo zahteva precej fizičnega napora in zbranosti. Terensko delo sem nameraval izvesti v enem dnevu, v eni etapi. Tehnološki razvoj gre zelo hitro naprej, zato sem želel izvesti delo z najboljšo opremo, ki bo dala najboljše rezultate. Na pot sem vzel fotoaparat z 21 milijoni točami, nekaj rezervnih baterij, stojalo, ki je omogočalo višino pogleda do 4 m, prenosno grafično postajo s procesorjem i7, 8 GB DDR3 ram ter 500 MB 7200 rpm diskom. Vse skupaj so napajale 9 celične baterije, ki so zadoščale za celodnevno delo. Pot sem beležil s priročno navigacijsko napravo Garmin GPS 62s. S primerno pohodno obutvijo ter za tako delo primernimi oblačili se je terensko delo lahko začelo. Tekočine sem vzel 2 litra, hrano sem omejil na nič.

Pot sem začel hladnega in še v meglice zavitega jutra v Litiji. Ljudje so me malo čudno gledali, ko sem začel pot v središču Litije. Nič čudnega, saj sem verjetno deloval kot vojak, ki je po naključju v polni bojni opremi prišel nekje iz kriznih območij po svetu. Pot iz Litije do Šmartna pri Litiji je potekala z zvedavimi pogledi mimoidočih in tudi radovednimi vprašanji, kaj vendar počnem.

Nad Šmartnim sem srečal skupino otok, ki so se že med prvimi dopoldanskimi sončnimi žarki vneto poslušali učiteljice na naravoslovnem izletu. Začela se je gozdna pot in ure samote, ko nisem srečal »žive duše«, le hoja, foto-vzorčenje in beleženje dokumentiranih lokacij v satelitski sprejemnik. Čeprav sem izkušen gornik in pohodnik, se je odločitev, da zaradi zmanjšanja teže ne vzamem hrane, izkazala za napačno, zelo napačno … V želodcu je pričelo že ob enih popoldne kruliti in telo je pri napornem delu zahtevalo svoje gorivo. Tu in tam sem utrgal kako užitno gobo in jo surovo pogoltnil, precej neokusno.

Verjetno sem deloval precej lačno, je pa očitno slovenska gostoljubnost v teh krajih še zelo prisotna. Ko sem se približal osamljeni hiši na gozdni jasi, mimo katere je vodila pot, me je na vrt poklical zakonski par srednjih let ter mi ponudil kosilo – odličen golaž narejen s kostanji. Imam nekaj kuharske izobrazbe in lahko zatrdim, da tako dobrega že dolgo nisem jedel – res, da je lakota najboljša začimba, vendar je bil golaž tudi brez te začimbe izvrsten. Vsa pohvala kuharici.

Pot sem nadaljeval po slemenih od Jelše do Liberge v lepem sončnem vremenu, ki je omogočalo hitro delo brez popravljanja nastavitev pri postopku fotografiranja. Od Liberge naprej proti Preski je zapihal veter in sonce so prekrili oblaki. V gozdu je postalo zelo temno, tako, da sem se že začel premišljevati o prekinitvi in preložitvi na naslednji termin. Situacijo sem rešil z dvigom občutljivosti tipala fotoaparata na ISO 6400.

Do Preske mi je uspelo dokumentirati pot kljub temačnemu gozdu. Sonce se je pri Gobniku že spustilo pod oblake, tako da sem nadaljeval s toplo popoldansko svetlobo, že zahajajočega sonca. Moral sem pohiteti, da bi izvedel terensko delo v enem kosu. Pri Moravčah sem se pomudil še pri Tonini hiši, se nasmejal pri opisu, kako si je Levstik pri svoji nesojeni nevesti krajšal čas ter v skoraj maršu nadaljeval proti Turnu. Še nekaj kilometrov večernih posnetkov pokrajine, zadnji vzpon proti Čatežu in še zadnje minute zahajajočega sonca pri cerkvi v naselju. Sončna krogla se je potopila pod horizont.

Oddahnil sem si, uspelo mi je! Sedaj sem se moral še vrniti nazaj v Litijo, kar je predstavljalo večji problem, kot sem si predstavljal. Javnega prevoza, razen organiziranega šolskega avtobusa v teh krajih ni. Kako se vrniti nazaj? Peš? Misel na nočno hojo s težko opremo mi ni preveč dišala. Pa se problem vrnitve le ni prenesel v velik problem. Možakarja (kasneje sem iz pogovora razbral, da je krčmar v gostilni na Čatežu), ki je delal v novogradnji blizu gostilne sem povprašal o možnosti prevoza v 28 km oddaljeno Litijo. Brez oklevanja mi je ponudil prevoz in že čez dobre pol ure sem bil nazaj v Litiji.

Virtualni pohod od Litije do Čateža je dosegljiv od novembra 2010 na spletni strani www.burger.si (www.mojaslovenija.si) – projekt Utrinki iz Slovenije (Prostorski atlas Slovenije).

*******

Delček virtualne prostorske predstavitve Levstikove poti si lahko ogledate:
www.levstik.si/pot